Stanujem v Gregorčičevi ulici nad šiviljstvom in trgovino z zavesami na drugem nadstropju, v senci dveh velikih javorjev, Delal sem v Inštitutu za informacijske znanosti (IZUM) na Prešernovi ulici. V službo sem hodil ob osmi uri po Gregorčičevi, mimo Prve gimnazije, preko Trga generala Máistra, mimo Gradišča, Hutter bloka na Razlagovi ulici, do Prešernove ulice in po njej v smeri Piramide do Instituta.
Nekega lepega dne mi je na poti v službo ob gimnaziji nenadoma postalo slabo. Ustavil sem se in naslonil na steno zgradbe. U službo sem hodil v obleki s kravato, brez izjeme. Bil je pomladanski dan in se spomnim, da sem bil v lahkem svetlosivem balonskem plašču, ki ga sicer redko nosim. Mimo mene sta šli dve deklici. Opravičil sem se in prosil, da mi pomagajo. Ena je z neprikritim cinizmom dejala:
»Ha, ha, gospod je na vse zgodaj fajhten kak goba!«
In sta odkorakali naprej. Nista se ozirali name in moje težave.
Kmalu potem je, hvala bogu, stopil k meni neznan mlad človek prijetnega videza in me vprašal, kaj mi je in kako mi lahko pomaga. Odgovoril sem mu:
»Imam nek napad, srčni, možganski, ne vem! Prosim, pospremite me domov, če lahko.«
Mladi gospod me je, držeč pod pazduho, pospremil domov, odklenil stanovanje, me slekel in položil v posteljo.
»Oprostite, zdaj pa se mi zelo mudi, grem po otroka.«
Pozdravil je in odšel.
Bil je vulkanizer. Njegovo ime je Fêrdo (Ferdinand). Redno se videvava v avtomehanski in vulkanizerski delavnici, najmanj dvakrat letno.
Zdravnica mi je kasneje pojasnila, da je najbrž šlo za lažji tranzitorni ishemični napad, ki je podoben možganski kapi, le da ima blažje posledice. Nastane zaradi zmanjšanega dotoka krvi v možgane.
Fêrdo je Róm.
PRSTAN
Poročil se je nekajkrat, ta zgodba o prstanu pa je povezana le z njegovim prvim zakonom.
Nekega dne je soproga sedela za svojim Stutzflügelom, kratkokrilnim klavirjem marke Müller, in ga tiho povabila, naj se ji približa. Igrala je zelo redko, in sicer skladbe iz glasbene šole. Rada je imela etudo Za Elizo. Dvignila je sprednji pokrov. Prijela ga je za levo roko in mu s prstanca snela poročni prstan. Tedaj je prvič zagledal v kotičku na desni strani klaviature debel zlati prstan. Vzela ga je in ga nataknila na njegov mezinec.
»To je prstan moje mame. Leži tukaj že od njene prezgodnje smrti, torej več kot dvajset let. Nisem imela niti dve leti, ko je umrla. Bila je stara dvajset let, natanko kot jaz zdaj!
Od takrat je minilo približno deset let. Živeli so v novem stanovanju v sedmem nadstropju nekega nebotičnika. Pred selitvijo je prodala svoj Stutzflügel, on pa je kupil na obroke navaden pianino Petrof.
Tistega dne ga je dočakala na galeriji pred vhodom v stanovanje s pogledom na panoramo severnega dela mesta. Brez besed ga je prijela za njegovo levo roko, snela mamin prstan in ga vrgla proti garažam ob vznožju nebotičnika.
»Prstan je simbol ljubezni in zvestobe, veš!«
Kasneje se je večkrat poročil, vendar ga nihče nikoli več ni videl s poročnim prstanom.
FÊRDO
Stanujem v Gregorčičevi ulici nad šiviljstvom in trgovino z zavesami na drugem nadstropju, v senci dveh velikih javorjev, Delal sem v Inštitutu za informacijske znanosti (IZUM) na Prešernovi ulici. V službo sem hodil ob osmi uri po Gregorčičevi, mimo Prve gimnazije, preko Trga generala Máistra, mimo Gradišča, Hutter bloka na Razlagovi ulici, do Prešernove ulice in po njej v smeri Piramide do Instituta.
Nekega lepega dne mi je na poti v službo ob gimnaziji nenadoma postalo slabo. Ustavil sem se in naslonil na steno zgradbe. U službo sem hodil v obleki s kravato, brez izjeme. Bil je pomladanski dan in se spomnim, da sem bil v lahkem svetlosivem balonskem plašču, ki ga sicer redko nosim. Mimo mene sta šli dve deklici. Opravičil sem se in prosil, da mi pomagajo. Ena je z neprikritim cinizmom dejala:
»Ha, ha, gospod je na vse zgodaj fajhten kak goba!«
In sta odkorakali naprej. Nista se ozirali name in moje težave.
Kmalu potem je, hvala bogu, stopil k meni neznan mlad človek prijetnega videza in me vprašal, kaj mi je in kako mi lahko pomaga. Odgovoril sem mu:
»Imam nek napad, srčni, možganski, ne vem! Prosim, pospremite me domov, če lahko.«
Mladi gospod me je, držeč pod pazduho, pospremil domov, odklenil stanovanje, me slekel in položil v posteljo.
»Oprostite, zdaj pa se mi zelo mudi, grem po otroka.«
Pozdravil je in odšel.
Bil je vulkanizer. Njegovo ime je Fêrdo (Ferdinand). Redno se videvava v avtomehanski in vulkanizerski delavnici, najmanj dvakrat letno.
Zdravnica mi je kasneje pojasnila, da je najbrž šlo za lažji tranzitorni ishemični napad, ki je podoben možganski kapi, le da ima blažje posledice. Nastane zaradi zmanjšanega dotoka krvi v možgane.
Fêrdo je Róm.
PRSTAN
Poročil se je nekajkrat, ta zgodba o prstanu pa je povezana le z njegovim prvim zakonom.
Nekega dne je soproga sedela za svojim Stutzflügelom, kratkokrilnim klavirjem marke Müller, in ga tiho povabila, naj se ji približa. Igrala je zelo redko, in sicer skladbe iz glasbene šole. Rada je imela etudo Za Elizo. Dvignila je sprednji pokrov. Prijela ga je za levo roko in mu s prstanca snela poročni prstan. Tedaj je prvič zagledal v kotičku na desni strani klaviature debel zlati prstan. Vzela ga je in ga nataknila na njegov mezinec.
»To je prstan moje mame. Leži tukaj že od njene prezgodnje smrti, torej več kot dvajset let. Nisem imela niti dve leti, ko je umrla. Bila je stara dvajset let, natanko kot jaz zdaj!
Od takrat je minilo približno deset let. Živeli so v novem stanovanju v sedmem nadstropju nekega nebotičnika. Pred selitvijo je prodala svoj Stutzflügel, on pa je kupil na obroke navaden pianino Petrof.
Tistega dne ga je dočakala na galeriji pred vhodom v stanovanje s pogledom na panoramo severnega dela mesta. Brez besed ga je prijela za njegovo levo roko, snela mamin prstan in ga vrgla proti garažam ob vznožju nebotičnika.
»Prstan je simbol ljubezni in zvestobe, veš!«
Kasneje se je večkrat poročil, vendar ga nihče nikoli več ni videl s poročnim prstanom.
