Temačni svet animalne erotike in seksusa v erotični igri Sen kresne noči Williama Shakespearja
Razpravica Antropologija sanjarja je objavljena 1. marca 2014 v 79. številki XVII. letnika online revije Locutio. Pred dvema mesecema sem jo dopolnil, predvsem z opombo pod črto, ki sem jo povezal z na koncu dodanem odstavku, ki se glasi: »Pot proti snu je pesem. Titanija, kraljica vil pravi: »U sanak s pjesmom me uspavajte … i ostavite me, da počivam.«, citirano po Shakespeare, W., 1970. San ivanjske noći (Prevedel Milan Bogdanović; redigiral Josip Torbarina). Zagreb: Matica hrvatska, 5; ang. »Sing me now asleep … and let me rest«, W. Shakespeare, A Midsummer Nightʼs Dream, II., 2. V tekstih tako strokovnih in znanstvenih kot tudi leposlovnih pogosto uporabim opombe pod črto. Čeprav branje teh opomb ni obvezno, pa vendarle vpliva na razumevanje pomena. Kajti dodana opomba je večja kot prvotno besedilo razpravice, naj bi slednje bilo I., pričujoča opomba pa II. del prenovljenega leposlovnega poizkusa kot nove celote!
Moral sem ostareti, da bi razumel Sen kresne noči in lahkote spolnosti! Ob tem mi je pomagal tudi esej poljskega teatrologa Jana Kotta Titanija in oslova glava.
Od vseh Shakespearjevih iger je Sen kresne noči najbolj erotična igra, kjer je erotika brutalna skoraj kot v 130. sonetu My mistress’ eyes are nothing like the sun, Ne, ona nima žametnih oči (prevedel Janez Menart)! Sen je bil prvikrat uprizorjen kot priložnostna komedija, skorajda zasebna svatba matere Earla of Southampton. Na svatbo so prišli vsi ljubimci in ljubice, prijatelji in prijateljice mladega grofa. V vsej tej sijajni tovarišiji se je nekaj let prej znašel tudi Shakespeare skupaj z Marlowom. Kott si želi, da bi med prvimi gledalci Sna bila tudi »črna dama« iz Sonetov. Med ljubimci ljubezenskega kvarteta skorajda ni razlik. Ljubčki so zamenljivi in vse temelji na popolni zamenljivosti ljubezenskih partnerjev. Vsi pari se vsevprek zamenjujejo. Helena ljubi Demetrija, Demetrij ljubi Hermijo, Hermija ljubi Lisandra. Potem Lisander lovi Heleno, Helena Demetrija, Demetrij Hermijo. Partner nima več imena, niti obraza ne. Samo najbliže je! Kresna noč je bila najbolj nora za Hermijo, ki je dvakrat izmenjala ljubčka. S vilinsko kraljico Titanijo, ki je obenem tudi sodomitka, je povezana živalska erotika, v katero se zaplete ves ljubezenski kvartet zaljubljencev. Soprog, vilinski kralj Oberon napoveduje, da bo Titanija spala z živaljo, in sicer s Klobčičem, spremenjenim v osla. Kott ugotavlja, da so od antike do renesanse oslu pripisovali največjo seksualno potenco in med vsemi četveronožci je menda osel obdarjen z najdaljšim in najbolj trdim falusom! Živali, ki jih navaja uspavanka, zapeta Titaniji pred spanjem, kače, polži, netopirji in pajki pa sodijo v priljubljeni bestiarij freudističnih sanjskih bukev. Vitka, čustvena in lirična Titanija gre od vseh likov v igri najdlje in najgloblje v temačni svet animalne erotike in seksusa. Titanija je priprla oči in sanja o čisti živalskosti! Titanijo, ki ljubkuje osla, je naslikal judovsko-belorusko-francoski nadrealistični slikar Marc Chagall ((1887-1985), belorusko Марк Захаравіч Шаґал, jidiš מאַרק שאַגאַל, rusko Марк Заха́рович Шага́л). Vendar je po oceni Jana Kotta Goya v Los Caprichos nemara edini, ki je šel v svoji domišljiji še dalje v temine živalskega erotizma od Shakespearja! Norija je trajala vso kresno noč. Zaljubljenci se sna te noči sramujejo in nočejo govoriti o ljubezenski noriji, oproščeni laži in zadržkov, ki jih je sprostila noč, tako kot se o grdih sanjah ne govori. Cenzura dneva pa ukazuje, da se vse spet pozabi.
Komedija Sen kresne noči se konča s Tezejevim nagovorom. Tezej je po grški mitologiji sin atenskega kralja Ajgeja, po katerem se imenuje Egejsko morje, in je bil tudi kralj v Atenah in največji jonski junak. Pred nagovorom rokodelca plešeta bergamask, groteskni ples znan po svoji norčavosti; izvira iz Bergama v Italiji; izvajajo ga klovni. Pa vendarle sledi dodatek. Na oder vstopajo Pak, vilinski kralj Oberon, vilinska kraljica Titanija in vile. Oberon vodi vilinsko kolo i pesem. Potem vsi odidejo razen škrata Paka. Gledališče je v temi in tišini. Predstava se konča s Pakovim epilogom:
(V hrvaščini)
»Ako nisu težnje naše
Zadovoljstvo stekle vaše,
Zamislite, da ste snili
I tek žrtve varke bili.
I da one slike tašte
Tek su san i porod mašte.
Ne budite zle nam volje,
Drugi put će biti bolje.
Ako zvižduk vaš nas mine,
Te nam tako sreća sine,
Puk se kune svojom glavom,
Sve će stazom poći pravom –
Ili lažem, to kad velim –
Laku noć vam svima želim –
Plješčite nam, pa će sve
Popravit se mane te.«1>/sup>
(V slovenščini)
»Če vas sence smo vžalile,
mislite, da vse to bile
so le sanje: da zaprli
ste oči, prikazni zrli.
In ker norčavo to dejanje
vam kazalo je le sanje,
nas zato ne grajajte!
Lahko noč vam, dobro spite!
Zaploskajte prijazno nam
in Šotek (gozdni škrat, op. tmš) vse povrne vam.«2
Izvirno »Puck«, po Bogdanoviću in Torbarini »Puk«, po Župančiču »Pak« je podoben Arielu iz Viharja in je Sen kresne noči tudi napoved Viharja. Pak ni samo palček nagajivček iz nemške pravljice za otroke ali kak poetičen škrat iz romantične vilinske igre, ni pajac in tudi ni zgolj igralec, temveč režiser in inšpicient predstave, ki ima na vrvici vse like in ki je vbrizgal zaljubljencem v oči jagodov sok. Hkrati je dobrodušni Robin-prijateljček in grozljivi zlodej Hobgolbin, hudobni palček, hudič, podoba zla, za katerega čas in prostor ne obstojita in je lahko na več mestih hkrati.
Pesništvo je tudi po Shakespearju iluzija, upravičena prevara, očaranje in zapeljevanje, apate - kot pravi Gorgija, starogrški filozof, sofist in retorik (živel nekje med 483. in 375. l. pr. n. št.), saj nič ne obstaja; če pa nekaj obstaja, je neprepoznavno; pa tudi če je znano, ga ni mogoče izraziti ali razložiti!
Za Sen kresne noči je napisano precej glasbe. Vsekakor najbolj svetovno znana in popularna je Svatbena koračnica, ki jo je poleg Scherza in Notturna kot tretji stavek scenske glasbe za Sen kresne noči skladal Felix Mendelssohn Bartholdy (1809.-1847.), predstavnik nemškega romantičnega obdobja v glasbi. Koračnica izvirno spremlja svatbo Tezeja in Amazonske kraljice Hipolite. Čeprav je Svatbena koračnica postala važno mesto v tovrstnem obredu svojstvenem zahodni kulturi, ločeno od konteksta Sna kresne noči, ne kaže, da je Mendelssohn razumel temačnega sveta erotike in seksusa Shakespearjeve igre!
Plaudite cives, državljani, ploskajte, je klic rimskih igralcev gledalcem na koncu predstave! Izrek acta est fabula plaudite, igra je bila zaigrana, ploskajte, je tudi običajen konec rimljanskih komedij; po neki verziji so to bile zadnje besede Cesarja Avgusta in nekaterih drugih slavnih ljudeh neposredno pred smrtjo. Na koncu srednjeveške komedije bi igralci tudi povabili gledalce, da ploskajo s besedami Plaudite, amici, comedia finita est!
Konec
»Urejeno« 2017-11-20
1Citirano po: Shakespeare, W., ¸1970. San ivanjske noći (Preveo Milan Bogdanović; redigirao Josip Torbarina). Zagreb: Matica hrvatska, 105.
2 Citirano po: Kreft, B. Odlomki iz režiserjevih zapiskov. Gledališki list Drame SNG Ljubljana. Posebna priloga št. 1, letnik XL., sezona 1960—1961. — Tisk Tiskarne CP ≫Delo≪
Temačni svet animalne erotike in seksusa v erotični igri Sen kresne noči Williama Shakespearja
Razpravica Antropologija sanjarja je objavljena 1. marca 2014 v 79. številki XVII. letnika online revije Locutio. Pred dvema mesecema sem jo dopolnil, predvsem z opombo pod črto, ki sem jo povezal z na koncu dodanem odstavku, ki se glasi: »Pot proti snu je pesem. Titanija, kraljica vil pravi: »U sanak s pjesmom me uspavajte … i ostavite me, da počivam.«, citirano po Shakespeare, W., 1970. San ivanjske noći (Prevedel Milan Bogdanović; redigiral Josip Torbarina). Zagreb: Matica hrvatska, 5; ang. »Sing me now asleep … and let me rest«, W. Shakespeare, A Midsummer Nightʼs Dream, II., 2. V tekstih tako strokovnih in znanstvenih kot tudi leposlovnih pogosto uporabim opombe pod črto. Čeprav branje teh opomb ni obvezno, pa vendarle vpliva na razumevanje pomena. Kajti dodana opomba je večja kot prvotno besedilo razpravice, naj bi slednje bilo I., pričujoča opomba pa II. del prenovljenega leposlovnega poizkusa kot nove celote!
Moral sem ostareti, da bi razumel Sen kresne noči in lahkote spolnosti! Ob tem mi je pomagal tudi esej poljskega teatrologa Jana Kotta Titanija in oslova glava.
Od vseh Shakespearjevih iger je Sen kresne noči najbolj erotična igra, kjer je erotika brutalna skoraj kot v 130. sonetu My mistress’ eyes are nothing like the sun, Ne, ona nima žametnih oči (prevedel Janez Menart)! Sen je bil prvikrat uprizorjen kot priložnostna komedija, skorajda zasebna svatba matere Earla of Southampton. Na svatbo so prišli vsi ljubimci in ljubice, prijatelji in prijateljice mladega grofa. V vsej tej sijajni tovarišiji se je nekaj let prej znašel tudi Shakespeare skupaj z Marlowom. Kott si želi, da bi med prvimi gledalci Sna bila tudi »črna dama« iz Sonetov. Med ljubimci ljubezenskega kvarteta skorajda ni razlik. Ljubčki so zamenljivi in vse temelji na popolni zamenljivosti ljubezenskih partnerjev. Vsi pari se vsevprek zamenjujejo. Helena ljubi Demetrija, Demetrij ljubi Hermijo, Hermija ljubi Lisandra. Potem Lisander lovi Heleno, Helena Demetrija, Demetrij Hermijo. Partner nima več imena, niti obraza ne. Samo najbliže je! Kresna noč je bila najbolj nora za Hermijo, ki je dvakrat izmenjala ljubčka. S vilinsko kraljico Titanijo, ki je obenem tudi sodomitka, je povezana živalska erotika, v katero se zaplete ves ljubezenski kvartet zaljubljencev. Soprog, vilinski kralj Oberon napoveduje, da bo Titanija spala z živaljo, in sicer s Klobčičem, spremenjenim v osla. Kott ugotavlja, da so od antike do renesanse oslu pripisovali največjo seksualno potenco in med vsemi četveronožci je menda osel obdarjen z najdaljšim in najbolj trdim falusom! Živali, ki jih navaja uspavanka, zapeta Titaniji pred spanjem, kače, polži, netopirji in pajki pa sodijo v priljubljeni bestiarij freudističnih sanjskih bukev. Vitka, čustvena in lirična Titanija gre od vseh likov v igri najdlje in najgloblje v temačni svet animalne erotike in seksusa. Titanija je priprla oči in sanja o čisti živalskosti! Titanijo, ki ljubkuje osla, je naslikal judovsko-belorusko-francoski nadrealistični slikar Marc Chagall ((1887-1985), belorusko Марк Захаравіч Шаґал, jidiš מאַרק שאַגאַל, rusko Марк Заха́рович Шага́л). Vendar je po oceni Jana Kotta Goya v Los Caprichos nemara edini, ki je šel v svoji domišljiji še dalje v temine živalskega erotizma od Shakespearja! Norija je trajala vso kresno noč. Zaljubljenci se sna te noči sramujejo in nočejo govoriti o ljubezenski noriji, oproščeni laži in zadržkov, ki jih je sprostila noč, tako kot se o grdih sanjah ne govori. Cenzura dneva pa ukazuje, da se vse spet pozabi.
Komedija Sen kresne noči se konča s Tezejevim nagovorom. Tezej je po grški mitologiji sin atenskega kralja Ajgeja, po katerem se imenuje Egejsko morje, in je bil tudi kralj v Atenah in največji jonski junak. Pred nagovorom rokodelca plešeta bergamask, groteskni ples znan po svoji norčavosti; izvira iz Bergama v Italiji; izvajajo ga klovni. Pa vendarle sledi dodatek. Na oder vstopajo Pak, vilinski kralj Oberon, vilinska kraljica Titanija in vile. Oberon vodi vilinsko kolo i pesem. Potem vsi odidejo razen škrata Paka. Gledališče je v temi in tišini. Predstava se konča s Pakovim epilogom:
(V hrvaščini)
»Ako nisu težnje naše
Zadovoljstvo stekle vaše,
Zamislite, da ste snili
I tek žrtve varke bili.
I da one slike tašte
Tek su san i porod mašte.
Ne budite zle nam volje,
Drugi put će biti bolje.
Ako zvižduk vaš nas mine,
Te nam tako sreća sine,
Puk se kune svojom glavom,
Sve će stazom poći pravom –
Ili lažem, to kad velim –
Laku noć vam svima želim –
Plješčite nam, pa će sve
Popravit se mane te.«1>/sup>
(V slovenščini)
»Če vas sence smo vžalile,
mislite, da vse to bile
so le sanje: da zaprli
ste oči, prikazni zrli.
In ker norčavo to dejanje
vam kazalo je le sanje,
nas zato ne grajajte!
Lahko noč vam, dobro spite!
Zaploskajte prijazno nam
in Šotek (gozdni škrat, op. tmš) vse povrne vam.«2
Izvirno »Puck«, po Bogdanoviću in Torbarini »Puk«, po Župančiču »Pak« je podoben Arielu iz Viharja in je Sen kresne noči tudi napoved Viharja. Pak ni samo palček nagajivček iz nemške pravljice za otroke ali kak poetičen škrat iz romantične vilinske igre, ni pajac in tudi ni zgolj igralec, temveč režiser in inšpicient predstave, ki ima na vrvici vse like in ki je vbrizgal zaljubljencem v oči jagodov sok. Hkrati je dobrodušni Robin-prijateljček in grozljivi zlodej Hobgolbin, hudobni palček, hudič, podoba zla, za katerega čas in prostor ne obstojita in je lahko na več mestih hkrati.
Pesništvo je tudi po Shakespearju iluzija, upravičena prevara, očaranje in zapeljevanje, apate - kot pravi Gorgija, starogrški filozof, sofist in retorik (živel nekje med 483. in 375. l. pr. n. št.), saj nič ne obstaja; če pa nekaj obstaja, je neprepoznavno; pa tudi če je znano, ga ni mogoče izraziti ali razložiti!
Za Sen kresne noči je napisano precej glasbe. Vsekakor najbolj svetovno znana in popularna je Svatbena koračnica, ki jo je poleg Scherza in Notturna kot tretji stavek scenske glasbe za Sen kresne noči skladal Felix Mendelssohn Bartholdy (1809.-1847.), predstavnik nemškega romantičnega obdobja v glasbi. Koračnica izvirno spremlja svatbo Tezeja in Amazonske kraljice Hipolite. Čeprav je Svatbena koračnica postala važno mesto v tovrstnem obredu svojstvenem zahodni kulturi, ločeno od konteksta Sna kresne noči, ne kaže, da je Mendelssohn razumel temačnega sveta erotike in seksusa Shakespearjeve igre!
Plaudite cives, državljani, ploskajte, je klic rimskih igralcev gledalcem na koncu predstave! Izrek acta est fabula plaudite, igra je bila zaigrana, ploskajte, je tudi običajen konec rimljanskih komedij; po neki verziji so to bile zadnje besede Cesarja Avgusta in nekaterih drugih slavnih ljudeh neposredno pred smrtjo. Na koncu srednjeveške komedije bi igralci tudi povabili gledalce, da ploskajo s besedami Plaudite, amici, comedia finita est!
Konec
»Urejeno« 2017-11-20
1Citirano po: Shakespeare, W., ¸1970. San ivanjske noći (Preveo Milan Bogdanović; redigirao Josip Torbarina). Zagreb: Matica hrvatska, 105.
2 Citirano po: Kreft, B. Odlomki iz režiserjevih zapiskov. Gledališki list Drame SNG Ljubljana. Posebna priloga št. 1, letnik XL., sezona 1960—1961. — Tisk Tiskarne CP ≫Delo≪
