Pisanju knjig in knjig iz knjig ni konca (Prd12. 12). Vsaka knjiga ima bibliografski curriculum, v katerem »knjiga govori o knjigah.« Umberto Eco je leta 1980 napisal Ime rože na podlagi prevoda (oziroma predelave) besedila Mabillona iz 17. stoletja od opata Vallete iz 19. stoletja. Mabillon pa je v svoji metatekstovni predelavi prenesel kroniko, ki jo je ob koncu 14. stoletja zapisal benediktinski menih Adson iz Melka kot soudeleženec dogajanj v zamišljeni benediktinski opatiji, nekje v severni Italiji, uničeni v požaru, ki se je začel prav v opatijski knjižnici kot fizičnem mestu za shranjevanje knjig.
V Mariborskem kanconieru iz leta 2014 sem objavil pesem Raskrižje , inspirirano s sliko Herkul zgodnjebaročnega italijanskega slikarja Annibala Carraccija (1560-1609). Pred kratkim sem še enkrat prebral knjigo Nataše Bašić V.S. Karadžić između jezikoslovlja i politike, Zagreb: Školska knjiga, 1991. V reprezentančnem štokavskem korpusu iz del dubrovačkih, bosansko frančiškanskih, dalmatinskih in slavonskih pisateljev, izbranem iz hrvaškega književnega kompleksa, sem naletel na pesem Ljuveno uživanje (https://hr.wikisource.org/wiki/Ljuveno_uC5BEivanje) iz Plandovanja (iz okrog 1635. l.) Džive Bunića Vučića (1592-1658), hrvaškega baročnega pesnika. Ko sem pisal pesem Raskrižje se nisem zavedal, da je Dživo Bunić Vučić napisal pesem na isto temo ljubezenskega razmerja moškega s dvema ženskama kot Carracci in jaz! Hudičevi posli! Ni slučajno, da je ruska beseda za umetnika художник, ki po moje izhaja iz besede hud, hudič, ha, ha … Toda »šalu na stranu«! Po veljavni etimologiji je художник slovanska, ruska, bolgarska in ukrajinska beseda, ki izhaja iz staroslovanske besede hѫdog, ta pa iz gotske handags, roke.
