Naomi Klein, 2008. The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism in Ben Hayes, 2014. State of Power - priloga h gradivu za kritiko informacijskega totalitarizma
Omenjeni zakon, ki je bil prvič sprejet po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001, ameriškim obveščevalcem omogoča, da lahko prisluškujejo telefonskim in vsem drugim oblikam komunikacij tujcev brez sodnega naloga. Če pa želijo spremljati ameriške državljane, morajo zaprositi za nalog posebno sodišče v Washingtonu.
Sodišče, katerega člane imenuje vrhovno sodišče ZDA, obstaja že več kot 30 let, ustanovljeno pa je bilo za nadzor nad sovjetskimi in drugimi vohuni v času hladne vojne. Po izbruhu vojne proti terorizmu so se določila zakona razširila na osumljene teroriste tudi brez sodnega naloga.
Delovanje ameriških obveščevalcev glede prisluškovanja nadzira le senatni odbor za obveščevalne zadeve. Predsednica odbora, sicer liberalna demokratka Dianne Feinstein iz Kalifornije in vodilni republikanec konservativni Saxby Chambliss iz Georgije sta kolegom zagotovila, da je vse pod nadzorom in težave, če nastanejo, odbor uspešno reši.
Član odbora, liberalni demokrat Ron Wyden iz Oregona, pa je trdil nasprotno in vztrajal, da je potrebno najti boljše ravnotežje med varnostjo in spoštovanjem državljanskih svoboščin. Wyden je vse od septembra zadrževal potrditev zakona v senatu in je privolil v glasovanje šele, ko so mu dovolili, da javno izrazi svoje skrbi.
Nasprotnike zakona skrbi to, da lahko obveščevalci in organi pregona informacije pridobljene s prisluškovanjem tujcem brez nalogov uporabijo proti ameriškim državljanom.
Doktrina ameriške administracije o privatizaciji državne/domovinske varnosti
Mnoge od nalog v ameriški vojski, od varnosti do logistične podpore, so zahtevale, zahtevajo in bodo zahtevale tesno sodelovanje z zasebnimi izvajalci (contractors) (Grange, 2006)
Danes, ko so ameriške vojaške efektive zunaj ZDA , npr. v Afganistanu in Iraku, vedno večje, ko se globalna vojna proti terorizmu razširja, hkrati narašča tudi povpraševanje po zasebnih izvajalcih in javljajo številna nova pravna, logistična in socialna vprašanja.
Privatizacija domovinske varnosti je izrednega pomena za državo. Večina tistih, ki se spoznajo na razmerja vojaških in zasebnih izvajalcev so prepoznali nujno potrebo po stalnem nacionalnem dialogu med ljudmi iz različnih poklicnih okolij in perspektiv, pravnimi strokovnjaki, vojaškim osebjem in drugimi predstavniki zasebnega in vladnega sektorja, o privatizaciji funkcij, ki jih tradicionalno vršijo vojaške in zvezne varnostne agencije.
Konsenz o privatizaciji domovinske varnosti na konferenci McCormick Tribune Foundation, ki je potekala 11. in 12. maja 2006, je bil ključni korak v tej smeri (McCormick Tribune Foundation, 2006).
V dvajsetem stoletju je močna in dobro financirana vojska imela omejeno potrebo po zasebnih izvajalcih. Ampak zmanjšanje proračuna za obrambo po koncu hladne vojne ter zaposlovanje delovne sile in spreminjajoča se narava državne obrambe so povečali potrebo po zasebnih vojaških izvajalcih (Private Military Contractors, PMC) glede strokovnega znanja in dodatnih vojaških zmogljivostih. Treba je razmejiti vloge in naloge vladnih izvajalcev od vlog in nalog, ki jih prevzemajo PMC, in opredeliti njihove odgovornosti ter pravne aspekte dela na nalogah, ki jih prevzemajo zasebni izvajalci.
Dejstva, ki govorijo v prid zunanjem izvajanju (outsourceing) so:
Manjša sredstva za vojsko in potreba po povečanju zmogljivosti: kadar so vladna sredstva neustrezna, zasebni izvajalci igrajo pomembno vlogo pri doseganju ciljev domovinske varnosti glede zmožnosti vlade, da se hitro odzove v kriznih in izrednih razmerah.
Enostavnost in hitrost izpopolnjevanja in razporeditve: državna birokracija je pogosto glavni razlog za odločitev o oddajanju izvajanja nalog zunanjim izvajalcem. Zasebni izvajalci so zmožni hitro združiti visoko usposobljene ljudi in se tudi hitro odzvati na novo situacijo.
Visokotehnološke veščine (skills), strokovno znanje in ekspertnost: v preteklosti se je vlada obrnila na zasebne izvajalce za določene zapletene naloge, ki zahtevajo posebno tehnično, področno (regional) in taktično strokovno znanje. Danes so te veščine z vojaško opremo in sistemi, ki se nenehno razvijajo, vedno bolj dostopne prek PMC.
Zmanjševanje političnih tveganj: zunanje izvajanje lahko zmanjša politična tveganja za oblikovalce politik. Poškodbe in smrtne žrtve med PMC javnost ne jemlje tako resno kot poškodbe in smrtne žrtve med vojaki.
Prožnost: PMC-i se lažje uporabijo za kratkoročne projekte.
Stroški: pravilna uporaba PMC-jev je cenejša od vojaške.
Naslednje je vprašanje, ali se lahko motivi zasebnega sektorja uskladijo s potrebo po varnosti in pripadnosti ameriški vladi?
Kdo je pristojen za varnost države? Ali obstajajo omejitve za zunanje izvajanje? Poleg tega, da je nesporno, da imajo ključno vlogo izvajalci, obstajajo tudi sporna področja, ki vključujejo intelektualni kapital, upravljanje, oblikovanje politik in nadzor.
Ključna področja domovinske varnosti so tri:
Zaščita glavne infrastrukture: v situaciji, ko je 90 ključne infrastrukture v zasebnem sektorju, se zastavljajo naslednja vprašanja: kakšna je usposobljenost teh 90 za notranjo varnost? Kateri so standardi? Kdo je odgovoren za ocenjevanje (evaluation)?
Katastrofalni teroristični napadi in življenje v svetu po 11. 9. 2001: Ali imajo lahko združene zvezne države sposobnost, da se spopadejo z grožnjami terorizma na lokalni ravni? V kolikšni meri lahko zasebni izvajalci nadomestijo zaprisežene častnike v vlogi domovinske varnosti? Kako ohranjamo ravnovesje med zaščito državljanskih svoboščin in potrebo po zbiranju obveščevalnih podatkov? Ali je domovinska varnost javna dobrina ali blago, ki se kupi na trgu?
Naravne nesreče: velike katastrofe se ne ustavijo na državni ali lokalni ravni in so pomembni nacionalni in regionalni odzivi ter tesna koordinacija med njimi.
V zvezi s pravnimi in etičnimi implikacijami uporabe PMC je veliko vprašanj, ki potrebujejo odgovore.
Ni pomanjkanja zakonov, ki urejajo vojaški in oboroženi spopad na tujih tleh. Toda, ko gre za zasebne vojaške izvajalce, obstaja dvoumnost glede tega, kateri zakoni bi se mogli in morali uporabljati. Razvijajoča se vloga PMC-jev in spreminjajoča se narava vojskovanja prispevata kompleksnosti tega izziva, saj se je ločnica med nalogami vojaškega in zasebnega osebja v zadnjih letih bistveno zameglila.
Odgovore potrebujejo predvsem naslednja vprašanja:
Ali obstajajo jasna svarila - in jasno določene posledice - za neetično ali nezakonito vedenje PMC-jev v tujini?
Ali bi morali biti PMC razvrščeni kot civilisti ali kot vojaki? V skladu z mednarodnim pravom je vlada ZDA odgovorna za akcije PMC. Vendar na bojnem polju obstaja resen problem nadzorovanja: ali PMC odgovarja svojemu delodajalcu ali vojaškim oficirjem?
Kako naj se rešijo pogodbeni spori?
Zaključne misli in nadaljnji koraki: ob soočanju s stalno naraščajočim nasiljem na Bližnjem vzhodu in z nenehnimi grožnjami domovinske varnosti se bo potreba po uporabi zasebnih izvajalcev za dopolnitev vladnih zmogljivosti zagotovo povečala. Obstaja potreba po nadaljnjih razpravah in preiskovanjih.
Priporočila vključujejo:
Ocenjevanje, katere naloge ali funkcije so temeljne vojaške zmogljivosti in premišljevanje o prihodnosti uporabe PMC ne le v vojaških misijah, ampak tudi pri obnovi držav in mirovnih operacij, mora varovati in izvajati samo vojska. To delo vključuje razvoj usklajene in enotne vladne politike, ki se uporablja kot skupno stališče ministrstva za zunanje zadeve, FBI, CIA, ministrstva za domovinsko varnost, ministrstva za zdravje in socialne zadeve ter drugih ustreznih vladnih agencij.
Skupne standarde uspešnosti in merila uspešnosti za vladno osebje in PMC-je.
Boljše sodelovanje javnega in zasebnega sektorja pri zagotavljanju ustreznega ravnovesja med nadzorom in odgovornostjo.
Izboljšanje vladne pogodbene politike, postopkov in nadzora. Priporočeno je, da se v vojski oblikuje posebno telo za najem zasebnih izvajalcev in upravljanje pogodb.
Zanesljiv sistem odgovornosti in samoregulacije. Pomembni elementi vključujejo razvoj standardov, uporabo najboljših praks in vzpostavitev etičnega kodeksa ravnanja.
Povečano medsebojno usposabljanje in komuniciranje v okviru prizadevanja, da se premagajo kulturne ovire, izboljša zaupanje in spodbujanje občutka in predanosti skupnemu poslanstvu.
Formaliziran mehanizem za jasno poveljevanje in nadzor na bojnem polju.
Pregledovanje in pojasnjevanje pravnega statusa zasebnih pogodbenih izvajalcev v tujini.
ZDA se ukvarjajo z generacijskim bojem proti teroristom, ki želijo napadati ameriški narod, državo in način življenja, informirana, budna in angažirana javnost je en najboljših dejavnikov za prepoznavanje morebitnih teroristov in preprečevanje napadov.
Ministrstvo za domovinsko varnost (Department of Homeland Security, DHS) ima pomembno nalogo: varovati ZDA, ameriški narod, vrednote in način življenja pred številnimi grožnjami, s katerimi se sooča. To zahteva predanost več kot 240.000 zaposlenih na delovnih mestih, ki segajo od letalske varnosti in varnosti meja do odzivanja na izredne razmere, od analitika kibervarstva (cybersecurity) do inšpektorja za kemična sredstva. Naloge so široke, cilj pa jasen - ohranjanje varne Amerike! (About DHS, Homeland Security, 2018)
Od leta 2015 izdaja DHS> - Bilten nacionalnega sistema proti terorizmu, skrajšano Bilten NTAS (National Terrorism Advisory System Bulletin) o nevarnostih terorizma za domovinsko varnost ZDA (National Terrorism Advisory System Bulletin, 2016, 2017).
Kritika uradne doktrine o privatizaciji domovinske varnosti
Naomi Klein je v knjigi The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism (Klein, 2008c) demistificirala mit, da je prosti trg zmagal na demokratičen način. Gre za zgodbo, kako so v zadnjih štirih desetletjih onkraj svetovne krize in vojn v svetu premagale politike ameriškega »prostega trga« s pomočjo »doktrine šoka«, ki predstavlja zavestno izkoriščanje ljudi in držav v stanju šoka, povzročenega z različnimi naravnimi in drugimi katastrofami (disasters).
Doktrina šoka (shock docrine) velikega guruja radikalnega, »čistega«, fundamentalističnega »dizaster« kapitalizma ameriškega ekonomista Miltona Friedmana je implementirana tudi na področju domovinske varnosti (homeland security) po terorističnem napadu v ZDA 11. 9. 2001. l. (Klein, 2008a, 2008b)
Radikalni, »čisti«, fundamentalistični, liberalni neokapitalizem vključuje radikalno agendo proti socialni državi blaginje: nižje davke, deregulacijo, manj predpisov, cenejše delavce, krčenje in privatizacijo funkcij vlade in države po modelu zunanjega izvajanja (outsourcing). Bush mlajši je nameraval privatizirati celo storitve državne pošte, saj le privatne firme razpolagajo z inteligenco in inovativnostjo potrebno za nove varnostne izzive. Za Bushev »new deal« je bil predviden enormni proračun za prenos stotin milijard ameriških dolarjev v zasebni sektor v obliki tajnih pogodb (contracts) brez razpisov. Ideja Bushovega »new deala« obsega tehnologijo, medije in druge komunikacije, zapore, gradbeništvo, izobraževanje, zdravstvo … ter domovinsko varnost doma in v tujini!
Po doktrini šoka je le kriza oziroma neka oblika »dizasterja« predpogoj za dejanske spremembe in razvoj v smeri radikalnega neoliberalnega kapitalizma. Tragedija je priložnost! Predpogoj za uresničevanje Friedmanovega ekonomskega modela je tudi avtoritarna oblast bodisi v odprti bodisi v prikriti obliki.
Naomi Klein navede naslednje »dizasterje«, tiste katastrofične dogodke, za katerim so sledili radikalni neoliberalni ukrepi oblasti: Pinochetov državni udar in umor predsednika Allendeja v Čilu sredi 1970-ih let, ko so takoj preoblikovali gospodarstvo, zmanjšali davke, uvedli prosto trgovino, privatizirali storitveni sektor, zmanjšali socialne transferje in izvedli deregulacijo; M. Tacher je izkoristila Falklandsko vojno l. 1982, da stre stavko rudarjev in izvede prvo privatizacijo v zahodnem demokratičnem svetu; l. 2003 so po okupaciji Iraka pod imenom operacije iraške svobode tam izvedli masovno privatizacijo, uvedli prosto trgovino, 15 davek in skrčili državo; po neurju s poplavo New Orleansa v Louisiani l. 2005, ki jo je povzročil orkan Katarina, so privatizirali šolski sistem in razprodali privatnikom dele države.
Po terorističnem napadu v New Yorku 11. 9. 2001 je Busheva administracija izkoristila strah prebivalstva in začela »vojno proti terorizmu« kot globalno vojno, ki so jo na vseh ravneh vodile privatne družbe, čigava udeležba je plačana z javnim denarjem z neskončnim mandatom zaščite ZDA do dokončne »eliminacije sil zla«! Dejanski cilj pa je bil implementacija modela »privatne« in »profitne« vlade!
V 1990. letih se je začel »boom« IT na varnostnem področju. Kapitalizem je postal ortodoksna ideologija vlad po vsem svetu in je potreba po spremembi stanja na področju varstva tudi postala nuja!
S propadom SZ je propadel t.i. komunistični sistem. Vendar poleg potrošniškega prostega trga v kapitalizmu lahko obstajajo tudi brezplačno zdravstvo, javno šolstvo in veliki del gospodarstva v obliki državnih podjetij v lasti države, spodobne plače, prava delavcev do sindikatov, pravice vlad do davkov in redistribucije bogastva s ciljem, da se zmanjša neenakost, ki zaznamuje korporativni kapitalizem.
Po Bushevi viziji je zagotoviti denar potreben za novi vojni trg in za nakup najboljših tovrstnih proizvodov in storitev izključna vloga vlad! Z drugimi besedami povedano, politiki oblikujejo povpraševanje, zasebni sektor pa zagotavlja rešitve za vse vrste potreb! Busheva administracija je ustanovila novo ministrstvo domovinske varnosti. Ustanovljena je bila nova protiobveščevalna agencija Cifra (Counter Intelligence Field Activity), neodvisna od Cie! Sedemdeset odstotkov proračuna Cifre je bil namenjen privatnim pogodbenikom (contractors) za izvajanje nalog agencije po sistemu zunanjega izvajanja (outsourcing). Domovinska varnost je prepomembna, da se je prepusti vladi, je dejal direktor NSA, ki je kot stotine drugih uradnikov Busheve administracije kmalu zapustil položaj v vladi in se zaposlil v privatnem sektorju, ki je izvajal dejavnosti domovinske varnosti kot outsourcing.
Kajti teroristi delujejo na kateremkoli kraju, v kateremkoli trenutku in z katerimkoli orožjem, morajo varnostne službe ščititi družbo in državo pred vsakim tveganjem, na vsakem mestu, ki ga je možno zamisliti in ob vsakem možnem času. Ni treba dokazovati, da je tveganje realno, ampak je bistveno, da je odziv države takšen, kot da je tveganje 100 ! Ta doktrina je bila zelo ugodna predvsem za proizvajalce hi-tech naprav za detekcijo. Ministrstvo za domovinsko varnost je npr. zagotovilo pol milijarde dolarjev za privatne družbe, ki se ukvarjajo z razvojem in instalacijo tovrstne opreme za detekcijo. Med 11. 9. 2001 in l. 2006 je ministrstvo domovinske varnosti izplačalo privatnim kontraktorjem 130 milijard ameriških dolarjev - vsoto, ki je večja od BDP Čila ali Češke! V zelo kratkem obdobju se je razvila industrija tehnologij za ujemanje teroristov, ki jo je kupovalo ministrstvo domovinske varnosti in Pentagon. Med prvim »boom-om« je v ZDA bilo instalirano 30 milijonov nadzornih kamer in je v enem letu nastalo 4 milijarde posnetkov! Tako so se pojavile tudi potrebe po trgu za analitični softver za skeniranje trakov iz nadzornih kamer in iskanje slik!
Informacijska revolucija je prinesla še en nepričakovani rezultat – mobilni telefoni in iskanje po spletu so se preobrnili v močna sredstva avtoritarnih režimov v sodelovanju s privatnimi družbami za mobitele in iskalne stroje za množični državni nadzor prebivalstva. Posledica skokov hi-tech podjetjih z enega »mehurčka« na drugi predstavlja bizarno združitev varnosti in nakupovalne kulture. Mnoge tehnologije, ki so danes v uporabi kot del vojne proti terorizmu – biometrična identifikacija, video nadzor, zasledovanje iskanj po spletu, rudarjenje podatkov, je razvil privatni sektor kot načine oblikovanja natančnega profila uporabnika, ki so odprli nove perspektive za mikromarketing pred 11. 9!
Na predbožični večer l. 2017 sem si na televiziji ogledal britansko-francosko-ameriški politični triler Državniške igre (State of Play) iz l. 2009 z Russellom Croweom v glavni vlogi. Gre za adaptacijo istoimenske britanske televizijske nadaljevanke iz l. 2003!
Film raziskuje aktualno temo privatizacije ameriške domovinske varnosti; tematizira tudi problem novinarske neodvisnosti ter odnos med politiki in tiskom. Če si ogledate filma, vam ni treba brati Kleinove kritike privatizacije dela vlade z domovinsko varnostjo vred!
Strah pred terorizmom po 11. 9. je postal večji od straha pred življenjem v nadzorovani družbi!
Biznis in vlade so združili svoje strašanske moči z namenom nadzorovanja prebivalstva! Tehnologije Velikega brata so povzročile strah tako pri oglaševalcih (marketers) kot pri trgovcih na drobno. Informacije o dvigu gotovine z kreditnimi karticami so se začele prodajati kot marketinški podatki ne samo potovalnim agencijam, temveč tudi kot varnostni podatki FBI-ju!
Pravkar iz te-le združitve »nakupovalnega centra in skrivnega zapora« (shoping mall and secret prison), ki jo je spoznala in opisala Naomi Klein, izhaja Ben Hayes pri orisu in kritiki sodobne nadzorovane države (2014).
Nadzorovana država
Edward Snowden je junija 2013 dejal, da nas bodo opazovali in posnemali tudi če ne delamo nič narobe. Zmogljivost shranjevanja teh sistemov se vsako leto stalno povečuje in je prišla do točke, kjer nam ni treba storiti ničesar narobe. Preprosto vas začnejo sumiti, tudi če ste prejeli napačen klic. In potem lahko uporabijo ta sistem, da se vrnejo nazaj in pregledajo vsako odločitev, ki ste jo kdaj koli sprejeli, npr. o prijatelju, s katerim ste nekoč davno razpravljali; da vas napadejo na podlagi suma, izvedenega iz vašega nedolžnega življenja in vas vendarle obarvajo kot tistega, ki dela narobe ...
V knjigi Država moči (State of Power), v poglavju Nadzorovana država: dokumenti NSA in globalni protiukrep (State of Surveillance – the NSA Files and the global fightback, pp. 21-29) obravnava Ben Hayes (2014) naslednje teme:
država nadzora je gola,
ključna razkritja Edwarda Snowdena,
»Na kateri koli možni način«; brezobzirnost obveščevalnih služb pri pridobivanju podatkov,
»Veliki podatki«, večji problemi (»Big data”, bigger problems)
Silicijska dolina proti NSA (Silicon Valley vs the NSA?)
Evropa proti »velikemu satanu«, NSA je kot Stasi,
mednarodno pravo v primerjavi s (trans) nacionalno varnostjo (International law vs. (trans)national security),
igle proti kopicami sena,
država v državi, v kateri smo (The state within the state we’re in),
moč in avtonomija v digitalnem kapitalizmu - od pravic do denarja? (Power and autonomy under digital capitalism – from rights to currency?)
Snowden je s svojimi razkritji do nagega slekel državo nadzora. Zmogljivosti nadzora v demokratičnem svetu so najbolj razvite v ZDA, VB, ki vodita zvezo »Five Eyes«, v kateri so še Avstralija, Kanada, in Nova Zelandija. Toda tudi nekatere evropske države in partnerke v Natu imajo razvite tovrstne sposobnosti in tesno sodelujejo z NSA v ZDA in GCHQ, vladnim glavnim stanom za komunikacije v VB. Glede na »bum« industrije za nadzor preseneča, da se številne manj demokratične vlade ne ukvarjajo z enakimi praksami. Preseneča tudi sproščenost, s katero sodobna država moči nadzoruje posameznike in celotno prebivalstvo. Ob tem jim delo olajšujejo zasebna podjetja in pomanjkanje moči in avtonomije pri posameznikih, ki bi morali določati načine, kako reformirati nadzor in upravljati z informacijami o njih. Na razkritja so se odzvali številni uredniki časopisov in žvižgači, njim se je pridružilo več kot 300 nevladnim organizacijam in 500 uglednim avtorjem iz vsega sveta, ki so zahtevali konec množičnega, vsesplošnega nadzora.
Razkritja Snowdena so podprla dolgoletne nacionalne kampanje proti nadzoru, številni parlamenti in medvladne organizacije pa so prvič začele problematizirati to vprašanje. Toda te naraščajoče kampanje še vedno nikakor ne zagotavljajo smiselnih reform.
Po Hayesu so ključna naslednja Snowdenova razkritja: Verizon Court Order: zbiranje zapisov o telefonskih razgovorih milijonov Američanov po sodnem nalogu, uporabnikov Verizona (veri, od lat. veritas, resnica, in zon, od horizon), največjega ponudnika brezžičnih komunikacij v ZDA, ki se je začelo med Bushevim predsedniškim mandatom, ne pa med Obaminim, kot mnogi mislijo; Prism, program za rudarjenje informacij po strežnikih največjih ameriških IKT družb (Google, Apple, Microsoft, Facebook, AOL, PalTalk in Yahoo) ter podoben program Muscular za prestrezanje zapisov na Yahoo in Google; Tempora, internetni program za prestrezanje informacij GCHQ preko podmorskih optičnih kablov ter tovrstni programi NSA Blarney, Fairview, Oakstar in Stormbrew; Xkeyscore, sistem za iskanje informacij po e-pošti, telefonskih klicih, zapisih in dokumentih, ki se prenašajo preko interneta; Boundless informant, brezmejni informator, sistem za analizo podatkov in vizualizacijo podatkov za pregledovanje nadzorovalnih dejavnosti NSA po državah in programih; v 30-dnevnem obdobju, ki se je končalo marca 2013, se je v sistemu nakopičilo skoraj 30 milijard »podatkovnih elementov« samo iz ZDA; Bullrun in Edgehill, ki staneta 250 milijonov dolarjev na leto, po katerem sta NSA in GCHQ rešila veliko tehnologij šifriranja, ki podpirajo varnost interneta; kiber vojna, vohunjenje in zarote, do kolikšne mere so ZDA pripravljene uporabiti mednarodne kibernetske napade z namenom doseči cilje ameriške geopolitike, spremljanje telefonskih klicev 35 tujih voditeljev držav ter soodgovornost NSA in GCHQ za nadzor obveščevalnih služb v Belgiji, Danski, Franciji, Italiji, Japonski, Južni Koreji, Nemčiji, Nizozemski, Norveški, Singapurju, Španiji in Švedski.
Obveščevalne službe so brezobzirne pri pridobivanju podatkov. Snowden pokaže, da obveščevalna skupnost ne izbira načine pridobivanja obveščevalnih podatkov.
Nadzorujejo se celotna komunikacijska omrežja, bodisi »zakonito« (če je dostop do podatkov odobrilo pristojno sodišče) v okviru »prostovoljnih« sporazumov o sodelovanju (med vohunskimi agencijami in podjetji, ki so lastniki omrežij) ali prek »hakiranja« pod pokroviteljstvom države (prestrezanje optičnih kablov in podatkovnih centrov, ki gostijo ta omrežja).
NSA vgrajuje tudi »backdoors« v aplikacije in programsko opremo nekaterih največjih svetovnih IT podjetij in uporablja zlonamerno programsko opremo za krajo informacij iz zasebnih, vladnih in poslovnih omrežij. NSA je »okužila« več kot 50.000 računalniških omrežij po vsem svetu.
Backdoor je metoda, ki je pogosto skrivna, da se zaobide običajno overjanje (avtentikacija) in šifriranje v računalniškem sistemu. Backdoors se pogosto uporabljajo za zaščito oddaljenega dostopa do računalnika in dostopa do navadnega besedila v kriptografskih sistemih.
S klikom nanj se lahko zgodi, da se namesti program, ki se imenuje trojanski konj. Z njim lahko prevaranti dobijo skrit dostop do računalnika in se tako dokopljejo do osebnih podatkov.
NSA in GCHQ sta skupaj ogrozila tudi kriptografijo, ki omogoča varno pošiljanje informacij preko interneta. Tim Berners-Lee, izumitelj svetovnega spleta, je imenoval njihova prizadevanja kot »grozna in neumna«, ker lahko koristijo kriminalnim hakerskim tolpam in sovražnim državam, in dejal, da je zelo naklonjen poskusom povečanja varnosti proti organiziranemu kriminalu.
Če so zgoraj opisane dejavnosti značilne za demokratične vlade, so dejanja Edvarda Snowdena utelešenje načelnega žvižgaštva. Da je bil prisiljen iskati azil v Rusiji, je danes sramota za vse zahodne vlade!
Množični nadzor prebivalstva ni več le značilnost totalitarnih, temveč tudi demokratičnih družb.
Revolucija v informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (IKT) preoblikuje naš odnos do vsakega in do vsake stvari. Ker se vedno več naših odnosov premika na splet - naše interakcije s prijatelji in znanci na socialnih medijih, s podjetji in ponudniki storitev prek e-poslovanja, z bankami in storitvami e-uprave ter s političnimi kampanjami – se zbira vedno več informacij o nas. Vse je zabeleženo, shranjeno in analizirano! Gospodarski in organizacijski razlogi za ohranjanje teh podatkov so vsako leto vedno močnejši. Ker je vedno več stvari, ki jih imamo, povezanih z digitalnim svetom in se nam nudi vedno več spletnih storitev, bolj občutljive so informacije, ki jih puščamo za seboj - kje smo bili, kaj smo naredili in kom smo jih storili. Osebni podatki vključujejo podatke, ki nas identificirajo, podatke o vsebini, kaj pišemo in govorimo in »metapodatke«, podatki o podatkih, kot so zapisi klicev, internetni promet, podatki o lokaciji itd. Temne strani IKT so množično zbiranje, shranjevanje in analiziranje osebnih podatkov, ki jih puščamo vsepovsod, brez naše informirane privolitve! Zato je potreba po zaščiti naše pravice do zasebnosti pred obveščevalnimi in varnostnimi agencijami le del problema. Zagotoviti moramo tudi zaščito pred tistimi podjetji, katerih dobiček in uspeh sta odvisni od dostopa in monetizacije čim več naših osebnih podatkov.
Monetizacija je pretvarjanje manj likvidnih ali nedenarnih sredstev v denar; tudi uporaba gotovinskih nadomestkov v funkciji prometa in plačila; element procesa emisije denarja. Od izkoriščanja osebnih podatkov pa so še večji problem »big data«, ki ga je Naomi Klein opisala kot »združitev nakupovalnega centra in skrivnega zapora«!
»Veliki podatki« so manj koncept kot tržno skrajšanje, ki vključuje novo panogo: Imate velik nabor podatkov? Pomagamo vam razumeti vaše stranke, potrošnike, zaposlene, mreže, grožnje, tveganja, priložnosti itd. Ta »temna stran« IKT – ki jo je Naomi Klein natančno opisala kot »združitev nakupovalnega centra in skrivnega zapora »- je najbolj očitna. Isti algoritmi in analitična orodja, ki jih uporablja družba Facebook za razumevanje interesov in želja posameznikov ter Amazon, ki jih uporablja za izračun (in napačni izračun), kar bi radi kupili, lahko uporabijo tudi vladne in zasebne varnostne družbe za izračun (in napačni izračun) ali ste lahko grožnja, zdaj ali v prihodnosti. In prav to dvojno uporabo tehnologije je težko regulirati. To, kar ni nadzorni sistem, ampak zbirka analitičnih podatkov, je zgodba v ozadju uspešne mednarodne trgovine z resnično orwellianskimi orodji.
Problematiziranje nadzora, ki ga je odkril Edward Snowden, je razmeroma enostavno. Varnostne in obveščevalne agencije delajo preko nezaupljive digitalne infrastrukture z uporabo nepreverjenih pooblastil, podedovanih iz analogne dobe. Uresničevanje reform, ki ustrezno rešujejo ta problem, je znatno težja naloga zaradi interesov pri ohranjanju statusa quo in vprašanj pristojnosti, ki se pojavijo pri vsakem poskusu omejevanja nadnacionalnih nadzornih omrežij. Te težave so povezane s temeljnimi spremembami v odnosih med ljudmi, državami in korporacijami.
V decembru 2013 je osem najuspešnejših tehnoloških podjetij v Silicon Valleyu - Aol, Apple, Facebook, Google, Linkedin, Microsoft, Twitter in Yahoo - pozvalo k »obsežnim spremembam« politike nadzora ameriške vlade. Reforma naj bi temeljila na petih načelih: (i) »razumne omejitve« glede zbiranja informacij in konec množičnega zbiranja podatkov, (ii) močnejši nadzor in odgovornost obveščevalnih agencij, (iii) preglednost glede vladnih zahtev in nadzornih pooblastil, (iv) spoštovanje »prostega pretoka podatkov/ informacij in (v) robusten, načelen in pregleden okvir, ki ureja zakonite zahteve po podatkih v različnih jurisdikcijah.
Ta pobuda temelji na predhodnih, začasnih korakih k večji preglednosti nadzora. Nekatera od teh podjetij že objavljajo primerjalne informacije o vladi in zahtevah agencij kazenskega pregona po podatkih o njihovih uporabnikih ter peticijah vladi ZDA, da jim omogoči objavo informacij o njihovem dosedanjem tajnem sodelovanju z NSA. Opazno je, da podjetja za fiksno in mobilno telefonijo, mnoge so nedvomno olajšale državno nadzorovanje veliko dlje kot njihovi partnerji na spletu, niso enakomerno pretehtala razprave; čeprav niso nikoli trdila, da so pro-demokratično usmerjena.
Da ni nič premaknilo Bele hiše v akcijo več kot skrb, da so bila razkritja posebej škodljiva za najbolj pomembne korporacije v ZDA, govori veliko o državi moči. Toda se prav tako zastavljajo širša vprašanja o tem, kako se korporativna moč uveljavlja. Nekatere od teh družb so (v precej različni meri) bile ali so postale proaktivne glede pritiska na državni nadzor, vendar so nekatere od njih bile močno odporne na osnutke zakonodaje, ki bi posameznikom omogočili večji nadzor nad tem, kaj se zgodi z osebnimi podatki, da je njihov dobiček od marže odvisen od njih, vključno z določbami v osnutku uredbe EU o varstvu podatkov.
Pomagali vam bomo v zaščiti pred nadzorom vlade, vendar vam ni potrebna zaščita pred nami, je ravno predlog za skupino podjetij, ki so po Forbesu lani porabile več kot 35 milijonov dolarjev za dejavnosti lobiranja. Samo se je na Google nanašala nekaj več kot polovica tega zneska (18,2 milijona USD); če so izključena trgovinska združenja in lobistične skupine, družba General Electric priznava, da porabi več za lobiranje (Microsoft (8,1 milijona ameriških dolarjev), Facebook (3,9 milijona ameriških dolarjev), Yahoo (2,8 milijona ameriških dolarjev) in Apple (2 milijona ameriških dolarjev), in sicer skoraj ves preostali del od 35 milijonov dolarjev).
Ni dvoma, da ta podjetja resnično nasprotujejo vrsti nadzora in skladiščenja podatkov, ki jih izvaja NSA, kajti je ta dejavnost NSA resnična grožnja za njih. Kot je zapisal generalni svetovalec Microsofta: »Ljudje ne bodo uporabljali tehnologije, kateri ne zaupajo. Vlade so to zaupanje ogrozile in vlade morajo pomagati, da se to zaupanje obnovi ». Toda, kot so njihovi vrhunski ljudje odpotovali v Davos, da zahtevajo boljšo preglednost in vpogled v nadzor v imenu ohranjanja »integritete interneta«, bi se morali vprašati, kaj drugega oni iščejo in sprejemajo od naših voditeljev in zakonodajalcev. Spraševati bi morali tudi evropski tehnološki sektor, kako gleda na reformo nadzora in zakaj ni naredil večji izkorak.
Javna hudobija ob odkritjih Snowdena je taka, da je z reformo nadzorovanja povezana pomembna politična moč. Ampak kritike in zahteve po spremembah, ki jih je bilo slišati od Angele Merkel in Baracka Obama, vsaj do zdaj niso spremljali politični ukrepi. Ne glede na kozmetične reforme obstaja malo dokazov o volji za globljim strukturnim spremembam »globoke države«, ki so tako očitno potrebne.
Vlade EU so sprejele skupno izjavo, ki kritizira njihovega čezatlantskega partnerja in opozarja na zlom zaupanja, vendar ni ogrozila nadaljnjih sankcij. Ob glasni kritiki ZDA in VB so evropske vlade sočasno poskušale zagotoviti, da se ne odpre debata o dejavnosti njihovih nacionalnih varnostnih in obveščevalnih aparatov. Angela Merkel, nemška kanclerka, je odlično igrala za domače množice (NSA je kot Stasi, prijatelji ne vohunijo med seboj itd.), medtem ko se v glavnem ignorira velika zaskrbljenost nad domačim nadzorom.
Washington je v tem videl predvsem poskus, da se Nemčija pridruži klubu »Five Eyes«. Nemška vlada je tudi blokirala hitro sprejetje osnutka uredbe EU o varstvu podatkov, ki jo zahtevata Parlament in Komisija EU.
Francoska vlada je prakso NSA opisala kot »povsem nesprejemljivo«, preden je vključila v zakon o obrambi 2014-2019 določbe, ki podeljujejo svojim obveščevalnim službam razširjena pooblastila za snemanje telefonskih pogovorov, dostop do e-poštnih sporočil, lokacijo in druge »metapodatke« - brez kakršnega koli sodnega nadzora. Medtem pa je vlada VB, katere špijoniranje nad svojimi partnerji v EU zagotovo predstavlja prestopek proti »prijateljem«, ki je veliko večji od tistega, kar so počele ZDA, je bila najbolj nesramna v zavračanju kakršnekoli kritičnosti, opisujoč kritike GCHQ-a kot »larifari«, in v spodbujanju lova na čarovnice proti Guardianu. To je videl partner Glenna Greenwalda, ki je bil pridržan na letališču Heathrow po zakonu o boju proti terorizmu, ko so laptop, ki je bil lastništvo časnika, zmleli pod nadzorom državnih agentov. Noben od teh organov ne skrbi za stanje demokracije v tej državi!
Evropski parlament je pravkar zaključil preiskavo o nadzoru nad državljani EU s strani NSA in njihovimi evropskimi kolegi, vendar se je v odsotnosti pooblastil za prisiljevanje prič, da pričajo, moral zanesti na novinarje, voditelje in neodvisne strokovnjake. Osnutki priporočil, ki niso zavezujoči za EU, so vključevali prekinitev več sporazumov o izmenjavi podatkov z ZDA, dokler se ne zagotovijo recipročne pravice do zasebnosti in varstva podatkov, razvoj »oblaka EU« in reforma evropskih programov množičnega nadzora. ----
Opozorila za grozno stanje demokracije v ZDA veljajo tudi za države članice EU v zvezi z razmišljanjem o notranjih reformah, potrebnih za zaščito državljanov pred obveščevalnimi »presežki«. Neki ameriški zvezni sodnik je bil predložil sklep, v katerem je ugotovil, da zbirka podatkov o telefonskih klicih NSA verjetno krši ameriško ustavo in jo je označil tudi za »skoraj-orwelliansko«! To mnenje je nato ponovila predsedniška »skupina za pregledovanje (Review Group) obveščevalnih in komunikacijskih tehnologij«. Njenih 46 priporočil, če bi se izvajala v celoti, predstavljajo pomembnie omejitve nadzornih pooblastil NSA. Vendar zgodovinski precedensi niso bili spodbudni.
Ali živimo v takšnem svetu, v katerem lahko NSA in njegovi zavezniki počnejo vse, kar želijo na internetu, z vsemi skrivnostmi vred; ali res nimamo spoštovanja do pravne države in do načela univerzalnih človekovih pravic, zlasti pravice do zasebnosti - pravice, od katere so odvisne številne druge pravice. Edward Snowden je zapisal: »Ne želim živeti v svetu, kjer je zabeleženo vse, kar rečem, vse, kar počnem, vsakdo, s katerim se pogovarjam, vsak izraz ustvarjalnosti, ljubezni in prijateljstva«.
Omejitve za »domače« vohunjenje so razmeroma pošteno urejene v nacionalnih ustavah in državljanom jamčijo pravice do zasebnosti in zaščite pred neupravičenim vmešavanjem države. Veliko bolj problematično je, da so državljani drugih držav - ki običajno ne uživajo enakih državljanskih pravic – zlahka podvrženi nadzoru tuje države.
To je bistvenega pomena iz dveh razlogov. Prvič, digitalne komunikacije pogosto prehajajo skozi ozemlje ali jurisdikcijo drugih držav, zlasti ZDA, kjer poteka večina svetovnega internetnega prometa. To pomeni, da lahko, če niste državljan ZDA, ustavna pravica do zasebnosti, ki bi jo lahko uživali v svoji državi, verjetno ne velja, ko prečkate velike dele interneta. Drugič, medtem ko je glavni protagonist v datotekah NSA seveda ZDA, je agencija v središču skrajnje skrivnostne in skoraj popolnoma neregulirane nadnacionalne obveščevalne mreže s svetovnim dosegom. Zato je, kot je dejal Privacy International, razkrivanje »Five Eyes, petih oči« predpogoj za razumno omejitev njenih pristojnosti.
Obamova skupina (Review group) za pregledovanje je nekatere presenetila s priporočilom močnejšega spremljanja nadzora nad osebami, ki niso državljani ZDA in upoštevanje njihove pravice do zasebnosti, vendar je izključila sodno varstvo za subjekte tujega nadzora in predlagala nižji prag »razumnega prepričanja« (reasonable belief) (namesto verjetnega razloga) za nadzor, ki se zahteva v interesu nacionalne varnosti. Osebe zunaj ZDA ne bi imele koristi od predlaganih zahtev, da NSA zmanjša podatke, ki jih ima o državljanih ZDA.
To verjetno ni zadovoljilo evropske kritike ameriških praks ali brazilske vlade, ki je zahtevala, da vsi tuji ponudniki telekomunikacijskih storitev, ki delujejo v Braziliji, gostijo svoje strežnike v Braziliji in da so na ta način podatki o brazilskih državljanih podvrženi le brazilskemu pravu. V primeru drugih držav, ki so grozile na enak način, ni šlo samo za podjetja, ki so opozarjala na »balkanizacijo« interneta.
Poleg tega, da je » Snowdenovo poletje« razkrilo moč NSA in velikih tehnoloških podjetij, je pokazalo tudi pomanjkljivost mednarodnega prava in sedanjega sistema mednarodnega upravljanja. Zakon o človekovih pravicah in sodna praksa ne puščata veliko dvoma o tem, da »pet oči« in drugi delujejo v nasprotju s pismom in duhom mednarodnega prava. Niso bili prezreti samo standardi o človekovih pravicah, ampak desetletja skrbno izdelanih okvirov medsebojne pravne pomoči (ki omogočajo državam, da medseboj zahtevajo in dostopajo do informacij in dokazov o njihovih državljanih); nekateri od teh okvirov so bili poenostavljeni po 11. septembru.
Zagovorniki svetovnega upravljanja bi se morali zavzemati za mednarodne sporazume, ki omejujejo nadzor in zagotavljajo posamezne pravice do zasebnosti in pravičnosti, vendar ni bilo za pričakovati, da bi države sprejele kakršne koli mednarodne pogodbe, ki bi omejevale njihove nacionalne varnostne zmogljivosti. Upoštevati je bilo treba tudi dejstvo, da se korporacije za »velike podatke« (big data), upirajo vsakemu poskusu kodifikacije pravice do zasebnosti in varstva podatkov v mednarodnem pravu. Za vse pogovore o reformi nadzora je značilno, da načela Silicijeve doline ne omenjajo nobenih individualnih pravic, digitalnih ali drugih.
Kljub temu obstaja oprijemljiva in vedno večja podpora takšnim ukrepom. Generalna skupščina Združenih narodov je bila sprejela resolucijo (ki sta jo predlagala Nemčija in Brazilija) o »Pravici do zasebnosti v digitalni dobi (The right to privacy in the digital age)«, čeprav je zavezujoča samo za visokega komisarja OZN za človekove pravice, ki bo poučen pripraviti poročilo o zadevi. Prav tako je bil predlagan nov opcijski protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah (International Covenant on Civil and Political Rights, ICCPR) (OHCHR, 2018) vendar je v najboljšem primeru potrebno nekaj let za usklajevanje in še dlje za ratifikacijo. Kratkoročno so domači ukrepi, ki omejujejo nadzor s strani obveščevalnih agencij, edini smiselni pristop za reformo.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) in njegov prvi Opcijski protokol, ki posameznicam in posameznikom omogoča, da vlagajo pritožbe pri Odboru za človekove pravice, je sprejela Generalna skupščina 16. decembra 1966 in je začel veljati 23. marca 1976. Državljanske in politične pravice pogosto štejemo za človekove pravice prve generacije.
2(1). člen Pakta zagotavlja, da se države pogodbenice zavezujejo, da bodo omogočale in spoštovale pravice, zagotovljene s Paktom, brez kakršnegakoli razlikovanja kot na primer na podlagi spola. Ta obveznost je takojšnja: to pomeni, da morajo biti vse pravice, določene s Paktom, zagotovljene z začetkom njegove veljavnosti. Obveznost spoštovanja pravic kaže na negativni značaj državljanskih in političnih pravic, medtem ko obveznost zagotavljanja pravic kaže na njihov pozitivni značaj – kar pomeni, da morajo države izvesti posebne ukrepe, da bi uveljavile pravice iz Pakta.
Kot navaja Odbor za človekove pravice, 26. člen predstavlja avtonomno pravico v okviru ICCPR. Z drugimi besedami izvajanje načela nediskriminacije v 26. členu ni omejeno le na tiste pravice, ki so določene s Paktom. Odbor je varstvo pred diskriminacijo celo še razširil prek državljanskih in političnih pravic na ekonomske in socialne pravice.
26. člen
Vsi so pred zakonom enaki in imajo brez kakršnekoli diskriminacije pravico do enakega zakonskega varstva. V tem smislu mora zakon prepovedovati sleherno diskriminacijo in zagotavljati vsem enako in učinkovito varstvo pred kakršnimkoli razlikovanjem, zlasti na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, rojstva ali kakršnekoli druge okoliščine.
Odbor za človekove pravice loči med razlikovanjem (diferenciacijo) in diskriminacijo ter navaja: »Vsako razlikovanje pri obravnavi ne pomeni diskriminacije, če so merila za takšno razlikovanje sprejemljiva in nepristranska in če je njegov cilj doseči učinek, ki je legitimen v skladu s Paktom.« Ukrepi, potrebni za odpravljanje diskriminacije, dejansko predstavljajo primer legitimnega razlikovanja, če imajo za cilj odpravo neenakosti. V skladu s še enim komentarjem Odbora za človekove pravice so vlade celo obvezane izvesti posebne (afirmativne) ukrepe, namenjene zagotovitvi pozitivnega uživanja pravic, saj diskriminacije ni mogoče preprečiti zgolj z zaščitnimi ukrepi in s sprejemanjem zakonov.
Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških
Nazadnje posodobljeno: 6. maja 2016
Razkritja Edwarda Snowdena so spodbudila veliko pravnih izzivov, prav tako pa so sodišča v Evropi in ZDA bila pozvana, da pretehtajo legitimnost tega, kar je bilo razkrito v odnosu na zakonske zahteve glede spoštovanja človekovih pravic in pravičnosti. To je bila najnovejša inkarnacija desetletne razprave o potrebi po uravnoteženju »svobode« z »varnostjo« in novimi praksami, uvedenimi v okviru »vojne proti terorizmu«. Šlo je za razpravo, da je bila svoboda že dolgo na strani, ki izgublja; upati je treba, da je Snowden ta trend obrnil. Na političnem prizorišču se je zavzemal za boj proti množičnemu, vsesplošnemu nadzoru in v prid zakonov, ki dovoljujejo nadzor, le kadar je to potrebno, ciljano in sorazmerno.
V teh debatah sta bila pogosto prezrta temeljni premik v področju »nacionalne varnosti« od delovno intenzivnega hranjenja podatkov v obdobju Hooverja in McCarthyja do bank »velikih podatkov« in intenzivne obdelave, kateremu je šef NSA Keith Alexander tedaj predsedoval. Gre za boj med liberalnimi demokratičnimi pogledi in ravnotežjih 20. st., utemeljenih v nacionalnih državah in ureditvi preiskovalnih pooblastil ter novega nadnacionalnega, preventivnega modela množičnega nadzorovanja, ki se je razvil v 21. stoletju . Težava pri poskusu, da ta novi model spoštuje tradicionalne pojme verjetnega vzroka in ustreznega procesa je, da mnoge metode, ki jih uporablja, nasprotujejo tem pojmom.
Politika uvedbe preventivnega napada (Pre-emption), da bi preprečili domnevni neposredni napad je že dolgo v središču državne varnostne misije. Ker naj bi se nadzor policije, ki preiskuje kriminalne dejavnosti, začel s »verjetnim vzrokom«, da je znan osumljenec deležen večje pozornosti, ki mu sledi sodno pooblastilo za vse vsiljive ukrepe, so nacionalne agencije za varnost v glavnem odgovorne za prepoznavanje groženj in ublažitev tveganj, preden se uresničijo. Po 11. septembru se je ta paradigma upravljanja s tveganji razširila po celotnem aparatu za domovinsko varnost in zajela vse od predpristopnega pridržanja do skrivnih črnih seznamov in izvensodnih usmrtitev brez napovedi, ki spodbujajo državno represijo po vsem svetu in nadzorovanje vsakogar, ki izziva status quo.
Šefi obveščevalcev, ki so prvič bili prisiljeni zagovarjati svoje programe zbiranja podatkov v velikem obsegu, so znova ponavljali isto mantro: »potrebujemo seneno kopo, da najdemo iglo«. Posledično se je trdilo, da vsak pritisk na nadzor ogrozi nacionalno varnost. Čeprav to zagotavlja primerno zaščito nad množičnim nadzorom, je resničnost, da sta policija in obveščevalna služba že dolgo imeli dostop do »kope sena« za vsak primer posebej ali celo od blizu; tisto, kar je odkril Snowden, je gradnja velikanske kope sena, sestavljene iz čim več zgodovinskih podatkov, ki NSA in njenim zaveznikom omogočajo, da se dobesedno prevrnejo na to, kaj njihovi državljani počnejo v danem trenutku.
Cilji reforme nadzora so:
končati z množičnim zbiranjem podatkov, ki ga izvajajo obveščevalne agencije;
preprečiti razvoj velikih baz podatkov, metapodatkov o komunikacijah, finančnih podatkov, podatkov o potovanjih, zdravju … ;
ugotoviti pogoje, ki naj bi jih izpolnjevale agencije za obveščevalno varnost za dostop do teh podatkov;
zamenjati oportunistične provladne parlamentarne odbore za nadzor obveščevalnih varnostnih agencij s oblikami stvarnega demokratičnega nadzora;
omejiti hranjenje podatkov pri ponudnikih za informacijske storitve na nek razumen rok, npr. 30 mesecev (?), ob kontroli sodišč za nadzor.
