Jean-Jacques Rousseau (1750) je na primeru Renesanse pokazal, da materialni napredek neizogibno prinaša moralno nazadovanje. Eden izmed očetov moderne ekonomije Adam Smith se je tudi imel za filozofa morale in ne za ekonomista.
Leta 2005 je izšla uspešnica ameriškega ekonomista Benjamina Friedmana The Moral Consequences of Economic Growth, ki jo je del kritike na Zahodu sprejel kot »kapitalistični manifest«!
Osnovna dogma kapitalističnega fundamentalizma je gospodarska rast.
Gospodarska rast je sekularna religija razvitih industrijskih državah (Bell, 1972).
Po Nobelovem nagrajencu Josephu Stigliztu (2005) je tudi Friedman etični ekonomist.
Teorija Benjamina Friedmana temelji na kvantitativni gospodarski zgodovini Simona Kuznetsa, ameriškega ekonomista, statistika, demografa in ekonomskega zgodovinarja beloruskega rodu, Nobelovega nagrajenca v področju ekonomije za l. 1971, ki je verjel v možnost harmonizacije med družbenimi razredi. Ravnotežje sil rasti, konkurence in tehnološkega razvoja pelje zmanjšanju neenakosti. Filozofijo Simona Kuznetsa v povzeti obliki predstavlja stavek: »Rast je naraščajoča plima, ki dviguje vse čolne!« (Kuznets, 1971)
Friedman na primeru velikih zahodnih demokracij – zlasti ZDA po državljanski vojni - pokaže, da gospodarska rast, ki ne sme mirovati, saj je bistveno, da državljani imajo občutek, da napredujejo, in ne le visok življenjski standard, prinaša veliko več kot le materialne koristi, in sicer bolj odprto in demokratično družbo, tj. pravni in moralni napredek, politično in socialno liberalizacijo.
Vendar dejstvo, da je dobiček od kapitala večji od gospodarske rasti (dobiček > rasti) je po Thomasu Pikettyju (2014) glavna sila neenakomerne distribucije bogastva v sodobni družbi.
Kapitalizem kaže tudi tehnološke, ekološke in epidemiološke limite.
Znanstveni, inovativni, tehnološki in ekonomski napredek ni ekološko vzdržen in danes dvakrat presega nosilne zmožnosti Zemlje. Ekološke spremembe so nepovrnljive!
Sodobna inovativnost je vedno manj produktivna in stroškovno vedno bolj nerentabilna.
Pandemija covida-19 v teku je razkrila presenetljivo krhkost korporativnega kapitalizma in demokracije.
Milijardne množice revnega svetovnega prebivalstva so izven glavnega toka zgodovine in znanstvenega, tehnološkega in ekonomskega napredka.
Več nasilja, neenakosti, izključenosti, lakote in s tem gospodarskega zatiranja ni prizadelo toliko ljudi v zgodovini Zemlje in človeštva kot v sodobni družbi. Nikoli ne bi smeli spregledati očitnega makroskopskega dejstva, ki ga predstavljajo nešteti primeri trpljenja. Stopnja napredka nobenemu ne dovoljuje prezreti, da na Zemlji še nikoli doslej, v absolutnih številkah, ni bilo tako veliko moških, žensk in otrok podjarmljenih, sestradanih in uničenih (Derrida 1994)!
Jean-Jacques Rousseau (1750) je na primeru Renesanse pokazal, da materialni napredek neizogibno prinaša moralno nazadovanje. Eden izmed očetov moderne ekonomije Adam Smith se je tudi imel za filozofa morale in ne za ekonomista.
Leta 2005 je izšla uspešnica ameriškega ekonomista Benjamina Friedmana The Moral Consequences of Economic Growth, ki jo je del kritike na Zahodu sprejel kot »kapitalistični manifest«!
Osnovna dogma kapitalističnega fundamentalizma je gospodarska rast.
Gospodarska rast je sekularna religija razvitih industrijskih državah (Bell, 1972).
Po Nobelovem nagrajencu Josephu Stigliztu (2005) je tudi Friedman etični ekonomist.
Teorija Benjamina Friedmana temelji na kvantitativni gospodarski zgodovini Simona Kuznetsa, ameriškega ekonomista, statistika, demografa in ekonomskega zgodovinarja beloruskega rodu, Nobelovega nagrajenca v področju ekonomije za l. 1971, ki je verjel v možnost harmonizacije med družbenimi razredi. Ravnotežje sil rasti, konkurence in tehnološkega razvoja pelje zmanjšanju neenakosti. Filozofijo Simona Kuznetsa v povzeti obliki predstavlja stavek: »Rast je naraščajoča plima, ki dviguje vse čolne!« (Kuznets, 1971)
Friedman na primeru velikih zahodnih demokracij – zlasti ZDA po državljanski vojni - pokaže, da gospodarska rast, ki ne sme mirovati, saj je bistveno, da državljani imajo občutek, da napredujejo, in ne le visok življenjski standard, prinaša veliko več kot le materialne koristi, in sicer bolj odprto in demokratično družbo, tj. pravni in moralni napredek, politično in socialno liberalizacijo.
Vendar dejstvo, da je dobiček od kapitala večji od gospodarske rasti (dobiček > rasti) je po Thomasu Pikettyju (2014) glavna sila neenakomerne distribucije bogastva v sodobni družbi.
Kapitalizem kaže tudi tehnološke, ekološke in epidemiološke limite.
Znanstveni, inovativni, tehnološki in ekonomski napredek ni ekološko vzdržen in danes dvakrat presega nosilne zmožnosti Zemlje. Ekološke spremembe so nepovrnljive!
Sodobna inovativnost je vedno manj produktivna in stroškovno vedno bolj nerentabilna.
Pandemija covida-19 v teku je razkrila presenetljivo krhkost korporativnega kapitalizma in demokracije.
Milijardne množice revnega svetovnega prebivalstva so izven glavnega toka zgodovine in znanstvenega, tehnološkega in ekonomskega napredka.
Več nasilja, neenakosti, izključenosti, lakote in s tem gospodarskega zatiranja ni prizadelo toliko ljudi v zgodovini Zemlje in človeštva kot v sodobni družbi. Nikoli ne bi smeli spregledati očitnega makroskopskega dejstva, ki ga predstavljajo nešteti primeri trpljenja. Stopnja napredka nobenemu ne dovoljuje prezreti, da na Zemlji še nikoli doslej, v absolutnih številkah, ni bilo tako veliko moških, žensk in otrok podjarmljenih, sestradanih in uničenih (Derrida 1994)!
