Pavel izhaja iz prepričanja, da je vera merilo moralnosti. Etična razlaga Jezusa Kristusa je diametralno nasprotna in je ravno moralnost prvi pogoj (conditio sine qua non) prave vernosti!
Avtorji »Apostolskih del« (Apd) so iz Pavelovega življenja in iz izmišljenega srečanja z Jezusom Kristusom naredila mit.
Vendar je Pavel postal prakristjan v Antiohiji.
Zaradi učenja o božjem kraljestvu za revne, sugestivnega in preprostega načina pouka, pridig o ljubezni do drugega, smrti pribijanjem na križu (križanja), so ebioniti, tj. revni, občudovali Jezusa Kristusa kot edinega verodostojnega preroka. Zato je Pavel prevzel podatke o zemeljskem Kristusovem življenju od ebionitov.
Za ebionite je Jezus Kristus sin človekov, za pauliniste je Kristus – Gospod (16 Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. 17 Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Kor 5, 16-17))
Po doseženem dogovoru naj bi prvaki ebionitov Jakob, Jezusov brat, Peter, Jezusov namestnik in Janez iz Efeza, Kristusov apostol in ljubljenec, evangelist, širili krščansko vero med Judom (»obrezanimi«), Pavel pa med brezbožnimi pogani (7 Nasprotno: ko so uvideli, da je bil meni zaupan evangelij za neobrezane, kakor je bil Petru za obrezane – 8 kajti tisti, ki je deloval po Petru zaradi poslanstva med obrezanimi, je deloval tudi v meni zaradi poganov –, 9 in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane. 10 Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev (ebionitov, op. tmš). In to sem si zelo prizadeval storiti. (Gal 2, 7-10))
Eusebius, 4. st., Church History Historia Ecclesiastica Or Historia Ecclesiae (škofi, krščanski učitelji, herezije, zgodovina Judov, odnosi s pogani, mučeništva)
Feldman et al., 2019. Ancient DNA sheds light on the genetic origins of early Iron Age Philistihes. Sci. Adv. 5, pp. 1-10..
Mandić, O., 1969. Leksikon judaizma i kršćanstva. Zagreb: Matica hrvatska
Epiphanius of Salamis, 2009. The Panarion of Book I (Sects 1-46) Second Edition, Revised and Expanded Translated by Frank Williams, Leiden • Boston The Panarion. Book I (Sect 1-46) (gnosis.study)
1 Posebna skupina judovskih kristjanov so marani. Zaradi preganjanj Judov na Pirinejskem polotoku v 14. in 15. stoletju so začeli prehajati Judje na krščanstvo, da se izognejo odvzemu imovine in izgonu Drugače so jim od leta 1492 v Španiji bila odvzeta imetja in so bili izgnani.
»Marani« je pejorativni naziv za Jude v Španiji, ki so se odrekli svoje vere in spreobrnili na krščanstvo, vendar so naskrivaj naprej izvajali judovske obrede. Izraz v španščini pomeni »prekleti« in tudi »svinja«. Judje jim rečejo anusim, prisilni, pravna kategorija Judov v halahi (judovsko pravo), ki so bili prisiljeni opustiti judovstvo proti svoji volji.
Preko 300.000 Judov, ki so zapustili Pirinejski polotok, se je naselilo v Severni Afriki, Italiji in Otomanskem cesarstvu vključno s Bosno, kjer je prišel in nadaljeval živeti tudi del mojih prednikov po ženski liniji.
2Jezus in Samarijanka7 Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« 8 Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. 9 Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) 10 Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« 11 Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? 12 Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« 13 Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. 14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« 15 Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn, 4, 7-15)
3 Palestina je bila oznaka za južni del dežele Kanaan. Izraelski rodovi so se naselili na severu, judovski na jugu. Beseda »Palestina« izhaja iz imena Filistejcev, Filisteja, gr. pelešet, naziv grškega ozemlja, hebr. pelištim. Prihod Filistejcev na južni Levant je povezan s selitvijo narodov z zahoda na vzhod, se pravi, v nasprotni smeri kot danes (Feldman et al., 2019), predvsem Grkov, med prehodom Bronaste v Železno dobo (12. st. pr. n. št.). Filistejci iz biblijskih časov so bili hudi sovražniki Judov. Palestina je bila konfederacija petih pristaniščnih mest Gaze, Aškelona, Ašdoda, Gute in Ekrona, slavnega filistejskega pentapolisa v jugozahodnem Kanaanu.
4 Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. (Mt 26, 52).
5 Letnica 69 se navaja kot prvo leto pisne omembe mesta Ptuja, kjer se je mudil Vespazian v času izvolitve za rimskega cesarja!
6 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt. 18, 17)
7 4 Pismouk Ezra je stal na lesenem odru, ki so ga za to pripravili, in poleg njega so stali: na njegovi desni Matitjá, Šemaá, Anajá, Urijá, Hilkijá in Maasejá; na njegovi levici pa Pedajá, Mišaél, Malkijá, Hašúm, Hašbadána, Zeharjá in Mešulám. 5 Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. 6 Ezra je hvalil GOSPODA, velikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« Pripognili so se ter poklonili GOSPODU z obrazom do zemlje. 7 Nato so Ješúa, Baní, Šerebjá, Jamín, Akúb, Šabetáj, Hodijá, Maasejá, Kelitá, Azarjá, Jozabád, Hanán, Pelajá in leviti ljudstvu razlagali postavo. Ljudstvo pa je ostalo na svojih mestih. 8 In brali so iz knjige Božje postave po odstavkih, Ali razločno ali v prevodu. (Neh 8, 4-8)
828 Kralj David je odgovoril in rekel: »Pokličite mi Batšébo!« Prišla je h kralju in je stala pred kraljem. 29 In kralj je prisegel in rekel: »Kakor živi GOSPOD, ki me je rešil iz sleherne stiske – . 30 kakor sem ti prisegel pri GOSPODU, Izraelovem Bogu, da bo tvoj sin Salomon kraljeval za menoj in sedèl na mojem prestolu namesto mene, tako bom ta dan tudi storil!« 31 Batšéba se je priklonila z obrazom do tal, počastila kralja in rekla: »Živel moj gospod kralj David na veke!«
9 Nato je kralj David rekel: »Pokličite mi duhovnika Cadóka, preroka Natána in Jojadájevega sina Benajája!« Ko so prišli pred kralja, 33 jim je kralj rekel: »Vzemite s sabo služabnike svojega gospoda, posadite mi sina Salomona na mojo mulo in ga peljite dol h Gihonu! 34 Tam naj ga duhovnik Cadók in prerok Natán mazilita za kralja nad Izraelom, vi pa zatrobite v rog in vzklikajte: ›Živel kralj Salomon!‹ 35 Nato se povzpnite za njim, da pride in sede na moj prestol. On bo kraljeval namesto mene; njega sem določil za vladarja nad Izraelom in Judom.« 36 Jojadájev sin Benajá je kralju odgovoril in rekel: »Tako je prav!«
Tako naj potrdi GOSPOD, Bog mojega gospoda kralja. 37 Kakor je bil GOSPOD z mojim gospodom kraljem, tako naj bo s Salomonom; njegov prestol naj poveliča še bolj kakor prestol mojega gospoda kralja Davida.«
10 Tedaj so duhovnik Cadók, prerok Natán, Jojadájev sin Benajá, Keretéjci in Péletovci šli, posadili Salomona na mulo kralja Davida in ga peljali dol h Gihonu. 39 Duhovnik Cadók je vzel rog olja iz svetega šotora in mazilil Salomona. Zatrobili so v rog in vse ljudstvo je vzklikalo: »Živel kralj Salomon!« 40 Nato se je vse ljudstvo vzpenjalo za njim; ljudstvo je piskalo na piščali in vriskalo od velikega veselja, da se je od njihovega vpitja tresla zemlja.(1Kr 1,28-40)
9 V drugi polovici 7. st. je bila ustanovljena nova judovska sekta karaitov med suženjstvom Judov v Babilonu. Karaiti so bili deviantna sekta, ki se je odcepila od glavne tradicije rabinskega judaizma, zanikala verodostojnost ustnega zakona in zavrnila vse rabinske zakone, ki jih je predstavljal Talmud. Bili so dediči, vsaj v duhu, idej saducejev, ki so obstajali v času Drugega templja. Vodja karaitov je zbral odtujence babilonskih Judov in druge ločine, ki so nasprotovale rabinskemu judaizmu in zavračale pomena ustne Tore in Talmuda ter podobno kot Saduceji priznavale samo Biblijo kot temelj vere. Po njihovi razlagi Halahe ni bilo dovoljeno gorenje svetilk ali ognja ob času šabata. Sprva so zmerno podpirali Mohameda in so za preroka imeli tudi Jezusa Kristusa. Karaitski Judje tradicionalno sledijo izključno patrilinealnemu rodu (moški liniji). S pojavom gibanja karaitov je v 8. stoletju prišlo do obnove spopada, kakšen je nekoč bil med Farizeri, Saduceji, Eseni in Ebioniti. Karaitov je bilo največ 500.000. Danes je ostalo približno 300 karaitskih družin, ki skoraj vse živijo v nekaj vaseh v Izraelu.
10 Oscar Wilde v Salomé meri na razlike v verskih prepričanjih med Farizeji in Saduceji:
Prvi vojak: Kakšen hrup! Kdo so te zavijajoče divje zveri?/Drugi vojak: Judje. Vedno so takšni. Sprašujejo se o svoji veri./Prvi vojak: Zakaj razpravljajo o svoji veri?/Drugi vojak: Ne vem. Vedno to počnejo. Farizeji, na primer, pravijo, da obstajajo angeli, saduceji pa trdijo, da angeli ne obstajajo./Prvi vojak: Mislim, da je smešno razpravljati o takšnimi stvarmi./(…) Prvi vojak: Oni pravzaprav verujejo le v stvari, ki jih ne moreš videti.
11 Jezus Kristus je napovedal razdejanje templja in Jeruzalema.
5 Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel:
6 »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21, 5-6)
20 »Ko pa boste videli, da so vojske obkolile Jeruzalem, tedaj védite, da je blizu njegovo opustošenje. 21 Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji; in tisti, ki so v mestu, naj gredo ven in tisti, ki so na polju, naj ne hodijo noter, 22kajti to so dnevi maščevanja, da se izpolni vse, kar je pisano. 23 Gorje nosečim in doječim v tistih dneh, ker bo velika stiska v deželi in jeza nad tem ljudstvom. 24 Padalo bo pod ostrim mečem in v sužnost ga bodo vlačili med vse narode. Ali pogane. Jeruzalem pa bodo teptali narodi, Ali pogani. dokler se ne izpolnijo časi narodov.« (Lk 21, 20-24)
Vse, kar je Jezus Kristus napovedal se je dobesedno zgodilo. Med uničenjem Jeruzalema ni bil ubit noben »judovski kristjan« (nazorej, ebionit). Jezus Kristus je svoje učence opozoril na to in vsi, ki so verjeli v njegove besede, so se pazili na obljubljene znake.
13planirana skupnost z visoko stopnjo socialne interakcije v Izraelu
14 Apostol Tomaž, »neverni” Tomaž, je širil kristjanstvo po Indiji. Po katoliški cerkvi je Tomažev evangelij apokrif. Incipit evangelija se glasi »To so skrivne besede, ki jih je izrekel živi Jezus in zapisal Dvojček Juda Tomaž”. Naj bi vseboval skrivnostno učenje Jezusa Kristusa, ki ga je zaupal svojim učencem po vstajenju v obliki 114 izrek. (Tomazev_evangelij_prevod_Jan-Ciglenecki.pdf (arnes.si). Po neki verziji je pisan po zapisih Jezusovih izrek sv. Mateja, prvotno v aramejskem jeziku , ki so kasneje podani v ”Govoru na Gori” v Matejevem evangeliju v grškem jeziku o 24 temah (Mt 5-7) in 5 parabol (Mt 13).
15 Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva,
ob poti k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja!
16je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so prebivali
v deželi smrtne sence,
je zasvetila
luč.
17 Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4, 15-17)
Pot k odrešenju in nesmrtnosti vodi skozi samospoznanje.« Kraljestvo božje« se nahaja v človekovi notranjosti: »Kdor bo spoznal razlago teh besed, ne bo okusil smrti.« (Izrek 1).
Tomaževa kompilacija Jezusovih izrek je nastala že v sredini 2.stoletja n. št. Koptski prevod Tomaževega evangelija je ohranjen v rokopisu neke sekte v Egiptu iz prve polovice 4. stoletja, ki je bil odkrit l. 1945 v knjižnici kristjanskih in gnostičnih tekstov v bližini mesta Nag Hammadi v zgornjem Egiptu.
16 Hiliazem (gr. hilioi, tisuća, verovanje o tisočletnem kraljestvu božjem pred drugim prihodom Kristusa na Zemljo kot konec tega sveta (Raz 20). Z njim se bo končal svetovni teden ( Zakaj v tvojih očeh je tisoč let kakor včerajšnji dan, ki je minil, kakor nočna straža (Ps 90,4); 8 Tega, ljubi, ne smete prezreti; pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan (2Pt 3,8). S stališča nekaterih krščanskih cerkev so heretične sve vere, ki vključujejo to učenje. Gre za anticipacijo Einsteinove splošne teorije relativnosti: močnejša je gravitacija, počasnejše teče čas! Lahko si predstavimo »zvezdo” s tako močno gravitacijo, da je na njej 1 dan = 1000 let na Zemlji!
17 Na tem svetu ni nič samoumevnega, tako ni Sveta trojica, Oče, Sin in Duh Sveti, ki je osnovna dogma krščanstva! Formulirali so jo cerkveni očetje, Tertulijan, prejel Klement in definiral Origen v delu O začetkih, s čimer je bil uveden politeizem. Učenje o Sveti trojici je bilo sprejeto na saboru v Niceji 325 leta in kot dogma potrjeno na koncilu v Carigradu 381 leta. Po učenju barbelognostikov, koptske krščanske sekte iz 4. st. v Egiptu, obstaja Sveta četverica, ki jo predstavljajo Barbelo, ženski Duh Sveti, pravzaprav androgin, prvo človeško bitje, Adam (?), ki je poleg Boga očeta, Boga sina in Kristusa (Maziljenca) glavno božanstvo te sekte. Barbelu se je v orgastičnih in promiskuitetnih obredih posvečala moška sperma in sekret iz ženskih spolnih organov, s katerimi so se verniki obhajali! (Mandić, 1969; https://www.britannica.com/topic/Barbelo)
18 Do drugega razkola je prišlo po Halkedonskem koncilu l. 451, ko se je osamosvojila Koptska cerkev v Egiptu. L. 867 se je začel 12-letni spopad in razkol med carigradskim patriarhom in rimskim papežem. L. 1054 je prišlo do razkola med rimskokatoliško in pravoslavno cerkvijo, ki traja dandanes!
19 Preden so privrženci Jezusa Kristusa ustanovili lastno judovsko sekto ebionitov je Jezus Kristus pripadal esenom in nazorejem, židovski mesianistični sekti, ki dan-danes obstaja v Iraku pod imenom mandejev. Mandeji se občasno imenujejo »kristjani svetega Janeza Krstnika” in razen omenjenega častijo Adama, Abela, Seta, Enosa, Noeta in Arama. Štejejo med Jude, ki govorijo narečje vzhodne aramejščine. Ime “mandeji” izhaja iz aramejske besede manda, znanje. Na Bližnjem vzhodu so Mandeji bolj znani kot Sabijci. Izraz Subba izhaja iz aramejske korenine, povezane s krstom in so v Koranu skupaj z Judi in kristjani trikrat omenjeni kot Sabijci. Mandaeism – Wikipedia
33 Ponižni vidijo, veselijo se; vi, ki iščete Boga, naj oživi vaše srce. 34 Zakaj GOSPOD posluša uboge, svojih jetnikov ne zaničuje.( Ps 69:33-34)
12 Vstani, GOSPOD Bog! Vzdigni svojo roko! Nikar ne pozabljaj nesrečnih!
14 Videl si muko in žalost, gledaš, da jih vzameš v svoje roke.Slabotni se prepušča tebi, siroti si postal pomočnik.
17 GOSPOD, ti si uslišal hrepenenje ponižnih, krepiš jim srce, tvoje uho je pozorno,
18 da daš pravico siroti in zatiranemu, da ne bo več strašil človek, ki je iz zemlje. (Ps 10:12, 14, 17, 18, …).
20Cerint je gnostično-ebionitski heretik, sodobnik apostola Janeza, ki je napisal četrti evangelij ravno zoper Cerintovih napak o božanstvenosti Kristusa. O tem zgodnjem heretiku ni nobenih informacij. Prva omemba njegovega imena in opis njegovih naukov se pojavita pri sv. Ireneju (Adv. Haer., I, c. xxvi; III, c. iii, c. xi, okrog 170), kot navaja Evzebij (Cerkvena zgodovina III.28.2) in Hipolit v "Philosophoumena", VII, 33 (okrog 230), ki praktično prepisuje Ireneja.
Na Cerinta se sklicuje Pseudo-Tertullian v "Adv. Omnes Haeres", napisan približno l. 240. Najbolj podrobno poroča sveti Epifanij (Adv. Haeres, xxviii, napisan okoli l. 390), katerega zaradi njegovega datuma in značaja treba uporabljati previdno. Dober povzetek poda Theodoret ( Haer. Fab., II, 3, napisan približno l. 450)
Cerint je bil obrezani Egipčan. Datum njegovega rojstva in smrti ni znan. V Aziji je ustanovil šolo in zbral učence. Do nas ni prišel noben spis. Cerintove doktrine so bile čudna mešanica gnosticizma, judovstva, hiliazma in ebionitizma. Priznaval je eno Vrhovno bitje; toda svet je ustvarila daleč slabša sila. Tega Stvarnika ali Demiurga ne poistoveti z Jehovom Stare zaveze. Svet in postavo so ustvarili angeli. Angeli ustvarjalci niso vedeli o obstoju Najvišjega Boga. Najsvetejši je judovski zakon in je odrešenje mogoče doseči s spoštovanjem njegovih zapovedi.
Cerint je ločeval med Jezusom in Kristusom. Jezus je zgolj človek, čeprav ugleden v svetosti. Trpel je in umrl ter vstal od mrtvih, ali, kot nekateri pravijo, je dejal Cerint, da bo zadnji dan vstal od mrtvih in vsi ljudje bodo vstali z njim. V trenutku krsta je Najvišji Bog poslal Kristusa ali Svetega Duha, da prebiva v Jezusu in ga uči, česar niti angeli ne vedo. Zveza med Jezusom in Kristusom se nadaljuje do pasijona, ko Jezus trpi sam, Kristus pa se vrne v nebesa. Cerint je verjel v srečno tisočletje, ki se bo uresničilo tukaj na zemlji pred vstajenjem, duhovno Božje kraljestvo pa v nebesih.
21 »8 Kajti kakšno upanje ima brezbožnež, če izkorišča, ker mu Bog prizanaša? 9 Mar bo Bog uslišal njegovo pritožbo, ko pride nadenj stiska? 10 Se bo lahko veselil Mogočnega, klical Boga ob vsakem času?« (Job 27, 8-10)
16 »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 17 Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. 18 Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6, 16)
5 Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Mt 7, 5)
27 Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. 282Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt 23, 27) 39 Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije. (Lk 11, 39)
22 V zgodnjekrščanski heresiologiji je Panarion (lat. panarium, »košara za kruh«) najpomebmnejše delo Epifanija Salaminskega, napisano v grščini, v latinskem prevodu Adversus Haereses (Proti herezijam), Gre za knjigo iz 4. st. o krivoverjih z vidika rimske katoliške cerkve in predstavlja »zalogo zdravil za odpravo strupov krivoverstva.«. Obravnava 80 verskih sekt, bodisi organiziranih skupin bodisi filozofij in učenjih. Panarion je pomemben vir informacij o judovsko-krščanskih evangelijih, evangeliju ebionitov in evangeliju hebrejcev.
23 Na saboru je odločeno, da se inovjerci (ne-Judi) spreobrnjeni na krščanstvo ne morajo držati Mojsijevih zakonov, vključno z obrezovanjem muških otrok, vendar so ohranili prepoved konzumacije krvi, krvavega mesa, mesa nepravilno zaklanih živali, oziroma bluda in idolatrije.
24 Kot pavlinisti so mišljeni privrženci samo poklicanega apostola Pavla, utemeljitelja krščanstva, in ne »pavlinci«, po puščavniku Pavlu iz Teb, pripadniki kat. reda, Ordo fratrum Sancti Pauli Primi Eremitae - kratica OSPPE, ustanovljen okoli leta 1250 na Madžarskem.
24 Victor Hugo ima drugačno teorijo! Jean Valjean je glavni junak romana Les Misérables iz leta 1862. 19-letni junak se bori za normalno življenje po prestani zaporni kazni zaradi kraje kruha za sestrine otroke v času gospodarske depresije in pobega iz zapora. Valjean je večkrat spreminjal identiteto, in sicer kot gospod Madeleine, Ultime Fauchelevent, gospod Leblanc in Urbain Fabre. Valjean in policijski inšpektor Javert sta arhetipa v svetovni literaturi. Javertova življenjska fiksna ideja je »pošto-poto« vrniti Valjeana v zapor. V naši domišljiji predstavlja lik Jeana Valjeana Victorja Huga samega.
Jean Valjean je obenem poskusna figura Hugove teorije o odrešujoči moči sočutja in ljubezni. Valjean je šel v zapor kot preprost in dostojen človek in izstopil iz zapora kot prekaljeni kriminalec, ki sovraži družbo zaradi tega, kar mu je storila.
Srečanje z škofom Myrielom za vedno spremeni Valjeanov značaj. Škof je ravnal z Valjeanom z tolikšno ljubeznijo in spoštovanjem, da je Valjean obljubil škofu, da bo postal pošten človek.
Po Hugovi etični teoriji je Valjean dokaz odkupne moči ljubezni in sočutja. V skrbi za pohščerjenko Cosette se Valjean nauči ljubiti drugo osebo in kako to ljubezen prenesti na druge. Izjemen je po pripravljenosti, da odkrije, kaj je dobro, in ta resnost zadostuje, da postane rešitelj in prijatelj številnih ljudi, ki se znajdejo v nevarnosti. Sposobnost spreminjanja ga naredi univerzalnim simbolom upanja, da se kdorkoli lahko nauči ljubezni in dobrodelnosti po trpljenju toliko krivic.
Policijski inspektor Javert – »slaba vest« Jeana Valjeana naredi samomor, vrže se v Seino. Jean Valjean se udeleži državljanske vojne in Pariške komune in umre spokojno v stanju duševnega mira v navzočnosti ljubljene posvojenke Cosette.
