Locutio

– denarna dajatev, ki jo oblast naloži osebam za javne namene; lahko se nanaša tudi na nepremičnine;
– znesek, ki se zaračuna članom organizacije za kritje stroškov;
– veliko povpraševanje (a heavy demand)

Davek na dodano vrednost (value-added tax) je:

inkrementalna (dodana) trošarina (posredni davek), ki se zaračuna na dodano vrednost na vsaki stopnji predelave surovine ali proizvodnje in distribucije blaga in ima običajno učinek prometnega davka na končnega potrošnika.

»Dodana vrednost« je del vrednosti izdelka, za kateri se je povečala vrednost izdelka ali storitve zlasti s posebno proizvodnjo, trženjem ali predelavo.

Prva znana uporaba besedne zveze »davek na dodano vrednost« v zgoraj opredeljenem pomenu je bila 1935. leta.

Davek naj bi bil učinkovit protistrup neenakosti med ljudmi v družbi.

Znane so še naslednje vrste davkov: progresivni davek tako na kapital (capital) kot na dohodek (income), davek na dediščino (inheritance tax), davek na vrednost zemljišča (land-value tax), davek na finančne transakcije (tax on financial transactions) in državne finance (state finances).

Obdavčitev je lahko neposredna (direct taxation) in posredna (indirect taxation).

Davki so vir prihodkov za državo, ki jih vlada zaračunava posameznikom ali družbam. Ko korporacija ustvari dobiček ali posameznik zasluži denar nad omejitvijo (over a limit), mora plačati davke vladi. Davke lahko na splošno razdelimo na neposredne (direct tax) in posredne (indirect tax).

Neposredne davke pobira vlada neposredno od posameznikov in podjetij. Neposredni davek je naložen posameznikom in ta posameznik je dolžan plačati ta davek; posameznik tega davka ne more prenesti na drugega posameznika. Neposredni davek na nek način relativno manj obremenjuje posameznika, saj je višina plačila odvisna od ravni dohodka tega posameznika.

Če ima posameznik manj dohodkov, je manjši tudi znesek neposrednega davka, ki ga plača, in obratno. Ena od težav z neposrednim davkom npr. v Indiji s stališča vlade je, da obstajajo možnosti neposrednih davčnih utaj s strani posameznikov ali organizacij. Razlog za to je, da so administrativni stroški za pobiranje neposrednega davka sorazmerno višji od samega davka enormnega števila revnih zavezancev.

Vrste priljubljenih neposrednih davkov so davek na dohodek, davek na premoženje, davek od dohodkov pravnih oseb, davek na nepremičnine, davek na darila in davek na dediščino.

Posredni davki so vrste davkov, ki jih poberejo proizvajalci ali prodajalci blaga ali storitev in jih plačajo vladi. Posredniki ta davek prenesejo na potrošnike, ki se najprej plača vladi. Možnosti za izogibanje posrednim davkom so manjše kot pri neposrednih davkih, saj so posredni davki že vgrajeni v cene prodanega blaga in storitev.

Vrste posrednih davkov so centralna trošarina, centralni prometni davek (central sales tax (CST)), davek na storitve, carina (customs duty), octroi, davek na dodano vrednost (DDV) in davek na transakcije z vrednostnimi papirji (securities transaction tax (STT)).

Zamenjava posrednih davkov z neposrednimi je bila v prvi polovici 19. stoletja zelo aktualna tema.

Davek na dohodnino (income) je prvič uzakonila vojna. Logično! V Združenem kraljestvu je bil uveden leta 1799, odpravljen leta 1802, ponovno uveden leto pozneje in nato opuščen leta 1816 ob koncu napoleonovih vojn, preden ga je leta 1842 vrnil Robert Peel (britanski konservativni državnik, ki je bil dvakrat predsednik vlade Združenega kraljestva (1834–1835 in 1841–1846)). V Prusiji je davek na dohodek obstajal le kratek čas od 1812 do 1814, ponovno se je pojavil šele leta 1851.

Neka raziskava, opravljena konec devedesetih let prejšnjega stoletja na vzorcu 22 držav OECD, je pokazala, da prehod davčnega bremena z neposrednih na posredne davke dolgoročno nima vpliva na stopnjo gospodarske aktivnosti (Madsen in Damania, 1996).

Podobna študija opravljena deset let pozneje (OECD Working Party, 2006) s pomočjo simulacije za 15 EU držav pa je pokazala, da predlog za ponovno uravnoteženje fiskalne politike v smeri posredne obdavčitve in znižanja davčne obremenitve dela lahko v nekaterih državah predstavlja uporaben element v splošni strategiji za izboljšanje uspešnosti gospodarske rasti.

Oktrojski davek (Octroi) je lokalni davek na blago, vneseno v mesto, zlasti v nekaterih evropskih državah: občinska carina; agencija za pobiranje takse, davka ali mestna vpadnica, na kateri se pobira. Octroyer, mestni carinik je bil apostol in evangelist Matej. V Jeruzalemu so jim rekli tudi »cestninarji«. Carinarji ali cestninarji so bili poklicna skupina, ki pobira davke od judovskega prebivalstva za omraženo rimljansko oblast.

Octroi (francoska izgovorjava: [ɔktʁwa]; staro francosko: octroyer, podeliti, odobriti; lat. auctor) je lokalni davek, ki se pobira na različne izdelke, prinesene v okrožje za porabo. Sama beseda je francoskega izvora. Oktrojski davki imajo spoštljivo starost, saj so bili v rimskih časih znani kot vectigalia, davki.

Pri Rimljanih je beseda vectigalia označevala dajatve, ki so bile plačane princu za uvoz in izvoz določenega blaga. Razlikovali so se od davka, ki ga je plačeval vsak posameznik.

Od 14. stoletja naprej obstajajo številne listine (octroyer), ki francoskim mestom podeljujejo pravico do davkov.

Lokalne oblasti v Pakistanu so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja še vedno uporabljale oktroj za promet domačega blaga. Čeprav je bil oktroj ukinjen za splošno trgovino leta 1997, se je še vedno zaračunaval do leta 2006 za nekatere dobrine, kot je elektrika. Od leta 2013 se oktroj zaračunava v Etiopiji.

V odnosu do DDV so vsi ljudje enaki bodisi da so revni bodisi bogati in bi s stališča sodobne socialne države morali imeti absolutno prednost neposredni davki pred posrednimi obdavčitvami! Vendar siti lačnemu ne verjame!

»Davčne zadeve so srž političnega konflikta v kateri koli družbi« (Piketty, 2014, 494).

Zaradi upočasnjene rasti BDP, izčrpanih varčevalnih ukrepov, naraščajočih zahtev po porabi so dvig davkov in na sploh davčna politika in davčna reforma glavne točke političnega dnevnega reda (political agenda).

»Kateri razumni državljan ne bi lačnih ljudi napotil na davke … kot vir njihove bede.« (Marx, 1976, 328)

»Začetni vzroki za strmoglavljenje kraljev … so bila vedno vprašanja obdavčitve.« (Marx, 1977, 477)

»Leta 1848 ... se je vprašanje obdavčitve izkazalo za izjemno močno silo za politično množično mobilizacijo.« (Sperber, 2005, 50)

Svoj ideal korenitega prevrata brez uporabe sile je zapisal naš davkoplačevalec v obliki »enačbe«:

Leva stran enačbe: Razvita »poklicna družba«, ki vključuje pravično neenakost ljudi po karierni vertikali + »demokratizirana« demokracija + politična volja zmagovalcev na volitvah + potrebna večina v parlamentu po ustavi in zakonih + ustrezen davčni system =

desna stran enačbe: socialna država blaginje in odprta družba svobodnih posameznikov.

Po Marxovih in Engelsovih zgodnjih spisih je davčno neenakost mogoče odpraviti z davčno reformo, ki je popolnoma dosegljiva v kapitalizmu in ne zahteva prihoda komunizma.

Schumpeter (1942) je oporekal ideji, da je demokracija proces, s katerim volivci identificirajo skupno dobro, politiki pa to izvajajo namesto njih in je namesto tega zagovarjal minimalistični model, na katerega je močno vplival Max Weber, po katerem je demokracija mehanizem tekmovanja med voditelji, podobno kot na blagovnem trgu. Naš davkoplačevalec pa je mnenja, da demokracija mora biti več kot zgolj oblikovanje vlade s pravico do izpolnjevanja izključno njene legitimne politične volje, ki jo pridobi na volitvah. Kljub tej elitistični teoriji je Schumpeter močno preziral politične »elite«.

Sistem in obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV, ang. Value Added Tax (VAT)) na ozemlju Republike Slovenije ureja oz. uvaja Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06 z dne 16. 11. 2006)

Davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno, in sicer nabavna cena blaga, celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve, nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku prenosa, trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV. …

Pri dobavah blaga ali storitev, ki se opravijo med povezanimi osebami, je davčna osnova enaka tržni vrednosti.

Več kot 20 svetovnega davčnega prihodka se zbere z DDV (Helgason, 2017). Obstoječe razlage pobiranja DDV se nagibajo k poudarjanju učinkov mednarodnih in gospodarskih dejavnikov, Helgason teoretizira o domačih političnih temeljih uvedbe DDV, zlasti oziraje se na obstoječe teorije o razmerju med velikodušnostjo socialne države (welfare state) in regresivnim obdavčevanjem na izkušnjah uvedbe DDV v 22 državah OECD (Organization for Economic Co-operation and Development/Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) od leta 1960 do 2012. Na zgodnjo uvedbo DDV ne vpliva velikodušnost socialne države ali levičarska vladna stranka, temveč predvsem učinki neokorporativizma kot modela sodelovanja med podjetniki (delodajalci), delavskimi in državnimi interesnimi skupinami pri vzpostavitvi gospodarske politike.

Davek na dodano vrednost (DDV), v nekaterih državah znan kot davek na blago in storitve (Goods and Services Tax - GST), je vrsta davka, ki se odmerja postopno. Zaračunava se od cene izdelka ali storitve na vsaki stopnji proizvodnje, distribucije in prodaje končnemu potrošniku.

Nemčija in Francija sta bili prvi državi, ki sta uvedli DDV, in to v obliki splošnega davka na potrošnjo. Moderno različico DDV je prva uvedla Francija leta 1954 v koloniji Slonokoščena obala. Ker so Francozi poskus spoznali za uspešnega, so ga uvedli leta 1958 tudi v Franciji. Maurice Lauré, skupni direktor francoske davčne uprave, Direction Générale des Impôts, je DDV uvedel 10. aprila 1954, čeprav je nemški industrialec Wilhelm von Siemens predlagal koncept že leta 1918. Sprva je bil namenjen velikim podjetjem, sčasoma pa je bil razširjen na vsa podjetja. DDV je v Franciji najpomembnejši vir državnih financ, saj predstavlja skoraj 50 državnih prihodkov.

Višino DDV določi država kot odstotek od cene kupljenega blaga ali storitve. Kot že ime pove, je davek na dodano vrednost zasnovan tako, da obdavči le vrednost, ki jo doda podjetje storitvi in blagu, ki jih lahko kupi na trgu.

Da bi naš junak bolj razumel, kaj to pomeni, si predstavlja proizvodni proces (npr. kava za s seboj, ki se začne iz kavnih zrn), kjer izdelki postajajo vse bolj dragi v vsaki fazi procesa. Vsako podjetje v verigi, ki je zavezanec za DDV, obračuna DDV kot odstotek prodajne cene in povrne plačani DDV za nakup tovrstnih izdelkov in storitev. Posledično se na dodano vrednost plača neto DDV. Ko končni potrošnik opravi nakup, ki je predmet DDV-ja, ki v tem primeru ni vračljiv, plača DDV za celoten proizvodni proces (npr. nakup kavnih zrn, njihov transport, predelavo, gojenje itd.), saj je DDV vedno vključen v cene.

DDV, ki ga država pobere od posameznega podjetja, je razlika med DDV od prodaje in DDV od nakupa blaga in storitev, od katerih je odvisen izdelek, torej neto vrednost, ki jo je dodalo podjetje.

DDV temelji na potrošnji (konzumpciji) in ne na dohodku. V nasprotju s progresivnim davkom na dohodek, ki bolj obdavčuje premožne, se DDV zaračuna enako pri vsakem nakupu. Več kot 160 držav uporablja sistem DDV.

Ko naš junak včasih omeni Marxa, mu se prijatelji dobrohotno smejijo.

Nazadnje se je s pomočjo Googlovega prevajalnika lotil branja članka Davida Irelanda o tem kakšne so pravzaprav marksistične davčne politike (2019).

Vprašanje obdavčitve nepremičnin ostaja potencialno zamujena marksistična priložnost, ki temelji na načelnem nasprotovanju davku na vrednost zemljišč, ki sta ga izrazila Marx in Engels. Marxova ugotovitev o Novem angleškem proračunu iz leta 1857, »če se davki ne bodo zvišali s carinami in trošarinami, morajo izhajati neposredno iz premoženja in dohodka« (Marx, 1986, 202) jasno razmejuje lastnino kot sestavni del neposredne obdavčitve.

Teorija in politika Marxa in Engelsa o davkih kot učinkovitem protistrupu proti neenakosti je zelo zapostavljena, ker jo najdemo predvsem v njunem novinarstvu in pismih.

Celo številni eminentni marksisti vidijo Marxovo teoretiziranje o davku kot prazno škatlo (empty box). Dejansko sta Marx in Engels veliko pisala o progresivnih davkih, tako na kapital kot na dohodek, o davku na dediščino, davku na vrednost zemljišč in davkih na finančne transakcije in dajala bistveno prednost neposrednemu pred posrednim obdavčenjem,

V obdobju 1847–1850. je Marx obsojal progresivni davek kot »buržoazni ukrep«.(Marx, 1978,78). »Davčna reforma je konjiček vsakega radikalnega buržoa ... zmanjšanje davkov, njihova pravičnejša razdelitev itd. itd. je banalna buržoazna reforma. Kasneje, od Manifesta naprej, sta Marx in Engels podpirala politiko progresivnega davka na dohodek in neposrednega obdavčenja, ki daje prednost pred posrednim, ki je zagotovo označila Marxovo kritiko davčne reforme v letih 1847–1850 kot blodnjo (aberatio).

»Odprava davkov je buržoazni socializem.« (Marx, 1978, 330-1). Uvedba davka na dohodek, najvidnejše oblike neposredne obdavčitve, kot nadomestek za regresivne posredne davke, kot je bil takratni »davek na mlinarstvo in klanje živali« (Milling&Slaughter Tax), se prav tako obravnava kot kontraproduktivna – »kapitalisti ne bodo in si ne morejo dovoliti, da bi bili njihovi dobički nekaznovano obdavčeni« (Marx, 1976, 225), in bodo sorazmerno znižali plače delavcem, kar je s stališča ekonomske znanosti za kapitalizem legitimno, in če ne bi bilo tako, ekonomija ne bi bila resna znanost!

Voditelji 20-ih gospodarsko najmočnejših držav sveta so prejšnjega leta potrdili 15-odstotnega globalnega davka za korporacije, ki naj bi preprečil prelivanje dobičkov v davčne oaze. Nemška kanclerka Angela Merkel je odločitev med drugim ocenila kot eden od pomembnih korakov na poti gospodarskega okrevanja po pandemiji in kot znak pravičnosti v dobi digitalizacije.

Tukaj popisane skrbi v zvezi z »davkarijo« končuje naš junak z novico, ki so jo prenesli svetski mediji, da nova britanska premierka Liz Truss, dosedanja zunanja ministrica, ki je »podedovala« šibko gospodarstvo Združenega kraljestva z največjo inflacijo v zadnjih 40 let, obljublja rast gospodarstva prav na znižanju neposrednih davkov!

Reference

Helgason, A.F., 2017. Unleashing the ‘money machine’: the domestic political foundations of VAT adoption (Sprostitev ‘denarnega stroja’: domači politični temelji uvedbe DDV). Socio-Economic Review,15 (4), pp. 797–813, https://doi.org/10.1093/ser/mwx004

Ireland, D., Online Publication Date. 08 Jul 2019.What Marxist Tax Policies Actually Look Like. Historical Materialism 27(2), pp. 1-34. DOI:10.1163/1569206X-00001543

What Marxist Tax Policies Actually Look Like in: Historical Materialism Volume 27 Issue 2 (2019) (brill.com)

OECD Working Party, 2006. Macroeconomic effects of a shift from direct to indirect taxation: a simulation for 15 eu member states: Note presented by the European Commission services (DG TAXUD) at the 72nd meeting of the OECD Working Party No. 2 on Tax Policy Analysis and Tax Statistics, Paris, 14-16 November 2006. Microsoft Word - 26-ADD2.doc (oecd.org)

Madsen, J & Damania, D., 1996. The Macroeconomic Effects of a Switch from Direct to Indirect Taxes: An Empirical Assessment, Scottish Journal of Political Economy, Scottish Economic Society, 43(5), pp. 566-578. The Macroeconomic Effects of a Switch from Direct to Indirect Taxes: An Empirical Assessment (repec.org)

Marx, K., 1976 [1847, 1848, 1849, 1932], The Poverty of Philosophy; ‘The Communism of the Rheinischer Beobachter’; ‘Moralising Criticism and Critical Morality’; ‘Wages’; Manifesto of the Communist Party; ‘Notes on the Arrest, Maltreatment and Expulsion of Wilhelm Wolff’, in Marx/Engels Collected Works, Volume 6, Moscow: Progress Publishers.

Marx, K., 1977 [1848], ‘Patow’s Redemption Memorandum’; ‘The Bill on the Compulsory Loan and its Motivation’; ‘Reply of Frederick William IV to the Delegation of the Civic Militia’; ‘Notes’, in Marx/Engels Collected Works, Volume 7, Moscow: Progress Publishers. Glej tudi: Sperber 2005, 50.

Marx, Karl 1978 [1850], The Class Struggles in France; ‘Address of the Central Authority to the League’; ‘É. de Girardin, le Socialisme et L’Impôt’, in Marx/EngelsCollected.Works, Volume 10, Moscow: Progress Publishers.

Marx, K., 1986 (1857). The New English Budget, in Marx/Engels Collected Works, Volume 15, Moscow: Progress Publishers.

Piketty, Th., 2014. Capital in the Twenty-First Century. Translated by Arthur Goldhammer.Cambridge, MA: Harvard University Press. Capital in the Twenty-First Century (dowbor.org)

Schumpeter, J., 1942. Capitalism, Socialism, and Democracy. New York: Harper and Brothers.

Sperber, J., 2005. The European Revolutions, 1848–1851, Cambridge: Cambridge University Press.

VAT Definition & Meaning - Merriam-Webster

Glavarina, ang.Poll Tax,: Pripis k mikroeseju »Pomisleki nekega davkoplačevalca«

Fraza »Poll Tax« je prvič zabeležena 1685-95.

Beseda »poll«, fr. »capitation«, glavarina,, lat. caput, capitis, glava, glave, »anketa«, gr. επισκόπηση, štetje, je arhaičen izraz za »glavo« ali »vrh glave«. Pomen »štetja glav« najdemo v besednih zvezah, kot sta volišče in javnomnenjska raziskava.

Davek po glavi, znan kot glavarina, je davek, ki se obračuna v fiksnem znesku vsakemu zavezancu (vsaki odrasli osebi), ne glede na dohodek ali bogastvo.

Glavarina je pomemben vir dohodka za številne vlade od antičnih časov do dan-danes.

Tako je glavarina bila del judovskega in islamskega verskega prava.

Kot je predpisano v Mojzesovi Drugi knjigi (Eksodus), je judovski zakon naložil davek na pol šekla, ki ga je moral plačati vsak moški, starejši od dvajset let.

»Dajatev za svetišče

11 GOSPOD je spregovoril Mojzesu in rekel: 12 Ko ugotavljaš število Izraelovih sinov, naj da vsak GOSPODU odkupnino za svoje življenje, da ob štetju ne pride nadnje nadloga. 13 To naj da vsak, ki preide k preštetim, naj da pol šekla – po svetiščnem šeklu, ki ima dvajset ger; pol šekla je dar za GOSPODA. 14 Vsak, ki preide k preštetim, od dvajsetih let in čez, naj dá GOSPODU dar. 15 Ko dajete GOSPODU dar kot odkupnino za svoje življenje, naj bogatin ne daje več in ubožec ne manj kakor pol šekla. 16 Vzemi spravni denar od Izraelovih sinov in ga uporabi za službo v shodnem šotoru, da bo za Izraelove sinove spomin pred GOSPODOM kot odkupnina za vaše življenje!« (2 Mz 30, 11-16)

Denar je bil namenjen za tabernakelj in pozneje za vzdrževanje jeruzalemskega templja. Duhovniki, ženske, sužnji in mladoletniki so bili izvzeti, čeprav so lahko darovali prostovoljno. Plačilo Samarijanov ali Nejudov je bilo zavrnjeno. Zbirali so ga vsako leto v mesecu adarju (dvanajsti mesec), tako v templju kot v posebnih zbirališčih v provincah.

Zakat al-Fitr (Zakat (Arabic: زكاة; [zaˈkaːt], tisto, kar čisti; al-Fitr, za prekinitev posta v ramazanu) je obvezna dobrodelnost, ki jo mora dati vsak musliman (ali njihov skrbnik) ob koncu vsakega ramazana. Muslimani v skrajni revščini so iz tega izvzeti. Znesek je 2 kg pšenice ali ječmena ali njuna protivrednost v gotovini. Zakat al-Fitr je treba dati revnim.

Džizijo (Jizya, glavarina) je bila uvedena bodisi kot zemljiški davek bodisi kot davek na glavo, ki je bil v skladu z islamskim pravom naložen nemuslimanom, ki stalno prebivajo v muslimanski državi.

Kot volilni davek je praviloma veljal samo za svobodne, za delo sposobne odrasle moške. Džizijo je bilo mogoče kvalificirati tudi glede na dohodek posameznika. Za volilni davek so bile postavljene različne utemeljitve. Običajno je, da gre za plačilo v zameno za prakticiranje svoje vere pod islamsko državo ali plačilo v zameno za zaščito muslimanov pred zunanjim združevanjem. Nekateri tolmači so to videli kot dokaz ponižanega položaja verskih manjšin. Na primer, Amr ibn al-As je po osvojitvi Egipta pripravil popis prebivalstva za merjenje števila prebivalcev za džizijo in s tem skupni pričakovani prihodek od džizije za celotno provinco, vendar je organiziral dejansko zbiranje tako, da je prebivalstvo razdelil na premoženjske razrede, tako da so bogati plačali večji del in revni manjši del te skupne vsote. Drugje poročajo o običajni razdelitvi v tri razrede, npr. 48 dirhamov za bogate, 24 za srednji sloj in 12 za revne. Leta 1855 je Otomansko cesarstvo odpravilo davek džizijo, kot del reform za izenačitev statusa muslimanov in nemuslimanov. Nadomestil ga je vojaški davek za nemuslimane, Bedel-i Askeri.

Nekoč se je mislilo, da je bil islamski davek na glavo povezan z bizantinskim davkom v predislamskih časih, vendar so vsi takšni viri bizantinskega davka na glavo zdaj preoblikovani v islamsko obdobje, tako da ni več bizantskih dokazov za to prakso v predislamskih časih.

Kajti je plačilo glavarine v nekaterih državah predpogoj za uveljavljanje volilne pravice, se imenuje tudi volilni, voljni davek in je s tega vidika posebej regresiven davek!

Stari Rimljani so za ljudstvo v rimskih provincah (deželah) uvedli tributum capitis kot enega glavnih neposrednih davkov za državo . V republikanskem obdobju so volilno dajatev pobirali zasebni davkarji, od časa cesarja Avgusta pa je pobiranje prešlo na magistrate in senate deželnih mest. V provincah je bil občasno opravljen popis in ocenitev premoženja zaradi odmere davkov.

Rimska glavarina je veljala za rimske podložnike v provincah, ne pa za rimske državljane. Mesta v provincah, ki so imela Jus Italicum (uživala so »privilegije Italije«), so bila oproščena volilnega davka. Edikt cesarja Karakale iz leta 212, ki je formalno podelil rimsko državljanstvo vsem prebivalcem rimskih provinc, pa jih ni oprostil volilnega davka!

Rimski volilni davek je bil »značka suženjstva« in je povzročal močno ogorčenje in številne upore v provincah. Najbolj znan je zelotski upor v Judeji l. 66 n.št. Po uničenju templja l. 70 je cesar Vespazijan Judom po vsem cesarstvu naložil dodaten volilni davek, fiscus judaicus, v višini dveh denarijev po osebi.

Italijanski upor leta 720, ki ga je organiziral in vodil papež Gregor II., je pravzaprav izzval poskus carigrajskega cesarja Leona III, l. 722, da uvede volilni davek v italijanskih provincah Bizantinskega cesarstva, in sprožil trajno ločitev Italije od Bizantinskega cesarstva. Ko je langobardski kralj Aistulf izkoristil italijansko nestrinjanje in l. 751 vdrl v ravenski eksarhat, je bilo eno njegovih prvih dejanj uvedba hude glavarine v višini enega zlatega solidusa na prebivalca za vsakega rimskega državljana. Da se reši tega bremena, je papež Štefan II. prosil za pomoč Frankovskega Pipina Malega in je to dejanje privedlo do ustanovitve papeške države l 756!

Voljni davki že po svoji naravi veljajo za zelo regresivne (nazadnjaške) davke; pogosto so nepriljubljeni in so bili vpleteni v veliko uporov in vstaj.

V Franciji je glavarino uvedel kralj Ludvik XIV. leta 1695 kot začasen ukrep za financiranje vojne Augsburške lige in razveljavil leta 1699. Ponovno je bila uvedena med vojno za špansko nasledstvo in leta 1704 postavljena za stalno in ostala v veljavi do konca starega družbenega reda (Ancien regime) pred buržoazno revolucijo l. 1789.

Tako kot angleški volilni davek je bila tudi francoska glavarina določena glede na »razred« obdavčene osebe, ki jih je bilo dvaindvajset, pri čemer je dofen (razred zase) plačeval 2000 livrov, najnižji razred delavcev in služabnikov 1 livro, večino navadnega prebivalstva so pokrivali štirje razredi, ki so plačevali 40, 30, 10 oziroma 3 livre. Za razliko od večine drugih neposrednih francoskih davkov plemiči in duhovščina niso bili oproščeni glavarine. Beraški redovi in reveži so prispevali manj kot 40 soujev.

Stara glavarina je bila razveljavljena s Francosko revolucijo in l.1791 nadomeščena z novo glavarino kot delom prispevkov za »personnelle mobilière«, ki je veljala do konca 19. stoletja. Za vsakega posameznika je bila določena »tridnevna dela« (ocenjeno lokalno, vendar po zakonu, ne manj kot 1 frank 50 centimov in ne več kot 4 franke 50 centimov, odvisno od območja). Leta 1798 je bil uveden davek na stanovanja (impôt sur les portes et fenêtres), podoben angleškemu davku na okna).

V Združenih državah Amerike so glavarino nekoč zaračunavali kot predpogoj za volilno pravico. Glavarino kot voljni davek je bila uporabljena za odvzem volilne pravice obubožanim in manjšinskim volivcem (zlasti v času obnove po državljanski vojni).

V Kanadi je kitajska glavarina bila fiksna pristojbina, ki se je zaračunala vsakemu Kitajcu, ki vstopi v Kanado. Davek na glavo je bil prvič zaračunan po tem, ko so Kanadčani sprejeli zakon o kitajskem priseljevanju iz leta 1885, njegov namen pa je bil Kitajce odvrniti od vstopa v Kanado po dokončanju kanadske pacifiške železnice. Davek je bil odpravljen z zakonom o kitajskem priseljevanju iz leta 1923, ki je ustavil vse kitajsko priseljevanje, razen za poslovneže, duhovščino, učitelje, študente in druge kategorije.

Tudi v Novi Zelandiji so ga zaračunavali kitajskim priseljencem.

V poljsko-litovski skupni državi je glavarina bila judovski volilni davek!

Naš junak pa je najbolj natančno preučil britanski »primer«!

V Veliki Britaniji napr., je bila glavarina, uradno »Community Charge«, v poznem 20. stoletju del sistema lokalne obdavčitve.

Voljni davek je bil v bistvu laična subvencija, davek na premično premoženje večine prebivalstva za pomoč pri financiranju vojne. Prvič so ga zaračunali leta 1275 in pod različnimi imeni nadaljevali do 17. stoletja. Ljudje so bili obdavčeni z odstotkom ocenjene vrednosti svojih premičnin. Ta odstotek se je razlikoval od leta do leta in kraja do kraja, blago, ki je bilo lahko obdavčeno, pa se je razlikovalo med mestnimi in podeželskimi lokacijami. Cerkveniki so bili izvzeti, prav tako revni, delavci v kraljevi kovnici, prebivalci pristanišč Cinque, kositrni delavci v Cornwallu in Devonu ter tisti, ki so živeli v okrožjih Pfalz Cheshire in Durham.

V Združenem kraljestvu so volilne davke pobirale vlade Johna Gauntovega v 14. stoletju, Charlesa II. v 17. in Margaret Thatcher v 20. stoletju.

Hilarijev parlament, ki je potekal med januarjem in marcem 1377, je leta 1377 uvedel volilni davek za financiranje vojne proti Franciji na zahtevo Johna Gaunta, ki je bil takrat de facto vodja vlade, ker je bil kralj Edvard III.

Davek iz leta 1381 velja za enega glavnih razlogov za kmečki upor tega leta, deloma zaradi poskusov obnovitve fevdalnih razmer na podeželju.

Voljni davek je bil oživljen v 17. stoletju v zvezi z vojaškimi izrednimi razmerami. Uvedel ga je Charles I. leta 1641 za financiranje dviga vojske proti škotskim in irskim uporom. Leta 1660 je parlament uvedel volilni davek za financiranje razpustitve vojske (zaostala plačila itd.).

Da bi financirali devetletno vojno, sta Viljem III. in Marija II. leta 1689 ponovno uvedla volilni davek. Voljni davek je bil ponovno uveden leta 1692 in zadnjič leta 1698 (zadnji volilni davek v Angliji do 20. stoletja).

Leta 1989 je uvedla vlada Margaret Thatcher Community Charge, popularno imenovan »poll tax«, glavarino za financiranje lokalnih vlad, Šlo je za fiksni davek na odraslega prebivalca, vendar je bilo znižanje za tiste z nižjimi dohodki gospodinjstva. Vsaka oseba je morala plačati za storitve lokalne oblasti v svoji skupnosti. Novi davek je uveden najprej na Škotskem leta 1989/90 ter v Angliji in Walesu 1990/91.

Sistem je bil zelo nepriljubljen, saj so mnogi menili, da prenaša davčno breme z bogatih na revne, saj je temeljil na številu stanovalcev, ki živijo v hiši, in ne na ocenjeni tržni vrednosti hiše. Številne davčne stopnje, ki so jih določili lokalni sveti, so se izkazale za precej višje od prejšnjih napovedi, saj so sveti ugotovili, da za davek ne bodo krivi oni, ampak centralna vlada, kar je povzročilo nezadovoljstvo, tudi med nekaterimi, ki so podpirali njegovo uvedbo. Davek v različnih okrožjih se je razlikoval, ker so se lokalni davki, ki jih plačujejo podjetja, razlikovali, subvencije centralne vlade lokalnim oblastem pa so se včasih muhasto razlikovale.

Zaradi nove glavarine so povsod bili sklicani množični protesti. Na Škotskem so pozvali k množičnemu neplačevanju, kar je hitro dobilo široko podporo in se razširilo vse do Anglije in Walesa, čeprav je neplačevanje pomenilo, da bi ljudi lahko sodno preganjali. Na nekaterih območjih je 30 nekdanjih zavezancev zamudilo. Medtem ko je bilo lastnike stanovanj enostavno obdavčiti, je bilo neplačnike, ki so redno menjavali nastanitev, skoraj nemogoče izslediti. Stroški pobiranja davka so strmo narasli, njegovi donosi pa so padli. Nemiri so naraščali in povzročili številne nove nemire. Najbolj resen je bil protest na Trafalgar Square v Londonu 31. marca 1990, na katerem se je zbralo več kot 200.000 protestnikov in je ta nemir bil dejavnik padca Thatcherjeve!