Ljudje imamo smrt za najbolj nesrečen, najbolj pretresljiv in poleg rojstva najbolj usoden dogodek v življenju, ki se, podobno kot pri gledališki tragediji, začne veselo in konča žalostno – tragično.
Zaradi hude in smrtno nevarne anemije, ki jo je povzročila večmesečna notranja krvavitev, to pa je povzročil tumor na želodcu v velikosti teniške žogice, sem pred nekaj mesecev nekega lepega jutra omedlel. A spomnim se – saj sem preživel – da sem med padcem, ko sem gledal samega sebe kot »drugega« v ogledalu v kopalnici, samemu sebi rekel v hrvaščini, v svojem maternem jeziku, kakor da bi šlo za nek našel sem:
»Aha, tako izgleda konac!«
Iz nezavesti sem se zbudil in za to se moram zahvaliti bolečini zaradi zloma reber ob padcu na vedro za pranje tal. Moramo biti, da bi bit in čas razumeli. Potem sem očitno preživel tudi kirurški poseg. Življenje je jemanje časa iz prihodnosti, tako da lahko preživimo, če nam je prihodnjega časa še preostalo. Najmočnejši je nagon življenja (suum esse conservare) in se razume samo ob sebi, da je najhujši strah pred smrtnimi mukami.
Da bi se biti in časa zavedali, moramo bit in čas premišljevati. Da nekaj je, mora biti očitno, da je, nekaj pa je lahko očitno, le če je očitno, da je.
Premišljevati moremo le s besedami. Torej tudi besede morajo biti. Tako je tudi antropologija sanjarja mogoča, če obstajajo besede bedeti, spati, spanec, sanjati, sanje, sen, sen kot spanec, sen kot sanje, buditi (se), (biti) buden, buden sanjati, sanjariti, sanjač, sanjar, sanjarka ….
Tradicionalna antropologija pri odgovoru na vprašanje »Kaj je človek?« spregleda naše življenje med spanjem. Pravijo, da v tem stanju preživimo najmanj eno tretjino življenja. Med spanjem lahko tudi sanjamo. Če pa med zavednim stanjem sanjamo, rečemo, da sanjarimo in iz tega vemo, da smo. Če pa med spanjem ne sanjamo, ni ne nas in tudi ne ničesar drugega.
V snu pogosto vidimo živali. Marcel Proust razkriva, da smo v snu mi sami žival brez sposobnosti usmerjanja predstav, ki jih v vsakem trenutku uničuje pozaba, saj prejšnja predstava izgine pred tisto, ki prihaja.
Predstave, iz katerih sestoji sen, se nam zdijo kot zaznave vsebine sna in samega sebe zaznavamo kot objekt in se vidimo kot »drugega«, mi pa smo subjekt zaznavanja lastnih predstav. Brez senzorne vsebine sna, brez zaznav in predstav, brez zaznavanja predstav pa nas preprosto ni! Na to kaže dejstvo, ko med spanjem ne sanjamo, ki pa sloni na našemu zavedanju, da smo. Vendar brez informacijske vsebine ni ne nas in ničesar drugega, ki ga tudi ni brez nas.
Umetnost je samoljubno beleženje sanj v resnici duhovnega življenja v samoti in nesreči, ko misli gredo v smeri globine in ljubezni.
Ljudje imamo smrt za najbolj nesrečen, najbolj pretresljiv in poleg rojstva najbolj usoden dogodek v življenju, ki se, podobno kot pri gledališki tragediji, začne veselo in konča žalostno – tragično.
Zaradi hude in smrtno nevarne anemije, ki jo je povzročila večmesečna notranja krvavitev, to pa je povzročil tumor na želodcu v velikosti teniške žogice, sem pred nekaj mesecev nekega lepega jutra omedlel. A spomnim se – saj sem preživel – da sem med padcem, ko sem gledal samega sebe kot »drugega« v ogledalu v kopalnici, samemu sebi rekel v hrvaščini, v svojem maternem jeziku, kakor da bi šlo za nek našel sem:
»Aha, tako izgleda konac!«
Iz nezavesti sem se zbudil in za to se moram zahvaliti bolečini zaradi zloma reber ob padcu na vedro za pranje tal. Moramo biti, da bi bit in čas razumeli. Potem sem očitno preživel tudi kirurški poseg. Življenje je jemanje časa iz prihodnosti, tako da lahko preživimo, če nam je prihodnjega časa še preostalo. Najmočnejši je nagon življenja (suum esse conservare) in se razume samo ob sebi, da je najhujši strah pred smrtnimi mukami.
Da bi se biti in časa zavedali, moramo bit in čas premišljevati. Da nekaj je, mora biti očitno, da je, nekaj pa je lahko očitno, le če je očitno, da je.
Premišljevati moremo le s besedami. Torej tudi besede morajo biti. Tako je tudi antropologija sanjarja mogoča, če obstajajo besede bedeti, spati, spanec, sanjati, sanje, sen, sen kot spanec, sen kot sanje, buditi (se), (biti) buden, buden sanjati, sanjariti, sanjač, sanjar, sanjarka ….
Tradicionalna antropologija pri odgovoru na vprašanje »Kaj je človek?« spregleda naše življenje med spanjem. Pravijo, da v tem stanju preživimo najmanj eno tretjino življenja. Med spanjem lahko tudi sanjamo. Če pa med zavednim stanjem sanjamo, rečemo, da sanjarimo in iz tega vemo, da smo. Če pa med spanjem ne sanjamo, ni ne nas in tudi ne ničesar drugega.
V snu pogosto vidimo živali. Marcel Proust razkriva, da smo v snu mi sami žival brez sposobnosti usmerjanja predstav, ki jih v vsakem trenutku uničuje pozaba, saj prejšnja predstava izgine pred tisto, ki prihaja.
Predstave, iz katerih sestoji sen, se nam zdijo kot zaznave vsebine sna in samega sebe zaznavamo kot objekt in se vidimo kot »drugega«, mi pa smo subjekt zaznavanja lastnih predstav. Brez senzorne vsebine sna, brez zaznav in predstav, brez zaznavanja predstav pa nas preprosto ni! Na to kaže dejstvo, ko med spanjem ne sanjamo, ki pa sloni na našemu zavedanju, da smo. Vendar brez informacijske vsebine ni ne nas in ničesar drugega, ki ga tudi ni brez nas.
Umetnost je samoljubno beleženje sanj v resnici duhovnega življenja v samoti in nesreči, ko misli gredo v smeri globine in ljubezni.
