nazaj

5. Pomembnost informacij

Informacije so tako pomembna entiteta, da bi bilo res čudno, če o njih ne bi teoretično razmišljali že staroveški misleci. V klasifikacijsko shemo informacijske znanosti (knowledge map) naj bi sodila npr. tudi konsolidacija informacij kot ena izmed vrst obdelave informacij, ugotovil pa sem (Šercar, 1988), da je že Platon zastavil teorijo tovrstne obdelave informacij.

Po mitu o ustvarjanju sveta iz najstarejše sumerske kulture, ki je starejša tudi od egiptovske, pred več kot 5.000 leti, zapisanem v epu o ustvarjanju sveta iz pred okoli 4.000 let, ki se imenuje po začetnih besedah (incipit) Enuma Eliš, »Ko je zgoraj«, na sedmih glinastih tablicah, je bilo vse zmešano v enem kaosu, ko nebesa zgoraj še niso bila poimenovana in ko zemlja še ni nosila svojega imena, ko noben bog ni bil storjen, ko nobeno ime ni bilo podano in ko nobena usoda ni bila določena. Imena niso nič drugega kot informacije, poimenovanje pa ustvarjanje, ki predstavlja ločevanje znanja in modrosti od časovno-prostorskega, materialnega sveta.

O moči informacij je v Pančatantri, Peteroknjižju (Kako postanejo iz prijateljev sovražniki, Kako si pridobimo prijatelje, Vojska Vran in Sov, Kako izgubimo, kar imamo in Ravnanje in delanje brez preizkušnje), zbirki indijskih pravljic iz 3. st.p.n.št. (Pančatantra, 1953, 126), zapisano, da podrto drevo lahko nanovo naraste; rana od sablje lahko zaceli; vendar rana, ki jo povzroči beseda (= informacija) ne zaceli nikoli!

Evangelij po Janezu se začenja takole: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo.«

V najstarejši hindujski verski knjigi Rigveda, kanonski zbirki hvalnic, iz okoli leta tisoč pr. n. št. je tudi zapisano, da je na začetku bil Brahma, ki spada k božji trojici⁸ , ki jo sestavljajo poleg njega še Višnu in Šiva, pri njem pa je bila Beseda in Beseda je bila Brahma.

Po vsem svetu so reči podobne, a vendarle nikoli popolnoma enake! Po Pavelu je beseda ostrejša kakor meč:

12 Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše (psiha, op. av.) in duha (pneuma, op. av.), sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4, 12)

Po Jakobu ima beseda moč, da reši naše duše:

»Poslušanje in izpolnjevanje besede
¹⁹ Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, ²⁰ kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. ²¹ Zato odpravite vso umazanost in odvečno ali preostalo zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena ali vsajena in ima moč, da reši vaše duše.
²² Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. ²³ Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz svojega rojstva v zrcalu; ²⁴ pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. ²⁵ Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.
²⁶ Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. ²⁷ Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1, 19-27)

Stendhal (1986) pravi, da je beseda dana človeku, da bi lahko skril svoje misli!

Obstajajo tudi resne razlike glede namena, konsolidacije (Saracevic in Wood, 1981), uporabe in pomena pisane in »žive« besede.

Sokrat v zgodbi o Teutu in Tamu v Platonovem dialogu Fedar (1996) poda kritiko pisane besede: Fedar: To si čisto prav povedal.«

Kako bomo oblikovali (konsolidirali) informacijo (Saracevic in Wood, 1981; glej tudi: Šercar, 1988) je odvisno predvsem od tega, komur je namenjena, znanem ali ne znanem prejemniku, ter od poklica in drugih značilnostih in potreb ciljanega uporabnika (Glej tudi: Šercar, 1993).

Po logofobični kritiki pisane besede (Hadjadj, 2012) je vzrok za totalitarni zdrs sodobnosti v prevladi pisane besede nad govorjeno in ne na področju naravoslovja in tehnologije.

F. I. Dretske (Bonnevie, 2001) je začel svojo knjigo s parafrazo omenjenega začetka Evangelija po Janezu: »V začetku je bila informacija. Beseda je prišla kasneje.« (Dretske, 1981). Gre za pojmovanje, po katerem so informacije obstajale pred ljudmi in organizmi. Brez pošiljanja in pridobivanja informacij ni mogoča niti biološka evolucija organizmov (Madden, 2004). Infoni kot fizične osnove informacij naj bi bili tvorni elementi vesolja poleg energije (toplote) in materije (mase) (Stonier, 1990).

O količini informacij naj bi bila odvisna organiziranost slehernega sistema in potemtakem tudi vesolja. Vesolje kot totalni komunikacijski sistem za obdelavo informacij sestoji iz hierarhije tovrstnih sistemov na različnih ravneh organiziranosti. Posledica organiziranja materije in energije, ki jo izvajajo informacije skozi evolucijo kot razvojni proces je tudi inteligentnost. Kot funkcionalnost slehernega informacijskega sistema za obdelavo informacij je inteligentnost onkraj informacij (beyond information, Stonier, 1992) in se kot posledica bistveno razlikuje od informacij kot svojega vzroka. Razmerje med stopnjo organiziranosti in količino informacij, ki je podobno razmerju mase in materije oziroma toplote in energije, terja tudi prenovo splošne teorije informacij. Ker je inteligentnost predvsem funkcionalnost živih bitij, tudi prenova splošne teorije informacij ni mogoča brez interakcij informacijske znanosti in (nevro)psihologije.

6. Kolektivni spomin informacijske znanosti

Danes soglašamo, da je moderna informacijska znanost nastala ob polovici 20. st., in sicer iz ameriškega dokumentalizma, ta pa iz evropskega kontinentnega dokumentalizma, ki sta ga kot novo »diskurzivno formacijo« utemeljila Paul Otlet, Henri La Fontaine in njuni kolegi leta 1895 v Bruslju (Šercar, 1988; 1998; 2015b) in britanskega dokumentalizma, ki ga predvsem reprezentirata S. L. Bradford in Th. Besterman. Kontinentni dokumentalizem je nastal iz bibliografije l. 1895. L. 1903 je uvedel Otlet naziv »znanost o bibliografiji in dokumentaciji«, l. 1907 je ta naziv preimenoval v »dokumentacijo«. Besterman je prvi urednik revije Journal of documentation, ki je začela izhajati l. 1945 in je ena izmed vodilnih revij v področju informacijske znanosti dan-danes.

Harmonova (1971) je izračunala, da je za pojav novega znanstvenega področja potrebno 41 od skupno potrebnega časa za doseganje dozorelosti, 33 za enotno rast in 26 za diferenciacijo specializacij. Za nastanek dokumentacije je bilo potrebno 50 let (1895–1945), za obdobje rasti približno 20 let (1945–1965), to pa znaša približno 74 časa od skupno 94 let (1895–1990). Na ta način je predvidela, da bo informacijska znanost dozorela okrog leta 1990⁹ .

G. Woledge je leta 1983 v časopisu Journal of Documentation objavil članek pod naslovom Historical Studies in Documentation. »Bibliography« and »Documentation«: Words and Ideas (Šercar, 1988), v katerem piše o usodi besede dokumentacija in prikazuje definicije dokumentacije P. Otleta, F. D. Duyvisa, S. L. Bradforda, Th. Bestermana, J. H. Shere, A. N. Groscha ... .

Bestermanova definicija dokumentacije (1945) je uporabna tudi kot definicija moderne informacijske znanosti:

»Slovar Oxford English razlaga besedo dokument kot ‘kaj zapisanega, kar daje informacije o čem ali predstavlja dokaz za kaj’, in besedo dokumentacija kot ‘priprava ali uporaba dokumentov in virov’. Z drugimi besedami: kar koli, v čemer je zapisano znanje, je dokument in dokumentacija je vsak proces, ki služi temu, da je dokument na razpolago tistemu, ki išče znanje. Ta proces bo glavna tema revije Journal of Documentation. Knjižničarstvo in organizacija informacijskih servisov, bibliografija in katalogiziranje, povzemanje in indeksiranje, klasifikacija in arhiviranje, fotografske in mehanske metode reprodukcije: vse te zadeve in mnoge druge so kanali dokumentacije, ki vodijo znanje k tistemu, ki ga išče. Vsak bo ob svojem času na teh straneh deležen pozornosti. Ta pozornost ne bo omejena z nacionalnimi mejami ali umetnim ločevanjem med znanostjo in humanistiko. O vsem tem priča prva številka. A časi niso ugodni za univerzalne podvige: naš začetek je bil tih, a ga bomo okrepili, če bo deležen pozitivnih kritik.«

Pod podobnim naslovom Historical Studies in Information Science sta Trudi Bellardo Hahn in Michael Buckland l.1998, t.j. petnajst let po Woledge-u, objavila knjigo o nastajanju kolektivnega spomina informacijske znanosti (Šercar, 2004d).

Intelektualne pristope k informacijam lahko opazujemo s stališča daljšega časovnega obdobja od starega veka naprej ali s stališča krajšega časovnega obdobja, npr. zadnjih sto let. Kolektivni spomin informacijske znanosti se intenzivno razvija od začetka devetdesetih let 20. stoletja. Do tedaj je prevladovalo prepričanje, da se je informacijska znanost začela razvijati šele v drugi polovici 20. stoletja. Zgodovinske raziskave naslednjih 10 let so pokazale, da ima moderna informacijska znanost korenine v evropskem dokumentalizmu, ki je bil utemeljen konec 19. stoletja, in da ima torej več kot stoletno tradicijo.

Zgodovino moderne informacijske znanosti lahko razdelimo v dve obdobji:

1. obdobje pred uvedbo poimenovanja »informacijska znanost« od pojava evropskega kontinentnega dokumentalizma konec 19. st. do polovice 20. st.; nove zgodovinske raziskave informacijske znanosti vedno bolj premikajo časovno mejo njenih začetkov; Eugen Garfield (1979) je bil prepričan, da je Shepard’s Citations iz leta 1873 najstarejši citatni indeks; Shapiro (1992) omenja pravni citatni indeks iz leta 1743; B. H. Weinberg (1998) prikazuje še bolj stare hebrejske citatne indekse, in sicer Maimonidesov rokopisni citatni indeks iz 12. stoletja, prvi hebrejski citatni indeks v tiskani knjigi iz leta 1511, in indeks iz leta 1546 v Talmudu;

2. obdobje od uvedbe poimenovanja »informacijska znanost« ob polovici 20. st., ki označuje »novi začetek« njenega kontinuiranega razvoja (predvsem v ZDA).

Hahn in Buckland (1998) sta v uvodu knjige zapisala:

»Informacijska znanost [...] je dinamično in razvijajoče se področje, vendar področje, ki je bolehalo od popolne amnezije (še ni bilo omembe vredne samorefleksije – op. tmš). Če neko področje ne dokumentira svoje preteklosti, ne bo imelo zgodovine in občutka identitete. Vse, kar nima znane zgodovine, se zmeraj obravnava kot nekaj novega. Če ne upoštevamo naše lastne preteklosti, se moramo sprijazniti s tem, da nas bodo obravnavali kot nove in kot tiste, ki se šele porajajo.«

Neupoštevanje preteklosti ima tudi druge slabosti. Praktično bodo namreč pozabljene tudi ne vem kako zanimive ideje, če ne dojamemo takoj, zakaj so koristne. V primeru hrepenenja po koreninah se nam lahko zgodi, da primanjkljaj skrbno raziskane in dokumentirane zgodovine izpolnimo z izmišljenimi in neresničnimi zgodbami.

Popolnoma je jasno, da je pred nami mnogo več dela, ki ga je treba šele narediti, kot ga je v področju zgodovine informacijske znanosti bilo opravljeno.

7. Znanost kot kolektivno dejanje

Znanost je kolektivno dejanje, pri katerem neposredno sodelujemo s drugimi strokovnjaki in znanstveniki. To priča tudi naša knjiga, ki je nastala v sodelovanju z mlajšimi kolegicami in kolegi, ki so soavtorji posameznih delov.

Po Mertonu (1942; Šercar, 1988) gre za komunalizem oz. komunitarianizem (ang. community, skupnost) v znanosti. »Komunizem« v netehniškem in razširjenem občutku skupnega lastništva je drugi sestavni del znanstvenega etosa. Vsebinske ugotovitve znanosti so produkt družbenega sodelovanja in so skupna dediščina, v kateri je intelektualni kapital posameznega znanstvenika močno omejen. Znanstvena etika reducira lastninske pravice v znanosti na najmanjšo možno mero – na priznanje in samozavest, ki pa temelji na priznanju. Merton utemeljuje etos znanosti na štirih stebrih, na kratko CUDOS: komunizem, univerzalizem, nesebičnost (disinterestedness) in organiziran skepticizem.

Individualna psihologija Alfreda Adlerja obravnava človeka holistički kot edinstveno celoto, ki jo oblikujejo zunanje okoliščine in subjektivno dojemanje življenjske situacije in sveta, ki motivira naša dejanja, ne pa kot skupek fragmentarnih delov, ki jih po Sigmundu Freudu poganjajo id, ego in super ego¹⁰ . Temeljna gonilna sila vseh ljudi je doseči superiornost, toda ne nad drugim, temveč nad svojim prejšnjim jazom, pri čemer ne gre za egoistično brezobzirnost (aroganco, lat arrogantia, ošabnost, oholost), temveč za osebno rast in samoizboljšanje. Samoizpolnitev je intrinzična potreba po proaktivnem prispevanju k drugim in k skupnosti.

Prizadevanje za popolnost je gonilna sila vseh gonil, neločljiv del človeške narave. To ni potreba po vodstvu, pridobivanju vplivnega položaja v družbi in materialnega bogastva. Prizadevanje za popolnost teče vzporedno s telesnim razvojem in predstavlja nujnost samega človeka. Je v osnovi vseh rešitev življenjskih problemov in se kaže v načinu, kako se lotevamo teh problemov. Vse naše funkcije sledijo njegovi smeri.

Osebnost je celostni vzorec relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki med seboj razlikujemo. Osebnost predstavlja pet »velikih lastnosti« – čustvenost, ekstravertnost, vestnost, prijetnost in odprtost za izkušnje. Slednja vključuje šest dimenzij: domišljijo, estetsko občutljivost, pozornost do notranjih čustev, naklonjenost raznolikosti (pustolovstvo), intelektualno radovednost in izzivanje avtoritete (psihološki liberalizem). K pet dimenzionalnem modelu osebnosti sta Lee in Ashton (2012) dodala faktor H. »H« v izrazu »faktor H« pomeni »poštenost-ponižnost« (Honesty-Humility), eno od šestih osnovnih dimenzij človeške osebnosti. Ljudje, ki imajo visoko raven H, so iskreni in skromni, ljudje, ki imajo nizko raven H, so licemerni in ošabni in si mislijo, da so boljši, kot so! Raven H ni odvisen samo od genov in ni le biološki determiniran, ampak tudi od svobodne volje, osebne odgovornosti in uštevnosti. Ni intuitivno očitno, da so lastnosti poštenosti in ponižnosti med seboj povezani, in do nedavnega faktor H ni bil priznan kot osnovna dimenzija osebnosti. Toda znanstveni dokazi kažejo, da lastnosti poštenosti in ponižnosti oblikujeta enotno skupino osebnostnih lastnosti, ki so ločene od drugih petih skupinah lastnosti, opredeljenih pred več desetletji.

Dejstvo, da je znanost kolektivno dejanje potrjuje tudi precejšnja uporaba citiranja del drugih avtorjev. Na ta način nastaja znanost avtopoetsko - iz sebe same kot znanosti. Citiranje je tudi način, na kateri znanost deluje kot industrija znanja. Citatna analiza je odkrila, da so v sistemu znanosti najbolj plodovita stičišča, kjer sodelujeta dve ali več znanosti. (Garfield, 1979; Šercar, 1988)

Za informacijsko znanost kot znanost in statu nascendi (v nastajanju) je značilno, da k njenem razvoju prispevajo predvsem znanstveniki iz drugih področjih.

Nekatere dele knjige sem kot rečeno napisal sam, nekatere pa s sodelavci¹¹ , saj je znanost kolektivno početje.

⁹ L. 1990 smo z Tomažem Seljakom na čelu preoblikovali Računalniški center Univerze v Mariboru (RCUM) v Institut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru (IZUM)! Za spremljanje razvoja institucij in služb v informacijskem poklicnem prostoru v svetu, predvsem v ZDA, me je zaintrigiral prof. Božo Težak, ki je leta 1967 po zgledu na The National Referral Center for Science and Technology Kongresne knjižnice (LC) v Washingtonu, ZDA, ki je bil ustanovljen 1963. leta, osnoval Referalni center Univerze v Zagrebu (RC). Leta 1974 (1. aprila) sem se zaposlil v RC-u v Zagrebu, kjer sem do odhoda v RCUM v Mariboru (1. aprila 1990. leta) opravljal različne posle in dolžnosti, strokovnega sodelavca, tajnika, raziskovalca in direktorja. Ko sem leta 1988 ugotovil, da so ukinili Referalni center v LC, smo 1989. leta preoblikovali RC v Institut informacijskih znanosti v Zagrebu, slednji pa je bil ukinjen leta 1994!
Tako sem v obdobju dveh letih sodeloval pri oblikovanju dveh institutov informacijskih znanostih!

¹⁰ Id, ego in superego so prvine Freudove psihoanalitične teorije. Id predstavlja nezavedne nagone in želje, ki iščejo takojšnjo zadovoljitev in užitek.Ego deluje kot posrednik med idom in realnostjo, uravnava želje z družbenimi normami in moralnimi omejitvami. Superego uveljavlja etične standarde in ideale, ponotranjuje družbena pravila in starševske zahteve iz otroštva. Ti elementi skupaj oblikujejo posameznikovo osebnost in vedenje.

¹¹ Vojko Ambrožič, Igor Brbre, Primož Britovšek, Romana Muhvič Šumandl, Bojan Oštir, Anka Rogina, Pero Šobot, Bojan Štok, Valerija Trojar, Tvrtko Ujević in Alojz Urbajs.