Pred kratkim je znovič prebral pripoved Thomasa Manna iz l. 1954 Prevarana (nem, Die Betrogene, ang, The Black Swan, Črni labod). Njegova babica in Mannova junakinja sta bili soimenjakinji, hrv. Rozalija, slo. Rozalija, nem. Rosalie. Babica Rosalia je umrla v Sarajevu ob rojstvu četrtega otroka, njegove tete Frančiške zaradi pueralne (otroške) sepse po prezgodnjem porodu in daljši razpoki mehurja, ko je bila stara 36 let. Pozneje je teta Frančiška živela v Zemunu, delu Beograda na desnem bregu Donave, nedaleč od ustja Save.
Pred šestdesetimi leti sta se on, čeprav je bil že poročen, in prekrasna Rikke, po materi je bila Danka, zaljubila na mednarodnem kongresu mladih kulturnih delavcev v Rovinju na Hrvaškem. Udeleženci kongresa so se nastanili v bungalovih na Crvenem otoku, on s svojim dobrim prijateljem, hrvaškim pisateljem Zvonimirjem Majdakom, avtorjem znamenitega romana »Kužiš, stari moj«, prelepa plavolasa Nemka Rikke, ki je bila študentka iz Bielefelda iz Zahodne Nemčije, z ljubko Romy, Rosemarie, iz Vzhodne Nemčije. Bungalovi so tedaj bili v senci in zavetju stoletnega borovega gozda, ki ga je pred nekaj let zajelo in skoraj popolnoma uničilo močno poletno neurje.
Po eni skupni večerji in plesu v nočnem klubu sta z Rikke preživela nepozabno noč na majhni kamniti plaži za tako rekoč dve osebi, tako je namreč majhna, z zalivčkom, pokritim s belimi kamenčki na južni strani tega čudovitega otoka.
Nato je naslednjih štirideset let minilo kot v trenutku.
Z Rikke si je dopisoval preko tete Frančiške.
Rikke je v prvi polovici osemdesetih let delala v Beogradu na zahodnonemški ambasadi kot kulturni ataše, on pa je leta 1984 prijavil doktorat na Fakulteti za politične vede Univerze v Beogradu in po dveh letih doktoriral, tako da sta v tem obdobju imela priložnost za nekaj krajših srečanj v Zemunu, Beogradu in okolici.
Z zamudo je izvedel, da je Rikke splavila.
Teta Frančiška je medtem umrla za rakom na dojki. Po tetini smrti je dobil velik paket knjig z množico neodprtih Rikkinih pisem, ki mu jih teta ni mogla več posredovati.
Iz pisem je izvedel skrivnosti Rikkinega »zdravstvenega kartona«.
Ko je bila stara šestdeset let so, Rikki odstranili maternični fibroid. Iz nekega pisma je bilo videti, da so ji ob tem preventivno odstranili tudi jajčnike. A iz zadnjih pisem, ki mu jih je pisala malo pred smrtjo, je izvedel, da po diagnozi istih zdravnikov, ki so ji med operacijo mioma preventivno odstranili jajčnike, umira zaradi raka na jajčnikih!
Uvod v ljubezensko zgodbo
V začetku tega leta je napisal mikroesej pod delovnim naslovom »Pasti zdravstvenega (ambulantnega) kartona«. Po ponovnem branju tega rokopisa se mu se zazdelo, da po srečnem naključju lahko predstavlja dober sinopsis oziroma dobro zgoščeno podlago za ljubezensko zgodbo z Rikke in je začel »resno« razmišljati o tem, kako bi se tega lotil.
Ko pa se je bil lotil pisanja, mislil je, da je ljubezen med moškim in žensko do te mere izključno njuna osebna stvar, da jo je mogoče umestiti izključno znotraj njihovega zasebnega prostega časa (otium privatum).
Poiskal je literarne vire na temo otiuma. Že po bežnem pregledu del Quinta Enniusa, očeta rimske poezije, ki je prvi uporabil izraz »otium« l. 190 pr.n.št., Platona, Aristotela, Epikurja, stoikov, Cicerona, Senece, Sv. Avguština iz Thagaste, Petrarke, Nietzsche-ja, Aarona Schusterja, vključno z metafizično poemo Andrewa Marvella, je ugotovil, da je otium pojem z dolgo zgodovino in s številnimi različnimi razumevanji pomena tega pojma in z nepričakovano težkimi in zelo kompleksnimi teoretičnimi, političnimi in drugimi praktičnimi posledicami stališč do problematike »prostega časa«.
Prvo pismo
Prva uporaba besede »otium«
Beseda otium je latinskega porekla in jo slovenimo kot prost čas. Prvobitno je bila vojaški pojem. Prvič jo je uporabil Kvint Enij (Quintus Ennius, okrog 239.- okrog 169. pr.n.št.), ustanovitelj rimske poezije in književnosti. Ohranjeni so le fragmenti njegovih del.
Enij se je rodil v južni Italiji (Rudiae) in je zaradi kraja svojega rojstva domač v treh jezikih, Oscanu, maternem jeziku, grščini, v kateri se je izobraževal in latinščini, jeziku vojske, v kateri je služil v drugi punski vojni.
Besedo »otium« najdemo v ohranjenem fragmentu iz tragedije Ifigenija iz l. 190 pr. n. št.
V viru »Erasmo, Mario, 2004. Roman tragedy: theatre to theatricality. University of Texas Press, str. 20« ima fragment sedem stihov.
Fragment se glasi:
Otio qui nescit uti
plus negotii habet quam cum est negotium in negotio
nam cui quod agat institutum est non ullo negotio
id agit, id studet, ibi mentem atque animum delectat suum:
otioso in otio animus nescit quid velit
Hoc idem est ; em neque domi nunc nos nec militiae sumus;
imus huc, hinc illuc; cum illuc ventum est, ire illinc lubet.
Moj prevod iz latinščine v slovenščino:
Kdor ne zna uporabiti prostega časa,
ima več posla kot takrat, ko je v poslu
kajti postavljen je za to, kar dela, ne za kakršen koli posel
to počne, to študira, tam razveseljuje svoj um in duh:
v prostem času brez dela um ne ve, kaj hoče
Enako velja; nismo zdaj niti doma niti v vojski;
gremo sem in tja; ko je prišel tja, je želel iti tja.
V viru »Aulus Gellius, Attic Nights, Liber Nonus Decimus, X (tufts.edu)» ima isti fragment osem stihov.Ta tekst je del gradiva »Greek and Roman Materials; Latin Texts; Latin Prose; Gellius».
Otio qui nescit uti
plus negotii habet quam cum est negotium in negotio;
nam cui quod agat institutum est non ullo negotio
id agit, id studet, ibi mentem atque animum delectat suum:
otioso in otio animus nescit quid velit
Hoc idem est ; em neque domi nunc nos nec militiae sumus;
imus huc, hinc illuc; cum illuc ventum est, ire illinc lubet.
Incerte errat animus, praeterpropter vitam vivitur.
Ta fragment se v angleščini glasi:
He who does not know how to use leisure
has more of work than when there is work in work.
For to whom a task has been set, he does the work,
desires it, and delights his own mind and intellect:
in leisure, a mind does not know what it wants.
The same is true (of us); we are neither at home nor in the battlefield;
we go here and there, and wherever there is a movement, we are there too.
The mind wanders unsure, except in that life is lived.
Moj prevod iz angleščine:
Kdor ne zna uporabiti prostega časa
ima takrat več dela, kot ga ima v službi.
Kajti komur je dana naloga, ta opravi delo,
si tega želi in razveseljuje svoj duh in razum:
v prostem času duh ne ve, kaj hoče.
Enako velja (za nas); nismo ne doma ne na bojišču;
gremo sem in tja in kjer koli je gibanje, smo zraven tudi mi.
Duh tava negotov, z izjemo, da živi življenje zaman.
Enij si Agamemnonove vojake na vojnem polju v Avlidi predstavlja kot komaj živeče, kajti vojne ni, domov iti pa jim ni dovoljeno.
V tem primeru vojska nič ne dela.
Izraz otium ni neposreden prevod grške besede za brezdelje »scholé », temveč je izpeljan iz specifično rimskih kontekstov. Iz grške besede za brezdelje »scholé« je izpeljana latinska beseda »scola«, ang. school, slo. šola. Brezdelje, lenoba ni dobrodošla ne v initimi in ni sprejemljiva za ljubezensko razmerje, za katero je bistveno prav skupaj »početi nič«!
Pojem »otium« je bil prvič uporabljen v vojaških izrazih, povezanih z nedejavnostjo med vojno. V starih rimskih časih so vojaki velikokrat počivali in se smrtno dolgočasili, ko niso bili v vojni (med zimskimi meseci vreme ni dopuščalo vojne). To je bilo povezano z otium otiosum (nezaseden in nesmiseln prosti čas – brezdelni prosti čas, ki so ga enačili z »izgubo časa«! Nasprotje tega je bil otium negotiosum (zaposlen prosti čas) – prosti čas z zadovoljujočim hobijem ali možnostjo skrbeti za svoje osebne zadeve ali lastno posest. To je bil otium privatum (zasebni prosti čas), enak negotium-u (določena vrsta posla)
Najin prosti čas - otium, ni bil otium otiosum – nesmiseln, brezdelni prosti čas, ki ga enačimo z »izgubo časa«, ampak je bil izpolnjen z najino ljubeznijo – otium privatum, zasebni prosti čas, saj je ljubezen strogo zasebna zadeva, otium negotiosum, zelo zaseden prosti čas.
A najin prosti čas ni bil Ciceronov »otium cum dignitate«, šlo je za ljubezen, ki je najin otium ali prost čas izpolnjevala pač z vsem, kar se dogaja med dvema ljubima bitjema.
Drugo pismo
Scholé, gr., prosti čas, brezdelje, sprostitev
Draga Rikke, ni te več, pa vendarle ti še vedno pišem te sestavke, a vseeno razmišljam, kaj če si, nekje, čeprav mi je, saj veš, vera v nesmrtnost duše (atanazija) tuj nauk.
Na rimsko intelektualno elito na čelu s Ciceronom so vplivale štirje grške filozofske šole: Platonova, Aristotelova, epikurejska in stoična.
Platonova akademija je utemeljena v telovadišču v predmestju Aten poleg sadovnjaka, poimenovanem po atiškem heroju Akademu 387. l. pr. n. št. in je delovala dobrih 900 let, do 529. l. n. št.!
Pred vhodom je bil žrtvenik bogu Erosu, najstarejšem med vsemi bogovi.
Akademija je delovala tudi kot verska sekta in svetišče posvečeno muzam, zaščitnicam umetnosti in znanosti v grški mitologiji, z žrtveniki Prometeju, Hermesu, Ateni in Heraklu.
V vrtu je bila najbolj opazna stara oljka.
Pojem scholé, gr. prosti čas, brezdelje, sprostitev v filozofijo je uvedel Platon. Iz besede scholé je nastala beseda »šola«! Na Platona so se sklicevali tako pristaši brezdelja kot podporniki utrudljivega dela.
Učenec Akademije je bil tudi Ciceron.
Aristotelovci so veliko debatirali o kontemplativnem in delovnem življenju.
Cilj epikurejske etike je duševni mir in nevznemirjenost (ataraksija).
Epikur je splošno znan po dveh izrekih. Bolje je ležati na golih tleh in biti brezskrben, kot imeti zlato posteljo in bogato mizo in biti v skrbeh. Ugodje je začetek in konec blaženega življenja, naša prva in najbližja dobrina.
Otium naj bi bil izpolnjen z kontemplacijo, sočutjem, usmiljenjem, hvaležnostjo in prijateljstvom.
Sreča, blaženost (eudaimonia) je po Epikurju uživaško življenje (hedonizem), ki sovpada z kreposnim življenjem, napr. biti na Vrtu in se pogovarjati s prijatelji!
Epikurjeva šola je bila v Vrtu v okolici Aten, urejenem z takimi kipi, da je opazovalec na oči (ad oculos) videl razliko med epikurejskim razumevanjem prostega časa in brezdelja in stoičnega stališča do otiuma, med zasebnim in javnim, kontemplacijo in službo, otiumom in negotiumom.
Vrt je predstavljal idejo prostega časa na podeželju in podeželskega življenje v skladu z filozofskim epikurestvom in zarodek rimljanske »vile rustice« in sodobne »vikendice« v gorah ali na morju!
Post scriptum
Draga Rikke, ta pripis o Hektorovićevem Tvrdlju v Starem Gradu na otoku Hvaru k napisanemu in podpisanemu čtivu je nastal kot asociacija na Epikurjev Vrt!
1.
Petar Hektorović je pomemben pesnik hrvaškega humanizma. Poleg pisanja se je vse življenje ukvarjal z gradnjo poletne hiše z ribnikom in vrtom »za uporabo sebi in prijateljem«, o čemer priča napis v latinščini nad vhodom v ribnik. Od leta 1540 je postopoma odkupoval dele posesti od svojih sorodnikov. Izgradil naj bi idealen prostor za reveže in popotnike, pa tudi za ptice in ribe. Za ribe je zgradil ribnik s somornico, ob stolpiču nad ribnikom kamnita gnezda za golobe in luknje za vrabce.
Podeželska trdnjava z ribnikom, vrtom in z mnogimi napisi v latinščini je bila končana v začetku 1570-ih letih. Eden najbolj zanimivih v stranišču v veži v prostem se prevodu glasi: »Če veš, kaj si, zakaj si ohol?« (Si te nosti cur superbis?).
Konec 16. st. so Trdnjavo požgali Osmani.
2.
Teta njegove bodoče žene ga je pred 65 leti obvestila, da je del Hektorovićeve Tvrdlje naprodaj, zato mu je oče njegove ljubljene posodil 100.000 jugodinarjev kot akontacijo za morebiten nakup in denar za potne stroške v Stari Grad na Hvaru. Potem ko se je z lastnikom pisno dogovoril za kupoprodajo in dal varščino za nakup dela Tvrdlje v prvem nadstropju, se je lastnik še isti dan premislil, ker mu je drugi kupec ponudil dvojno ceno in se mu je splačalo razdreti kupoprodajno predpogodbo in vrniti dvojno varščino v višini 200.000 jugodinarjev! On kot kupec in lastnik kot prodajalec sta se namreč obrnila na »domačega odvetnika« za »pravni« nasvet, kako postopati v takšnem primeru. »Strokovno mnenje« tamkajšnjega odvetnika je bilo, da je treba upoštevati AGZ, hrvaško, austrijski građanski zakon, ki je bil razglašen 1. junija 1811. na Dunaju pod naslovom Allgemeines Burgerliches Gesetzbuch für die deutschen Erbländer (Splošni civilni zakonik za nemška nasledstvena ozemlja), poznan pod kratico ABGB, ker jugozakoni baje ne urejajo teh zadev. Avstrijski civilni zakonik (AGZ) v področju zasebnega prava se je uporabljal v državah Avstro-Ogrske monarhije in se je nanašal na Liechtenstein, Madžarsko, Hrvaško, Slavonijo, Vojvodino in Banat ter na današnje dele Romunije. Fizično gre za debelo knjigo s približno 1500 članki, del pa je posvečen osebnostnim pravicam kot so pogodbe in odškodnine, kjer je bilo predvideno tudi vračilo dvojne varščine!
Tako se je naš junak, takrat šele 19-let star bruc, vrnil domov z vsoto dveh posojil svojega bodočega tasta!
Tedaj si na otokih v Dalmaciji lahko kupil staro kamnito hišo velikosti 50-60 m2 z dvoriščemm za 400-500.000 jugodinarjev. Deset dobrih mesečnih plač!? Neverjetno!
Tretje pismo
Ciceronov »Otium cum dignitate« – Ali je brezdelje v dobi suženjstva lahko moralno dejanje?
Ciceron je imel več različnih konceptov otiuma.
Vseživljenjska zvestoba do opravljanja dolžnosti (maximos labores) bi morala biti nagrajena z neko obliko upokojitve. Tega koncepta upokojitve skozi celo življenjsko dobo dela so bili deležni le vladajoči razred in elite. Preprosti ljudje so lahko le upali, da bodo kdaj uživali lagodno upokojitev z dostojanstvom kot v »na vrbi svirala« (hrvaški pregovor).
Glavna parola v sedanjih nemirih v Franciji je: »Dve leti delovnih izkušenj več je enako dvema letoma življenja manj!«
Ciceronova ideja otium cum dignitate (prosti čas z dostojanstvom) se precej razlikuje od današnjega pojmovanja otiuma. V njegovem času je tovrstni »prosti čas« omogočalo delo sužnjev, »prosti čas« pa je bil namenjen le privilegiranim elitam. V primerjavi s tistimi, ki so si morali sami služiti kruh brez sužnjev, je ta način življenja bil sebičen in brezobziren. Tehnologija in izobraževalni sistemi naj bi danes omogočali ukvarjanje s hobiji med prostim časom pripadnikom skoraj vseh poklicnih skupin.
Ciceron je še posebej občudoval Katona Starejšega, slednji pa Scipiona Afriškega.
Hvalil je Katona Starejšega za njegovo spoštljivo uporabo otiuma, ko je govoril – nič manj prostega časa kot posla, dolžnosti (non-minus otii quam negotii). Scipion Afriški je trdil, da ni bil nikoli manj brezdelen kot med prostim časom in nikoli manj osamljen kot takrat, ko je bil sam.
Cicerona ne moremo označiti za hinavca zaradi njegovega občutka dolžnosti, da služi državi tudi med prostim časom, ki ga je povezoval s pisanjem in razmišljanjem. Otium ne pomeni sebičnega iskanja užitka, temveč dobro zaslužen prosti čas, ki je vrhunec dolge kariere delovanja in dosežkov. Gre za nagrado. Vendar brezdelje kot zgolj lenarjenje je bil problem za Ciceronovo elitno skupino privržencev. Njegov odmik od državljanskih zadev je bil v nasprotju z negotia publica, s sodelovanjem v državljanskih zadevah republikanske aristokracije. Od rezultatov aristokratskega otium honestum, otium liberale ali otium cum dignitate v obliki vrednih literarnih in filozofskih del ima korist res publica (širša javnost) v celoti, medtem ko je navadno »brezdelje« zgolj lenarjenje zaman!
Četrto pismo
Poema »Vrt« Andrewa Marvella
Poema »The Garden« (Vrt) Andrewa Marvella (1621.-1678.), angleškega »metafizičnega« pesnika je zagovor kontemplativnega življenja kot antiteze življenja akcije. Kontemplacija je mogoča le v zeleni senci dreves na vrtu, ki ponuja tišino in počitek. Na vrtu lahko uživamo v užitkih uma in čutov. Ljudje delamo napako, ko svoj čas porabljamo v mrzličnih prizadevanjih za pridobitev časti na različnih področjih društvenega življenja.
1. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
How futile are the endeavors of men by means of which they simply go crazy in order to win a crown of the leaves of a palm-tree or an oak-tree or a laurel tree for their military, or civic, or poetic achievements. They perform unceasing (or endless) labors in order to obtain a crown of leaves from a single tree or herb. The short and ever-narrowing shades of these trees wisely rebuke such men for their hard labors; while all flowers and all trees act unitedly to weave garlands with their shades, these garlands being the garlands of rest and tranquillity and therefore far superior to the garlands or crowns of leaves which those men seek.
V slovenščini:
Kako jalova so prizadevanja ljudi, s katerimi preprosto ponorijo, da bi za svoje vojaške, državljanske ali pesniške dosežke pridobili krono iz listov palme ali hrasta ali lovorja. Opravljajo neprekinjeno (ali neskončno) delo, da bi pridobili krošnjo listov z enega samega drevesa ali zelišča. Kratke in vedno ožje sence teh dreves modro grajajo take ljudi zaradi njihovega trdega dela; medtem ko vse rože in vsa drevesa delujejo združeno, da pletejo girlande s svojimi sencami, pri čemer so te girlande girlande počitka in miru in zato veliko boljše od girland ali kron iz listov, ki jih ti ljudje iščejo.
Izvirnik v angleščini:
How vainly men themselves amaze
To win the Palm, the Oke, or Bayes;
And their uncessant Labours see
Crown’d from some single Herb or Tree,
Whose short and narrow verged Shade
Does prudently their Toyles upbraid;
While all Flow’rs and all Trees do close
To weave the Garlands of repose.
Prevod:
Kako se ljudje nečimrno občudujejo
Ko palmo, hrast ali lovor dobijo;
In svoj nikoli dokončan trud vidijo
Okronan z enim samim zeliščem ali drevesom,
Čigava kratka in ozka obrobljena senca
Preudarno graja njihova trudna dela;
Medtem ko se vsi cvetovi in vsa drevesa združijo
Da girlande1 počitka pletejo.
2. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Fair Quiet, I have found you here in this garden; and I have found here your dear sister, Innocence, also. For a long time I made the mistake of seeking you both in the company of busy men. But, if at all your sacred plants grow here on the earth, they grow only among the plants of a garden and not in places crowded with human beings. The company of human beings is nothing but barbarous as compared with this enjoyable solitude in the garden.
V slovenščini:
Lepo tiho, našel sem te tukaj na tem vrtu; in tukaj sem našel tudi tvojo drago sestro, Innocence. Dolgo časa sem delal napako, ko sem vaju iskal v družbi zaposlenih moških. Ampak, če sploh rastejo vaše svete rastline tukaj na zemlji, rastejo samo med rastlinami na vrtu in ne na mestih, kjer je gneča ljudi. Družba človeških bitij ni nič drugega kot barbarstvo v primerjavi s to prijetno samoto na vrtu.
Izvirnik:
Fair quiet, have I found thee here,
And Innocence thy Sister dear!
Mistaken long, I sought you then
In busie Companies of Men.
Your sacred Plants, if here below,
Only among the Plants will grow.
Society is all but rude,
To this delicious Solitude.
V slovenščini:
V popolni tišini sem te našel tukaj,
In Inocencijo - tvojo ljubo sestro!
Dolgo sem grešil, ko sem vaju iskal
V družbah zaposlenih moških.
Vaše svete rastline, če so tukaj spodaj,
Samo med rastlinami bodo rasle.
Družba je vse prej kot vljudna,
Do te ljubke Samote.
3. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Neither the whiteness of the complexion nor the redness of the lips of ladies has ever been known to be so loving as the lovely green color of the plants and leaves in a garden. Doting lovers, who are as cruel in their actions as the flame of love which torments them, show their cruelty by carving the names of their sweethearts with knives on the barks of trees. It is regrettable that either these lovers are not quite aware of, or they do not pay enough attention to, the fact that the beauties of a garden are far more attractive than the beauties of their ladies. So far as I am concerned, O fair trees, wherever I happen to make use of a knife to cut into your barks, I shall carve no woman’s name there but only your own names.
V slovenščini:
Niti belina polti niti rdečica ustnic dam še nikoli nista bili tako ljubeči kot ljubka zelena barva rastlin in listov na vrtu. Zaljubljena zaljubljenca, ki sta v svojih dejanjih tako okrutna kot plamen ljubezni, ki ju muči, svojo okrutnost izkazujeta tako, da z noži na lubje dreves izrezujeta imena svojih dragih. Žalostno je, da se ti zaljubljenci premalo zavedajo ali pa temu ne posvečajo dovolj pozornosti, da so lepote vrtov veliko bolj privlačne od lepot njihovih dam. Kar se mene tiče, o lepa drevesa, povsod, kjer bom z nožem zarezal v vaše lubje, tam ne bom vrezal imena nobene ženske, ampak samo vaša imena.
Izvirnik v angleščini:
No white nor red was ever seen
So am’rous as this lovely green.
Fond Lovers, cruel as their Flame,
Cut in these Trees their Mistress name.
Little, Alas, they know, or heed,
How far these Beauties Hers exceed!
Fair Trees! where s’eer you barkes I wound,
No Name shall but your own be found.
Prevod v slovenščini:
Nikoli ni bilo videti ne belega ne rdečega
Da bi bilo tako čudovito kot zeleno.
Ljubeča ljubljenčka, kruta kot njihov plamen ljubezni,
Izrezujeta na temi drevesih ime njihove Gospodarice.
Malo, žal, vedo ali upoštevajo,
Kako daleč presegajo te njene lepote!
Lepa drevesa! Kjer sem vam odtrgal lubje, sem vas ranil,
Nobenega imena ne bo mogoče najti razen vašega.
4. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
When our love has run its course, and our passion has been exhausted, we can withdraw into a garden for rest and refreshment. Or, when Cupid, the god of love, is not actively at work to people fall in love, he withdraws into a garden for relaxation. The gods who run after earthly women, whom they think beautiful, find that their chase has ended in their getting hold of trees instead of women. For instance, god Apollo ran after the nymph, Daphne, not in order that he should hold the laurel tree into which Daphne was to be transferred. Similarly, god Pan hotly pursued the nymph Syrinx not in order to satisfy his lust but because he wanted to get hold of a reed into which that nymph was to be metamorphosed.
V slovenščini:
Ko se naša ljubezen izteče in je naša strast izčrpana, se lahko umaknemo na vrt za počitek in osvežitev. Ali pa, ko Kupid, bog ljubezni, ni aktivno na delu, da bi se ljudje zaljubili, se umakne v vrt za sprostitev. Bogovi, ki tečejo za zemeljskimi ženskami, ki se jim zdijo lepe, ugotovijo, da se je njihov lov končal tako, da so se namesto žensk prijeli za drevesa. Bog Apolon je na primer tekel za nimfo Dafno, ne zato, da bi držal lovorjevo drevo, v katerega naj bi bila Dafna premeščena. Podobno je bog Pan vneto zasledoval nimfo Sirinko, ne zato, da bi zadovoljil svoje poželenje, temveč zato, ker se je želel dokopati do trsta, v katerega naj bi se ta nimfa preoblikovala.
Izvirnik v angleščini:
When we have run our Passions heat,
Love hither makes his best retreat.
The Gods, that mortal Beauty chase,
The Gods, that mortal Beauty chase,
Apollo hunted Daphne so,
Only that She might Laurel grow.
And Pan did after Syrinx speed,
Not as a Nymph, but for a Reed.
Prevod v slovenščini:
Ko preženemo strasti,
Ljubezen se tukaj najbolje umakne za sprostitev.
Bogovi, ta lov na smrtno lepoto,
Bogovi, ta lov na smrtno lepoto,
Apollo je tako lovil Daphne,
Samo da bi lahko lovor zrasel.
In Pan je gonil Syrinxo,
Ne kot nimfo, ampak kot trst.
5. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
What a wonderful time I am having in this garden! Ripe apples hang downwards from the trees so as to touch my head. The delicious bunches of grapes growing on the vines come into such close contact with my lips, I walk, that their juice enters my mouth. The nectarines and the exquisitely-formed peaches come into my hands of their own accord, without my making any effort whatsoever. The melons grow on the ground in such plenty that, as I walk on, my feet strike against them and my walking is obstructed; and, entangled among the flowers, I fall down on the grass.
V slovenščini:
Kako lepo se imam na tem vrtu! Zrela jabolka visijo navzdol z dreves, da se dotikajo moje glave. Slastni grozdi, ki rastejo na trtah, pridejo tako v stik z mojimi ustnicami, hodim, da njihov sok pride v moja usta. Nektarine in izvrstno oblikovane breskve pridejo v moje roke same od sebe, brez kakršnegakoli truda. Melone rastejo na tleh v takšni količini, da se mi, ko hodim naprej, noge zaletavajo obnje in moja hoja je ovirana; in zapletena med rože padem na travo.
Izvirnik v angleščini:
What wond’rous Life in this I lead!
Ripe Apples drop about my head;
The Luscious Clusters of the Vine
Upon my Mouth do crush their Wine;
The Nectaren, and curious Peach,
Into my hands themselves do reach;
Stumbling on Melons, as I pass,
Insnar’d with Flow’rs, I fall on Grass.
Prevod v slovenščini:
Kakšno čudovito življenje tukaj vodim!
Zrela jabolka mi padajo po glavi;
Slastni grozdi vinske trte
Na moja usta zdrobijo njihovo vino;
Nektarina in radovedna breskev,
V moje roke same pridejo;
Spotaknem se ob melone, ko grem mimo,
Zapleten v cvetove, padem na travo.
6. Kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
While my body remains on the grass, my mind withdraws itself from the body because it is not interested in the lesser or inferior pleasures offered by the fruits. My mind seeks the happiness of a different kind which originates from the mind itself. The mind is like an ocean where each creature living on the land has a counterpart in water. However, the mind can also create altogether different lands and different oceans which quite surpass the real lands and real oceans. The mind reduces everything that has been created to nothingness, giving rise to fresh and vigorous thoughts in the shade of a green tree.
V slovenščini:
Medtem ko moje telo ostane na travi, se moj um umakne iz telesa, ker ga ne zanimajo manjši ali manjvredni užitki, ki jih ponujajo sadeži. Moj um išče srečo drugačne vrste, ki izvira iz uma samega. Um je kot ocean, kjer ima vsako bitje, ki živi na kopnem, dvojnika v vodi. Vendar pa lahko um ustvari tudi povsem drugačna zemljišča in drugačne oceane, ki precej presegajo prave dežele in prave oceane. Um reducira vse, kar je bilo ustvarjeno, v nič, kar v senci zelenega drevesa poraja sveže in živahne misli.
Izvirnik v angleščini:
Mean while the Mind, from pleasure less,
Withdraws into its happiness:
The Mind, that Ocean where each kind
Does streight its own resemblance find;
Yet it creates, transcending these,
Far other Worlds, and other Seas;
Annihilating all that’s made
To a green Thought in a green Shade.
Prevod v slovenščini:
Medtem ko se um umakne od užitka,
V svojo srečo:
Um, ta ocean, kjer vsaka vrsta
naravnost najde svojo podobnost;
Vendar pa ustvarja, presegajoč dvojnike,
Daljne druge svetove in druga morja;
Uničujoč vse, kar je bilo narejeno
Za zeleno misel v zeleni senci.
7. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Here in The Garden, close to fountains, where my feet slip on account of the wetness of the ground, or, close to some fruit trees the lower parts of the trunks of which are covered with moss, my Soul discards the outer garment of the body and goes noiselessly into the branches of the trees. There, on the branches, my Soul sits like a bird and sings; then my Soul preens and combs its bright wings as a bird does; and finally, having prepared itself for a longer flight waves the manifold light in its wings.
V slovenščini:
Tukaj v ‘Vrtu’, blizu vodnjakov, kjer mi noge drsijo zaradi mokrote tal, ali blizu nekaterih sadnih dreves, katerih spodnji deli debel so poraščeni z mahom, moja duša odvrže vrhnjo obleko. telesa in neslišno zaide v veje dreves. Tam, na vejah, moja Duša sedi kakor ptica in poje; tedaj se moja Duša češi in počeše svoja svetla krila kakor ptica; in končno, ko se je pripravila na daljši let, maha z raznovrstno svetlobo v svojih krilih.
Izvirnik v angleščini:
Here at the Fountains sliding foot,
Or at some Fruit-tress mossy root,
Casting the Bodies Vest aside,
My Soul into the boughs does glide:
There like a Bird it sits, and sings,
Then whets, and combs its silver Wings;
And, till prepar’d for longer flight,
Waves in its Plumes the various Light.
Prevod v slovenščini:
Tukaj pri vodnjakih drsijo nogi,
Ali pri kakšni mahoviti korenini sadnega drevesa,
Če vržem vrhnjo obleko,
Moja duša v veje drsi:
Tam kot ptica sedi in poje,
Nato brusi in češe svoja srebrna krila;
In dokler se ne pripravi na daljši let,
Plapola v svojem okrasnem perju raznobarvno svetlobo.
8.kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Here I find myself in the same happy state in which Adam was when in the Garden of Eden he walked alone, without a companion. When he found himself in such a pure and sweet place, no comparison could have been appropriate for him. Or, finding himself in such a pure and sweet place as the Garden of Eden, Adam could not have wished for any companion, and no companion could have suited him. But it was not the happy lot of a mortal to be allowed to roam about along in that place. Had he continued to live alone in the Gardens of Eden, he would have enjoyed the happiness of two Paradises – one, the Paradise which was the Garden of Eden, and second, the Paradise of being alone.
V slovenščini:
Tu se znajdem v istem srečnem stanju, v katerem je bil Adam, ko je hodil po rajskem vrtu sam, brez spremljevalca. Ko se je znašel v tako čistem in sladkem kraju, nobena primerjava zanj ni bila primerna. Ali pa si Adam, ko se je znašel v tako čistem in sladkem kraju, kot je edenski vrt, ni mogel želeti nobenega spremljevalca in noben tovariš mu ne bi mogel ustrezati. Toda smrtniku ni bilo v veselje, da bi smel tavati naokoli po tem kraju. Če bi še naprej živel sam v rajskih vrtovih, bi užival srečo dveh rajev – enega, raja, ki je bil rajski vrt, in drugega, raja, ko je bil sam.
Izvirnik:
Such was that happy Garden-state,
While Man there walk’d without a Mate:
After a Place so pure, and sweet,
What other Help could yet be meet!
But ‘twas beyond a Mortal’s share
To wander solitary there:
Two Paradises ‘twere in one
To live in Paradise alone.
Prevod v slovenščini:
Takšna je bila tista srečna vrtna država,
Medtem ko je človek tam hodil brez sopotnika:
Po kraju, tako čistem in sladkem,
Kakšno drugo pomoč bi še lahko srečal!
Toda to je preseglo moč smrtnika
Tam samotno tavati:
Dva raja sta bila v enem
V raju sam živeti.
1. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
How skillful was the gardener who made the flowers and plants grow here in such a manner and according to such a pattern that they collectively serve as a sun-dial. The rays of the sun fall on this sun-dial with diminished heat after passing through the green leaves which may be compared to the Signs of the Zodiac— Zodiac is the name given to that belt of the heavens, which includes all the apparent positions of the sun and planets. And the hard-working bee, while at work, is able to calculate the passing of time as correctly as we human beings can, by consulting this sundial. After all, how the passing of such sweet and refreshing hours could be calculated in the garden except by means of the sun-dial formed by plants and flowers. >
V slovenščini:
Kako spreten je bil vrtnar, ki je poskrbel, da so tukaj rože in rastline zrasle tako in po takem vzorcu, da skupaj služijo kot sončna ura. Sončni žarki padajo na to sončno uro z zmanjšano toploto, potem ko gredo skozi zelene liste, ki jih je mogoče primerjati z znaki zodiaka - zodiak je ime tistega nebesnega pasu, ki vključuje vse navidezne položaje sonca in planetov. In pridna čebela med delom zna s to sončno uro tako pravilno izračunati minevanje časa kot mi ljudje. Konec koncev, kako bi lahko izračunali minevanje tako sladkih in osvežujočih ur na vrtu, razen s pomočjo sončne ure, ki jo tvorijo rastline in rože
Izvirnik v angleščini:
How well the skilful Gardner drew
Of flow’rs and herbes this Dial new;
Where from above the milder Sun
Does through a fragrant Zodiack run;
And, as it works, th’ industrious Bee
Computes its time as well as we.
How could such sweet and wholsome Hours
Be reckon’d but with herbs and flow’rs!
Prevod v slovenščini:
Kako dobro je risal spretni vrtnar
Rože in rasline po novem obrazcu;
Kjer od zgoraj milo sonce
Poteka skozi dišeči Zodiak;
In kot marljiva čebelica
Računa čas tako dobro kot mi.
Kako lahko se sladke in zdrave ure
Izračunavajo z zelišči in rožami!
Tako je govoril Nietzsche o otiumu: »Kot znak, da se je vrednost kontemplativnega življenja zmanjšala, učenjaki zdaj tekmujejo z aktivnimi ljudmi v nekakšnem hitrem uživanju, tako da se zdi, da ta način uživanja cenijo bolj kot tisto, kar se v resnici nanaša na njih, in kar je pravzaprav veliko večji užitek. Učenjaki se sramujejo otiuma. Toda obstaja ena plemenita stvar pri brezdelju in brezdelnih osebah. Če je brezdelje res začetek vseh slabosti, se torej znajde vsaj v bližnji soseščini vseh vrlin; brezdelni človek je še vedno boljši človek od aktivnega. Ali ne mislite, da ko govorim o brezdelju in brezdelnih osebah, mislim na vas, lenuhi?« (Nietzsche, 1914, p.284)
Nietzschejevo delo se konča z epodo.
France Verbinc v Slovarju tujk razloži pojem »epoda« takole: »Epoda, krajši stih, ki sledi daljšemu; antična pesem iz takih stihov; sklepni spev zbora v starogrški tragediji«.
Unter Freunden. Ein Nachspiel. 1.
Schön ist’s, mit einander schweigen,
Schöner, mit einander lachen, —
Unter seidenem Himmels-Tuche
Hingelehnt zu Moos und Buche
Lieblich laut mit Freunden lachen
Und sich weisse Zähne zeigen.
Macht’ ich’s gut, so woll’n wir schweigen;
Macht, ich’s schlimm —, so woll’n wir lachen
Und es immer schlimmer machen,
Schlimmer machen, schlimmer lachen,
Bis wir in die Grube steigen.
Freunde! Ja! So soll’s geschehn? —
Amen! Und auf Wiedersehn!
Med prijatelji. Epilog/Sklepna beseda (Prev. TMŠ)
1.
Lepo je molčati skupaj
Lepše se smejati drug z drugim -
Pod svileno nebeško ruto
Naslonjena na mah in bukev
Smejati se na glas s prijatelji
In kazati bele zobe.
Če delam dobro, hočemo biti tiho;
Če delam hudo – hočemo se smejati
In če se vedno znova dela slabše,
Dela slabše, smeje slabše,
Dokler ne zlezemo v jamo.
Prijatelji! Ja! Ali tako mora biti? —
Amen! In nasvidenje!
2.
Kein Entschuld’gen! Kein Verzeihen!
Gönnt ihr Frohen, Herzens-Freien
Diesem unvernünft’gen Buche
Ohr und Herz und Unterkunft!
Glaubt mir, Freunde, nicht zum Fluche
Ward mir meine Unvernunft!
Was i c h finde, was i c h suche —,
Stand das je in einem Buche?
Ehrt in mir die Narren-Zunft!
Lernt aus diesem Narrenbuche,
Wie Vernunft kommt — „zur Vernunft«!
Also, Freunde, soll’s geschehn? —
Amen! Und auf Wiedersehn!
Brez opravičila! Brez odpuščanja!
Podarite, vi veseli, odprtega srca
Tisti nespametni knjigi pred vami
Uho in srce in prenočišče!
Verjemite mi, prijatelji, da ne preklinjam
Šlo je za mojo nespamet!
Kar najdem, kar iščem —,
Je bilo to kdaj v knjigi?
Čast cehu norcev v meni!
Učite se iz te norčevske knjige,
Kako pride razum – »do razuma«!
Torej, prijatelji, bo to storjeno? —
Amen! In nasvidenje!
AN EPODE - Among Friends. (Translated by T. COMMON.)
I.
NICE, when mute we lie a-dreaming,
Nicer still when we are laughing,
‘Neath the sky heaven’s chariot speeding,
On the moss the book a-reading,
Sweetly loud with friends all laughing
Joyous, with white teeth a-gleaming.
Do I well, we’re mute and humble;
Do I ill—we’ll laugh exceeding;
Make it worse and worse, unheeding,
Worse proceeding, more laughs needing,
Till into the grave we stumble.
Friends! Yea! so shall it obtain?
Amen! Till we meet again.
II.
No excuses need be started!
Give, ye glad ones, open hearted,
To this foolish book before you
Ear and heart and lodging meet;
Trust me, ‘twas not meant to bore you,
Though of folly I may treat!
What I find, seek, and am needing,
Was it e’er in book for reading?
Honour now fools in my name,
Learn from out this book by reading
How »our sense« from reason came.
Thus, my friends, shall it obtain?
Amen! Till we meet again.
Viri:
Nietzsche, F.,1914. Human, All Too Human: A Book For Free Spirits, Part I, translated by Helen Zimmern, »Fifth Division: The Signs of Higher and Lower Culture, IN FAVOUR OF THE IDLE (Človeško, preveč človeško: knjiga za svobodne duhove, I. del, prevod Helen Zimmern, Peti oddelek - Znaki višje in nižje kulture, V PRID BREZDELNIM), 638 str..
Human All-Too-Human - Wikisource, the free online library Nietzsche, F., 1878. Menschliches, Allzumenschliches
Epode Definition and Examples - Poem Analysis
Šesto pismo
Asocialnost ljubezni
Dobrih sto let potem, ko je Nietzsche zapisal, da se učenjaki sramujejo otiuma, je Maša Ogrizek (2011) intervjuvala filozofa Aarona Schusterja na temo »otiuma« - občasno začasno prostega časa in brezdelja, pod naslovom »Zelo težko je početi nič«.
V sodobnem imaginariju je lenoba oziroma brezdelje ponižano v banalno podobo poležavanja na plaži ali na kavču pred televizorjem. Nekoliko več dostojanstva ima vzhodnjaško obarvan položaj sedečega telesa, zamaknjenega v meditaciji. A lenoba je skozi zgodovino zavzemala različne lege, med njimi so bile tudi izrazito pokončne.
Filozof Aaron Schuster - po študiju prava na univerzi Amherst v Massachusettsu je magistriral in doktoriral na univerzi v Leuvenu v Belgiji, potem pa je bil raziskovalec na Inštitutu za kulturološke raziskave v Berlinu - je v njunem pogovoru lucidno osvetlil družbene premete lenobe. Pojasnil je, da je bilo v antični Grčiji brezdelje najvišji ideal, v novem veku ga je s prestola vrgel Delavec v kapitalističnem družbeno-gospodarskem sistemu kot prevladujoči lik subjektivnosti, z vzponom kapitalizma je oživela ideja lenobe kot osvobajajoče sile, dokler si je ni dokončno podredil neoliberalizem, ki jo je zvito vgradil v sam sistem.
Zaradi zmuzljive večpomenskosti se lenobi rado nadeva karikirana maska inertnosti in sebičnosti, pri čemer pa se (namerno) pozablja na ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta ji lastni. Ni čudno torej, da je bila neusmiljeno pregnana iz šole - in otroštva nasploh!, čeprav je latinska beseda scola, šola izpeljanka iz grške besede za brezdelje scholé.
Lenoba nima miru niti v objemu intime. Imperativ »kakovostnega časa« razjeda naša ljubezenska razmerja in izpodriva dragoceno veščino skupaj »početi nič«.
Prišel je čas, da ponovno zahtevamo »pravico do lenobe«! (Ogrizek, 2011)
Značilnosti kapitalizma (caput, capitis, lat. glava, glavnica) so privatna lastnina kapitalistov, mezdno delo delavcev, tržno gospodarstvo, nagel tehnološki razvoj in industrijska revolucija, premoženje v denarju, profit (profectus, lat. korist), tj. dobiček, ki si ga lasti kapitalist iz presežne vrednosti izkoriščanjem mezdnega časa delavcev izraženega v denarni obliki kot sredstva povečevanja že obstoječega bogastva kapitalistov, ki vpliva na vedno večje socialne razlike med ljudmi in vključuje »socializem za kapitaliste in bančnike«! ter imanentne vzroke permanentne krize in lastnega propada.
Brezdelje je tesno povezano z ustvarjalnostjo. predvsem z ljubeznijo kot »veščina skupaj početi nič«. Antični Grki v brezdelju niso videli lenobe, temveč zmožnost intelektualne rasti zunaj postulatov produktivnega dela. Od tod izhajajo »svobodne« vede, ki vsebujejo notranjo vrednost za razliko od »uporabnih«, ki zagotavljajo uporabne veščine.
V Aristotelovi etiki je kontemplacija najvišji dosežek, vzhodnjaškem taoizmu tudi.
Danes smo priče krize grškega antičnega izročila. Vse kar ni znanost in posel, vse kar ni dobičkonosno z ekonomskega vidika, je samodejno razvrednoteno, umetnost in humanistična izobrazba nimajo javne podpore. Z nastopom modernosti in »vzponom delavca« v kapitalizmu se je brezdelje iz javne dobrine preoblikovalo v zasebno zadevo. Aristokrat Oblomov, lik ruskega pisatelja Ivana Gončarova, je paradigmatski nasprotni lik delavca, simbola novega veka, in postmoderni lik, pisatelj Bartleby Hermana Melvilla, ki je po subtilni umetnosti upora in po potrebi, da v podjetju delamo čim manj in porabimo čas za urejanje osebne mreže poznanstev in brezdelnosti, je povzdvignjen v rešitelja odtujenega človeštva v skladu z Marxovo utopijo brezdelja iz zgodnjih del.
Po kapitalistički ekonomiji časa ni mogoče prihraniti, ampak le trošiti. Čas je denar. Ko kupujem v bistvu kupujem čas nekoga drugega, potreben za njegovo proizvodnjo, brezdelje pa se ne vklaplja v takšno ekonomijo in je ničvredno. Vendar od kod prodajalcu časa čas, ki ga prodaja. Odgovor se glasi: od revnih ljudi, od katerih ga črpa.
Vendar nista protislovna brezdelje in lenoba, temveč delo, saj delamo zaradi brezdelja, da bi se lahko predajali lenobi! Gre za sanje o brezdelju in lahkotnem življenju, ki se nam nenehno izmika, ostaja le nuja, da delamo! Bartlebyjeva postmoderna etika je v nasprotju s protestantsko etiko idealiziranja dela. Brezdelje je tratenje časa, tratenje obstoja in ko si ga lahko privoščimo, šele tedaj dokažemo, da mu vladamo, da smo svobodni!
V krščanstvu je lenoba eden od sedmih glavnih grehov, ki se imenujejo tudi sedem smrtnih grehov. Lenoba pomeni, da oseba ne želi delati, kar vodi k zapravljanju sredstev2.
Za protestante je trdo delo eden od načinov, kako ugajati Bogu. O tem piše Max Weber (1864.-1920.) v svojem delu »Protestantska etika in duh kapitalizma«.
V »Antropologiji v pragmatičnem oziru« iz l. 1798 pokaže Imanuel Kant, da je lenoba najbolj zavržena poleg kapitalnih grehov, kot so strahopetnosti in laži, vendar v tem vidi tudi ukrep samozaščite posameznika pred utrujenostjo od napornega dela.
Louis Blanc je leta 1846 med finančno krizo, ko je veliko ljudi bilo brezposelnih, pisal o pravici do dela. Kriza je privedla do francoske revolucije leta 1848, ko je bila zakonsko uvedena »pravica do dela«.
Leta 1880 je socialist Paul Lafargue objavil esej »Pravica do lenobe«, v katerem se zavzema za pravico delavca do lenobe. Lafargue poziva k rehabilitaciji starogrškega in starorimskega filozofskega ideala brezdelja (Ciceronovega »otium cum dignitate«).
Bog, stvarnik je dal svojim občudovalcem vrhovni zgled idealnega brezdelja in je po šestih dneh dela počival za vekomaj! 3
Znovič je prišel čas, da ponovno zahtevamo »pravico do lenobe«!
Workers of the World so zahtevali šestnajsturni delavnik, 4 x 4, že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Rado pozabljamo, da so 40-urni delovni teden izborili delavci s silovitimi delavskimi boji šele konec 19. in v začetki 20. stoletja! 4
Sodobni neoliberalizem pomeni socializem za bančnike in kapitalizem za vse druge.
Brezdelje je ključno idejno-političko in družbeno-gospodarsko vprašanje, vendar ima tudi psihološki vidik.
Podobno brezdelju in lenobi je Freud tudi ljubezen imel za asocialno čustvo!
Po naravi naj bi bili leni, delu pa naj bi se privadili zaradi družbenega imperativa. Lenuh svoje bližnje spravlja ob pamet. Po drugi strani najbrž ni bolj intimne stvari kot je ljubezen in lenarjenje v dvoje!
Povezanost para je mogoče meriti z njuno sposobnostjo »početi nič« skupaj.
Ljubezen ni strast po združitvi, po pripravljenosti žrtvovati se za partnerja, ni globoka zvestoba v moralnem smislu, ampak doživljanje zgolj prisotnosti drugega kot nekaj prijetnega, s tem da je uživanje v prisotnosti nekoga daleč od samoumevnosti!
Draga Rikke, rada si imela nogomet in si kajpada navijala za Arminio iz Bielefelda!
Nogomet je brcanje žoge s stopalom in »z glavo« po pravilih in ciljih te športne igre.
Preden se je nogomet profesionaliziral (in postal negotium), je bil kot zabava del prostega časa (otium).
Del prostega časa in brezdelja je bil tudi ogled nogometnih tekem.
Po profesionalizaciji je nogomet postal eden najbolj donosnih poklicev, denar, ki ga navijači plačajo za ogled tekem kot zabave (ki je ostal otium), pa pomemben vir hitre profesionalizacije te športne igre kot negotiuma poleg drugih virov financ »globokega dna«!
Osmo pismo
Sobota in nedelja
Dolcissima Rikke, po dogovoru si vzela sobo v garni hotelu Splendid v starem centru Beograda. Ko sem prišel, si šla pod prho v skupno kopalnico na nadstropju, jaz pa sem brskal po srbskem prevodu ameriške pisateljice Ellen Gould White »Velika borba (Izaija 8, 205) između Hrista i Sotone – nastavak vekovnog sukoba u hrišćanskoj eri« v izdaji Reformnog pokreta adventista sedmog dana v Beogradu iz 1985. leta, ki si ga pustila na postelji. Knjigo si mi tedaj sposodila, a ti jo nikoli nisem vrnil in je pri meni še dandanes. Skozi zgodovino so vedno živeli kristjani, ki so ostali zvesti Bogu s posvečevanjem sobote, kar se je ohranilo do današnjega dne, in to v tvoji (?) Krščanski adventistični cerkvi.
Spomnim se, da se po tuširanju nisi brisala. Tvoje telo bilo je zunaj hladno in vlažno, »znotraj« pa se mi je zdelo, da je kipeče. Sedaj si pokojna in ne vem, zakaj rečem, da si, če te ni več, ali le mislim, da te ni, ti pa si tam nekje. Ne vemo in ne bomo vedeli!
Po Svetem pismu je le sobota Gospodov dan. V judovski kulturi je sobota (šabat) dan počitka. Tedenski judovski praznik simbolizira dan Gospodovega počitka (otium), potem ko je svet ustvarjal šest dni. Najpomembnejši dan v tednu za muslimane je petek. Pri adventistih je Gospodov dan namesto nedelje sobota.
Obstajata dva načina za ugotavljanje, ali je sobota res sedmi dan, svetopisemski in jezikovni.
2 Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. 3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. (1 Mz 2,2-3)
15 Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa je sobota, dan počitka, posvečen GOSPODU; kdor koli na sobotni dan opravlja kako delo, naj bo usmrčen. (2 Mz 31, 15)
12 Pazi na sobotni dan in ga posvečuj, kakor je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog! 13 Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, 14 sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne tvoj vol ne osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. 15 Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je GOSPOD, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je GOSPOD, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. (5 Mz 5, 12)
Jezus je rekel: »Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« (Mt 5,18). Božje zapovedi so nespremenljive in jih lahko spremeni samo Bog.
Katekizmu (Rimsko)katoliške cerkve manjka svetopisemski temelj.
V evangeliju po Marku je prenesena svetost sobote na nedeljo6.
Letos mineva natančno 1702 let, odkar je bila prvič uzakonjena nedelja kot dan počitka. Uzakonil jo je rimski cesar Konstantin 7. marca leta 321, ko je izdal državni zakon, ki je obvezoval vse prebivalce razen kmetov, da posvečujejo nedeljo. Ta zakon se je ohranil do danes, čeprav ni v skladu s Svetim pismom.
Njegov zakon se je glasil: »Na častni sončev dan naj mestna uprava in ljudstvo, ki živi v mestu, počivata in vse delavnice naj bodo zaprte. Toda na deželi smejo kmetje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, svobodno nadaljevati svoje delo, ker se dogaja, da kateri drug dan ni toliko primeren za setev ali delo v vinogradu; naj se opravljajo takšna dela, da ne bi propadli blagoslovi, ki nam jih pošilja nebo.«
V tistem času je bilo v rimskem cesarstvu razširjeno čaščenje sonca kot vrhovnega božanstva (mitraizem). Mitraisti so v čast sonca praznovali prvi dan tedna, ki so ga imenovali sončev dan. Angleži in Nemci so do danes ohranili ime »dan sonca« (lat. dies Solis) za prvi dan tedna - nedeljo (Sunday, Sonntag7). Pogoj, da je sreda sreda (nem. mitwoch, slo. sreda: nedelja, ponedeljek , torek, sreda, četrtek, petek, sobota), sobota pa sedmi dan tedna je, da je nedelja prvi dan tedna!
Konstantin je upal, da bo z nedeljskim zakonom zedinil poganstvo s krščanstvom. Poganski običaj je postal krščansko pravilo. Nedelja je bila uzakonjena kot dan počitka – otium! Dotedaj je bila samo dan bogoslužja.
Krajevni zbor v Laodiceji leta 364. je razglasil v 29. sklepu: »Kristjani ne smejo posvečevati sobote in ta dan počivati, marveč morajo ta dan delati; toda Gospodov dan morajo posebno spoštovati in kot kristjani, kolikor je le možno, ta dan ne smejo delati. Če bodo še naprej posvečevali soboto, naj bodo prekleti.« V pomenu prekletstva se uporablja beseda anatema. Oseba, kateri se izreka prekletstvo (anatema), je slovesno izobčena iz cerkve in dejansko izročena Satanu!
Nedelja je postala za kristjane prvi med vsemi dnevi, glavni med vsemi prazniki!
Vprašanje nedelje je politično-antropološko vprašanje v prvi vrsti, na primer, o nedeljskem odprtju oz. zaprtju trgovin.
Po Svetem pismu je treba poslušati Boga kakor ljudi (Apd 5, 29) 8
Začasna ureditev 2023-05-23
Viri:
Andrews, J. N., 1873. History of the Sabbath and First Day of the Week. Battle Creek, Mich.:
Steam Press of the Seventh-Day Adventist Publishing .
HISTORY OF THE SABBATH (sabbathtruth.com)
Encyclopedia Britanica, art. Sunday | day of the week | Britannica, Sabbatarianism | Definition & Views | Britannica, Adventist | Meaning, History, & Beliefs | Britannica, Constantine I - Edict of Milan, Council of Nicaea, Helena’s Pilgrimage | Britannica, , Arianism | Definition, History, & Controversy | Britannica, First Council of Nicaea | Description, History, Significance, & Facts | Britannica, Code of Justinian | Definition & Creation | Britannica
Golubić, M., 2018. Sobota in nedelja v Svetem pismu in zgodovini, prevod dela Subota i nedjelja u Bibliji i povijesti. Društvo Sedmi dan, Gorenje Blato 88a, 1291 Škofljica. Sobota_in_nedelja.pdf (sedmidan.org) Lewis, A. A. A Critical History of the Sabath and the Sunday in Christian Church A critical history of the Sabbath and the Sunday in the Christian church : Lewis, Abram Herbert, 1836-1908 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive
Pripombe
1 Girlanda, vitje iz cvetja in zelenja, venec
2 Vendar pravi Jezus: 28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. 29 Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; 30 kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30) Počitek pa predpostavlja prosti čas (otium).
Po Svetemu Avguštinu iz Thagaste (354.-430.) je življenje najsrečnejše, če imamo čas za filozofiranje (otium philosophandi). Otium je predpogoj za kontemplacijo in je Christianae vita otium krščansko življenje v prostem času. Meniško življenje je otium sanctum (posvečen prosti čas ali odobren prosti čas) in je kot največji latinski cerkveni oče nasprotoval številnim krščanskim piscem tistega časa, ki so rimsko pojmovanje otiuma razlagali kot smrtni greh acedije (lenobnosti).
Petrarka, pesnik in renesančni humanist iz 14. stoletja nadaljuje svoje najljubše rimske avtorje Cicerona, Horaca, Seneko, Ovida in Livija ter ne gleda na otium kot na prosti čas, namenjen brezdelju in zabavi, ampak čas za resno raziskovanje, meditacijo, kontemplacijo, pisanje in prijateljstvo. Sklicuje se tudi na Svetega Avguština, ki v Deo otio religioso povezuje meditacijo in kontemplacijo s »biti miren in gledati« (vacate et videte). Petrarkina osebna definicija otiuma se torej glasi, da bi moral biti njegov prvi cilj, da je njegov prosti čas tako oddaljen od brezdelja, kot je njegovo življenje oddaljeno od aktivnih zadev!
31 Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. 2 Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. 3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. (1Mz 2,1-3)
4 Zahteva po osemurnem delovniku bo uresničena šele po prvi svetovni vojni, torej polnih 100 let po tem, ko jo je postavil Owen (8+8+8), in kakšnih trideset let po dogodkih na trgu Haymarket 1. maja 1886.
5 Sestavni del likovnega rešenja prve strani platnic so podatki za iskanje mesta »Izaija 8, 20«: 20 Proti postavi in pričevanju bodo govorili, kakor je ta beseda, ki ne oznanja jutranje zarje.
61 Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2 Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. (Mr 16, 1-2)
7 Rimljani so naslednjih šest dni v tednu poimenovali po planetih sončnega sistema: Luna, Mars, Merkur, Jupiter, Venera, Saturn.
8 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!«
Pred kratkim je znovič prebral pripoved Thomasa Manna iz l. 1954 Prevarana (nem, Die Betrogene, ang, The Black Swan, Črni labod). Njegova babica in Mannova junakinja sta bili soimenjakinji, hrv. Rozalija, slo. Rozalija, nem. Rosalie. Babica Rosalia je umrla v Sarajevu ob rojstvu četrtega otroka, njegove tete Frančiške zaradi pueralne (otroške) sepse po prezgodnjem porodu in daljši razpoki mehurja, ko je bila stara 36 let. Pozneje je teta Frančiška živela v Zemunu, delu Beograda na desnem bregu Donave, nedaleč od ustja Save.
Pred šestdesetimi leti sta se on, čeprav je bil že poročen, in prekrasna Rikke, po materi je bila Danka, zaljubila na mednarodnem kongresu mladih kulturnih delavcev v Rovinju na Hrvaškem. Udeleženci kongresa so se nastanili v bungalovih na Crvenem otoku, on s svojim dobrim prijateljem, hrvaškim pisateljem Zvonimirjem Majdakom, avtorjem znamenitega romana »Kužiš, stari moj«, prelepa plavolasa Nemka Rikke, ki je bila študentka iz Bielefelda iz Zahodne Nemčije, z ljubko Romy, Rosemarie, iz Vzhodne Nemčije. Bungalovi so tedaj bili v senci in zavetju stoletnega borovega gozda, ki ga je pred nekaj let zajelo in skoraj popolnoma uničilo močno poletno neurje.
Po eni skupni večerji in plesu v nočnem klubu sta z Rikke preživela nepozabno noč na majhni kamniti plaži za tako rekoč dve osebi, tako je namreč majhna, z zalivčkom, pokritim s belimi kamenčki na južni strani tega čudovitega otoka.
Nato je naslednjih štirideset let minilo kot v trenutku.
Z Rikke si je dopisoval preko tete Frančiške.
Rikke je v prvi polovici osemdesetih let delala v Beogradu na zahodnonemški ambasadi kot kulturni ataše, on pa je leta 1984 prijavil doktorat na Fakulteti za politične vede Univerze v Beogradu in po dveh letih doktoriral, tako da sta v tem obdobju imela priložnost za nekaj krajših srečanj v Zemunu, Beogradu in okolici.
Z zamudo je izvedel, da je Rikke splavila.
Teta Frančiška je medtem umrla za rakom na dojki. Po tetini smrti je dobil velik paket knjig z množico neodprtih Rikkinih pisem, ki mu jih teta ni mogla več posredovati.
Iz pisem je izvedel skrivnosti Rikkinega »zdravstvenega kartona«.
Ko je bila stara šestdeset let so, Rikki odstranili maternični fibroid. Iz nekega pisma je bilo videti, da so ji ob tem preventivno odstranili tudi jajčnike. A iz zadnjih pisem, ki mu jih je pisala malo pred smrtjo, je izvedel, da po diagnozi istih zdravnikov, ki so ji med operacijo mioma preventivno odstranili jajčnike, umira zaradi raka na jajčnikih!
Uvod v ljubezensko zgodbo
V začetku tega leta je napisal mikroesej pod delovnim naslovom »Pasti zdravstvenega (ambulantnega) kartona«. Po ponovnem branju tega rokopisa se mu se zazdelo, da po srečnem naključju lahko predstavlja dober sinopsis oziroma dobro zgoščeno podlago za ljubezensko zgodbo z Rikke in je začel »resno« razmišljati o tem, kako bi se tega lotil.
Ko pa se je bil lotil pisanja, mislil je, da je ljubezen med moškim in žensko do te mere izključno njuna osebna stvar, da jo je mogoče umestiti izključno znotraj njihovega zasebnega prostega časa (otium privatum).
Poiskal je literarne vire na temo otiuma. Že po bežnem pregledu del Quinta Enniusa, očeta rimske poezije, ki je prvi uporabil izraz »otium« l. 190 pr.n.št., Platona, Aristotela, Epikurja, stoikov, Cicerona, Senece, Sv. Avguština iz Thagaste, Petrarke, Nietzsche-ja, Aarona Schusterja, vključno z metafizično poemo Andrewa Marvella, je ugotovil, da je otium pojem z dolgo zgodovino in s številnimi različnimi razumevanji pomena tega pojma in z nepričakovano težkimi in zelo kompleksnimi teoretičnimi, političnimi in drugimi praktičnimi posledicami stališč do problematike »prostega časa«.
Prvo pismo
Prva uporaba besede »otium«
Beseda otium je latinskega porekla in jo slovenimo kot prost čas. Prvobitno je bila vojaški pojem. Prvič jo je uporabil Kvint Enij (Quintus Ennius, okrog 239.- okrog 169. pr.n.št.), ustanovitelj rimske poezije in književnosti. Ohranjeni so le fragmenti njegovih del.
Enij se je rodil v južni Italiji (Rudiae) in je zaradi kraja svojega rojstva domač v treh jezikih, Oscanu, maternem jeziku, grščini, v kateri se je izobraževal in latinščini, jeziku vojske, v kateri je služil v drugi punski vojni.
Besedo »otium« najdemo v ohranjenem fragmentu iz tragedije Ifigenija iz l. 190 pr. n. št.
V viru »Erasmo, Mario, 2004. Roman tragedy: theatre to theatricality. University of Texas Press, str. 20« ima fragment sedem stihov.
Fragment se glasi:
Otio qui nescit uti
plus negotii habet quam cum est negotium in negotio
nam cui quod agat institutum est non ullo negotio
id agit, id studet, ibi mentem atque animum delectat suum:
otioso in otio animus nescit quid velit
Hoc idem est ; em neque domi nunc nos nec militiae sumus;
imus huc, hinc illuc; cum illuc ventum est, ire illinc lubet.
Moj prevod iz latinščine v slovenščino:
Kdor ne zna uporabiti prostega časa,
ima več posla kot takrat, ko je v poslu
kajti postavljen je za to, kar dela, ne za kakršen koli posel
to počne, to študira, tam razveseljuje svoj um in duh:
v prostem času brez dela um ne ve, kaj hoče
Enako velja; nismo zdaj niti doma niti v vojski;
gremo sem in tja; ko je prišel tja, je želel iti tja.
V viru »Aulus Gellius, Attic Nights, Liber Nonus Decimus, X (tufts.edu)» ima isti fragment osem stihov.Ta tekst je del gradiva »Greek and Roman Materials; Latin Texts; Latin Prose; Gellius».
Otio qui nescit uti
plus negotii habet quam cum est negotium in negotio;
nam cui quod agat institutum est non ullo negotio
id agit, id studet, ibi mentem atque animum delectat suum:
otioso in otio animus nescit quid velit
Hoc idem est ; em neque domi nunc nos nec militiae sumus;
imus huc, hinc illuc; cum illuc ventum est, ire illinc lubet.
Incerte errat animus, praeterpropter vitam vivitur.
Ta fragment se v angleščini glasi:
He who does not know how to use leisure
has more of work than when there is work in work.
For to whom a task has been set, he does the work,
desires it, and delights his own mind and intellect:
in leisure, a mind does not know what it wants.
The same is true (of us); we are neither at home nor in the battlefield;
we go here and there, and wherever there is a movement, we are there too.
The mind wanders unsure, except in that life is lived.
Moj prevod iz angleščine:
Kdor ne zna uporabiti prostega časa
ima takrat več dela, kot ga ima v službi.
Kajti komur je dana naloga, ta opravi delo,
si tega želi in razveseljuje svoj duh in razum:
v prostem času duh ne ve, kaj hoče.
Enako velja (za nas); nismo ne doma ne na bojišču;
gremo sem in tja in kjer koli je gibanje, smo zraven tudi mi.
Duh tava negotov, z izjemo, da živi življenje zaman.
Enij si Agamemnonove vojake na vojnem polju v Avlidi predstavlja kot komaj živeče, kajti vojne ni, domov iti pa jim ni dovoljeno.
V tem primeru vojska nič ne dela.
Izraz otium ni neposreden prevod grške besede za brezdelje »scholé », temveč je izpeljan iz specifično rimskih kontekstov. Iz grške besede za brezdelje »scholé« je izpeljana latinska beseda »scola«, ang. school, slo. šola. Brezdelje, lenoba ni dobrodošla ne v initimi in ni sprejemljiva za ljubezensko razmerje, za katero je bistveno prav skupaj »početi nič«!
Pojem »otium« je bil prvič uporabljen v vojaških izrazih, povezanih z nedejavnostjo med vojno. V starih rimskih časih so vojaki velikokrat počivali in se smrtno dolgočasili, ko niso bili v vojni (med zimskimi meseci vreme ni dopuščalo vojne). To je bilo povezano z otium otiosum (nezaseden in nesmiseln prosti čas – brezdelni prosti čas, ki so ga enačili z »izgubo časa«! Nasprotje tega je bil otium negotiosum (zaposlen prosti čas) – prosti čas z zadovoljujočim hobijem ali možnostjo skrbeti za svoje osebne zadeve ali lastno posest. To je bil otium privatum (zasebni prosti čas), enak negotium-u (določena vrsta posla)
Najin prosti čas - otium, ni bil otium otiosum – nesmiseln, brezdelni prosti čas, ki ga enačimo z »izgubo časa«, ampak je bil izpolnjen z najino ljubeznijo – otium privatum, zasebni prosti čas, saj je ljubezen strogo zasebna zadeva, otium negotiosum, zelo zaseden prosti čas.
A najin prosti čas ni bil Ciceronov »otium cum dignitate«, šlo je za ljubezen, ki je najin otium ali prost čas izpolnjevala pač z vsem, kar se dogaja med dvema ljubima bitjema.
Drugo pismo
Scholé, gr., prosti čas, brezdelje, sprostitev
Draga Rikke, ni te več, pa vendarle ti še vedno pišem te sestavke, a vseeno razmišljam, kaj če si, nekje, čeprav mi je, saj veš, vera v nesmrtnost duše (atanazija) tuj nauk.
Na rimsko intelektualno elito na čelu s Ciceronom so vplivale štirje grške filozofske šole: Platonova, Aristotelova, epikurejska in stoična.
Platonova akademija je utemeljena v telovadišču v predmestju Aten poleg sadovnjaka, poimenovanem po atiškem heroju Akademu 387. l. pr. n. št. in je delovala dobrih 900 let, do 529. l. n. št.!
Pred vhodom je bil žrtvenik bogu Erosu, najstarejšem med vsemi bogovi.
Akademija je delovala tudi kot verska sekta in svetišče posvečeno muzam, zaščitnicam umetnosti in znanosti v grški mitologiji, z žrtveniki Prometeju, Hermesu, Ateni in Heraklu.
V vrtu je bila najbolj opazna stara oljka.
Pojem scholé, gr. prosti čas, brezdelje, sprostitev v filozofijo je uvedel Platon. Iz besede scholé je nastala beseda »šola«! Na Platona so se sklicevali tako pristaši brezdelja kot podporniki utrudljivega dela.
Učenec Akademije je bil tudi Ciceron.
Aristotelovci so veliko debatirali o kontemplativnem in delovnem življenju.
Cilj epikurejske etike je duševni mir in nevznemirjenost (ataraksija).
Epikur je splošno znan po dveh izrekih. Bolje je ležati na golih tleh in biti brezskrben, kot imeti zlato posteljo in bogato mizo in biti v skrbeh. Ugodje je začetek in konec blaženega življenja, naša prva in najbližja dobrina.
Otium naj bi bil izpolnjen z kontemplacijo, sočutjem, usmiljenjem, hvaležnostjo in prijateljstvom.
Sreča, blaženost (eudaimonia) je po Epikurju uživaško življenje (hedonizem), ki sovpada z kreposnim življenjem, napr. biti na Vrtu in se pogovarjati s prijatelji!
Epikurjeva šola je bila v Vrtu v okolici Aten, urejenem z takimi kipi, da je opazovalec na oči (ad oculos) videl razliko med epikurejskim razumevanjem prostega časa in brezdelja in stoičnega stališča do otiuma, med zasebnim in javnim, kontemplacijo in službo, otiumom in negotiumom.
Vrt je predstavljal idejo prostega časa na podeželju in podeželskega življenje v skladu z filozofskim epikurestvom in zarodek rimljanske »vile rustice« in sodobne »vikendice« v gorah ali na morju!
Post scriptum
Draga Rikke, ta pripis o Hektorovićevem Tvrdlju v Starem Gradu na otoku Hvaru k napisanemu in podpisanemu čtivu je nastal kot asociacija na Epikurjev Vrt!
1.
Petar Hektorović je pomemben pesnik hrvaškega humanizma. Poleg pisanja se je vse življenje ukvarjal z gradnjo poletne hiše z ribnikom in vrtom »za uporabo sebi in prijateljem«, o čemer priča napis v latinščini nad vhodom v ribnik. Od leta 1540 je postopoma odkupoval dele posesti od svojih sorodnikov. Izgradil naj bi idealen prostor za reveže in popotnike, pa tudi za ptice in ribe. Za ribe je zgradil ribnik s somornico, ob stolpiču nad ribnikom kamnita gnezda za golobe in luknje za vrabce.
Podeželska trdnjava z ribnikom, vrtom in z mnogimi napisi v latinščini je bila končana v začetku 1570-ih letih. Eden najbolj zanimivih v stranišču v veži v prostem se prevodu glasi: »Če veš, kaj si, zakaj si ohol?« (Si te nosti cur superbis?).
Konec 16. st. so Trdnjavo požgali Osmani.
2.
Teta njegove bodoče žene ga je pred 65 leti obvestila, da je del Hektorovićeve Tvrdlje naprodaj, zato mu je oče njegove ljubljene posodil 100.000 jugodinarjev kot akontacijo za morebiten nakup in denar za potne stroške v Stari Grad na Hvaru. Potem ko se je z lastnikom pisno dogovoril za kupoprodajo in dal varščino za nakup dela Tvrdlje v prvem nadstropju, se je lastnik še isti dan premislil, ker mu je drugi kupec ponudil dvojno ceno in se mu je splačalo razdreti kupoprodajno predpogodbo in vrniti dvojno varščino v višini 200.000 jugodinarjev! On kot kupec in lastnik kot prodajalec sta se namreč obrnila na »domačega odvetnika« za »pravni« nasvet, kako postopati v takšnem primeru. »Strokovno mnenje« tamkajšnjega odvetnika je bilo, da je treba upoštevati AGZ, hrvaško, austrijski građanski zakon, ki je bil razglašen 1. junija 1811. na Dunaju pod naslovom Allgemeines Burgerliches Gesetzbuch für die deutschen Erbländer (Splošni civilni zakonik za nemška nasledstvena ozemlja), poznan pod kratico ABGB, ker jugozakoni baje ne urejajo teh zadev. Avstrijski civilni zakonik (AGZ) v področju zasebnega prava se je uporabljal v državah Avstro-Ogrske monarhije in se je nanašal na Liechtenstein, Madžarsko, Hrvaško, Slavonijo, Vojvodino in Banat ter na današnje dele Romunije. Fizično gre za debelo knjigo s približno 1500 članki, del pa je posvečen osebnostnim pravicam kot so pogodbe in odškodnine, kjer je bilo predvideno tudi vračilo dvojne varščine!
Tako se je naš junak, takrat šele 19-let star bruc, vrnil domov z vsoto dveh posojil svojega bodočega tasta!
Tedaj si na otokih v Dalmaciji lahko kupil staro kamnito hišo velikosti 50-60 m2 z dvoriščemm za 400-500.000 jugodinarjev. Deset dobrih mesečnih plač!? Neverjetno!
Tretje pismo
Ciceronov »Otium cum dignitate« – Ali je brezdelje v dobi suženjstva lahko moralno dejanje?
Ciceron je imel več različnih konceptov otiuma.
Vseživljenjska zvestoba do opravljanja dolžnosti (maximos labores) bi morala biti nagrajena z neko obliko upokojitve. Tega koncepta upokojitve skozi celo življenjsko dobo dela so bili deležni le vladajoči razred in elite. Preprosti ljudje so lahko le upali, da bodo kdaj uživali lagodno upokojitev z dostojanstvom kot v »na vrbi svirala« (hrvaški pregovor).
Glavna parola v sedanjih nemirih v Franciji je: »Dve leti delovnih izkušenj več je enako dvema letoma življenja manj!«
Ciceronova ideja otium cum dignitate (prosti čas z dostojanstvom) se precej razlikuje od današnjega pojmovanja otiuma. V njegovem času je tovrstni »prosti čas« omogočalo delo sužnjev, »prosti čas« pa je bil namenjen le privilegiranim elitam. V primerjavi s tistimi, ki so si morali sami služiti kruh brez sužnjev, je ta način življenja bil sebičen in brezobziren. Tehnologija in izobraževalni sistemi naj bi danes omogočali ukvarjanje s hobiji med prostim časom pripadnikom skoraj vseh poklicnih skupin.
Ciceron je še posebej občudoval Katona Starejšega, slednji pa Scipiona Afriškega.
Hvalil je Katona Starejšega za njegovo spoštljivo uporabo otiuma, ko je govoril – nič manj prostega časa kot posla, dolžnosti (non-minus otii quam negotii). Scipion Afriški je trdil, da ni bil nikoli manj brezdelen kot med prostim časom in nikoli manj osamljen kot takrat, ko je bil sam.
Cicerona ne moremo označiti za hinavca zaradi njegovega občutka dolžnosti, da služi državi tudi med prostim časom, ki ga je povezoval s pisanjem in razmišljanjem. Otium ne pomeni sebičnega iskanja užitka, temveč dobro zaslužen prosti čas, ki je vrhunec dolge kariere delovanja in dosežkov. Gre za nagrado. Vendar brezdelje kot zgolj lenarjenje je bil problem za Ciceronovo elitno skupino privržencev. Njegov odmik od državljanskih zadev je bil v nasprotju z negotia publica, s sodelovanjem v državljanskih zadevah republikanske aristokracije. Od rezultatov aristokratskega otium honestum, otium liberale ali otium cum dignitate v obliki vrednih literarnih in filozofskih del ima korist res publica (širša javnost) v celoti, medtem ko je navadno »brezdelje« zgolj lenarjenje zaman!
Četrto pismo
Poema »Vrt« Andrewa Marvella
Poema »The Garden« (Vrt) Andrewa Marvella (1621.-1678.), angleškega »metafizičnega« pesnika je zagovor kontemplativnega življenja kot antiteze življenja akcije. Kontemplacija je mogoča le v zeleni senci dreves na vrtu, ki ponuja tišino in počitek. Na vrtu lahko uživamo v užitkih uma in čutov. Ljudje delamo napako, ko svoj čas porabljamo v mrzličnih prizadevanjih za pridobitev časti na različnih področjih društvenega življenja.
1. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
How futile are the endeavors of men by means of which they simply go crazy in order to win a crown of the leaves of a palm-tree or an oak-tree or a laurel tree for their military, or civic, or poetic achievements. They perform unceasing (or endless) labors in order to obtain a crown of leaves from a single tree or herb. The short and ever-narrowing shades of these trees wisely rebuke such men for their hard labors; while all flowers and all trees act unitedly to weave garlands with their shades, these garlands being the garlands of rest and tranquillity and therefore far superior to the garlands or crowns of leaves which those men seek.
V slovenščini:
Kako jalova so prizadevanja ljudi, s katerimi preprosto ponorijo, da bi za svoje vojaške, državljanske ali pesniške dosežke pridobili krono iz listov palme ali hrasta ali lovorja. Opravljajo neprekinjeno (ali neskončno) delo, da bi pridobili krošnjo listov z enega samega drevesa ali zelišča. Kratke in vedno ožje sence teh dreves modro grajajo take ljudi zaradi njihovega trdega dela; medtem ko vse rože in vsa drevesa delujejo združeno, da pletejo girlande s svojimi sencami, pri čemer so te girlande girlande počitka in miru in zato veliko boljše od girland ali kron iz listov, ki jih ti ljudje iščejo.
Izvirnik v angleščini:
How vainly men themselves amaze
To win the Palm, the Oke, or Bayes;
And their uncessant Labours see
Crown’d from some single Herb or Tree,
Whose short and narrow verged Shade
Does prudently their Toyles upbraid;
While all Flow’rs and all Trees do close
To weave the Garlands of repose.
Prevod:
Kako se ljudje nečimrno občudujejo
Ko palmo, hrast ali lovor dobijo;
In svoj nikoli dokončan trud vidijo
Okronan z enim samim zeliščem ali drevesom,
Čigava kratka in ozka obrobljena senca
Preudarno graja njihova trudna dela;
Medtem ko se vsi cvetovi in vsa drevesa združijo
Da girlande1 počitka pletejo.
2. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Fair Quiet, I have found you here in this garden; and I have found here your dear sister, Innocence, also. For a long time I made the mistake of seeking you both in the company of busy men. But, if at all your sacred plants grow here on the earth, they grow only among the plants of a garden and not in places crowded with human beings. The company of human beings is nothing but barbarous as compared with this enjoyable solitude in the garden.
V slovenščini:
Lepo tiho, našel sem te tukaj na tem vrtu; in tukaj sem našel tudi tvojo drago sestro, Innocence. Dolgo časa sem delal napako, ko sem vaju iskal v družbi zaposlenih moških. Ampak, če sploh rastejo vaše svete rastline tukaj na zemlji, rastejo samo med rastlinami na vrtu in ne na mestih, kjer je gneča ljudi. Družba človeških bitij ni nič drugega kot barbarstvo v primerjavi s to prijetno samoto na vrtu.
Izvirnik:
Fair quiet, have I found thee here,
And Innocence thy Sister dear!
Mistaken long, I sought you then
In busie Companies of Men.
Your sacred Plants, if here below,
Only among the Plants will grow.
Society is all but rude,
To this delicious Solitude.
V slovenščini:
V popolni tišini sem te našel tukaj,
In Inocencijo - tvojo ljubo sestro!
Dolgo sem grešil, ko sem vaju iskal
V družbah zaposlenih moških.
Vaše svete rastline, če so tukaj spodaj,
Samo med rastlinami bodo rasle.
Družba je vse prej kot vljudna,
Do te ljubke Samote.
3. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Neither the whiteness of the complexion nor the redness of the lips of ladies has ever been known to be so loving as the lovely green color of the plants and leaves in a garden. Doting lovers, who are as cruel in their actions as the flame of love which torments them, show their cruelty by carving the names of their sweethearts with knives on the barks of trees. It is regrettable that either these lovers are not quite aware of, or they do not pay enough attention to, the fact that the beauties of a garden are far more attractive than the beauties of their ladies. So far as I am concerned, O fair trees, wherever I happen to make use of a knife to cut into your barks, I shall carve no woman’s name there but only your own names.
V slovenščini:
Niti belina polti niti rdečica ustnic dam še nikoli nista bili tako ljubeči kot ljubka zelena barva rastlin in listov na vrtu. Zaljubljena zaljubljenca, ki sta v svojih dejanjih tako okrutna kot plamen ljubezni, ki ju muči, svojo okrutnost izkazujeta tako, da z noži na lubje dreves izrezujeta imena svojih dragih. Žalostno je, da se ti zaljubljenci premalo zavedajo ali pa temu ne posvečajo dovolj pozornosti, da so lepote vrtov veliko bolj privlačne od lepot njihovih dam. Kar se mene tiče, o lepa drevesa, povsod, kjer bom z nožem zarezal v vaše lubje, tam ne bom vrezal imena nobene ženske, ampak samo vaša imena.
Izvirnik v angleščini:
No white nor red was ever seen
So am’rous as this lovely green.
Fond Lovers, cruel as their Flame,
Cut in these Trees their Mistress name.
Little, Alas, they know, or heed,
How far these Beauties Hers exceed!
Fair Trees! where s’eer you barkes I wound,
No Name shall but your own be found.
Prevod v slovenščini:
Nikoli ni bilo videti ne belega ne rdečega
Da bi bilo tako čudovito kot zeleno.
Ljubeča ljubljenčka, kruta kot njihov plamen ljubezni,
Izrezujeta na temi drevesih ime njihove Gospodarice.
Malo, žal, vedo ali upoštevajo,
Kako daleč presegajo te njene lepote!
Lepa drevesa! Kjer sem vam odtrgal lubje, sem vas ranil,
Nobenega imena ne bo mogoče najti razen vašega.
4. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
When our love has run its course, and our passion has been exhausted, we can withdraw into a garden for rest and refreshment. Or, when Cupid, the god of love, is not actively at work to people fall in love, he withdraws into a garden for relaxation. The gods who run after earthly women, whom they think beautiful, find that their chase has ended in their getting hold of trees instead of women. For instance, god Apollo ran after the nymph, Daphne, not in order that he should hold the laurel tree into which Daphne was to be transferred. Similarly, god Pan hotly pursued the nymph Syrinx not in order to satisfy his lust but because he wanted to get hold of a reed into which that nymph was to be metamorphosed.
V slovenščini:
Ko se naša ljubezen izteče in je naša strast izčrpana, se lahko umaknemo na vrt za počitek in osvežitev. Ali pa, ko Kupid, bog ljubezni, ni aktivno na delu, da bi se ljudje zaljubili, se umakne v vrt za sprostitev. Bogovi, ki tečejo za zemeljskimi ženskami, ki se jim zdijo lepe, ugotovijo, da se je njihov lov končal tako, da so se namesto žensk prijeli za drevesa. Bog Apolon je na primer tekel za nimfo Dafno, ne zato, da bi držal lovorjevo drevo, v katerega naj bi bila Dafna premeščena. Podobno je bog Pan vneto zasledoval nimfo Sirinko, ne zato, da bi zadovoljil svoje poželenje, temveč zato, ker se je želel dokopati do trsta, v katerega naj bi se ta nimfa preoblikovala.
Izvirnik v angleščini:
When we have run our Passions heat,
Love hither makes his best retreat.
The Gods, that mortal Beauty chase,
The Gods, that mortal Beauty chase,
Apollo hunted Daphne so,
Only that She might Laurel grow.
And Pan did after Syrinx speed,
Not as a Nymph, but for a Reed.
Prevod v slovenščini:
Ko preženemo strasti,
Ljubezen se tukaj najbolje umakne za sprostitev.
Bogovi, ta lov na smrtno lepoto,
Bogovi, ta lov na smrtno lepoto,
Apollo je tako lovil Daphne,
Samo da bi lahko lovor zrasel.
In Pan je gonil Syrinxo,
Ne kot nimfo, ampak kot trst.
5. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
What a wonderful time I am having in this garden! Ripe apples hang downwards from the trees so as to touch my head. The delicious bunches of grapes growing on the vines come into such close contact with my lips, I walk, that their juice enters my mouth. The nectarines and the exquisitely-formed peaches come into my hands of their own accord, without my making any effort whatsoever. The melons grow on the ground in such plenty that, as I walk on, my feet strike against them and my walking is obstructed; and, entangled among the flowers, I fall down on the grass.
V slovenščini:
Kako lepo se imam na tem vrtu! Zrela jabolka visijo navzdol z dreves, da se dotikajo moje glave. Slastni grozdi, ki rastejo na trtah, pridejo tako v stik z mojimi ustnicami, hodim, da njihov sok pride v moja usta. Nektarine in izvrstno oblikovane breskve pridejo v moje roke same od sebe, brez kakršnegakoli truda. Melone rastejo na tleh v takšni količini, da se mi, ko hodim naprej, noge zaletavajo obnje in moja hoja je ovirana; in zapletena med rože padem na travo.
Izvirnik v angleščini:
What wond’rous Life in this I lead!
Ripe Apples drop about my head;
The Luscious Clusters of the Vine
Upon my Mouth do crush their Wine;
The Nectaren, and curious Peach,
Into my hands themselves do reach;
Stumbling on Melons, as I pass,
Insnar’d with Flow’rs, I fall on Grass.
Prevod v slovenščini:
Kakšno čudovito življenje tukaj vodim!
Zrela jabolka mi padajo po glavi;
Slastni grozdi vinske trte
Na moja usta zdrobijo njihovo vino;
Nektarina in radovedna breskev,
V moje roke same pridejo;
Spotaknem se ob melone, ko grem mimo,
Zapleten v cvetove, padem na travo.
6. Kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
While my body remains on the grass, my mind withdraws itself from the body because it is not interested in the lesser or inferior pleasures offered by the fruits. My mind seeks the happiness of a different kind which originates from the mind itself. The mind is like an ocean where each creature living on the land has a counterpart in water. However, the mind can also create altogether different lands and different oceans which quite surpass the real lands and real oceans. The mind reduces everything that has been created to nothingness, giving rise to fresh and vigorous thoughts in the shade of a green tree.
V slovenščini:
Medtem ko moje telo ostane na travi, se moj um umakne iz telesa, ker ga ne zanimajo manjši ali manjvredni užitki, ki jih ponujajo sadeži. Moj um išče srečo drugačne vrste, ki izvira iz uma samega. Um je kot ocean, kjer ima vsako bitje, ki živi na kopnem, dvojnika v vodi. Vendar pa lahko um ustvari tudi povsem drugačna zemljišča in drugačne oceane, ki precej presegajo prave dežele in prave oceane. Um reducira vse, kar je bilo ustvarjeno, v nič, kar v senci zelenega drevesa poraja sveže in živahne misli.
Izvirnik v angleščini:
Mean while the Mind, from pleasure less,
Withdraws into its happiness:
The Mind, that Ocean where each kind
Does streight its own resemblance find;
Yet it creates, transcending these,
Far other Worlds, and other Seas;
Annihilating all that’s made
To a green Thought in a green Shade.
Prevod v slovenščini:
Medtem ko se um umakne od užitka,
V svojo srečo:
Um, ta ocean, kjer vsaka vrsta
naravnost najde svojo podobnost;
Vendar pa ustvarja, presegajoč dvojnike,
Daljne druge svetove in druga morja;
Uničujoč vse, kar je bilo narejeno
Za zeleno misel v zeleni senci.
7. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Here in The Garden, close to fountains, where my feet slip on account of the wetness of the ground, or, close to some fruit trees the lower parts of the trunks of which are covered with moss, my Soul discards the outer garment of the body and goes noiselessly into the branches of the trees. There, on the branches, my Soul sits like a bird and sings; then my Soul preens and combs its bright wings as a bird does; and finally, having prepared itself for a longer flight waves the manifold light in its wings.
V slovenščini:
Tukaj v ‘Vrtu’, blizu vodnjakov, kjer mi noge drsijo zaradi mokrote tal, ali blizu nekaterih sadnih dreves, katerih spodnji deli debel so poraščeni z mahom, moja duša odvrže vrhnjo obleko. telesa in neslišno zaide v veje dreves. Tam, na vejah, moja Duša sedi kakor ptica in poje; tedaj se moja Duša češi in počeše svoja svetla krila kakor ptica; in končno, ko se je pripravila na daljši let, maha z raznovrstno svetlobo v svojih krilih.
Izvirnik v angleščini:
Here at the Fountains sliding foot,
Or at some Fruit-tress mossy root,
Casting the Bodies Vest aside,
My Soul into the boughs does glide:
There like a Bird it sits, and sings,
Then whets, and combs its silver Wings;
And, till prepar’d for longer flight,
Waves in its Plumes the various Light.
Prevod v slovenščini:
Tukaj pri vodnjakih drsijo nogi,
Ali pri kakšni mahoviti korenini sadnega drevesa,
Če vržem vrhnjo obleko,
Moja duša v veje drsi:
Tam kot ptica sedi in poje,
Nato brusi in češe svoja srebrna krila;
In dokler se ne pripravi na daljši let,
Plapola v svojem okrasnem perju raznobarvno svetlobo.
8.kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
Here I find myself in the same happy state in which Adam was when in the Garden of Eden he walked alone, without a companion. When he found himself in such a pure and sweet place, no comparison could have been appropriate for him. Or, finding himself in such a pure and sweet place as the Garden of Eden, Adam could not have wished for any companion, and no companion could have suited him. But it was not the happy lot of a mortal to be allowed to roam about along in that place. Had he continued to live alone in the Gardens of Eden, he would have enjoyed the happiness of two Paradises – one, the Paradise which was the Garden of Eden, and second, the Paradise of being alone.
V slovenščini:
Tu se znajdem v istem srečnem stanju, v katerem je bil Adam, ko je hodil po rajskem vrtu sam, brez spremljevalca. Ko se je znašel v tako čistem in sladkem kraju, nobena primerjava zanj ni bila primerna. Ali pa si Adam, ko se je znašel v tako čistem in sladkem kraju, kot je edenski vrt, ni mogel želeti nobenega spremljevalca in noben tovariš mu ne bi mogel ustrezati. Toda smrtniku ni bilo v veselje, da bi smel tavati naokoli po tem kraju. Če bi še naprej živel sam v rajskih vrtovih, bi užival srečo dveh rajev – enega, raja, ki je bil rajski vrt, in drugega, raja, ko je bil sam.
Izvirnik:
Such was that happy Garden-state,
While Man there walk’d without a Mate:
After a Place so pure, and sweet,
What other Help could yet be meet!
But ‘twas beyond a Mortal’s share
To wander solitary there:
Two Paradises ‘twere in one
To live in Paradise alone.
Prevod v slovenščini:
Takšna je bila tista srečna vrtna država,
Medtem ko je človek tam hodil brez sopotnika:
Po kraju, tako čistem in sladkem,
Kakšno drugo pomoč bi še lahko srečal!
Toda to je preseglo moč smrtnika
Tam samotno tavati:
Dva raja sta bila v enem
V raju sam živeti.
1. kitica
Analiza vsebine
V angleščini:
How skillful was the gardener who made the flowers and plants grow here in such a manner and according to such a pattern that they collectively serve as a sun-dial. The rays of the sun fall on this sun-dial with diminished heat after passing through the green leaves which may be compared to the Signs of the Zodiac— Zodiac is the name given to that belt of the heavens, which includes all the apparent positions of the sun and planets. And the hard-working bee, while at work, is able to calculate the passing of time as correctly as we human beings can, by consulting this sundial. After all, how the passing of such sweet and refreshing hours could be calculated in the garden except by means of the sun-dial formed by plants and flowers. >
V slovenščini:
Kako spreten je bil vrtnar, ki je poskrbel, da so tukaj rože in rastline zrasle tako in po takem vzorcu, da skupaj služijo kot sončna ura. Sončni žarki padajo na to sončno uro z zmanjšano toploto, potem ko gredo skozi zelene liste, ki jih je mogoče primerjati z znaki zodiaka - zodiak je ime tistega nebesnega pasu, ki vključuje vse navidezne položaje sonca in planetov. In pridna čebela med delom zna s to sončno uro tako pravilno izračunati minevanje časa kot mi ljudje. Konec koncev, kako bi lahko izračunali minevanje tako sladkih in osvežujočih ur na vrtu, razen s pomočjo sončne ure, ki jo tvorijo rastline in rože
Izvirnik v angleščini:
How well the skilful Gardner drew
Of flow’rs and herbes this Dial new;
Where from above the milder Sun
Does through a fragrant Zodiack run;
And, as it works, th’ industrious Bee
Computes its time as well as we.
How could such sweet and wholsome Hours
Be reckon’d but with herbs and flow’rs!
Prevod v slovenščini:
Kako dobro je risal spretni vrtnar
Rože in rasline po novem obrazcu;
Kjer od zgoraj milo sonce
Poteka skozi dišeči Zodiak;
In kot marljiva čebelica
Računa čas tako dobro kot mi.
Kako lahko se sladke in zdrave ure
Izračunavajo z zelišči in rožami!
Tako je govoril Nietzsche o otiumu: »Kot znak, da se je vrednost kontemplativnega življenja zmanjšala, učenjaki zdaj tekmujejo z aktivnimi ljudmi v nekakšnem hitrem uživanju, tako da se zdi, da ta način uživanja cenijo bolj kot tisto, kar se v resnici nanaša na njih, in kar je pravzaprav veliko večji užitek. Učenjaki se sramujejo otiuma. Toda obstaja ena plemenita stvar pri brezdelju in brezdelnih osebah. Če je brezdelje res začetek vseh slabosti, se torej znajde vsaj v bližnji soseščini vseh vrlin; brezdelni človek je še vedno boljši človek od aktivnega. Ali ne mislite, da ko govorim o brezdelju in brezdelnih osebah, mislim na vas, lenuhi?« (Nietzsche, 1914, p.284)
Nietzschejevo delo se konča z epodo.
France Verbinc v Slovarju tujk razloži pojem »epoda« takole: »Epoda, krajši stih, ki sledi daljšemu; antična pesem iz takih stihov; sklepni spev zbora v starogrški tragediji«.
Unter Freunden. Ein Nachspiel. 1.
Schön ist’s, mit einander schweigen,
Schöner, mit einander lachen, —
Unter seidenem Himmels-Tuche
Hingelehnt zu Moos und Buche
Lieblich laut mit Freunden lachen
Und sich weisse Zähne zeigen.
Macht’ ich’s gut, so woll’n wir schweigen;
Macht, ich’s schlimm —, so woll’n wir lachen
Und es immer schlimmer machen,
Schlimmer machen, schlimmer lachen,
Bis wir in die Grube steigen.
Freunde! Ja! So soll’s geschehn? —
Amen! Und auf Wiedersehn!
Med prijatelji. Epilog/Sklepna beseda (Prev. TMŠ)
1.
Lepo je molčati skupaj
Lepše se smejati drug z drugim -
Pod svileno nebeško ruto
Naslonjena na mah in bukev
Smejati se na glas s prijatelji
In kazati bele zobe.
Če delam dobro, hočemo biti tiho;
Če delam hudo – hočemo se smejati
In če se vedno znova dela slabše,
Dela slabše, smeje slabše,
Dokler ne zlezemo v jamo.
Prijatelji! Ja! Ali tako mora biti? —
Amen! In nasvidenje!
2.
Kein Entschuld’gen! Kein Verzeihen!
Gönnt ihr Frohen, Herzens-Freien
Diesem unvernünft’gen Buche
Ohr und Herz und Unterkunft!
Glaubt mir, Freunde, nicht zum Fluche
Ward mir meine Unvernunft!
Was i c h finde, was i c h suche —,
Stand das je in einem Buche?
Ehrt in mir die Narren-Zunft!
Lernt aus diesem Narrenbuche,
Wie Vernunft kommt — „zur Vernunft«!
Also, Freunde, soll’s geschehn? —
Amen! Und auf Wiedersehn!
Brez opravičila! Brez odpuščanja!
Podarite, vi veseli, odprtega srca
Tisti nespametni knjigi pred vami
Uho in srce in prenočišče!
Verjemite mi, prijatelji, da ne preklinjam
Šlo je za mojo nespamet!
Kar najdem, kar iščem —,
Je bilo to kdaj v knjigi?
Čast cehu norcev v meni!
Učite se iz te norčevske knjige,
Kako pride razum – »do razuma«!
Torej, prijatelji, bo to storjeno? —
Amen! In nasvidenje!
AN EPODE - Among Friends. (Translated by T. COMMON.)
I.
NICE, when mute we lie a-dreaming,
Nicer still when we are laughing,
‘Neath the sky heaven’s chariot speeding,
On the moss the book a-reading,
Sweetly loud with friends all laughing
Joyous, with white teeth a-gleaming.
Do I well, we’re mute and humble;
Do I ill—we’ll laugh exceeding;
Make it worse and worse, unheeding,
Worse proceeding, more laughs needing,
Till into the grave we stumble.
Friends! Yea! so shall it obtain?
Amen! Till we meet again.
II.
No excuses need be started!
Give, ye glad ones, open hearted,
To this foolish book before you
Ear and heart and lodging meet;
Trust me, ‘twas not meant to bore you,
Though of folly I may treat!
What I find, seek, and am needing,
Was it e’er in book for reading?
Honour now fools in my name,
Learn from out this book by reading
How »our sense« from reason came.
Thus, my friends, shall it obtain?
Amen! Till we meet again.
Viri:
Nietzsche, F.,1914. Human, All Too Human: A Book For Free Spirits, Part I, translated by Helen Zimmern, »Fifth Division: The Signs of Higher and Lower Culture, IN FAVOUR OF THE IDLE (Človeško, preveč človeško: knjiga za svobodne duhove, I. del, prevod Helen Zimmern, Peti oddelek - Znaki višje in nižje kulture, V PRID BREZDELNIM), 638 str..
Human All-Too-Human - Wikisource, the free online library Nietzsche, F., 1878. Menschliches, Allzumenschliches
Epode Definition and Examples - Poem Analysis
Šesto pismo
Asocialnost ljubezni
Dobrih sto let potem, ko je Nietzsche zapisal, da se učenjaki sramujejo otiuma, je Maša Ogrizek (2011) intervjuvala filozofa Aarona Schusterja na temo »otiuma« - občasno začasno prostega časa in brezdelja, pod naslovom »Zelo težko je početi nič«.
V sodobnem imaginariju je lenoba oziroma brezdelje ponižano v banalno podobo poležavanja na plaži ali na kavču pred televizorjem. Nekoliko več dostojanstva ima vzhodnjaško obarvan položaj sedečega telesa, zamaknjenega v meditaciji. A lenoba je skozi zgodovino zavzemala različne lege, med njimi so bile tudi izrazito pokončne.
Filozof Aaron Schuster - po študiju prava na univerzi Amherst v Massachusettsu je magistriral in doktoriral na univerzi v Leuvenu v Belgiji, potem pa je bil raziskovalec na Inštitutu za kulturološke raziskave v Berlinu - je v njunem pogovoru lucidno osvetlil družbene premete lenobe. Pojasnil je, da je bilo v antični Grčiji brezdelje najvišji ideal, v novem veku ga je s prestola vrgel Delavec v kapitalističnem družbeno-gospodarskem sistemu kot prevladujoči lik subjektivnosti, z vzponom kapitalizma je oživela ideja lenobe kot osvobajajoče sile, dokler si je ni dokončno podredil neoliberalizem, ki jo je zvito vgradil v sam sistem.
Zaradi zmuzljive večpomenskosti se lenobi rado nadeva karikirana maska inertnosti in sebičnosti, pri čemer pa se (namerno) pozablja na ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta ji lastni. Ni čudno torej, da je bila neusmiljeno pregnana iz šole - in otroštva nasploh!, čeprav je latinska beseda scola, šola izpeljanka iz grške besede za brezdelje scholé.
Lenoba nima miru niti v objemu intime. Imperativ »kakovostnega časa« razjeda naša ljubezenska razmerja in izpodriva dragoceno veščino skupaj »početi nič«.
Prišel je čas, da ponovno zahtevamo »pravico do lenobe«! (Ogrizek, 2011)
Značilnosti kapitalizma (caput, capitis, lat. glava, glavnica) so privatna lastnina kapitalistov, mezdno delo delavcev, tržno gospodarstvo, nagel tehnološki razvoj in industrijska revolucija, premoženje v denarju, profit (profectus, lat. korist), tj. dobiček, ki si ga lasti kapitalist iz presežne vrednosti izkoriščanjem mezdnega časa delavcev izraženega v denarni obliki kot sredstva povečevanja že obstoječega bogastva kapitalistov, ki vpliva na vedno večje socialne razlike med ljudmi in vključuje »socializem za kapitaliste in bančnike«! ter imanentne vzroke permanentne krize in lastnega propada.
Brezdelje je tesno povezano z ustvarjalnostjo. predvsem z ljubeznijo kot »veščina skupaj početi nič«. Antični Grki v brezdelju niso videli lenobe, temveč zmožnost intelektualne rasti zunaj postulatov produktivnega dela. Od tod izhajajo »svobodne« vede, ki vsebujejo notranjo vrednost za razliko od »uporabnih«, ki zagotavljajo uporabne veščine.
V Aristotelovi etiki je kontemplacija najvišji dosežek, vzhodnjaškem taoizmu tudi.
Danes smo priče krize grškega antičnega izročila. Vse kar ni znanost in posel, vse kar ni dobičkonosno z ekonomskega vidika, je samodejno razvrednoteno, umetnost in humanistična izobrazba nimajo javne podpore. Z nastopom modernosti in »vzponom delavca« v kapitalizmu se je brezdelje iz javne dobrine preoblikovalo v zasebno zadevo. Aristokrat Oblomov, lik ruskega pisatelja Ivana Gončarova, je paradigmatski nasprotni lik delavca, simbola novega veka, in postmoderni lik, pisatelj Bartleby Hermana Melvilla, ki je po subtilni umetnosti upora in po potrebi, da v podjetju delamo čim manj in porabimo čas za urejanje osebne mreže poznanstev in brezdelnosti, je povzdvignjen v rešitelja odtujenega človeštva v skladu z Marxovo utopijo brezdelja iz zgodnjih del.
Po kapitalistički ekonomiji časa ni mogoče prihraniti, ampak le trošiti. Čas je denar. Ko kupujem v bistvu kupujem čas nekoga drugega, potreben za njegovo proizvodnjo, brezdelje pa se ne vklaplja v takšno ekonomijo in je ničvredno. Vendar od kod prodajalcu časa čas, ki ga prodaja. Odgovor se glasi: od revnih ljudi, od katerih ga črpa.
Vendar nista protislovna brezdelje in lenoba, temveč delo, saj delamo zaradi brezdelja, da bi se lahko predajali lenobi! Gre za sanje o brezdelju in lahkotnem življenju, ki se nam nenehno izmika, ostaja le nuja, da delamo! Bartlebyjeva postmoderna etika je v nasprotju s protestantsko etiko idealiziranja dela. Brezdelje je tratenje časa, tratenje obstoja in ko si ga lahko privoščimo, šele tedaj dokažemo, da mu vladamo, da smo svobodni!
V krščanstvu je lenoba eden od sedmih glavnih grehov, ki se imenujejo tudi sedem smrtnih grehov. Lenoba pomeni, da oseba ne želi delati, kar vodi k zapravljanju sredstev2.
Za protestante je trdo delo eden od načinov, kako ugajati Bogu. O tem piše Max Weber (1864.-1920.) v svojem delu »Protestantska etika in duh kapitalizma«.
V »Antropologiji v pragmatičnem oziru« iz l. 1798 pokaže Imanuel Kant, da je lenoba najbolj zavržena poleg kapitalnih grehov, kot so strahopetnosti in laži, vendar v tem vidi tudi ukrep samozaščite posameznika pred utrujenostjo od napornega dela.
Louis Blanc je leta 1846 med finančno krizo, ko je veliko ljudi bilo brezposelnih, pisal o pravici do dela. Kriza je privedla do francoske revolucije leta 1848, ko je bila zakonsko uvedena »pravica do dela«.
Leta 1880 je socialist Paul Lafargue objavil esej »Pravica do lenobe«, v katerem se zavzema za pravico delavca do lenobe. Lafargue poziva k rehabilitaciji starogrškega in starorimskega filozofskega ideala brezdelja (Ciceronovega »otium cum dignitate«).
Bog, stvarnik je dal svojim občudovalcem vrhovni zgled idealnega brezdelja in je po šestih dneh dela počival za vekomaj! 3
Znovič je prišel čas, da ponovno zahtevamo »pravico do lenobe«!
Workers of the World so zahtevali šestnajsturni delavnik, 4 x 4, že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Rado pozabljamo, da so 40-urni delovni teden izborili delavci s silovitimi delavskimi boji šele konec 19. in v začetki 20. stoletja! 4
Sodobni neoliberalizem pomeni socializem za bančnike in kapitalizem za vse druge.
Brezdelje je ključno idejno-političko in družbeno-gospodarsko vprašanje, vendar ima tudi psihološki vidik.
Podobno brezdelju in lenobi je Freud tudi ljubezen imel za asocialno čustvo!
Po naravi naj bi bili leni, delu pa naj bi se privadili zaradi družbenega imperativa. Lenuh svoje bližnje spravlja ob pamet. Po drugi strani najbrž ni bolj intimne stvari kot je ljubezen in lenarjenje v dvoje!
Povezanost para je mogoče meriti z njuno sposobnostjo »početi nič« skupaj.
Ljubezen ni strast po združitvi, po pripravljenosti žrtvovati se za partnerja, ni globoka zvestoba v moralnem smislu, ampak doživljanje zgolj prisotnosti drugega kot nekaj prijetnega, s tem da je uživanje v prisotnosti nekoga daleč od samoumevnosti!
Draga Rikke, rada si imela nogomet in si kajpada navijala za Arminio iz Bielefelda!
Nogomet je brcanje žoge s stopalom in »z glavo« po pravilih in ciljih te športne igre.
Preden se je nogomet profesionaliziral (in postal negotium), je bil kot zabava del prostega časa (otium).
Del prostega časa in brezdelja je bil tudi ogled nogometnih tekem.
Po profesionalizaciji je nogomet postal eden najbolj donosnih poklicev, denar, ki ga navijači plačajo za ogled tekem kot zabave (ki je ostal otium), pa pomemben vir hitre profesionalizacije te športne igre kot negotiuma poleg drugih virov financ »globokega dna«!
Osmo pismo
Sobota in nedelja
Dolcissima Rikke, po dogovoru si vzela sobo v garni hotelu Splendid v starem centru Beograda. Ko sem prišel, si šla pod prho v skupno kopalnico na nadstropju, jaz pa sem brskal po srbskem prevodu ameriške pisateljice Ellen Gould White »Velika borba (Izaija 8, 205) između Hrista i Sotone – nastavak vekovnog sukoba u hrišćanskoj eri« v izdaji Reformnog pokreta adventista sedmog dana v Beogradu iz 1985. leta, ki si ga pustila na postelji. Knjigo si mi tedaj sposodila, a ti jo nikoli nisem vrnil in je pri meni še dandanes. Skozi zgodovino so vedno živeli kristjani, ki so ostali zvesti Bogu s posvečevanjem sobote, kar se je ohranilo do današnjega dne, in to v tvoji (?) Krščanski adventistični cerkvi.
Spomnim se, da se po tuširanju nisi brisala. Tvoje telo bilo je zunaj hladno in vlažno, »znotraj« pa se mi je zdelo, da je kipeče. Sedaj si pokojna in ne vem, zakaj rečem, da si, če te ni več, ali le mislim, da te ni, ti pa si tam nekje. Ne vemo in ne bomo vedeli!
Po Svetem pismu je le sobota Gospodov dan. V judovski kulturi je sobota (šabat) dan počitka. Tedenski judovski praznik simbolizira dan Gospodovega počitka (otium), potem ko je svet ustvarjal šest dni. Najpomembnejši dan v tednu za muslimane je petek. Pri adventistih je Gospodov dan namesto nedelje sobota.
Obstajata dva načina za ugotavljanje, ali je sobota res sedmi dan, svetopisemski in jezikovni.
2 Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. 3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. (1 Mz 2,2-3)
15 Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa je sobota, dan počitka, posvečen GOSPODU; kdor koli na sobotni dan opravlja kako delo, naj bo usmrčen. (2 Mz 31, 15)
12 Pazi na sobotni dan in ga posvečuj, kakor je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog! 13 Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, 14 sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne tvoj vol ne osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. 15 Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je GOSPOD, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je GOSPOD, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. (5 Mz 5, 12)
Jezus je rekel: »Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine niti najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« (Mt 5,18). Božje zapovedi so nespremenljive in jih lahko spremeni samo Bog.
Katekizmu (Rimsko)katoliške cerkve manjka svetopisemski temelj.
V evangeliju po Marku je prenesena svetost sobote na nedeljo6.
Letos mineva natančno 1702 let, odkar je bila prvič uzakonjena nedelja kot dan počitka. Uzakonil jo je rimski cesar Konstantin 7. marca leta 321, ko je izdal državni zakon, ki je obvezoval vse prebivalce razen kmetov, da posvečujejo nedeljo. Ta zakon se je ohranil do danes, čeprav ni v skladu s Svetim pismom.
Njegov zakon se je glasil: »Na častni sončev dan naj mestna uprava in ljudstvo, ki živi v mestu, počivata in vse delavnice naj bodo zaprte. Toda na deželi smejo kmetje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, svobodno nadaljevati svoje delo, ker se dogaja, da kateri drug dan ni toliko primeren za setev ali delo v vinogradu; naj se opravljajo takšna dela, da ne bi propadli blagoslovi, ki nam jih pošilja nebo.«
V tistem času je bilo v rimskem cesarstvu razširjeno čaščenje sonca kot vrhovnega božanstva (mitraizem). Mitraisti so v čast sonca praznovali prvi dan tedna, ki so ga imenovali sončev dan. Angleži in Nemci so do danes ohranili ime »dan sonca« (lat. dies Solis) za prvi dan tedna - nedeljo (Sunday, Sonntag7). Pogoj, da je sreda sreda (nem. mitwoch, slo. sreda: nedelja, ponedeljek , torek, sreda, četrtek, petek, sobota), sobota pa sedmi dan tedna je, da je nedelja prvi dan tedna!
Konstantin je upal, da bo z nedeljskim zakonom zedinil poganstvo s krščanstvom. Poganski običaj je postal krščansko pravilo. Nedelja je bila uzakonjena kot dan počitka – otium! Dotedaj je bila samo dan bogoslužja.
Krajevni zbor v Laodiceji leta 364. je razglasil v 29. sklepu: »Kristjani ne smejo posvečevati sobote in ta dan počivati, marveč morajo ta dan delati; toda Gospodov dan morajo posebno spoštovati in kot kristjani, kolikor je le možno, ta dan ne smejo delati. Če bodo še naprej posvečevali soboto, naj bodo prekleti.« V pomenu prekletstva se uporablja beseda anatema. Oseba, kateri se izreka prekletstvo (anatema), je slovesno izobčena iz cerkve in dejansko izročena Satanu!
Nedelja je postala za kristjane prvi med vsemi dnevi, glavni med vsemi prazniki!
Vprašanje nedelje je politično-antropološko vprašanje v prvi vrsti, na primer, o nedeljskem odprtju oz. zaprtju trgovin.
Po Svetem pismu je treba poslušati Boga kakor ljudi (Apd 5, 29) 8
Začasna ureditev 2023-05-23
Viri:
Andrews, J. N., 1873. History of the Sabbath and First Day of the Week. Battle Creek, Mich.:
Steam Press of the Seventh-Day Adventist Publishing .
HISTORY OF THE SABBATH (sabbathtruth.com)
Encyclopedia Britanica, art. Sunday | day of the week | Britannica, Sabbatarianism | Definition & Views | Britannica, Adventist | Meaning, History, & Beliefs | Britannica, Constantine I - Edict of Milan, Council of Nicaea, Helena’s Pilgrimage | Britannica, , Arianism | Definition, History, & Controversy | Britannica, First Council of Nicaea | Description, History, Significance, & Facts | Britannica, Code of Justinian | Definition & Creation | Britannica
Golubić, M., 2018. Sobota in nedelja v Svetem pismu in zgodovini, prevod dela Subota i nedjelja u Bibliji i povijesti. Društvo Sedmi dan, Gorenje Blato 88a, 1291 Škofljica. Sobota_in_nedelja.pdf (sedmidan.org) Lewis, A. A. A Critical History of the Sabath and the Sunday in Christian Church A critical history of the Sabbath and the Sunday in the Christian church : Lewis, Abram Herbert, 1836-1908 : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive
Pripombe
1 Girlanda, vitje iz cvetja in zelenja, venec
2 Vendar pravi Jezus: 28 Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. 29 Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; 30 kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30) Počitek pa predpostavlja prosti čas (otium).
Po Svetemu Avguštinu iz Thagaste (354.-430.) je življenje najsrečnejše, če imamo čas za filozofiranje (otium philosophandi). Otium je predpogoj za kontemplacijo in je Christianae vita otium krščansko življenje v prostem času. Meniško življenje je otium sanctum (posvečen prosti čas ali odobren prosti čas) in je kot največji latinski cerkveni oče nasprotoval številnim krščanskim piscem tistega časa, ki so rimsko pojmovanje otiuma razlagali kot smrtni greh acedije (lenobnosti).
Petrarka, pesnik in renesančni humanist iz 14. stoletja nadaljuje svoje najljubše rimske avtorje Cicerona, Horaca, Seneko, Ovida in Livija ter ne gleda na otium kot na prosti čas, namenjen brezdelju in zabavi, ampak čas za resno raziskovanje, meditacijo, kontemplacijo, pisanje in prijateljstvo. Sklicuje se tudi na Svetega Avguština, ki v Deo otio religioso povezuje meditacijo in kontemplacijo s »biti miren in gledati« (vacate et videte). Petrarkina osebna definicija otiuma se torej glasi, da bi moral biti njegov prvi cilj, da je njegov prosti čas tako oddaljen od brezdelja, kot je njegovo življenje oddaljeno od aktivnih zadev!
31 Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. 2 Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. 3 In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal. (1Mz 2,1-3)
4 Zahteva po osemurnem delovniku bo uresničena šele po prvi svetovni vojni, torej polnih 100 let po tem, ko jo je postavil Owen (8+8+8), in kakšnih trideset let po dogodkih na trgu Haymarket 1. maja 1886.
5 Sestavni del likovnega rešenja prve strani platnic so podatki za iskanje mesta »Izaija 8, 20«: 20 Proti postavi in pričevanju bodo govorili, kakor je ta beseda, ki ne oznanja jutranje zarje.
61 Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2 Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. (Mr 16, 1-2)
7 Rimljani so naslednjih šest dni v tednu poimenovali po planetih sončnega sistema: Luna, Mars, Merkur, Jupiter, Venera, Saturn.
8 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!«
