V eseju o Marcelu Proustu v obliki pisem bratu, ki so objavljena v online reviji Locutio Marjana Pungartnika, št. 81,82, 83 in 90, izhajam iz ugotovitve, da je roman V iskanju izgubljenega časa Proustova Tisoč in ena noč. Tisoč in ena noč je arabska zbirka pravljic, ljubezenskih, tragičnih in komičnih zgodb, pesmi in burlesk. Naslov Tisoč in ena noč je nastal v judovski knjigarni v Kairu. Znan je sirski in egiptovski rokopis dela v arabščini, "standard" pa je postala egiptovska različica, ki je obsežnejša od sirske. Prva evropska izdaja dela je francoski prevod iz leta 1704.
Toda Proust je moral napisati nekaj drugo, nekaj dolgo, nekaj, kar bo moral pisati vsaj deset let, samo ponoči. Potreboval je veliko noči, morda sto, morda tisoč. Živel je v tesnobi in strahu pred smrtjo, saj se je zavedal, da je hudo bolan. Ali bo Gospodar njegove usode, hujši kakor Šeherezadin soprog sultan Šahrijar, tistega jutra, ko bo prekinil pisanje, hotel prestaviti smrtno obsodbo in mu dovoliti, da nadaljuje delo naslednjega večera, ni vedel!
Proust ni bil namenjen ponoviti Tisoč in ene noči ni Saint-Simonovih Memoarov, del, ki sta tudi napisana ponoči, čeprav si v svoji otroški naivnosti ni mogel zamisliti dela, ki bi bilo drugačno od teh, brez osupljivosti.
Nekaj, kar nam je všeč, lahko ponovimo, samo če se tega odrekamo. Morda bo bila njegova knjiga dolga kot Tisoč in ena noč, kajpak povsem drugačna. Moramo žrtvovati svoje ljubezni, čeprav si želimo narediti nekaj podobnega temu, kar imamo radi. V hotenju po iznajdbi izgubljenega časa ne smemo misliti na svoj okus, temveč vztrajno iskati. Lahko napišemo Arabske zgodbe ali Saint-Simonove Memoare nove dobe le pod pogojem, da pozabimo vzore, na katere se zgledujemo. Živčno se je vprašal, ali ni že prepozno, da se loti iskanja izgubljenega časa.
Proust piše, da si želi biti oseba iz Tisoč in ene noči, ki jih je vedno znova bral, in v katerih se v trenutkih negotovosti nenadoma pojavi duh ali dekle čarobne lepote, nevidna za druge, vendar ne tudi za junaka v težavah, kateremu razkriva točno tisto, kar hoče vedeti.
Kot liki iz Tisoč in ene noči, je na svojih sprehodih po neznanem mestu odkrival neki vedno novi trg, skrit v zapleteni mreži stranskih ulic, ki so se križale v nekem arabskem mestu na Srednjem vzhodu, v katere ponoči vode nekoga, ki, potem ko so ga odpeljali domov pred svitom, ne sme več najti čarovnega doma, v kateri je pravzaprav šel samo v sanjah.
26. avgusta 2019
ŠTEVEC
Števec je program, ki prikazuje število obiskov oz. ogledov, ki jih je deležna prva slovenska literarna on-line revija Locutio. Številka na števcu se poveča vsakič, ko do Locutia dostopa uporabnik preko spletnega odjemalca. Številka na števcu se prikaže vsakemu uporabniku. Preštevanje uporabe elektronskih virov in zagotavljanje tovrstnih verodostojnih in primerljivih podatkov velja za standard družbe znanja.
Zadnji števec je bil nameščen konec junija 2018.
Dne 28. junija.2019 je številka na števcu prikazala 5.404.542 obiskov in 1.065.719 branj v originalni »retro« obliki in zagotovo napravi močan vtis! Ob objavi 12. aprila 2020 je števec prikazoval 8.441.627 obiskov in 1.747.635 branj.
»Promet« sem spremljal od 17. 4. 2019 in ugotovil, da se dnevno poveča približno za 20.000/ 1500 obiskov!
Števci so vrhunec popularnosti dosegli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa so jih zamenjala bolj sofisticirana in dodelana orodja za merjenje spletnega prometa. Nova orodja imajo več funkcionalnosti kot standardni števci in sedaj lahko ugotovimo, katere vsebine so najbolj obiskane, od kod so obiskovalci, podatki se ne delijo s tretjimi osebami in se tako ohrani nadzor nad podatki.
28. junija 2019
KAPITEL
Ko sem v zunanjih temeljih iz mešanice mavca in kamnov cerkve Svetega Donata, prvotno Svete Trojice, v Zadru (Jader) prvič videl po naključju vržen tudi nek kapitel, nisem vedel, zakaj je tam.
Kasneje sem izvedel, da so okraski, monolitni stebri v cerkvi, deli stebrov, pa tudi kapiteli in deli kapitelov v temeljih cerkve ostanki zrušenega rimskega foruma (Forum Romanum). Najbolj znan Forum Romanum je v Rimu, rimski forum v Zadru pa je največji tovrstni prostor na vzhodni strani Jadrana. Danes sta ohranjena le dva stebra, eden pa na prvotnem mestu.
Cerkev Svete Trojice, od 15. stoletja cerkev Svetega Donata, je v 9. stoletju po Kristusu zgradil zadrski škof Rimljan Sv. Donat na mestu rimskega foruma, ki so ga po bajeslovnem prikazu zgodovinskih dogodkov zrušili Slovani, ko so zasedali svojo novo domovino v rimski provinci Dalmacija na začetku 7. stoletja1. Po eni različici so prišli z Avari, po drugi z Goti. Najprej so naselili planinske predele v zaledju rimskih mest na jadranski obali. Po eni verziji so jih Rimljani imenovali po starih prebivalcih teh pokrajin Kureti, Koribanti, Hrvati 2.
Kapitel lahko ima oblik lotosovega cveta, papirusovega lista, blazine, polža, kantovega ostro izrezanega rebrastega listja, konjske in bikove glave, košare, trapeza, čipke, kocke, grbe, figuralnega reliefa, listov vinske trte, klasja koruze …
Kapitel je del stebra in ni samo okras. Steber podpira nosilca. Stebru v obliki ženske rečemo kariatida . Kapitel je pod vrhnjo ploščo, na kateri sloni glavna greda. Delujoče je lepo, lepo pa delujoče. Če je.
1 Cerkev omenja bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet v znamenitem delu O upravljanju cesarstva (De administrando imperio) iz 10 st. Pisal ga je za svojega sina. Grafenauer, B., 1952. Prilog kritici izvještaja Konstantina Porfirogeneta o doseljenju Hrvata. Historijski zbornik 5 (1-2), 1-56.
2 Katičić, R., 1998. Litterarum studia: književnost i naobrazba ranoga hrvatskog srednjovjekovlja. Zagreb: Matica hrvatska, 165.
3 V Grško-perzijskih vojnah v prvi polovici 5. stoletja pr. n. št. so bili prebivalci zasedenega mesta Karija v Lakoniji na jugu Peloponeza na strani Perzijcev. Po zmagi so Grki moške zaradi izdaje usmrtili, ženske pa kaznovali s prenašanjem težkih bremen za vekomaj. Tako je lepa ženska postala konstrukcijsko opravilo v skulpturi in arhitekturi, znano pod imenom kariatida.
27. marec 2017
CIP (cataloguing-in-publication, katalogizacija v knjigi)
Pred kratkim sem nekega dopoldneva bil na obisku pri gospodu J. S. v Ptuju. Obisk je dogovoril in organiziral dr. A. K., udeležila ga se je tudi gospa J. G. S., z namenom, da si ogledamo precejšnje število grafik, ilustracij, slik v olju na platnu in steklu Janeza Vidica, enega najbolj znanih mariborskih slikarjev in ilustratorjev druge polovice 20. st. na Slovenskem, ki jih ima J. S. v svoji privatni zbirki.
Kajti so moj zaznavni stereotip kot posledica »profesionalne deformacije« – knjige, sem si z največjim zanimanjem v gostiteljevi knjižnici ogledal dveh izvodov partizanske izdaje Prešernove »Zdravljice« z ilustracijami Janeza Vidica, ki jo je ob stoletnici Prešernove Zdravljice 1844-1944. v začetku decembra 1944. leta naročil Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko pri ilegalni tiskarni Trilof.
Slikar Janez Vidic je za vsako kitico izdelal celostranski linorez, arhitekt Marjan Šorli Viher je izrisal vinjete in besedilo pesmi, tiskarska dela je vodil Franc Boštjančič Boš. Tiskali so v črni in rdeči barvi, vinjete so zlatili ročno. Listi so vstavljeni v rdeče ali sivkaste mape s pesnikovo podobo in z naslovom Prešernova »Zdravljica« , zvezani so bili z volneno vrvico, ki so jo v barvah slovenske zastave natisnili v 1500, neuradno pa v 1512 izvodih. Vsak izvod je oštevilčen, prvim petdesetim so dali rimske številke. Poseben izvod s posvetilom so poslali Josipu Brozu Titu.
Vendar je ne glede na to, da partizanska Zdravljica po kakovosti izdelave in oblikovanju spada med najlepše tiske izdelane v času Druge svetovne vojne v Evropi, mojo pozornost pritegnil predvsem CIP – kataložni zapis v (!) knjigi!
NUK v Ljubljani o CIP-u: CIP (cataloguing-in-publication) je akronim za kataložni zapis o publikaciji. Običajno je tudi natisnjen v publikaciji. Pripravljen je še pred izidom publikacije v skladu z mednarodnimi pravili za katalogizacijo, vsebuje bibliografski opis in večino elementov za dostop v knjižničnem katalogu.
Primer: »CIP – Kataložni zapis o (!) publikaciji /Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UKM v Mariboru o CIP-u: Pred izidom publikacije je potrebno pridobiti CIP – kataložni zapis o publikaciji (cataloguing-in-publication), ki je izdelan v skladu s pravili za katalogizacijo. Vsebuje bibliografski opis in vse vpise, pod katerimi je informacija o publikaciji dostopna v vseh vrstah katalogov. Natisnjen je na hrbtu notranje naslovne strani, ločeno od drugih podatkov in v obliki, ki jo izdela pristojna ustanova.
CIP imajo monografske publikacije v slovenskem jeziku ter publikacije, ki so delo slovenskega avtorja ali slovenske založbe.
Primer: »CIP – Kataložni zapis o (!) publikaciji /Univerzitetna knjižnica Maribor …«
Nekoč, kot je videti tudi na primeru partizanske Prešernove »Zdravljice«, je bil CIP pravilno predstavljen kot »kataložni zapis v (!) knjigi«!
Kdaj se je pojavila nova praksa ne vem, vem pa da je čas, da se čim prej opusti, saj je pri CIP-u (cataloguing-in-publication) poudarek na tem, kdaj se izdela in kam poda, je pa samoumevno, da gre za kataložni zapis »o« publikaciji!1
Povedal sem, kako bi bilo prav! Dixi et animam meam salvavi!
Ob poti v Maribor nas je organizator zelo vsebinskega obiska A. K. počastil z imenitnim kosilom v Čelanovi gostilni v Slovenji vasi.
1 Ob pogostih neposrednih stikih sem opozarjal kolegice in kolege knjižničarke in knjižničarje na prakso, o kateri tukaj govorim.
Ravno prav ugotovitve, da je moja pesniška zbirka Mariborski kanconier »mogla nastati samo v izgnanstvu in samoizgnanstvu«1 , mi je prišlo na misel, da novi zbirki Čarovni cvet morja, ki sem jo pripravil za objavo, dodam podnaslov Epistolae et amores ex Ponto, kajpada z asociacijo na rimskega pesnika Ovida, ki ga je 8. leta n. št. bodisi zaradi domnevno ljubezenskih pesmi (Amores) bodisi sodelovanja v zaroti pregnal rimski cesar Klavdije Avgust iz Rima v zakotne Tome (Constanza) ob Črnem morju, kjer je napisal Epistolae ex Ponto, ter tudi na pisatelja, diplomata in Nobelovega nagrajenca za književnost za l. 1961 Ivu Andrića (v cirilici, Иво Андрић) z asociacijo na njegovo slovito prvo knjigo pesem v prozi Ex ponto (Zagreb, 1918), ki je naravnost povezana z Mariborom, natanko z mariborskim zaporom, kjer je od 1914. (?) do 1915. leta bil zaprt kot politični zapornik zaradi strastnega angažmaja v borbi za osvoboditev južnoslovanskih narodov izpod Avstro-Ogrske oblasti. V št. 99 revije Locutio je objavljen prvi del zbirke Ex ponto. V opombi pod črto urednik revije Marjan Pungartnik navaja: »Doživela je velik odmev in močno vplivala na tedanjo literarno javnost. Objavljamo jo z razlogom – Andrić je ta del zbirke napisal v času, ko je bil zaprt v Mariboru.« 2
Sam Andrić je bil rezerviran do vrednosti svojih lirskomeditativnih besedil in jih ni znova objavljal. Toda o njegovi zgodnji ustvarjalni samozavesti priča njegova nagnjenost k prozaizaciji ritmomelodijske strukture. Njegov lirskorefleksivni jaz v Ex pontu pravi: »U meni se buni istina i mrsko mi je to stiliziranje života duše, ta ljubav za red i to nasilno traženje simetričnosti.« V zvezi z namero francoskega izdajatelja, da objavi že dokončan prevod Ex ponta 1938. leta piše:»Ali mi izgleda nezgodno i pogrešno dati ga stranoj publici kao primjer naše suvremene književnosti i kao sliku moga književnog stvaranja.« Ob tej priložnosti je ponovil isto, le drugače intonirano, tudi v pismu predsedniku Slavističnega instituta v Parizu Andre Mazonu: »Bilo bi možda predugačko da vam nabrajam sve opšte ili lične razloge koji mi ne dopuštaju da odobrim prevod ove knjige, osobito kao reprezentativnog djela naše literature i mog književnog rada.« 3
Izgnanstvo in samoizgnanstvo običajno vključuje hrepenenje po vrnitvi domov, vendar smo nekateri doma tudi v diaspori!
V eseju o Marcelu Proustu v obliki pisem bratu, ki so objavljena v online reviji Locutio Marjana Pungartnika, št. 81,82, 83 in 90, izhajam iz ugotovitve, da je roman V iskanju izgubljenega časa Proustova Tisoč in ena noč. Tisoč in ena noč je arabska zbirka pravljic, ljubezenskih, tragičnih in komičnih zgodb, pesmi in burlesk. Naslov Tisoč in ena noč je nastal v judovski knjigarni v Kairu. Znan je sirski in egiptovski rokopis dela v arabščini, "standard" pa je postala egiptovska različica, ki je obsežnejša od sirske. Prva evropska izdaja dela je francoski prevod iz leta 1704.
Toda Proust je moral napisati nekaj drugo, nekaj dolgo, nekaj, kar bo moral pisati vsaj deset let, samo ponoči. Potreboval je veliko noči, morda sto, morda tisoč. Živel je v tesnobi in strahu pred smrtjo, saj se je zavedal, da je hudo bolan. Ali bo Gospodar njegove usode, hujši kakor Šeherezadin soprog sultan Šahrijar, tistega jutra, ko bo prekinil pisanje, hotel prestaviti smrtno obsodbo in mu dovoliti, da nadaljuje delo naslednjega večera, ni vedel!
Proust ni bil namenjen ponoviti Tisoč in ene noči ni Saint-Simonovih Memoarov, del, ki sta tudi napisana ponoči, čeprav si v svoji otroški naivnosti ni mogel zamisliti dela, ki bi bilo drugačno od teh, brez osupljivosti.
Nekaj, kar nam je všeč, lahko ponovimo, samo če se tega odrekamo. Morda bo bila njegova knjiga dolga kot Tisoč in ena noč, kajpak povsem drugačna. Moramo žrtvovati svoje ljubezni, čeprav si želimo narediti nekaj podobnega temu, kar imamo radi. V hotenju po iznajdbi izgubljenega časa ne smemo misliti na svoj okus, temveč vztrajno iskati. Lahko napišemo Arabske zgodbe ali Saint-Simonove Memoare nove dobe le pod pogojem, da pozabimo vzore, na katere se zgledujemo. Živčno se je vprašal, ali ni že prepozno, da se loti iskanja izgubljenega časa.
Proust piše, da si želi biti oseba iz Tisoč in ene noči, ki jih je vedno znova bral, in v katerih se v trenutkih negotovosti nenadoma pojavi duh ali dekle čarobne lepote, nevidna za druge, vendar ne tudi za junaka v težavah, kateremu razkriva točno tisto, kar hoče vedeti.
Kot liki iz Tisoč in ene noči, je na svojih sprehodih po neznanem mestu odkrival neki vedno novi trg, skrit v zapleteni mreži stranskih ulic, ki so se križale v nekem arabskem mestu na Srednjem vzhodu, v katere ponoči vode nekoga, ki, potem ko so ga odpeljali domov pred svitom, ne sme več najti čarovnega doma, v kateri je pravzaprav šel samo v sanjah.
26. avgusta 2019
ŠTEVEC
Števec je program, ki prikazuje število obiskov oz. ogledov, ki jih je deležna prva slovenska literarna on-line revija Locutio. Številka na števcu se poveča vsakič, ko do Locutia dostopa uporabnik preko spletnega odjemalca. Številka na števcu se prikaže vsakemu uporabniku. Preštevanje uporabe elektronskih virov in zagotavljanje tovrstnih verodostojnih in primerljivih podatkov velja za standard družbe znanja.
Zadnji števec je bil nameščen konec junija 2018.
Dne 28. junija.2019 je številka na števcu prikazala 5.404.542 obiskov in 1.065.719 branj v originalni »retro« obliki in zagotovo napravi močan vtis! Ob objavi 12. aprila 2020 je števec prikazoval 8.441.627 obiskov in 1.747.635 branj.
»Promet« sem spremljal od 17. 4. 2019 in ugotovil, da se dnevno poveča približno za 20.000/ 1500 obiskov!
Števci so vrhunec popularnosti dosegli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa so jih zamenjala bolj sofisticirana in dodelana orodja za merjenje spletnega prometa. Nova orodja imajo več funkcionalnosti kot standardni števci in sedaj lahko ugotovimo, katere vsebine so najbolj obiskane, od kod so obiskovalci, podatki se ne delijo s tretjimi osebami in se tako ohrani nadzor nad podatki.
28. junija 2019
KAPITEL
Ko sem v zunanjih temeljih iz mešanice mavca in kamnov cerkve Svetega Donata, prvotno Svete Trojice, v Zadru (Jader) prvič videl po naključju vržen tudi nek kapitel, nisem vedel, zakaj je tam.
Kasneje sem izvedel, da so okraski, monolitni stebri v cerkvi, deli stebrov, pa tudi kapiteli in deli kapitelov v temeljih cerkve ostanki zrušenega rimskega foruma (Forum Romanum). Najbolj znan Forum Romanum je v Rimu, rimski forum v Zadru pa je največji tovrstni prostor na vzhodni strani Jadrana. Danes sta ohranjena le dva stebra, eden pa na prvotnem mestu.
Cerkev Svete Trojice, od 15. stoletja cerkev Svetega Donata, je v 9. stoletju po Kristusu zgradil zadrski škof Rimljan Sv. Donat na mestu rimskega foruma, ki so ga po bajeslovnem prikazu zgodovinskih dogodkov zrušili Slovani, ko so zasedali svojo novo domovino v rimski provinci Dalmacija na začetku 7. stoletja1. Po eni različici so prišli z Avari, po drugi z Goti. Najprej so naselili planinske predele v zaledju rimskih mest na jadranski obali. Po eni verziji so jih Rimljani imenovali po starih prebivalcih teh pokrajin Kureti, Koribanti, Hrvati 2.
Kapitel lahko ima oblik lotosovega cveta, papirusovega lista, blazine, polža, kantovega ostro izrezanega rebrastega listja, konjske in bikove glave, košare, trapeza, čipke, kocke, grbe, figuralnega reliefa, listov vinske trte, klasja koruze …
Kapitel je del stebra in ni samo okras. Steber podpira nosilca. Stebru v obliki ženske rečemo kariatida . Kapitel je pod vrhnjo ploščo, na kateri sloni glavna greda. Delujoče je lepo, lepo pa delujoče. Če je.
1 Cerkev omenja bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet v znamenitem delu O upravljanju cesarstva (De administrando imperio) iz 10 st. Pisal ga je za svojega sina. Grafenauer, B., 1952. Prilog kritici izvještaja Konstantina Porfirogeneta o doseljenju Hrvata. Historijski zbornik 5 (1-2), 1-56.
2 Katičić, R., 1998. Litterarum studia: književnost i naobrazba ranoga hrvatskog srednjovjekovlja. Zagreb: Matica hrvatska, 165.
3 V Grško-perzijskih vojnah v prvi polovici 5. stoletja pr. n. št. so bili prebivalci zasedenega mesta Karija v Lakoniji na jugu Peloponeza na strani Perzijcev. Po zmagi so Grki moške zaradi izdaje usmrtili, ženske pa kaznovali s prenašanjem težkih bremen za vekomaj. Tako je lepa ženska postala konstrukcijsko opravilo v skulpturi in arhitekturi, znano pod imenom kariatida.
27. marec 2017
CIP (cataloguing-in-publication, katalogizacija v knjigi)
Pred kratkim sem nekega dopoldneva bil na obisku pri gospodu J. S. v Ptuju. Obisk je dogovoril in organiziral dr. A. K., udeležila ga se je tudi gospa J. G. S., z namenom, da si ogledamo precejšnje število grafik, ilustracij, slik v olju na platnu in steklu Janeza Vidica, enega najbolj znanih mariborskih slikarjev in ilustratorjev druge polovice 20. st. na Slovenskem, ki jih ima J. S. v svoji privatni zbirki.
Kajti so moj zaznavni stereotip kot posledica »profesionalne deformacije« – knjige, sem si z največjim zanimanjem v gostiteljevi knjižnici ogledal dveh izvodov partizanske izdaje Prešernove »Zdravljice« z ilustracijami Janeza Vidica, ki jo je ob stoletnici Prešernove Zdravljice 1844-1944. v začetku decembra 1944. leta naročil Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko pri ilegalni tiskarni Trilof.
Slikar Janez Vidic je za vsako kitico izdelal celostranski linorez, arhitekt Marjan Šorli Viher je izrisal vinjete in besedilo pesmi, tiskarska dela je vodil Franc Boštjančič Boš. Tiskali so v črni in rdeči barvi, vinjete so zlatili ročno. Listi so vstavljeni v rdeče ali sivkaste mape s pesnikovo podobo in z naslovom Prešernova »Zdravljica« , zvezani so bili z volneno vrvico, ki so jo v barvah slovenske zastave natisnili v 1500, neuradno pa v 1512 izvodih. Vsak izvod je oštevilčen, prvim petdesetim so dali rimske številke. Poseben izvod s posvetilom so poslali Josipu Brozu Titu.
Vendar je ne glede na to, da partizanska Zdravljica po kakovosti izdelave in oblikovanju spada med najlepše tiske izdelane v času Druge svetovne vojne v Evropi, mojo pozornost pritegnil predvsem CIP – kataložni zapis v (!) knjigi!
NUK v Ljubljani o CIP-u: CIP (cataloguing-in-publication) je akronim za kataložni zapis o publikaciji. Običajno je tudi natisnjen v publikaciji. Pripravljen je še pred izidom publikacije v skladu z mednarodnimi pravili za katalogizacijo, vsebuje bibliografski opis in večino elementov za dostop v knjižničnem katalogu.
Primer: »CIP – Kataložni zapis o (!) publikaciji /Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UKM v Mariboru o CIP-u: Pred izidom publikacije je potrebno pridobiti CIP – kataložni zapis o publikaciji (cataloguing-in-publication), ki je izdelan v skladu s pravili za katalogizacijo. Vsebuje bibliografski opis in vse vpise, pod katerimi je informacija o publikaciji dostopna v vseh vrstah katalogov. Natisnjen je na hrbtu notranje naslovne strani, ločeno od drugih podatkov in v obliki, ki jo izdela pristojna ustanova.
CIP imajo monografske publikacije v slovenskem jeziku ter publikacije, ki so delo slovenskega avtorja ali slovenske založbe.
Primer: »CIP – Kataložni zapis o (!) publikaciji /Univerzitetna knjižnica Maribor …«
Nekoč, kot je videti tudi na primeru partizanske Prešernove »Zdravljice«, je bil CIP pravilno predstavljen kot »kataložni zapis v (!) knjigi«!
Kdaj se je pojavila nova praksa ne vem, vem pa da je čas, da se čim prej opusti, saj je pri CIP-u (cataloguing-in-publication) poudarek na tem, kdaj se izdela in kam poda, je pa samoumevno, da gre za kataložni zapis »o« publikaciji!1
Povedal sem, kako bi bilo prav! Dixi et animam meam salvavi!
Ob poti v Maribor nas je organizator zelo vsebinskega obiska A. K. počastil z imenitnim kosilom v Čelanovi gostilni v Slovenji vasi.
1 Ob pogostih neposrednih stikih sem opozarjal kolegice in kolege knjižničarke in knjižničarje na prakso, o kateri tukaj govorim.
Ravno prav ugotovitve, da je moja pesniška zbirka Mariborski kanconier »mogla nastati samo v izgnanstvu in samoizgnanstvu«1 , mi je prišlo na misel, da novi zbirki Čarovni cvet morja, ki sem jo pripravil za objavo, dodam podnaslov Epistolae et amores ex Ponto, kajpada z asociacijo na rimskega pesnika Ovida, ki ga je 8. leta n. št. bodisi zaradi domnevno ljubezenskih pesmi (Amores) bodisi sodelovanja v zaroti pregnal rimski cesar Klavdije Avgust iz Rima v zakotne Tome (Constanza) ob Črnem morju, kjer je napisal Epistolae ex Ponto, ter tudi na pisatelja, diplomata in Nobelovega nagrajenca za književnost za l. 1961 Ivu Andrića (v cirilici, Иво Андрић) z asociacijo na njegovo slovito prvo knjigo pesem v prozi Ex ponto (Zagreb, 1918), ki je naravnost povezana z Mariborom, natanko z mariborskim zaporom, kjer je od 1914. (?) do 1915. leta bil zaprt kot politični zapornik zaradi strastnega angažmaja v borbi za osvoboditev južnoslovanskih narodov izpod Avstro-Ogrske oblasti. V št. 99 revije Locutio je objavljen prvi del zbirke Ex ponto. V opombi pod črto urednik revije Marjan Pungartnik navaja: »Doživela je velik odmev in močno vplivala na tedanjo literarno javnost. Objavljamo jo z razlogom – Andrić je ta del zbirke napisal v času, ko je bil zaprt v Mariboru.« 2
Sam Andrić je bil rezerviran do vrednosti svojih lirskomeditativnih besedil in jih ni znova objavljal. Toda o njegovi zgodnji ustvarjalni samozavesti priča njegova nagnjenost k prozaizaciji ritmomelodijske strukture. Njegov lirskorefleksivni jaz v Ex pontu pravi: »U meni se buni istina i mrsko mi je to stiliziranje života duše, ta ljubav za red i to nasilno traženje simetričnosti.« V zvezi z namero francoskega izdajatelja, da objavi že dokončan prevod Ex ponta 1938. leta piše:»Ali mi izgleda nezgodno i pogrešno dati ga stranoj publici kao primjer naše suvremene književnosti i kao sliku moga književnog stvaranja.« Ob tej priložnosti je ponovil isto, le drugače intonirano, tudi v pismu predsedniku Slavističnega instituta v Parizu Andre Mazonu: »Bilo bi možda predugačko da vam nabrajam sve opšte ili lične razloge koji mi ne dopuštaju da odobrim prevod ove knjige, osobito kao reprezentativnog djela naše literature i mog književnog rada.« 3
Izgnanstvo in samoizgnanstvo običajno vključuje hrepenenje po vrnitvi domov, vendar smo nekateri doma tudi v diaspori!
