Nekaj mikroesejev sem napisal iz delov mojih člankov, ki sem jih brisal na »predlog« uredništva revije, kateri sem članek odposlal za objavo. Tako je nastal tudi ta mikroesej.
V rokopisu nekega članka sem navedel, da je splošno znani ameriški multimilijoner in filantrop iz madžarske židovske družine George Soros (György Schwartz). pristaš Popperjeve teorije odprte družbe svobodnih posameznikov (Popper, 1945), ustanovil Imenik revij odprtega dostopa (Directory of Open Access Journals – DOAJ), ki kot druge podobne organizacije, kot so COPE, OASPA in WAME, uporabljajo določena načela preglednosti in najboljše prakse za znanstveno periodiko kot osnovo za merila, ki jih uporabljajo pri ocenjevanju primernosti revije, ki spoži prijavo za članstvo v družbi.
Na predlog uredništva sem črtal tako Sorosa kot Popperja in Žižka po asociaciji misli, ki jo pozna psihologija kot povezavo (zakon!?) Po njej ena misel ali predstava sproži drugo zaradi neke medsebojne zveze.
Kot je znano, donira Soros prek svoje fundacije Open Society Foundations prednostno za nosilce liberalne demokracije. Med letoma 1979 in 2011 je prispeval več kot 11 milijard dolarjev za tovrstne namene. Do leta 2017 so njegove donacije civilnim pobudam za zmanjšanje revščine in povečanje preglednosti ter za štipendije in univerze po vsem svetu znašale 12 milijard dolarjev. Vplival je na propad t.i. komunizma v Vzhodni Evropi v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja in je srednjeevropski univerzi v Budimpešti, svojem rojstnem mestu, zagotovil eno največjih donacij visokošolskim ustanovam v Evropi v znesku 250 milijonov ameriških dolarjev.
Popperjev koncept »odprte družbe« zahteva racionalne demokratične zakone za uskladitev nasprotujočih si vrednot v družbah in organizacijah, s čimer se zagotovi obstoj pluralnosti načinov življenja.
V omenjenem članku sem v opombi pod črto zapisal, da imenitni slovenski filozof Slavoj Žižek ima Popperjev socialni ideal za neizvedljivega in sem ob tem izrazil svoje začudenje, ki sem ga formuliral v obliki vprašanja, ki se glasi približno tako: »Kateri ‘ideal’ je uresničljiv? Saj so ‘ideali’ po definiciji ‘regulativne ideje’ - ideje, ki usmerjajo načine življenja in delovanja, posameznice, posameznika, družbenih skupin in institucij, ideali približevanja a priori, ne pa izvedbeni projekti (kaj?, kdo?, kako?, koliko?, kje?, kdaj? – vprašanja iz ‘Davidove zvezde’) določenih političnih programov?«
FRAGMENTI
1. Čisti čevlji – zgodovina neke pesmi
Po ločitvi staršev, ki predpostavljam ni imela preveč civilizirano obliko, me je oče dobesedno odnesel, naključno ali po dogovorjeni delitvi otrokov z materjo, tega nihče ni vedel niti kasneje izvedel. Danes si mislim, da sem mu bil preprosto »na poti«: igral sem se na dvorišču s hišno kačo, ki me je »imela rada«, najbrž, ker sem kot nekaj čez dve leti star otrok dišal po mleku?
Oče se je znovič poročil. Babica, očetova mati, oče in njegova nova soproga Olga – moja mačeha, smo del časa med drugo svetovno vojno preživeli v mestecu Pakrac, v zahodni Slavoniji. Hiša je bila v kar lepem kraju, na obali reke Pakre, večjega levega pritoka Lonje, ki pa je levi pritok Save.
Mislim, da me mačeha ni imela ne vem kako rada. Za njo sem bil navadni rejenec in je bila do mene zelo stroga in v tem pogledu sila dosledna.
Ko v mestecu ni bilo partizanov ali ustašev in Nemcev, odvisno od trenutne »vojne sreče«, je soseska bila mirna in mi je bilo dovoljeno iti na sprehod po bližnjih ulicah ali po obali Pakre. S sprehoda sem se vračal kajpada z umazanimi čevlji zaradi katerih me je čakala huda kazen – moral sem klečati na predpražniku iz grobih vrvi, moja naga kolena pa so bila za to malce prenežna.
Problem teh krutih kazen sem kmalu rešil zelo preprosto. Pred sprehodom po mestu sem se sezul in čiste čevlje skril za nekim velikim lesenim sodom za zbiranje dežnice s hišne strehe. Po sprehodu bi si vsakič umil nogi in vstopil v hišo v čevljih, kot da bi bili pravkar zloščeni.1
»Zaradi partizanov« sem postal klavstrofobičen!? Zaskrbljena babica me je me dajala v neki sod v kleti, da bi me zaščitila pred njihove navzočnosti, ne da bi vedela, da je moja teta (kot rimska katoličanka), mamina sestra, in tetič, njen soprog, v partizanih – moj stric (kot komunist), mamin brat, ki je padel 1942. leta kot komandant igmanskega bataljona2 !
Spomnim se neke pesmi, ki so jo radi peli ustaši. Začne se »Puška puca a top riče, grmi kao grom …«
Od Nemcev sem naučil napev »pesmi za vse čase« Lili Marleen. Po »osvoboditvi« sem bil v sirotišnici/dijaškem domu3 in se spomnim, da sem bil v kopalnici, ko sem začel od sebe po tihem popevati nek napev. Nek gojenec, ki se je tam mudil me je poprašal:
»Kaj ti to poješ. To so pogosto peli nemški vojaki!«
Izvirni naziv pesme je »Das Mädchen unter der Laterne«
»Lili Marleen« je nemška ljubezenska pesem, ki je postala priljubljena med drugo svetovno vojno po vsej Evropi in Sredozemlju med silami osi in zavezniškimi četami. Besede pesmi je napisal leta 1915 Hans Leip (1893–1983), pesem je objavljena 1937 kot »Das Lied eines jungen Soldaten auf der Wacht«. Prvič jo je posnel Lale Andersen leta 1939 kot »Dekle pod lučjo«.
Das Mädchen unter der Laterne4
Vor der Kaserne
Vor dem großen Tor
Stand eine Laterne
Und steht sie noch davor
So woll’n wir uns wieder seh’n
Bei der Laterne woll’n wir steh’n
Wie einst Lili Marleen.
Hans Leip
Lili Marleen
Tamkaj pred kasarno,
poleg glavnih vrat,
stala je laterna,
k’e tam še od takrat.
Pod njeno žolto tam lučjo,
prijel te bom spet za roko,
kot že, Lili Marlen,
kot že, Lili Marlen!
Tam je majhen svet,
samo za naju dva,
kjer se tvoja senca
z mojo poigra.
In vsi ljudje naj vidijo,
da to je najino slovo,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
Tvoj korak samotno
odmeva v temo,
mojega že dolgo
ni več pod lučjo.
in ko bo svet temo pregnal,
le kdo bo pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen,
s teboj, Lili Marlen!
V vetru nad grobovi,
ki hlipa za vse nas,
sliši se kot v sanjah
tvoj ljubeči glas.
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen! 4
2. Ljubezen svinjske matere
Čez dobro leto dni se je rodila Višnja, moja sestra.
Kot ponavadi so tega dneva dali Višnjo v belem čipkastem »ajnpendeklu« (ein penne deckelnu?, otroška blazina za dojenčka) v otroški voziček, da jo peljem po precej velikem dvorišču okrog hiše.
V najbolj oddaljenem kotu dvorišča je bil ograjeni svinjak. Pred kratkim je svinja povrgla veliko belih in črnih prašičev.
Višnjo v otroški blazini za dojenčka sem izvlekel iz vozička in jo nežno položil na tla v globoki senci češnje. V voziček sem dal enega belega prašička in ga vozil po dvorišču namesto sestre dokler me ni napadla ogromna razjarjena svinjska mati.
Pred najhujšem me je rešil oče, ki je bil tistega dne naključno in izjemoma doma.
Nikoli več ga nisem videl. Oče je bil na strani poražencev v vojni. Moja starša nista bila politična somišljenika. Med drugim je najbrž tudi zaradi tega prišlo do ločitve. V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja ga je Rimska katoliška cerkev slovesno preklela (anatemizirala) in izključila iz Cerkve zaradi zavzemanja za bogoslužje v hrvaškem jeziku, ukinitev dogme o nezmotljivosti papeža in celibata (prepovedi ženitve za katoliške duhovnike, v pravoslavju velja le za menihe in višjo duhovščino).5
Spomladi 1944. leta so ga ujeli partizani in po mučenju (tri mesece so mu dali jesti samo kisele kumarce) in brez sojenja likvidirali (razžagali ga na kose) 7 . »Desnica« ga je anatemizirala, »levica« likvidirala. Imata nekaj bistveno skupnega, to pa je »avtoritarnost« na »desnici« in »moč« na levici, ki izničita bistvene razlike med njima.
3. Žena
8
1 Triinosemdeset let sem star in sem dan-danes ponosen na zvijačo, ki sem jo »naštudiral« kot tri leta star otrok.
2 Hrvaška je bila med Drugo svetovno vojno ostro razklana in je bil večji del materine družine levo orientiran. Njen brat Ivan je bil član KP »top ten«. Med narodnoosvobodilno vojno je bil komandant Igmanskega bataljona 1941.-42., ko je padel, je bil po vojni razglašen za narodnega heroja NOV.
3 Nekaj o tem pišem v eseju v obliki pisem bratu Tisoč in ena noč po Marcelu Proustu, objavljenem v Pungartnikovi online reviji Locutio. Tam so me imeli za žrtev vojne, v drugi, številnejši skupini, so bili vajenci, razvrščeni kot žrtve fašizma!
4 THE GRANDMA’S LOGBOOK ---: HANS LEIP & ‘DAS MÄDCHEN UNTER DER LATERNE’ POEM (thegrandmalogbook.blogspot.com)5 Oče je potem vstopil v Hrvaško starokatoliško cerkev, ki je bila na Hrvaškem ustanovljena 1923. leta. Nastala je po Vatikanskem koncilu leta 1870, ko del škofov ni sprejel dogme o papeževi nezmotljivosti. Hrvati so v začetku 10. stoletja imeli svojega škofa Gregorja Ninskega. Na sinodih l. 925 in 928 je Gregor Ninski branil svete pravice narodne Hrvaške crkve. Dejal je: »V cerkvi Hrvatov nikoli latinskega jezika niti latinske oblasti.« Poleg avtokefalnosti Cerkve se zavzemal za staroslovanski jezik in glagoljico kot narodno pisavo ter za glagoljaško bogoslužje. Žal je zmagala druga stran in je Ninska škofija bila ukinjena, Gregorju Ninskemu pa dodeljena Skradinska škofija!
Na I. Vatikanskem koncilu leta 1868 je škof Josip Juraj Strossmayer izrekel pet govorov zoper papeževo nezmotljivostjo in absolutno oblastjo. Na Hrvaškem je po I. svetovni vojni del škofov začel boj za samostojno Hrvaško katoliško cerkev, bogoslužje na hrvaškem jeziku, ukinitev prisilnega celibata in dostojen materialni položaj duhovnikov. Predlog o ustanovitvi nove cerkve sta Rimska katoliška cerkev in država zavrnile in so reformisti leta 1923 ustanovili »Hrvaško starokatoliško cerkev«, ki jo je država po ustavi morala priznati, saj je v Avstroogarski državi bila starokatoliška cerkev priznana od leta 1874. Marko Kalogjera je bil izbran za škofa in potem posvečen na sedežu Unije v Utrechtu. Unija temelji na starocerkvenem načelu, ki se glasi: Zato se trdno držimo vere stare Cerkve, kako je izražena v ekumenskih simbolih in splošno priznanih dogmatskih odločitvah ekumenskih sinod nerazdeljene Cerkve prvega tisočletja.
Ustaška Neodvisna država Hrvaška (NDH) je prepovedala in uničila »Hrvaško starokatoliško cerkev«, duhovništvo pa preganjala in zapirala v Jasenovcu in Lepoglavi. Cerkve so bile porušene. Cerkva v Branimirjevi ulici v Zagrebu je bila spremenjena v ustaško taborišče. Edino cerkev v Šaptinovcih (moja rojstna vasica) je preživela ustaški teror zahvaljujoč vernikom, ki so v obrambi svoje cerkve dali tudi svoja življenja. Danes na Hrvaškem obstaja Hrvaška starokatoliška cerkev v Zagrebu in v Šaptinovcih.Hrvatska Starokatolička Crkva
Kuriozum je, da je bil boter mojega starejšega brata (roj. l. 1936) bil očetov prijatelj Mihovil Pavlek – Miškina, roj. 1887. v Đelekovcu v Kraljevini Hrvaški in Slavoniji, usmrčen v taborišču Jasenovec 1942. leta v tedanji ustaški t.i. Neodvisni Državi Hrvaški (NDH) in je bil socialistično orientiran hrvaški »kmečki pesnik in pisatelj« kratkih zgodb, politik in borec proti družbenim krivicam, katerim je bil izpostavljen kmečki stan. Bil je član Hrvaške kmečke stranke (HSS – Hrvatska seljačka stranka) in oster nasprotnik ustaškega režima.«
6Marlene Dietrich - Lili Marleen lyrics + Slovenian translation (lyricstranslate.com) 7 O tem so pričali moja teta (ŠP) in tetek (AP), teta moje druge soproge (ZT, tajnica komandanta X Zagrebškega korpusa IŠ), BV, profesionalni časnik, ki se je spoznal na vojno taktiko in operatiko, v brigadi »Bratov Radić«, v kateri je bil politični komisar FT.
Med časom dela na doktorski disertaciji o ustašah in Nezavisni državi Hrvaški je zgodovinarka FJB potrebovala dodatna pojasnila o topografiji dela Hrvaške južno od Vinkovcih med »avtoputom« in Savo in je mene prosila za »posvet«, saj so premoženja Šercerjevih bila v Soljani in okolici. Ob tej priložnosti mi je »zaupala«, da je našla »papir« s kratkim vojaškim ukazom »Pobiti sve Šercerje. – SFSH!«
FJB in njen soprog IJ, dva vodilna znastvenika novejše hrvaške zgodovine, sta tragično umrla 8. 4. 1992. l. v požaru v četrti Zapruđe v Novem Zagrebu..
8 Šercar, Tvrtko-Matija, 2005. Žena. V Nebesko splavdenje. Maribor: Mariborska literarna družba, Zbirka Oglej.
ODPADEK
Nekaj mikroesejev sem napisal iz delov mojih člankov, ki sem jih brisal na »predlog« uredništva revije, kateri sem članek odposlal za objavo. Tako je nastal tudi ta mikroesej.
V rokopisu nekega članka sem navedel, da je splošno znani ameriški multimilijoner in filantrop iz madžarske židovske družine George Soros (György Schwartz). pristaš Popperjeve teorije odprte družbe svobodnih posameznikov (Popper, 1945), ustanovil Imenik revij odprtega dostopa (Directory of Open Access Journals – DOAJ), ki kot druge podobne organizacije, kot so COPE, OASPA in WAME, uporabljajo določena načela preglednosti in najboljše prakse za znanstveno periodiko kot osnovo za merila, ki jih uporabljajo pri ocenjevanju primernosti revije, ki spoži prijavo za članstvo v družbi.
Na predlog uredništva sem črtal tako Sorosa kot Popperja in Žižka po asociaciji misli, ki jo pozna psihologija kot povezavo (zakon!?) Po njej ena misel ali predstava sproži drugo zaradi neke medsebojne zveze.
Kot je znano, donira Soros prek svoje fundacije Open Society Foundations prednostno za nosilce liberalne demokracije. Med letoma 1979 in 2011 je prispeval več kot 11 milijard dolarjev za tovrstne namene. Do leta 2017 so njegove donacije civilnim pobudam za zmanjšanje revščine in povečanje preglednosti ter za štipendije in univerze po vsem svetu znašale 12 milijard dolarjev. Vplival je na propad t.i. komunizma v Vzhodni Evropi v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja in je srednjeevropski univerzi v Budimpešti, svojem rojstnem mestu, zagotovil eno največjih donacij visokošolskim ustanovam v Evropi v znesku 250 milijonov ameriških dolarjev.
Popperjev koncept »odprte družbe« zahteva racionalne demokratične zakone za uskladitev nasprotujočih si vrednot v družbah in organizacijah, s čimer se zagotovi obstoj pluralnosti načinov življenja.
V omenjenem članku sem v opombi pod črto zapisal, da imenitni slovenski filozof Slavoj Žižek ima Popperjev socialni ideal za neizvedljivega in sem ob tem izrazil svoje začudenje, ki sem ga formuliral v obliki vprašanja, ki se glasi približno tako: »Kateri ‘ideal’ je uresničljiv? Saj so ‘ideali’ po definiciji ‘regulativne ideje’ - ideje, ki usmerjajo načine življenja in delovanja, posameznice, posameznika, družbenih skupin in institucij, ideali približevanja a priori, ne pa izvedbeni projekti (kaj?, kdo?, kako?, koliko?, kje?, kdaj? – vprašanja iz ‘Davidove zvezde’) določenih političnih programov?«
FRAGMENTI
1. Čisti čevlji – zgodovina neke pesmi
Po ločitvi staršev, ki predpostavljam ni imela preveč civilizirano obliko, me je oče dobesedno odnesel, naključno ali po dogovorjeni delitvi otrokov z materjo, tega nihče ni vedel niti kasneje izvedel. Danes si mislim, da sem mu bil preprosto »na poti«: igral sem se na dvorišču s hišno kačo, ki me je »imela rada«, najbrž, ker sem kot nekaj čez dve leti star otrok dišal po mleku?
Oče se je znovič poročil. Babica, očetova mati, oče in njegova nova soproga Olga – moja mačeha, smo del časa med drugo svetovno vojno preživeli v mestecu Pakrac, v zahodni Slavoniji. Hiša je bila v kar lepem kraju, na obali reke Pakre, večjega levega pritoka Lonje, ki pa je levi pritok Save.
Mislim, da me mačeha ni imela ne vem kako rada. Za njo sem bil navadni rejenec in je bila do mene zelo stroga in v tem pogledu sila dosledna.
Ko v mestecu ni bilo partizanov ali ustašev in Nemcev, odvisno od trenutne »vojne sreče«, je soseska bila mirna in mi je bilo dovoljeno iti na sprehod po bližnjih ulicah ali po obali Pakre. S sprehoda sem se vračal kajpada z umazanimi čevlji zaradi katerih me je čakala huda kazen – moral sem klečati na predpražniku iz grobih vrvi, moja naga kolena pa so bila za to malce prenežna.
Problem teh krutih kazen sem kmalu rešil zelo preprosto. Pred sprehodom po mestu sem se sezul in čiste čevlje skril za nekim velikim lesenim sodom za zbiranje dežnice s hišne strehe. Po sprehodu bi si vsakič umil nogi in vstopil v hišo v čevljih, kot da bi bili pravkar zloščeni.1
»Zaradi partizanov« sem postal klavstrofobičen!? Zaskrbljena babica me je me dajala v neki sod v kleti, da bi me zaščitila pred njihove navzočnosti, ne da bi vedela, da je moja teta (kot rimska katoličanka), mamina sestra, in tetič, njen soprog, v partizanih – moj stric (kot komunist), mamin brat, ki je padel 1942. leta kot komandant igmanskega bataljona2 !
Spomnim se neke pesmi, ki so jo radi peli ustaši. Začne se »Puška puca a top riče, grmi kao grom …«
Od Nemcev sem naučil napev »pesmi za vse čase« Lili Marleen. Po »osvoboditvi« sem bil v sirotišnici/dijaškem domu3 in se spomnim, da sem bil v kopalnici, ko sem začel od sebe po tihem popevati nek napev. Nek gojenec, ki se je tam mudil me je poprašal:
»Kaj ti to poješ. To so pogosto peli nemški vojaki!«
Izvirni naziv pesme je »Das Mädchen unter der Laterne«
»Lili Marleen« je nemška ljubezenska pesem, ki je postala priljubljena med drugo svetovno vojno po vsej Evropi in Sredozemlju med silami osi in zavezniškimi četami. Besede pesmi je napisal leta 1915 Hans Leip (1893–1983), pesem je objavljena 1937 kot »Das Lied eines jungen Soldaten auf der Wacht«. Prvič jo je posnel Lale Andersen leta 1939 kot »Dekle pod lučjo«.
Das Mädchen unter der Laterne4
Vor der Kaserne
Vor dem großen Tor
Stand eine Laterne
Und steht sie noch davor
So woll’n wir uns wieder seh’n
Bei der Laterne woll’n wir steh’n
Wie einst Lili Marleen.
Hans Leip
Lili Marleen
Tamkaj pred kasarno,
poleg glavnih vrat,
stala je laterna,
k’e tam še od takrat.
Pod njeno žolto tam lučjo,
prijel te bom spet za roko,
kot že, Lili Marlen,
kot že, Lili Marlen!
Tam je majhen svet,
samo za naju dva,
kjer se tvoja senca
z mojo poigra.
In vsi ljudje naj vidijo,
da to je najino slovo,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
Tvoj korak samotno
odmeva v temo,
mojega že dolgo
ni več pod lučjo.
in ko bo svet temo pregnal,
le kdo bo pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen,
s teboj, Lili Marlen!
V vetru nad grobovi,
ki hlipa za vse nas,
sliši se kot v sanjah
tvoj ljubeči glas.
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen! 4
2. Ljubezen svinjske matere
Čez dobro leto dni se je rodila Višnja, moja sestra.
Kot ponavadi so tega dneva dali Višnjo v belem čipkastem »ajnpendeklu« (ein penne deckelnu?, otroška blazina za dojenčka) v otroški voziček, da jo peljem po precej velikem dvorišču okrog hiše.
V najbolj oddaljenem kotu dvorišča je bil ograjeni svinjak. Pred kratkim je svinja povrgla veliko belih in črnih prašičev.
Višnjo v otroški blazini za dojenčka sem izvlekel iz vozička in jo nežno položil na tla v globoki senci češnje. V voziček sem dal enega belega prašička in ga vozil po dvorišču namesto sestre dokler me ni napadla ogromna razjarjena svinjska mati.
Pred najhujšem me je rešil oče, ki je bil tistega dne naključno in izjemoma doma.
Nikoli več ga nisem videl. Oče je bil na strani poražencev v vojni. Moja starša nista bila politična somišljenika. Med drugim je najbrž tudi zaradi tega prišlo do ločitve. V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja ga je Rimska katoliška cerkev slovesno preklela (anatemizirala) in izključila iz Cerkve zaradi zavzemanja za bogoslužje v hrvaškem jeziku, ukinitev dogme o nezmotljivosti papeža in celibata (prepovedi ženitve za katoliške duhovnike, v pravoslavju velja le za menihe in višjo duhovščino).5
Spomladi 1944. leta so ga ujeli partizani in po mučenju (tri mesece so mu dali jesti samo kisele kumarce) in brez sojenja likvidirali (razžagali ga na kose) 7 . »Desnica« ga je anatemizirala, »levica« likvidirala. Imata nekaj bistveno skupnega, to pa je »avtoritarnost« na »desnici« in »moč« na levici, ki izničita bistvene razlike med njima.
3. Žena
8
1 Triinosemdeset let sem star in sem dan-danes ponosen na zvijačo, ki sem jo »naštudiral« kot tri leta star otrok.
2 Hrvaška je bila med Drugo svetovno vojno ostro razklana in je bil večji del materine družine levo orientiran. Njen brat Ivan je bil član KP »top ten«. Med narodnoosvobodilno vojno je bil komandant Igmanskega bataljona 1941.-42., ko je padel, je bil po vojni razglašen za narodnega heroja NOV.
3 Nekaj o tem pišem v eseju v obliki pisem bratu Tisoč in ena noč po Marcelu Proustu, objavljenem v Pungartnikovi online reviji Locutio. Tam so me imeli za žrtev vojne, v drugi, številnejši skupini, so bili vajenci, razvrščeni kot žrtve fašizma!
4 THE GRANDMA’S LOGBOOK ---: HANS LEIP & ‘DAS MÄDCHEN UNTER DER LATERNE’ POEM (thegrandmalogbook.blogspot.com)5 Oče je potem vstopil v Hrvaško starokatoliško cerkev, ki je bila na Hrvaškem ustanovljena 1923. leta. Nastala je po Vatikanskem koncilu leta 1870, ko del škofov ni sprejel dogme o papeževi nezmotljivosti. Hrvati so v začetku 10. stoletja imeli svojega škofa Gregorja Ninskega. Na sinodih l. 925 in 928 je Gregor Ninski branil svete pravice narodne Hrvaške crkve. Dejal je: »V cerkvi Hrvatov nikoli latinskega jezika niti latinske oblasti.« Poleg avtokefalnosti Cerkve se zavzemal za staroslovanski jezik in glagoljico kot narodno pisavo ter za glagoljaško bogoslužje. Žal je zmagala druga stran in je Ninska škofija bila ukinjena, Gregorju Ninskemu pa dodeljena Skradinska škofija!
Na I. Vatikanskem koncilu leta 1868 je škof Josip Juraj Strossmayer izrekel pet govorov zoper papeževo nezmotljivostjo in absolutno oblastjo. Na Hrvaškem je po I. svetovni vojni del škofov začel boj za samostojno Hrvaško katoliško cerkev, bogoslužje na hrvaškem jeziku, ukinitev prisilnega celibata in dostojen materialni položaj duhovnikov. Predlog o ustanovitvi nove cerkve sta Rimska katoliška cerkev in država zavrnile in so reformisti leta 1923 ustanovili »Hrvaško starokatoliško cerkev«, ki jo je država po ustavi morala priznati, saj je v Avstroogarski državi bila starokatoliška cerkev priznana od leta 1874. Marko Kalogjera je bil izbran za škofa in potem posvečen na sedežu Unije v Utrechtu. Unija temelji na starocerkvenem načelu, ki se glasi: Zato se trdno držimo vere stare Cerkve, kako je izražena v ekumenskih simbolih in splošno priznanih dogmatskih odločitvah ekumenskih sinod nerazdeljene Cerkve prvega tisočletja.
Ustaška Neodvisna država Hrvaška (NDH) je prepovedala in uničila »Hrvaško starokatoliško cerkev«, duhovništvo pa preganjala in zapirala v Jasenovcu in Lepoglavi. Cerkve so bile porušene. Cerkva v Branimirjevi ulici v Zagrebu je bila spremenjena v ustaško taborišče. Edino cerkev v Šaptinovcih (moja rojstna vasica) je preživela ustaški teror zahvaljujoč vernikom, ki so v obrambi svoje cerkve dali tudi svoja življenja. Danes na Hrvaškem obstaja Hrvaška starokatoliška cerkev v Zagrebu in v Šaptinovcih.Hrvatska Starokatolička Crkva
Kuriozum je, da je bil boter mojega starejšega brata (roj. l. 1936) bil očetov prijatelj Mihovil Pavlek – Miškina, roj. 1887. v Đelekovcu v Kraljevini Hrvaški in Slavoniji, usmrčen v taborišču Jasenovec 1942. leta v tedanji ustaški t.i. Neodvisni Državi Hrvaški (NDH) in je bil socialistično orientiran hrvaški »kmečki pesnik in pisatelj« kratkih zgodb, politik in borec proti družbenim krivicam, katerim je bil izpostavljen kmečki stan. Bil je član Hrvaške kmečke stranke (HSS – Hrvatska seljačka stranka) in oster nasprotnik ustaškega režima.«
6Marlene Dietrich - Lili Marleen lyrics + Slovenian translation (lyricstranslate.com) 7 O tem so pričali moja teta (ŠP) in tetek (AP), teta moje druge soproge (ZT, tajnica komandanta X Zagrebškega korpusa IŠ), BV, profesionalni časnik, ki se je spoznal na vojno taktiko in operatiko, v brigadi »Bratov Radić«, v kateri je bil politični komisar FT.
Med časom dela na doktorski disertaciji o ustašah in Nezavisni državi Hrvaški je zgodovinarka FJB potrebovala dodatna pojasnila o topografiji dela Hrvaške južno od Vinkovcih med »avtoputom« in Savo in je mene prosila za »posvet«, saj so premoženja Šercerjevih bila v Soljani in okolici. Ob tej priložnosti mi je »zaupala«, da je našla »papir« s kratkim vojaškim ukazom »Pobiti sve Šercerje. – SFSH!«
FJB in njen soprog IJ, dva vodilna znastvenika novejše hrvaške zgodovine, sta tragično umrla 8. 4. 1992. l. v požaru v četrti Zapruđe v Novem Zagrebu..
8 Šercar, Tvrtko-Matija, 2005. Žena. V Nebesko splavdenje. Maribor: Mariborska literarna družba, Zbirka Oglej.
