Članki v revijah so glavni medij sporočanja znanstvenih spoznanj. Če prispevek ni na voljo v eni od vrst OD in do njega ni mogoče prosto dostopati, so možnosti, da bo dobil citate, precej majhne. Vsako leto je objavljenih 1,8 milijona člankov v približno 28.000 revijah. Kdo pravzaprav bere te revije? Po neki študiji iz leta 2007 malo ljudi: polovico akademskih člankov preberejo samo njihovi avtorji in uredniki revij.
Pred stoletji je bilo spraviti besedo na dan izziv. Nadaljnja faza v razvoju so bile tradicionalne plačane revije. Danes pa je tehnologija zagotovila spletne platforme, ki maksimirajo učinkovito razširjanje prek različnih vrst objav z OD, ki bralcem omogoča dostop do raziskav in njihovo korist brez odlašanja in s čim manj omejitvami.
Bil je rojen koncept publikacij z OD, včasih imenovan tudi odprta znanost. Ena od prednosti paradigme objavljanja z OD je, da za dostop do objavljenih raziskav ni treba plačati, kar pomeni, da ni več omejeno na izbrano občinstvo.
OD lahko poveča prepoznavnost avtorja, citiranje in sodelovanje z znanstveno in splošno javnostjo, lahko pa tudi omogoči skupne mednarodne raziskave. Druga prednost objavljanja z OD so različne vrste virov z OD, ki jih ponuja večina revij, vključno s politiko odprtih podatkov, kjer morajo avtorji zagotoviti raziskovalne podatke ali datoteko, kode itd. ne samo zaradi zagotavljanja ponovljivosti metod, ampak tako da ga lahko drugi raziskovalci ponovno uporabijo. Danes obstajajo različne publikacije z OD, kot so Pobuda za odprte arhive, Pobuda za OD v Budimpešti, pa tudi pobude ICSU (International Council of Scientific Unions), UNESCO in CODATA (Committee on Data of the International Science Council).
Kmalu po pojavu OD v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je nastal sistem barvnega kodiranja založništva.
Razlike med tradicionalnim založništvom in založništvom z OD
Tradicionalno založništvo:
• članki so objavljeni v naročniških revijah;
• samo tisti z naročnino si lahko ogledajo objavljene članke;
• nobena knjižnica ni naročena na vse revije;
• to omejuje doseg raziskave, zlasti širši javnosti;
• delo raziskovalca morda ni vidno svetu.
Založništvo z OD:
• članki so objavljeni v revijah z OD ali so deponirani v repozitorijih z OD;
• ni plačilnih zidov za naročnino;
• raziskave so prosto dostopne na spletu;
• s tem se poveča število citatov za dokumente z OD.
Zeleni OD
Zeleni OD se nanaša na samoarhiviranje rezultatov raziskav v javno dostopnem institucionalnem ali predmetnem repozitoriju (običajno po obdobju embarga).
Pomembna lastnost zelenega OD je, da lahko avtorji še vedno sodelujejo v »tradicionalnem« založniškem sistemu. Na ta način zeleni OD ne izpodriva sedanjih praks akademskega objavljanja, temveč jih dopolnjuje, kar omogoča raziskovalcem, ki so pogosto spodbujeni za objavljanje v prestižnih revijah z zaprtim dostopom, da še naprej izpolnjujejo te obveznosti, hkrati pa dajo različico svojega dela na voljo širši javnosti, ki nima dostopa do različice zapisa.
Da bi zeleni OD deloval, ga morajo podpreti tradicionalni založniki, saj se zanaša na njihovo dovoljenje, da dajo različico članka na voljo na drugem mestu zunaj revije. Podpora založnika zelenemu OD je opredeljena v pogodbi o objavi, ki jo avtorji podpišejo z revijami, ko sprejmejo svoj rokopis (Avtorske pravice Author Rights).
Lastništvo intelektualne lastnine je bistvenega pomena za raziskovalno podjetje, vendar le malo znanstvenikov v celoti razume svojih pravic.
Avtor, ki bi želel objavljati po zelenem modelu, mora najprej izbrati revijo, ki dovoljuje samoarhiviranje, kot je določeno v njihovi pogodbi z založnikom, ali pa mora biti pripravljen zaprositi za takšno dovoljenje založnika, če takšno dovoljenje ni prvotno ponujeno. Ko avtor potrdi, da ima dovoljenje za samoarhiviranje svojega dela, mora potrditi, da ima ustrezno različico dela, ki jo bo dal na voljo (Založniške pogodbe in Založniška pogajanja, Publisher Agreementsand Publisher Negotiations).
Ko avtorji zagotovijo sprejemljivo različico dela, lahko to delo dajo na voljo v spletnem repozitoriju. Medtem ko nekateri založniki dovoljujejo objavo dela na osebni spletni strani ali spletni strani oddelka, pogosteje zahtevajo, da je raziskava objavljena v institucionalnem ali disciplinarnem repozitoriju (npr. cIRcle – digitalni repozitorij Univerze Britanske Kolumbije). OpenDOAR je imenik repozitorijev z OD, ki nam lahko pomaga določiti primerno mesto za arhiviranje našega dela.
Pri zelenem OD založniki pogosto zahtevajo, da avtorji spoštujejo obdobje embarga (Založniške pogodbe, Publisher Agreements), preden se delo objavi. Zaradi obdobij embarga samoarhiviranje kot metoda OD ne omogoča javnega razširjanja raziskav tako hitro kot zlati OD. Posledično bo avtorjem morda težje izpolnjevati mandate OD (ki jih naložijo financerji ali njihove institucije), ki običajno vključujejo zahteve glede časovnega okvira.
Zlati OD
V svoji najpreprostejši obliki se zlati OD nanaša na prosto dostopnost raziskav takoj po objavi v reviji z OD. Za razliko od zelenega modela OD ni čakalne dobe, med katero je delo na voljo samo v reviji s plačanim dostopom, preden se objavi na spletu za široko javno razširjanje. Avtorji imajo morda raje zlati OD, saj predstavlja samo en potek dela in ustvari samo eno različico članka. Na žalost se številni avtorji odvrnejo od zlatega objavljanja z OD, ker prestižne revije z OD pogosto zaračunavajo visoke stroške obdelave člankov (Article Processing Charges, APC)
Stroški obdelave člankov (APC)
APC so pristojbine, ki naj bi jih avtorji plačali za kritje stroškov objave svojih člankov. Standardna utemeljitev za APC je, da če založniki ne morejo zaračunati dostopa do revij, morajo nekako pokriti stroške produkcije in ta sredstva nadomestiti tako, da od avtorja zahtevajo kritje stroškov. APC-ji se gibljejo v cenah od nekaj sto do tisoč ameriških dolarjev, pri čemer številne prestižne revije zaračunavajo več kot 3000 ameriških dolarjev. Prenos plačila stroškov znanstvenega založništva s knjižnic na posameznega raziskovalca vnaša številne nove zaplete v že tako zapleten in nekoliko nedelujoč založniški sistem. Razpon pristojbin, ki jih zaračunavajo različne revije z OD, vodi do drugega pomembnega vprašanja o OD: ali obstaja obveznost izdelave in objave raziskave po modelu povračila stroškov ali pa bi jih morali založniki prosto komercialno izkoriščati? Kot je razloženo v modulu Publikacijski ekosistem (Publication Ecosystem module), so zagovorniki zgodnjega OD pričakovali, da bo internet povzročil izrazito znižanje stroškov objave na podlagi lažjega razširjanja in demokratizacije objavljanja.
Koliko zaračunavajo najboljši založniki za OD?
Povprečne cene APC, pretvorjene v € iz drugih valut za primerjavo (razen revij, ki se odpovedo 100 svojih stroškov). Vir: Publishers’ websites | Beata Socha’s Illustration.
Beata Socha je od leta 2016 del De Gruyterjeve ekipe Open Access. Kot Editorial Coordinator in Product Manager je bila odgovorna za rast založbenega portfelja OD in za nadzor napredka pri novih naslovih revij v družboslovju.
Danes, glede na to, da znane revije z impresivnimi dejavniki vpliva (Journal Impact Factors) pogosto zaračunavajo najvišje APC, se zdi, da so zgodnji vizionarji zelo podcenjevali pomen »ekonomije prestižnosti« (prestige economy). Prestiž ima pomembno vlogo v vsaki dejavnosti v sodobni poklicni družbi, zlasti v ultra-konkurenčnem svetu akademikov.
Plačilo za zlati OD
Uvedba APC-jev je spremenila razmerje med založniki in avtorji, saj so avtorji prvič neposredno vključeni v ekonomsko računico založništva. Razumljivo je, da avtorji pogosto ne želijo, da bi prispevali k stroškom objave lastnih raziskav, in mnogi si tega preprosto ne morejo privoščiti. Kot odgovor na uvedbo stroškov APC so različne skupine zainteresiranih strani pripravile strategije za podporo raziskovalcem in kritje teh novih stroškov. Financerji sedaj dovoljujejo raziskovalcem, da stroške APC vključijo v nepovratna sredstva, akademske ustanove ustvarjajo sklade APC za podporo svojih fakultet, akademske knjižnice pa se pogajajo o novih vrstah pogodb o dostopu (pogosto imenovanih »transformativni sporazumi«, “transformaive agreements“), ki pokrivajo stroške objavljanja v revijah z OD določenega založnika.
Ni presenetljivo, da prenos stroškov objave z naročnikov na avtorje ni rešil številnih neenakosti, vgrajenih v sistem akademskega založništva. V razpravi o ovirah na poti do boljših modelov OD je leta 2019 zapisal David Crotty naslednje o premikanju neenakosti znotraj sistema:
Napake v poslovnem modelu po katerem avtor krije del stroškov objave člankov flaws in the author-pays business model so očitne že več kot desetletje have been evident for more than a decade. Model APC predstavlja stranski premik v smislu dostopa, saj močno izboljša dostop za bralce, a neenakost v sistemu preusmeri na avtorje. Vsakomur omogoča branje del drugih, vendar omejuje možnost objave lastnega dela na tiste, ki imajo dovolj sredstev za kritje stroškov tega početja. To zelo prikrajša avtorje iz manj bogatih regij sveta, skupaj z nefinanciranimi raziskovalci in celotnimi področji brez pomembnih struktur financiranja, ki jih najdemo v nekaterih znanostih, ki v veliki meri spodbujajo prehod na modele APC. Programi opustitve so že pod pritiskom in zdi se, da med bogatimi državami ali avtorji ni veliko pripravljenosti za preplačilo, da bi podprli svoje manj premožne kolege.
Od leta 2015 je ekosistem akademskega založništva industrija vredna 25 milijard ameriških dolarjev na leto. Poleg tega, da je velika panoga, je tudi konsolidirana, s samo 5 profitnimi založniki, odgovornimi za približno 50 odstotkov celotne proizvodnje.
Crotty citira Gwen Evans, izvršno direktorico knjižnične informacijske mreže OhioLINK:
Težava, ki jo vidim pri drugih predlaganih prostovoljnih subvencijah OD, je, da pod pritiskom zmanjševanja proračunov v visokem šolstvu na splošno, zlasti pa v javnih zavodih, uprave ne bodo še naprej plačevale za nekaj, kar bodo prejele brezplačno. To je lepo idealistično upanje, vendar uprave pogosto zmanjšajo proračune za storitve in vsebine, ki so ali so bile do trenutka zmanjšanja proračuna zaznane kot zelo dragocene in potrebne. Vsak model, ki se zanaša na precejšnjo prostovoljno podporo OD (ne glede na to, ali OD zagotavljajo sedanji založniki ali hipotetičen prehod na založništvo z OD v lasti in upravljanju knjižnic/institucij), je glede na moje opazovanje izobraževanja, ki ga financira država, v zvezni državi Ohio zelo sumljiv. Finančna mantra je učinkovitost in stroškovna učinkovitost; prostovoljna finančna podpora za vsebine, ki so brezplačne, ni ne eno ne drugo.
Naj bi izvedli več o ekonomiki založništva, the economics of publishing!
Poleg zelenega in zlatega OD, so danes na voljo:
• Diamantni (platinasti) OD, ki se nanaša na revije, ki nudijo brezplačen dostop za bralce, pa tudi za avtorje raziskav, v katerih lahko objavljajo; čeprav je ime nekoliko zavajajoče, revije z diamantnim OD podpirajo institucije ali druge infrastrukture, zato morda nimajo velikega faktorja vpliva;
• hibridni OD, za keterega je značilno, da naročniška revija ponuja OD, zaračunava obdelavo za posamezne članke;
• bronasti OD, ki ni popolnoma OD, ker čeprav bo članek prosto dostopen, revije z tovrstnimi storitvami nimajo odprte licence;
• črni OD, ki predstavlja nezakonit model odprtega dostopa, ki zagotavlja brezplačen dostop do znanstvenih publikacij in drugih vsebin, ki niso javno licencirane (npr. Sci-Hub).
Pri objavljanju v reviji s politikami brezplačnega OD je treba upoštevati, da bodisi avtor(ji) bodisi institucije ali financierji plačajo pristojbino za kritje stroškov objave, saj je pomembno, da je nova raziskava takoj brezplačna za dostop, prenos in za čimprejši večji vpliv(impact) kot benefitov založništva z OD.
Sci-Hub: primer črnega OD
Podatkovna baza Sci-Hub je postala znana kot »piratska kraljica znanosti«.
Osrednja ideja Sci-Huba je, da znanje pripada vsem ljudem. Namen baze podatkov znanstvenih člankov in knjig Sci-Hub je zagotoviti prost in neomejen dostop do vsega znanstvenega znanja, ki je bilo kdaj objavljeno v revijah ali knjigah. Kontroverzni projekt Sci-Huba je ustvarila Alexandra Asanovna Elbakyan, računalniška programerka iz Kazahstana, leta 2011, da reši problem visokih cen in »plačilnih zidov«, ki omejujejo dostop do akademskih revij in knjig. V zvezi z osnovno idejo, na kateri temelji Sci-Hub, se Elbakyanova sklicuje predvsem na ameriškega sociologa Roberta K. Mertona. Znanstvena etika reducira lastninske pravice v znanosti na najmanjšo možno mero – na priznanje in samozavest. Kuriozum je, da se je Elbakyanova, ko je imela 16 let zanimala za spletne knjige o nevroznanosti in je prvič vdrla na spletno mesto založnika MIT Press v ZDA! Elbakyanova je bila leta 2016 kot »roparka člankov« (paper pirat) razvrščena na seznam desetih oseb, ki so pomembne za znanost po izboru znamenite znanstvene revije Nature.
Danes milijoni študentov, raziskovalcev, zdravstvenih delavcev, novinarjev in radovednih posameznikov po vsem svetu uporabljajo Sci-Hub za odklepanje znanja!
Baza podatkov Sci-Hub šteje slabih 90. 000.000 znanstvenih člankov in knjig, ki so prosto dostopne za branje in prenos. Velikost baze podatkov je približno 100 TB. Sci-Hub je najhitreje rasel v obdobju od 2013 do 2016, ko so se prenašali stari članki iz arhivov revij. Po tem se prenašajo le novi dokumenti.
Prej je bilo to znanje na voljo le za visoke cene, ki jih večina ljudi ne more plačati. Sci-Hub je revolucioniral znanost po modelu črnega OD, tako da je uporaba znanja, shranjena v Sci-Hub-u, brezplačno dosegljiva brez omejitev!
Izbira revije z OD
Medtem ko je zlati OD lahko tako preprost kot objava v odprto dostopni reviji, je za mnoge raziskovalce izbira ustrezne revije z OD vse samo ne lahka naloga, saj zahteva, da razmislijo o mestih objave zunaj tistih, ki jih poznajo. Kot je omenjeno v modulu Publikacijski ekosistem Publication Ecosystem, je strah pred plenilskimi založniki (predatory publishers) še en dejavnik.
Plenilsko založništvo Predatory publishing je ime za parazitsko založništvo z OD, na katerega letijo obtožbe, da se ne drži etičnih standardov, ki veljajo v znanosti, da ima višje stopnje dobička, saj sprejme večje število člankov in pobere več honorarjev, vendar teh honorarjev ne porabi za postopek objave (strokovni pregled, urejanje itd.).
Razvitih je bilo veliko orodij, ki raziskovalcem pomagajo prepoznati ustrezne in visokokakovostne revije z OD na njihovem področju. Primeri vključujejo:
• Directory of Open Access Journals: velika zbirka podatkov o preverjenih revijah z OD med založniki in disciplinami; iskanje po naslovu ali polju;
• Enago Open Access Journal Finder: vnesemo povzetek svojega rokopisa, da lažje izbremo zaupanja vredne revije z OD, ki so najbolj združljive z našim raziskovanjem; zanaša se na DOAJ pri preverjanju zakonitih revij;
• IEEE Publication Recommender: pomaga nam izbrati revijo s področja elektrotehnike, računalništva, biotehnologije, telekomunikacij, moči in energije ter drugih tehnologij, v kateri bomo objavili svoje raziskave; na voljo so filtri OD;
• Open Journal Matcher: priporoča odprte možnosti revije na podlagi povzetka našega članka.
Stvari, ki si jih moramo zapomniti o objavljanju z OD:
1. OD ni brezplačen. Revije avtorjem zaračunavajo pristojbine za objavo ali stroške obdelave člankov (APC). Treba je preveriti APC ciljne revije.
2. APC ne nosijo vedno avtorji. Večina financerjev/institucij nosi APC za objavo v revijah z OD.
3. Avtorji lahko obdržijo avtorske pravice. Različne licence uporabnikom omogočajo uporabo vsebine na različne načine. Lahko se uporabi ena izmed Creative Commons Licences.
4. Repozitoriji so praviloma predmetno specifični in je treba je, da izbrani repozitorij vključuje naše predmetno področje.
5. Preverimo, ali obstaja obdobje embarga. Nekateri založniki in repozitoriji imajo obdobje embarga, ki lahko omogoči OD do našega članka. To traja 5 do 6 mesecev ali več.
6. V primeru potrebe po pomoči se je treba obrniti na našega knjižničarja: knjižničarji so najboljši strokovnjaki, s katerimi se lahko posvetujemo, če dvomimo v izbiro prave poti OD za naš znanstveni prispevek.
Mager, D., 2022. Types of Open Access Publishing and the Benefits of Each. Dostopno na: Types of Open Access Publishing and its Benefits | Researcher.Life (2024-06-12)
Van Noorden, R., 2016. ALEXANDRA ELBAKYAN: Paper pirate - The founder of an illegal hub for paywalled papers has attracted litigation and acclaim (Aleksandra Elbakyan: roparka člankov – ustanoviteljca nezakonitega vozljišča za članke s plačanim zidom je pritegnil tožbo in priznanje). V Nature’s 10: Ten People Who Mattered This Year (Letos pomembnih deset ljudi), Nature 540, 507–515 Dostopno na: https://doi.org/10.1038/540507a (2024-06-12)
Odprta znanost
Članki v revijah so glavni medij sporočanja znanstvenih spoznanj. Če prispevek ni na voljo v eni od vrst OD in do njega ni mogoče prosto dostopati, so možnosti, da bo dobil citate, precej majhne. Vsako leto je objavljenih 1,8 milijona člankov v približno 28.000 revijah. Kdo pravzaprav bere te revije? Po neki študiji iz leta 2007 malo ljudi: polovico akademskih člankov preberejo samo njihovi avtorji in uredniki revij.
Pred stoletji je bilo spraviti besedo na dan izziv. Nadaljnja faza v razvoju so bile tradicionalne plačane revije. Danes pa je tehnologija zagotovila spletne platforme, ki maksimirajo učinkovito razširjanje prek različnih vrst objav z OD, ki bralcem omogoča dostop do raziskav in njihovo korist brez odlašanja in s čim manj omejitvami.
Bil je rojen koncept publikacij z OD, včasih imenovan tudi odprta znanost. Ena od prednosti paradigme objavljanja z OD je, da za dostop do objavljenih raziskav ni treba plačati, kar pomeni, da ni več omejeno na izbrano občinstvo.
OD lahko poveča prepoznavnost avtorja, citiranje in sodelovanje z znanstveno in splošno javnostjo, lahko pa tudi omogoči skupne mednarodne raziskave. Druga prednost objavljanja z OD so različne vrste virov z OD, ki jih ponuja večina revij, vključno s politiko odprtih podatkov, kjer morajo avtorji zagotoviti raziskovalne podatke ali datoteko, kode itd. ne samo zaradi zagotavljanja ponovljivosti metod, ampak tako da ga lahko drugi raziskovalci ponovno uporabijo. Danes obstajajo različne publikacije z OD, kot so Pobuda za odprte arhive, Pobuda za OD v Budimpešti, pa tudi pobude ICSU (International Council of Scientific Unions), UNESCO in CODATA (Committee on Data of the International Science Council).
Kmalu po pojavu OD v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je nastal sistem barvnega kodiranja založništva.
Razlike med tradicionalnim založništvom in založništvom z OD
Tradicionalno založništvo:
• članki so objavljeni v naročniških revijah;
• samo tisti z naročnino si lahko ogledajo objavljene članke;
• nobena knjižnica ni naročena na vse revije;
• to omejuje doseg raziskave, zlasti širši javnosti;
• delo raziskovalca morda ni vidno svetu.
Založništvo z OD:
• članki so objavljeni v revijah z OD ali so deponirani v repozitorijih z OD;
• ni plačilnih zidov za naročnino;
• raziskave so prosto dostopne na spletu;
• s tem se poveča število citatov za dokumente z OD.
Zeleni OD
Zeleni OD se nanaša na samoarhiviranje rezultatov raziskav v javno dostopnem institucionalnem ali predmetnem repozitoriju (običajno po obdobju embarga).
Pomembna lastnost zelenega OD je, da lahko avtorji še vedno sodelujejo v »tradicionalnem« založniškem sistemu. Na ta način zeleni OD ne izpodriva sedanjih praks akademskega objavljanja, temveč jih dopolnjuje, kar omogoča raziskovalcem, ki so pogosto spodbujeni za objavljanje v prestižnih revijah z zaprtim dostopom, da še naprej izpolnjujejo te obveznosti, hkrati pa dajo različico svojega dela na voljo širši javnosti, ki nima dostopa do različice zapisa.
Da bi zeleni OD deloval, ga morajo podpreti tradicionalni založniki, saj se zanaša na njihovo dovoljenje, da dajo različico članka na voljo na drugem mestu zunaj revije. Podpora založnika zelenemu OD je opredeljena v pogodbi o objavi, ki jo avtorji podpišejo z revijami, ko sprejmejo svoj rokopis (Avtorske pravice Author Rights).
Lastništvo intelektualne lastnine je bistvenega pomena za raziskovalno podjetje, vendar le malo znanstvenikov v celoti razume svojih pravic.
Avtor, ki bi želel objavljati po zelenem modelu, mora najprej izbrati revijo, ki dovoljuje samoarhiviranje, kot je določeno v njihovi pogodbi z založnikom, ali pa mora biti pripravljen zaprositi za takšno dovoljenje založnika, če takšno dovoljenje ni prvotno ponujeno. Ko avtor potrdi, da ima dovoljenje za samoarhiviranje svojega dela, mora potrditi, da ima ustrezno različico dela, ki jo bo dal na voljo (Založniške pogodbe in Založniška pogajanja, Publisher Agreementsand Publisher Negotiations).
Ko avtorji zagotovijo sprejemljivo različico dela, lahko to delo dajo na voljo v spletnem repozitoriju. Medtem ko nekateri založniki dovoljujejo objavo dela na osebni spletni strani ali spletni strani oddelka, pogosteje zahtevajo, da je raziskava objavljena v institucionalnem ali disciplinarnem repozitoriju (npr. cIRcle – digitalni repozitorij Univerze Britanske Kolumbije). OpenDOAR je imenik repozitorijev z OD, ki nam lahko pomaga določiti primerno mesto za arhiviranje našega dela.
Pri zelenem OD založniki pogosto zahtevajo, da avtorji spoštujejo obdobje embarga (Založniške pogodbe, Publisher Agreements), preden se delo objavi. Zaradi obdobij embarga samoarhiviranje kot metoda OD ne omogoča javnega razširjanja raziskav tako hitro kot zlati OD. Posledično bo avtorjem morda težje izpolnjevati mandate OD (ki jih naložijo financerji ali njihove institucije), ki običajno vključujejo zahteve glede časovnega okvira.
Zlati OD
V svoji najpreprostejši obliki se zlati OD nanaša na prosto dostopnost raziskav takoj po objavi v reviji z OD. Za razliko od zelenega modela OD ni čakalne dobe, med katero je delo na voljo samo v reviji s plačanim dostopom, preden se objavi na spletu za široko javno razširjanje. Avtorji imajo morda raje zlati OD, saj predstavlja samo en potek dela in ustvari samo eno različico članka. Na žalost se številni avtorji odvrnejo od zlatega objavljanja z OD, ker prestižne revije z OD pogosto zaračunavajo visoke stroške obdelave člankov (Article Processing Charges, APC)
Stroški obdelave člankov (APC)
APC so pristojbine, ki naj bi jih avtorji plačali za kritje stroškov objave svojih člankov. Standardna utemeljitev za APC je, da če založniki ne morejo zaračunati dostopa do revij, morajo nekako pokriti stroške produkcije in ta sredstva nadomestiti tako, da od avtorja zahtevajo kritje stroškov. APC-ji se gibljejo v cenah od nekaj sto do tisoč ameriških dolarjev, pri čemer številne prestižne revije zaračunavajo več kot 3000 ameriških dolarjev. Prenos plačila stroškov znanstvenega založništva s knjižnic na posameznega raziskovalca vnaša številne nove zaplete v že tako zapleten in nekoliko nedelujoč založniški sistem. Razpon pristojbin, ki jih zaračunavajo različne revije z OD, vodi do drugega pomembnega vprašanja o OD: ali obstaja obveznost izdelave in objave raziskave po modelu povračila stroškov ali pa bi jih morali založniki prosto komercialno izkoriščati? Kot je razloženo v modulu Publikacijski ekosistem (Publication Ecosystem module), so zagovorniki zgodnjega OD pričakovali, da bo internet povzročil izrazito znižanje stroškov objave na podlagi lažjega razširjanja in demokratizacije objavljanja.
Koliko zaračunavajo najboljši založniki za OD?
Povprečne cene APC, pretvorjene v € iz drugih valut za primerjavo (razen revij, ki se odpovedo 100 svojih stroškov). Vir: Publishers’ websites | Beata Socha’s Illustration.
Beata Socha je od leta 2016 del De Gruyterjeve ekipe Open Access. Kot Editorial Coordinator in Product Manager je bila odgovorna za rast založbenega portfelja OD in za nadzor napredka pri novih naslovih revij v družboslovju.
Danes, glede na to, da znane revije z impresivnimi dejavniki vpliva (Journal Impact Factors) pogosto zaračunavajo najvišje APC, se zdi, da so zgodnji vizionarji zelo podcenjevali pomen »ekonomije prestižnosti« (prestige economy). Prestiž ima pomembno vlogo v vsaki dejavnosti v sodobni poklicni družbi, zlasti v ultra-konkurenčnem svetu akademikov.
Plačilo za zlati OD
Uvedba APC-jev je spremenila razmerje med založniki in avtorji, saj so avtorji prvič neposredno vključeni v ekonomsko računico založništva. Razumljivo je, da avtorji pogosto ne želijo, da bi prispevali k stroškom objave lastnih raziskav, in mnogi si tega preprosto ne morejo privoščiti. Kot odgovor na uvedbo stroškov APC so različne skupine zainteresiranih strani pripravile strategije za podporo raziskovalcem in kritje teh novih stroškov. Financerji sedaj dovoljujejo raziskovalcem, da stroške APC vključijo v nepovratna sredstva, akademske ustanove ustvarjajo sklade APC za podporo svojih fakultet, akademske knjižnice pa se pogajajo o novih vrstah pogodb o dostopu (pogosto imenovanih »transformativni sporazumi«, “transformaive agreements“), ki pokrivajo stroške objavljanja v revijah z OD določenega založnika.
Ni presenetljivo, da prenos stroškov objave z naročnikov na avtorje ni rešil številnih neenakosti, vgrajenih v sistem akademskega založništva. V razpravi o ovirah na poti do boljših modelov OD je leta 2019 zapisal David Crotty naslednje o premikanju neenakosti znotraj sistema:
Napake v poslovnem modelu po katerem avtor krije del stroškov objave člankov flaws in the author-pays business model so očitne že več kot desetletje have been evident for more than a decade. Model APC predstavlja stranski premik v smislu dostopa, saj močno izboljša dostop za bralce, a neenakost v sistemu preusmeri na avtorje. Vsakomur omogoča branje del drugih, vendar omejuje možnost objave lastnega dela na tiste, ki imajo dovolj sredstev za kritje stroškov tega početja. To zelo prikrajša avtorje iz manj bogatih regij sveta, skupaj z nefinanciranimi raziskovalci in celotnimi področji brez pomembnih struktur financiranja, ki jih najdemo v nekaterih znanostih, ki v veliki meri spodbujajo prehod na modele APC. Programi opustitve so že pod pritiskom in zdi se, da med bogatimi državami ali avtorji ni veliko pripravljenosti za preplačilo, da bi podprli svoje manj premožne kolege.
Od leta 2015 je ekosistem akademskega založništva industrija vredna 25 milijard ameriških dolarjev na leto. Poleg tega, da je velika panoga, je tudi konsolidirana, s samo 5 profitnimi založniki, odgovornimi za približno 50 odstotkov celotne proizvodnje.
Crotty citira Gwen Evans, izvršno direktorico knjižnične informacijske mreže OhioLINK:
Težava, ki jo vidim pri drugih predlaganih prostovoljnih subvencijah OD, je, da pod pritiskom zmanjševanja proračunov v visokem šolstvu na splošno, zlasti pa v javnih zavodih, uprave ne bodo še naprej plačevale za nekaj, kar bodo prejele brezplačno. To je lepo idealistično upanje, vendar uprave pogosto zmanjšajo proračune za storitve in vsebine, ki so ali so bile do trenutka zmanjšanja proračuna zaznane kot zelo dragocene in potrebne. Vsak model, ki se zanaša na precejšnjo prostovoljno podporo OD (ne glede na to, ali OD zagotavljajo sedanji založniki ali hipotetičen prehod na založništvo z OD v lasti in upravljanju knjižnic/institucij), je glede na moje opazovanje izobraževanja, ki ga financira država, v zvezni državi Ohio zelo sumljiv. Finančna mantra je učinkovitost in stroškovna učinkovitost; prostovoljna finančna podpora za vsebine, ki so brezplačne, ni ne eno ne drugo.
Naj bi izvedli več o ekonomiki založništva, the economics of publishing!
Poleg zelenega in zlatega OD, so danes na voljo:
• Diamantni (platinasti) OD, ki se nanaša na revije, ki nudijo brezplačen dostop za bralce, pa tudi za avtorje raziskav, v katerih lahko objavljajo; čeprav je ime nekoliko zavajajoče, revije z diamantnim OD podpirajo institucije ali druge infrastrukture, zato morda nimajo velikega faktorja vpliva;
• hibridni OD, za keterega je značilno, da naročniška revija ponuja OD, zaračunava obdelavo za posamezne članke;
• bronasti OD, ki ni popolnoma OD, ker čeprav bo članek prosto dostopen, revije z tovrstnimi storitvami nimajo odprte licence;
• črni OD, ki predstavlja nezakonit model odprtega dostopa, ki zagotavlja brezplačen dostop do znanstvenih publikacij in drugih vsebin, ki niso javno licencirane (npr. Sci-Hub).
Pri objavljanju v reviji s politikami brezplačnega OD je treba upoštevati, da bodisi avtor(ji) bodisi institucije ali financierji plačajo pristojbino za kritje stroškov objave, saj je pomembno, da je nova raziskava takoj brezplačna za dostop, prenos in za čimprejši večji vpliv(impact) kot benefitov založništva z OD.
Sci-Hub: primer črnega OD
Podatkovna baza Sci-Hub je postala znana kot »piratska kraljica znanosti«.
Osrednja ideja Sci-Huba je, da znanje pripada vsem ljudem. Namen baze podatkov znanstvenih člankov in knjig Sci-Hub je zagotoviti prost in neomejen dostop do vsega znanstvenega znanja, ki je bilo kdaj objavljeno v revijah ali knjigah. Kontroverzni projekt Sci-Huba je ustvarila Alexandra Asanovna Elbakyan, računalniška programerka iz Kazahstana, leta 2011, da reši problem visokih cen in »plačilnih zidov«, ki omejujejo dostop do akademskih revij in knjig. V zvezi z osnovno idejo, na kateri temelji Sci-Hub, se Elbakyanova sklicuje predvsem na ameriškega sociologa Roberta K. Mertona. Znanstvena etika reducira lastninske pravice v znanosti na najmanjšo možno mero – na priznanje in samozavest. Kuriozum je, da se je Elbakyanova, ko je imela 16 let zanimala za spletne knjige o nevroznanosti in je prvič vdrla na spletno mesto založnika MIT Press v ZDA! Elbakyanova je bila leta 2016 kot »roparka člankov« (paper pirat) razvrščena na seznam desetih oseb, ki so pomembne za znanost po izboru znamenite znanstvene revije Nature.
Danes milijoni študentov, raziskovalcev, zdravstvenih delavcev, novinarjev in radovednih posameznikov po vsem svetu uporabljajo Sci-Hub za odklepanje znanja!
Baza podatkov Sci-Hub šteje slabih 90. 000.000 znanstvenih člankov in knjig, ki so prosto dostopne za branje in prenos. Velikost baze podatkov je približno 100 TB. Sci-Hub je najhitreje rasel v obdobju od 2013 do 2016, ko so se prenašali stari članki iz arhivov revij. Po tem se prenašajo le novi dokumenti.
Prej je bilo to znanje na voljo le za visoke cene, ki jih večina ljudi ne more plačati. Sci-Hub je revolucioniral znanost po modelu črnega OD, tako da je uporaba znanja, shranjena v Sci-Hub-u, brezplačno dosegljiva brez omejitev!
Izbira revije z OD
Medtem ko je zlati OD lahko tako preprost kot objava v odprto dostopni reviji, je za mnoge raziskovalce izbira ustrezne revije z OD vse samo ne lahka naloga, saj zahteva, da razmislijo o mestih objave zunaj tistih, ki jih poznajo. Kot je omenjeno v modulu Publikacijski ekosistem Publication Ecosystem, je strah pred plenilskimi založniki (predatory publishers) še en dejavnik.
Plenilsko založništvo Predatory publishing je ime za parazitsko založništvo z OD, na katerega letijo obtožbe, da se ne drži etičnih standardov, ki veljajo v znanosti, da ima višje stopnje dobička, saj sprejme večje število člankov in pobere več honorarjev, vendar teh honorarjev ne porabi za postopek objave (strokovni pregled, urejanje itd.).
Razvitih je bilo veliko orodij, ki raziskovalcem pomagajo prepoznati ustrezne in visokokakovostne revije z OD na njihovem področju. Primeri vključujejo:
• Directory of Open Access Journals: velika zbirka podatkov o preverjenih revijah z OD med založniki in disciplinami; iskanje po naslovu ali polju;
• Enago Open Access Journal Finder: vnesemo povzetek svojega rokopisa, da lažje izbremo zaupanja vredne revije z OD, ki so najbolj združljive z našim raziskovanjem; zanaša se na DOAJ pri preverjanju zakonitih revij;
• IEEE Publication Recommender: pomaga nam izbrati revijo s področja elektrotehnike, računalništva, biotehnologije, telekomunikacij, moči in energije ter drugih tehnologij, v kateri bomo objavili svoje raziskave; na voljo so filtri OD;
• Open Journal Matcher: priporoča odprte možnosti revije na podlagi povzetka našega članka.
Stvari, ki si jih moramo zapomniti o objavljanju z OD:
1. OD ni brezplačen. Revije avtorjem zaračunavajo pristojbine za objavo ali stroške obdelave člankov (APC). Treba je preveriti APC ciljne revije.
2. APC ne nosijo vedno avtorji. Večina financerjev/institucij nosi APC za objavo v revijah z OD.
3. Avtorji lahko obdržijo avtorske pravice. Različne licence uporabnikom omogočajo uporabo vsebine na različne načine. Lahko se uporabi ena izmed Creative Commons Licences.
4. Repozitoriji so praviloma predmetno specifični in je treba je, da izbrani repozitorij vključuje naše predmetno področje.
5. Preverimo, ali obstaja obdobje embarga. Nekateri založniki in repozitoriji imajo obdobje embarga, ki lahko omogoči OD do našega članka. To traja 5 do 6 mesecev ali več.
6. V primeru potrebe po pomoči se je treba obrniti na našega knjižničarja: knjižničarji so najboljši strokovnjaki, s katerimi se lahko posvetujemo, če dvomimo v izbiro prave poti OD za naš znanstveni prispevek.
Mager, D., 2022. Types of Open Access Publishing and the Benefits of Each. Dostopno na: Types of Open Access Publishing and its Benefits | Researcher.Life (2024-06-12)
Van Noorden, R., 2016. ALEXANDRA ELBAKYAN: Paper pirate - The founder of an illegal hub for paywalled papers has attracted litigation and acclaim (Aleksandra Elbakyan: roparka člankov – ustanoviteljca nezakonitega vozljišča za članke s plačanim zidom je pritegnil tožbo in priznanje). V Nature’s 10: Ten People Who Mattered This Year (Letos pomembnih deset ljudi), Nature 540, 507–515 Dostopno na: https://doi.org/10.1038/540507a (2024-06-12)
