Znanstvene teorije, ki ne bi vsebovala napake ni. Astronomske teorije imajo vedno neko napako, medtem ko so npr. horoskopi v zvezdarstvu (astrologija) »brezhibni« brez izjeme! »Napake so sestavni del pismenosti« je primer paradoksa, protislovne misli, ki pa vsebuje resnico. Obstaja subjektivna (veščina diskurza spoznavajoče osebe, subjekta, Zenon, Sokrat, …) in objektivna dialektika (Hegel, Engels, Marx, …)
Subjektivna dialektika je metoda preverjanja prepričanja z vprašanji z namenom razkrivanja napačnega prepričanja, ki lahko vodi k nadaljnjem iskanju resnice. Lahko gre za spretnost v razpravljanju (retorika) in prepiranju (eristika).
Hegel je razumel dialektiko kot ontološki proces, medsebojno nasprotovanje med tezo in antitezo, ki teži k razrešitvi oziroma sintezi v resničnem svetu.
Poseben primer je indijska dialektika. Pomembna razlika med zahodno in indijsko dialektiko je prisotnost dvoma. Indijska dialektika je zgrajena na argumentih, ne na paradoksih. Po indijski dialektiki obstaja možnost, da resnice ni mogoče spoznati ali da resnice ni mogoče opisati. Za indijsko dialektiko je bistven pojem verjetnosti, ki ga povezuje z logiko statističnega sklepanja.
Po Popperju stoodstotno točne teorije ni! Teorija je ovrgljiva, če je v nasprotju z opazovanjem. V ovrgljivi teoriji mora obstajati »napaka«, ki jo je mogoče uporabiti kot znanstveni dokaz proti tej teoriji. Newtonov zakon gravitacije je ovrgljiv in ga izpodbija stavek »Opeka je ob metanju padla navzgor« – kar je dejstvo, ki ga je mogoče opaziti, če na opeko deluje skrita sila, ki ni gravitacija, je pa močnejša kot slednja.
Ko berem svoje objavljene tekste, pogosto razkrijem nezaželeno število napak, se pa tolažim z mislijo, da so tudi napake nepogrešljiv sestavni del pismenosti.
Eno izmed takšnih napak sem naredil v odstavku članka, objavljenega v angleščini, v katerem opisujem vedenjsko teorijo depresije, po kateri je posebej pomemben mehanizem prežvekovanja (ruminating) poleg odvračanja pozornosti (distraction), in bi naj obstajali »prežvekovalci (ruminants) in »odvračevalci«, »motilci« (distractors). Pravilni stavek se glasi: »Ruminants are much more likely to become depressed than distractors.«
Pri prevajanju v angleščino sem napisal namesto besede »distractors« napačno še enkrat besedo »ruminants«! Osredotočeni bralec bo opazil to očitno napako. Hvala bogu, da besedilu sledi napotilo na vir, ki vsebuje pravilne informacije.
Psihologija pozna pojav, ki ga poznamo tudi iz lastnih izkušenj, da npr. pri računanju ali pri primerjavi kopije z originalom (fr. collationner iz lat.) najpogosteje delamo isto napako, ker jo popravljamo z iluzijo. Iluzija je v psihologiji čutna prevara, ki nastane zaradi nepravilne zaznave ali figurativno, bežne slepote.
Posebej delikatna napaka je postavljanje ločila na napačno mesto v stavku, kajti pomen stavka je odvisen od mesta, na katerega postavimo vejico.
Takšno z vejico povezano tipkopisno napako (tipfeler, nem. tippfehler) sem napravil v pripovedi »Rikke«, ki je bila objavljena lani v spletni reviji Locutio, v stavku: »Ko je bila stara šestdeset let so, Rikke odstranili maternični fibroid.«. Vejica bi morala biti za besedo »let«, ne za »so«!
Poglejmo si primer znanega latinskega izreka v latinščini : »Ibis, redibis, nunquam peribis in bello«, ki se tradicionalno pripisuje orakljem (lat. oraculum, prerokba, preročišče) iz Dodone v Epiru v severozahodni Grčiji.
Stavek pomeni: "Boš šel, se boš vrnil, nikoli v vojni ne boš pal."
Druga možnost je, da v istem stavku izpustimo vejice za besedo »redibis«, tako da se izrek glasi: »Ibis, redibis nunquam peribis in bello.«
V tem primeru stavek pomeni: "Šel boš, nikoli se ne boš vrnil, v vojni boš pal."
Pomen teh stavkov je odvisen od mesta, na katerega postavimo vejico. Podobna situacija se pojavi tudi znotraj naših možganov. Če v naših možganih mehanizma za prepoznavanje vzorca pomena mesta vejice ni, ne moremo zaznati bistvenih razlik med pomenom teh stavkov.
BEŽEN POGLED NA APOKALIPTIČNO LITERATURO O KONCU SVETA
Apokalipsa I.
Konec sveta je predmet eshatologije (gr. éshatos, logia veda, znanost), dela teologije in filozofije, nauka o poslednjih stvareh, o smrti in koncu, končni usodi človeka in sveta, posameznikov, narodov in vesolja, prerokovanih v svetih spisih in mitologijah. Krščanstvo se ukvarja z usodo posameznikov in sveta.
V Prvi Mojzesovi knjigi (geneza) in zlasti v Evangeliju po Janezu je zapisano, da je Bog, ki se nahaja izven sveta, iz ničesar naredil Sina, logos. (Ex nihilo, nihil fit/Iz nič se nič ne naredi! Parmenid okoli 540-470 pr. n. št. starogrški filozof iz Eleja v Južni Italiji; velja pod predpostavko, da je materija nič.) Beseda se je učlovečila. Logos, sin Božji pa je stvarnik vesolja in povezave med vesoljem in ljudmi.
1V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2Ta je bila v začetku pri Bogu. 3Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. (Jn, 1-5)
Na koncilu v Niceji leta 325 je učenje, da je Sin božji (logos) istega bistva kot Bog, homoiousios s Bogom očetom, je bilo potrjeno v skladu z naukom o Sveti Trojici, ki pravi, da so Oče, Sin in Sveti Duh enake substance in večno koeksistentni. Homoiousios (gr. ὁμοιούσιος iz ὅμοιος, hómoios, »podoben« in οὐσία, »bistvo, bitje«) je v krščanstvu ključni izraz kristološkega nauka, sprejetega na prvem ekumenskem koncilu leta 325 v Niceji, po kateremu sta Bog Sin in Bog Oče iz iste snovi. Gotska plemena v Mali Aziji, Siriji, Trakiji in v zemljami okrog Črnega morja so ohranili monoteistično učenje o enemu Bogu (arijanstvo, po Aleksandijskem duhovniku Ariju, ki ga je oblikoval 318. leta n. št.), in povzročili doktrinarni razkol v krščanstvu. Koncil je obsodil arijanstvo kot herezijo, ki je kot rečeno učilo, da je Kristus več kot le človek, a ne popolnoma božanski.
S krstom prejme človek pravico do duhovnega življenja v večnosti.
5Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. (Jn 3,5)
br>7Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik? (Rim 3,7)
Praktični kristjani verjamejo, da o usodi posameznika odloča cerkev: pravičnike čaka raj, grešnike in nekristjane »druga smrt« in pekel.
14 Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. (Raz 20,14)
4Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni zaradi Jezusovega pričevanja in zaradi Božje besede. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. (Raz 20,4)
8Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« (Raz 21,8)
V Razodetju (gr. apokalipsis), ki je edina apokalipsa v Svetem pismu Nove zaveze je zapisano, da ta svet mora biti uničen!
Apokalipsa (gr.apokalipsis, odkritje, ki označuje zapisano skrivno razodetje) je literarni žanr o končnem uničenju sveta, ki ga najdemo v različnih kulturah. Večina apokaliptičnih spisov je napisana pod psevdonimi. Apokaliptična eshatologija se nanaša na uporabo apokaliptičnega svetovnega nazora za konec sveta, ko bo Bog sodil svetu in rešil svoje privržence. Apokalipsa pogosto vsebuje eshatološko gradivo. Jezusov krst v evangeliju po Mateju lahko štejemo kot apokaliptičen, saj se nebesa odprejo za goloba, ki predstavlja Božji duh, vendar v tem ni eshatološke prvine.
V knjigi Razodetje se omenja Harmagedon kot mesto, kjer bo prišlo do boja med dobrim in hudim, v katerem bo zlo poraženo. Predpostavlja se, da je pisatelj mislil na brdo Megido v dolini Ezdrelona. Nižina Ezdrelon v severnem Izraelu deli hribovita območja Galileje na severu in Samarije (na Zahodnem bregu, ki ga zaseda Izrael) na jugu. Ezdrelon je grška izpeljava hebrejskega Yizreʿel, kar pomeni »Bog bo sejal« ali »Naj Bog naredi rodovitno«, namig na rodovitnost območja. Ezdrelon je bil prizorišče številnih bitk v judovski zgodovini.
Razen v Knjigi Razodetje se elementi tega žanra pojavljaju tudi v evangelijih in skoraj v vseh pristnih Pavlovih poslanicah.
Apokalipsa II.
Edini jasen primer apokalipse v judovski Bibliji (Stara zaveza) je v Knjigi Daniel (glava 7-12), vendar obstaja veliko primerov v nekanoničnih judovskih delih.
Knjiga Daniel, poglavje 12
Poslednji časi in vstajenje
1Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. 2 Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. 3Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. 4Ti, Daniel, pa ohrani skrivnost besed in zapečati knjigo do časa, ko bo konec. Mnogi jo bodo iskali, da se jim pomnoži spoznanje.«
Kdaj bo konec
5Jaz, Daniel, sem gledal in glej, druga dva sta stala, eden tostran obrežja reke in drugi onkraj obrežja reke. 6In rekel je možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodami reke: »Kdaj bo konec čudežnih stvari?« 7 Slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodami reke – imel je vzdignjeno desnico in levico proti nebu –, da je prisegel pri večno Živem: »V času, dveh časih in polovici časa; ko bo dovršeno razbijanje roke svetega ljudstva, se bo to vse zgodilo.« 8 Slišal sem, pa nisem razumel. In rekel sem: »Moj gospod, kakšen bo konec tega?« 9 Rekel je: »Pojdi, Daniel, kajti besede so prikrite in zapečatene do časa, ko bo konec. 10Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, medtem ko bodo krivični ravnali krivično. Nihče od krivičnih tega ne bo razumel, le razumni bodo razumeli. 11Od časa pa, ko bo odpravljena nenehna daritev in postavljena gnusoba opustošenja, ostane tisoč dvesto devetdeset dni. 12Blagor mu, kdor čaka in doseže tisoč tristo petintrideset dni. 13Ti pa zdaj pojdi proti koncu in se odpočij! K svojemu deležu boš vstal ob koncu dni!« (Dan 12, 1-13)
Apokalipsa III.: Zadnja napoved konca sveta
Jacobsenova, ameriška strokovnjakinja za varnost in novinarka, Pulitzerjeva nagrajenka, opiše v najnovejši knjigi »Nuclear war: A Scenario« (Jedrska vojna: scenarij), objavljeni letos, strašljivo realistično scenarij, kako bi se začela tretja, jedrska svetovna vojna. ki bi jo lahko sprožil ICBM (intercontinental ballistic missile)1, pomotoma izstreljen iz Severne Koreje na ZDA, in ki bi trajala le 72 minut do konca sveta.
Za nadaljevanje scenarija sploh ni pomembno, zakaj ga je Severna Koreja izstrelila, ali ima ali nima jedrske konice. Polet katerekoli balistične rakete sproži usoden avtomatizem po osnovi desetletja stare doktrine jedrske vojne s povračilno izstrelitvijo. Deset minut po izstrelitvi severnokorejskega ICBM so ameriški poveljniki natančno izračunali njeno pot. ICBM bo že čez 20 minutah dosegel ameriško prestolnico in jo zravnal s tlemi. ZDA ne bi čakal in bi takoj sprožil povračilni udarec, da prepreči, da sovražnik sproži še več raket. Predsednik ZDA ima 6 minut za odločitev, kako se odzvati na pičico na radarju in začeti Armagedon. Da prepreči nadaljnje napade predsednik ZDA se je odločil izstreliti 82 jedrskih konic na Severno Korejo. Vendar pot medcelinskih raket proti Severni Koreji vodi čez rusko državno ozemlje. ZDA ni uspela obvestiti Rusov, da ameriške rakete potujejo proti Severni Koreji. Rusko vodstvo z namero, da prepreči uničenje ruskega jedrskega arzenala, sproži na stotine ICBM, ki v 30 minut dosežejo cilje v ZDA. Še pred tem se ZDA odzove z enako uničevalnim protinapadom (opcija Alfa) in se začne največje množično uničenje v zgodovini. Eksplodiralo bi na tisoče termojedrskih bojnih glav, ki so do 50-krat močnejše od jedrske bombe, ki je leta 1945 uničila Hirošimo)2 Svetlobni blisk bi bil večtisočkrat močnejši od Sonca. Zrak bi se segrel na 100 milijonov stopinj Celzija. V orjaški ognjeni krogli bi se ljudje, živali, hiše, drevesa, ceste, mostovi spremenili v pepel. Milijoni ljudi bi umrli takoj. Nastale bi ognjene nevihte, ki bi jih vrtinčili orkanski vetrovi in jih spojili v velepožar. Ljudje bi povsod goreli. Električno omrežje bi razpadlo. Neoporečne vode več ne bi bilo. Nikogar ne bi bilo, da pride na pomoč. Takšen pekel bi izbruhnil v stotinah mest severne poloble. Zaradi požarov bi se v ozračju dvignilo 150 milijonov ton saj in bi se temperatura znižala za 15 stopinj. Začela se bi jedrska zima, ki bi trajala 10 let, preden bi se ledena doba končala. Jedrska vojna po scenariju Jakobsenove bi predstavljala največjo globalno kataklizmo, odkar je pred 66 milijoni let na Zemljo padel asteroid in pobil vse dinozavre.
Prikaze knjige Annie Jacobsen so objavili vsi vodilni časniki v ZDA in v svetu. Pri pisanju pričujočega izvlečka scenarija o koncu sveta Jacobsenove sem koristil predvsem prikaz Olafa Stampfa »Noch 72 Minuten bis zum Weltuntergang«, objavljen v nemškem Der Spiegelu, 16/24 (12.04.2024) in v prevodu v slovenščino v tedniku Mladina od 19. aprila 2024.
Dokler obstaja jedrsko orožje, ki mu je imanentna uporaba v skladu z njegovo namembnostjo, kot bi rekel Martin Heidegger, nemški filozof, fenomenolog (čutni svet je pojav nespoznane »stvari same na sebi«), hermenevtik (razlagalec starih tekstov) in en izmed prednikov eksistencializma (»bivanje in čas je pred bistvom (esenco)«), obstaja tudi nevarnost konca sveta, ki nam grozi na podlagi le tega vzrokoslovja!
Elemente apokaliptične literature ima tudi knjiga Huga de Garisa »The Artilect War: Cosmists vs. Terrans: A Bitter Controversy Concerning Whether Humanity Should Build Godlike Massively Intelligent Machines« (Vojna artilektov: kozmisti proti teranom: ostra polemika o tem, ali naj človeštvo masovno proizvaja inteligentne stroje) iz leta 2005, v kateri poda scenarij, da je »giga« vojna med zagovorniki (kozmisti) in nasprotniki (terani) ultra-inteligentnih »artilektov« » (artificial intellects, umetni možgani, misleči stroji), ki bo povzročila milijarde smrti, skoraj neizogibna že pred koncem 21. stoletja. Sistemi umetne inteligence (misleči stroji) bodo zmagali in prevzeli oblast v družbi, potem pa nadaljevali kolonizacijo vesolja brez ljudi, zahvaljujoč tehnološki singularnosti, ki predstavlja domnevno prelomnico, po kateri tehnološka rast postane neobvladljiva in nepovratna (ireverzibilna), kar ima nepredvidljive posledice za človeško civilizacijo.
Hegel je v Uvodu v Filozofijo pravice z resignacijo zapisal: »Wenn die Philosophie ihr Grau in Grau malt, dann ist eine Gestalt des Lebens alt geworden, und mit Grau in Grau läßt sie sich nicht verjüngen, sondern nur erkennen; die Eule der Minerva beginnt erst mit der einbrechenden Dämmerung ihren Flug.« »Ko filozofija barva svojo sivino v sivo, tedaj se je življenjska postava postarala in s sivino v sivini je ni mogoče pomladiti, ampak samo spoznati; »Minervina sova začne svoj let šele ob mraku.«
Minervina sova poleti šele zvečer, t. j. prepozno, ko se je tisto, kar se je moralo zgoditi že izgotovilo. Toda se znanost o zgodovini lahko razume tudi drugače, ne kot »zgodovinopisje«, tj. opisovanje preteklosti, ki sestoji iz naštevanja kolikokrat je Platon bil v Sirakuzah, temveč kot vsestransko proučevanje zgodovinskih možnosti. Zgodovina pokriva »preteklost«, »sedanjost« in »prihodnost«. Preteklost ob tem nima kake posebne prednosti, saj je »mati« možnosti prihodnost in je v tem smisel napovedi kot vsebine apokaliptične literature, o kateri je tukaj beseda: da se vidimo v ogledalu prihodnosti.
1 Zgodovina razvoja ICBM
– Od sredine leta 1944 do marca 1945 je nacistična Nemčija uporabljala V-2 za bombardiranje britanskih in belgijskih mest, zlasti Antwerpna in Londona, ki so ga oblikovali Wernher von Braun in njegova ekipa. V okviru Projekt Amerika je von Braunova ekipa razvila A9/10 ICBM, namenjen za uporabo pri bombardiranju New Yorka in drugih ameriških mest.
– Po Drugi svetovni vojni so ZDA izvedle tajno obveščevalno operacijo Paperclip (operacija Sponka), v kateri so von Brauna in več kot 1.600 vodilnih nemških znanstvenikov odpeljali iz nekdanje nacistične Nemčije v ZDA, da bi razvili IRBM, ICBM in lanserje za ameriško vojsko. Razen raketne tehnologije projekt je bil usmerjen na sintetična goriva in medicino. Nekateri med temi znanstveniki so bili nekdanji člani in voditelji nacistične stranke.
– Ob koncu 1950. leta se je v sovjetski vojski začel uporabljati sistem taktičnih balističnih raket R-1.
– Prva medcelinska balistična raketa na svetu je bila sovjetska raketa R-7, razvita v času hladne vojne, med letoma 1957 in 1961.
2 Ob koncu druge svetovne vojne je ZDA avgusta 1945 odvrgel dve atomski jedrski bombi na japonski mesti Hirošima in Nagasaki.
ERRATA CORRIGE! POPRAVITE NAPAKE
Napake so sestavni del pismenosti!
Znanstvene teorije, ki ne bi vsebovala napake ni. Astronomske teorije imajo vedno neko napako, medtem ko so npr. horoskopi v zvezdarstvu (astrologija) »brezhibni« brez izjeme! »Napake so sestavni del pismenosti« je primer paradoksa, protislovne misli, ki pa vsebuje resnico. Obstaja subjektivna (veščina diskurza spoznavajoče osebe, subjekta, Zenon, Sokrat, …) in objektivna dialektika (Hegel, Engels, Marx, …)
Subjektivna dialektika je metoda preverjanja prepričanja z vprašanji z namenom razkrivanja napačnega prepričanja, ki lahko vodi k nadaljnjem iskanju resnice. Lahko gre za spretnost v razpravljanju (retorika) in prepiranju (eristika).
Hegel je razumel dialektiko kot ontološki proces, medsebojno nasprotovanje med tezo in antitezo, ki teži k razrešitvi oziroma sintezi v resničnem svetu.
Poseben primer je indijska dialektika. Pomembna razlika med zahodno in indijsko dialektiko je prisotnost dvoma. Indijska dialektika je zgrajena na argumentih, ne na paradoksih. Po indijski dialektiki obstaja možnost, da resnice ni mogoče spoznati ali da resnice ni mogoče opisati. Za indijsko dialektiko je bistven pojem verjetnosti, ki ga povezuje z logiko statističnega sklepanja.
Po Popperju stoodstotno točne teorije ni! Teorija je ovrgljiva, če je v nasprotju z opazovanjem. V ovrgljivi teoriji mora obstajati »napaka«, ki jo je mogoče uporabiti kot znanstveni dokaz proti tej teoriji. Newtonov zakon gravitacije je ovrgljiv in ga izpodbija stavek »Opeka je ob metanju padla navzgor« – kar je dejstvo, ki ga je mogoče opaziti, če na opeko deluje skrita sila, ki ni gravitacija, je pa močnejša kot slednja.
Ko berem svoje objavljene tekste, pogosto razkrijem nezaželeno število napak, se pa tolažim z mislijo, da so tudi napake nepogrešljiv sestavni del pismenosti.
Eno izmed takšnih napak sem naredil v odstavku članka, objavljenega v angleščini, v katerem opisujem vedenjsko teorijo depresije, po kateri je posebej pomemben mehanizem prežvekovanja (ruminating) poleg odvračanja pozornosti (distraction), in bi naj obstajali »prežvekovalci (ruminants) in »odvračevalci«, »motilci« (distractors). Pravilni stavek se glasi: »Ruminants are much more likely to become depressed than distractors.«
Pri prevajanju v angleščino sem napisal namesto besede »distractors« napačno še enkrat besedo »ruminants«! Osredotočeni bralec bo opazil to očitno napako. Hvala bogu, da besedilu sledi napotilo na vir, ki vsebuje pravilne informacije.
Psihologija pozna pojav, ki ga poznamo tudi iz lastnih izkušenj, da npr. pri računanju ali pri primerjavi kopije z originalom (fr. collationner iz lat.) najpogosteje delamo isto napako, ker jo popravljamo z iluzijo. Iluzija je v psihologiji čutna prevara, ki nastane zaradi nepravilne zaznave ali figurativno, bežne slepote.
Posebej delikatna napaka je postavljanje ločila na napačno mesto v stavku, kajti pomen stavka je odvisen od mesta, na katerega postavimo vejico.
Takšno z vejico povezano tipkopisno napako (tipfeler, nem. tippfehler) sem napravil v pripovedi »Rikke«, ki je bila objavljena lani v spletni reviji Locutio, v stavku: »Ko je bila stara šestdeset let so, Rikke odstranili maternični fibroid.«. Vejica bi morala biti za besedo »let«, ne za »so«!
Poglejmo si primer znanega latinskega izreka v latinščini : »Ibis, redibis, nunquam peribis in bello«, ki se tradicionalno pripisuje orakljem (lat. oraculum, prerokba, preročišče) iz Dodone v Epiru v severozahodni Grčiji.
Stavek pomeni: "Boš šel, se boš vrnil, nikoli v vojni ne boš pal."
Druga možnost je, da v istem stavku izpustimo vejice za besedo »redibis«, tako da se izrek glasi: »Ibis, redibis nunquam peribis in bello.«
V tem primeru stavek pomeni: "Šel boš, nikoli se ne boš vrnil, v vojni boš pal."
Pomen teh stavkov je odvisen od mesta, na katerega postavimo vejico. Podobna situacija se pojavi tudi znotraj naših možganov. Če v naših možganih mehanizma za prepoznavanje vzorca pomena mesta vejice ni, ne moremo zaznati bistvenih razlik med pomenom teh stavkov.
BEŽEN POGLED NA APOKALIPTIČNO LITERATURO O KONCU SVETA
Apokalipsa I.
Konec sveta je predmet eshatologije (gr. éshatos, logia veda, znanost), dela teologije in filozofije, nauka o poslednjih stvareh, o smrti in koncu, končni usodi človeka in sveta, posameznikov, narodov in vesolja, prerokovanih v svetih spisih in mitologijah. Krščanstvo se ukvarja z usodo posameznikov in sveta.
V Prvi Mojzesovi knjigi (geneza) in zlasti v Evangeliju po Janezu je zapisano, da je Bog, ki se nahaja izven sveta, iz ničesar naredil Sina, logos. (Ex nihilo, nihil fit/Iz nič se nič ne naredi! Parmenid okoli 540-470 pr. n. št. starogrški filozof iz Eleja v Južni Italiji; velja pod predpostavko, da je materija nič.) Beseda se je učlovečila. Logos, sin Božji pa je stvarnik vesolja in povezave med vesoljem in ljudmi.
1V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2Ta je bila v začetku pri Bogu. 3Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. (Jn, 1-5)
Na koncilu v Niceji leta 325 je učenje, da je Sin božji (logos) istega bistva kot Bog, homoiousios s Bogom očetom, je bilo potrjeno v skladu z naukom o Sveti Trojici, ki pravi, da so Oče, Sin in Sveti Duh enake substance in večno koeksistentni. Homoiousios (gr. ὁμοιούσιος iz ὅμοιος, hómoios, »podoben« in οὐσία, »bistvo, bitje«) je v krščanstvu ključni izraz kristološkega nauka, sprejetega na prvem ekumenskem koncilu leta 325 v Niceji, po kateremu sta Bog Sin in Bog Oče iz iste snovi. Gotska plemena v Mali Aziji, Siriji, Trakiji in v zemljami okrog Črnega morja so ohranili monoteistično učenje o enemu Bogu (arijanstvo, po Aleksandijskem duhovniku Ariju, ki ga je oblikoval 318. leta n. št.), in povzročili doktrinarni razkol v krščanstvu. Koncil je obsodil arijanstvo kot herezijo, ki je kot rečeno učilo, da je Kristus več kot le človek, a ne popolnoma božanski.
S krstom prejme človek pravico do duhovnega življenja v večnosti.
5Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. (Jn 3,5)
br>7Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik? (Rim 3,7)
Praktični kristjani verjamejo, da o usodi posameznika odloča cerkev: pravičnike čaka raj, grešnike in nekristjane »druga smrt« in pekel.
14 Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. (Raz 20,14)
4Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni zaradi Jezusovega pričevanja in zaradi Božje besede. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. (Raz 20,4)
8Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« (Raz 21,8)
V Razodetju (gr. apokalipsis), ki je edina apokalipsa v Svetem pismu Nove zaveze je zapisano, da ta svet mora biti uničen!
Apokalipsa (gr.apokalipsis, odkritje, ki označuje zapisano skrivno razodetje) je literarni žanr o končnem uničenju sveta, ki ga najdemo v različnih kulturah. Večina apokaliptičnih spisov je napisana pod psevdonimi. Apokaliptična eshatologija se nanaša na uporabo apokaliptičnega svetovnega nazora za konec sveta, ko bo Bog sodil svetu in rešil svoje privržence. Apokalipsa pogosto vsebuje eshatološko gradivo. Jezusov krst v evangeliju po Mateju lahko štejemo kot apokaliptičen, saj se nebesa odprejo za goloba, ki predstavlja Božji duh, vendar v tem ni eshatološke prvine.
V knjigi Razodetje se omenja Harmagedon kot mesto, kjer bo prišlo do boja med dobrim in hudim, v katerem bo zlo poraženo. Predpostavlja se, da je pisatelj mislil na brdo Megido v dolini Ezdrelona. Nižina Ezdrelon v severnem Izraelu deli hribovita območja Galileje na severu in Samarije (na Zahodnem bregu, ki ga zaseda Izrael) na jugu. Ezdrelon je grška izpeljava hebrejskega Yizreʿel, kar pomeni »Bog bo sejal« ali »Naj Bog naredi rodovitno«, namig na rodovitnost območja. Ezdrelon je bil prizorišče številnih bitk v judovski zgodovini.
Razen v Knjigi Razodetje se elementi tega žanra pojavljaju tudi v evangelijih in skoraj v vseh pristnih Pavlovih poslanicah.
Apokalipsa II.
Edini jasen primer apokalipse v judovski Bibliji (Stara zaveza) je v Knjigi Daniel (glava 7-12), vendar obstaja veliko primerov v nekanoničnih judovskih delih.
Knjiga Daniel, poglavje 12
Poslednji časi in vstajenje
1Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. 2 Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. 3Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. 4Ti, Daniel, pa ohrani skrivnost besed in zapečati knjigo do časa, ko bo konec. Mnogi jo bodo iskali, da se jim pomnoži spoznanje.«
Kdaj bo konec
5Jaz, Daniel, sem gledal in glej, druga dva sta stala, eden tostran obrežja reke in drugi onkraj obrežja reke. 6In rekel je možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodami reke: »Kdaj bo konec čudežnih stvari?« 7 Slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodami reke – imel je vzdignjeno desnico in levico proti nebu –, da je prisegel pri večno Živem: »V času, dveh časih in polovici časa; ko bo dovršeno razbijanje roke svetega ljudstva, se bo to vse zgodilo.« 8 Slišal sem, pa nisem razumel. In rekel sem: »Moj gospod, kakšen bo konec tega?« 9 Rekel je: »Pojdi, Daniel, kajti besede so prikrite in zapečatene do časa, ko bo konec. 10Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, medtem ko bodo krivični ravnali krivično. Nihče od krivičnih tega ne bo razumel, le razumni bodo razumeli. 11Od časa pa, ko bo odpravljena nenehna daritev in postavljena gnusoba opustošenja, ostane tisoč dvesto devetdeset dni. 12Blagor mu, kdor čaka in doseže tisoč tristo petintrideset dni. 13Ti pa zdaj pojdi proti koncu in se odpočij! K svojemu deležu boš vstal ob koncu dni!« (Dan 12, 1-13)
Apokalipsa III.: Zadnja napoved konca sveta
Jacobsenova, ameriška strokovnjakinja za varnost in novinarka, Pulitzerjeva nagrajenka, opiše v najnovejši knjigi »Nuclear war: A Scenario« (Jedrska vojna: scenarij), objavljeni letos, strašljivo realistično scenarij, kako bi se začela tretja, jedrska svetovna vojna. ki bi jo lahko sprožil ICBM (intercontinental ballistic missile)1, pomotoma izstreljen iz Severne Koreje na ZDA, in ki bi trajala le 72 minut do konca sveta.
Za nadaljevanje scenarija sploh ni pomembno, zakaj ga je Severna Koreja izstrelila, ali ima ali nima jedrske konice. Polet katerekoli balistične rakete sproži usoden avtomatizem po osnovi desetletja stare doktrine jedrske vojne s povračilno izstrelitvijo. Deset minut po izstrelitvi severnokorejskega ICBM so ameriški poveljniki natančno izračunali njeno pot. ICBM bo že čez 20 minutah dosegel ameriško prestolnico in jo zravnal s tlemi. ZDA ne bi čakal in bi takoj sprožil povračilni udarec, da prepreči, da sovražnik sproži še več raket. Predsednik ZDA ima 6 minut za odločitev, kako se odzvati na pičico na radarju in začeti Armagedon. Da prepreči nadaljnje napade predsednik ZDA se je odločil izstreliti 82 jedrskih konic na Severno Korejo. Vendar pot medcelinskih raket proti Severni Koreji vodi čez rusko državno ozemlje. ZDA ni uspela obvestiti Rusov, da ameriške rakete potujejo proti Severni Koreji. Rusko vodstvo z namero, da prepreči uničenje ruskega jedrskega arzenala, sproži na stotine ICBM, ki v 30 minut dosežejo cilje v ZDA. Še pred tem se ZDA odzove z enako uničevalnim protinapadom (opcija Alfa) in se začne največje množično uničenje v zgodovini. Eksplodiralo bi na tisoče termojedrskih bojnih glav, ki so do 50-krat močnejše od jedrske bombe, ki je leta 1945 uničila Hirošimo)2 Svetlobni blisk bi bil večtisočkrat močnejši od Sonca. Zrak bi se segrel na 100 milijonov stopinj Celzija. V orjaški ognjeni krogli bi se ljudje, živali, hiše, drevesa, ceste, mostovi spremenili v pepel. Milijoni ljudi bi umrli takoj. Nastale bi ognjene nevihte, ki bi jih vrtinčili orkanski vetrovi in jih spojili v velepožar. Ljudje bi povsod goreli. Električno omrežje bi razpadlo. Neoporečne vode več ne bi bilo. Nikogar ne bi bilo, da pride na pomoč. Takšen pekel bi izbruhnil v stotinah mest severne poloble. Zaradi požarov bi se v ozračju dvignilo 150 milijonov ton saj in bi se temperatura znižala za 15 stopinj. Začela se bi jedrska zima, ki bi trajala 10 let, preden bi se ledena doba končala. Jedrska vojna po scenariju Jakobsenove bi predstavljala največjo globalno kataklizmo, odkar je pred 66 milijoni let na Zemljo padel asteroid in pobil vse dinozavre.
Prikaze knjige Annie Jacobsen so objavili vsi vodilni časniki v ZDA in v svetu. Pri pisanju pričujočega izvlečka scenarija o koncu sveta Jacobsenove sem koristil predvsem prikaz Olafa Stampfa »Noch 72 Minuten bis zum Weltuntergang«, objavljen v nemškem Der Spiegelu, 16/24 (12.04.2024) in v prevodu v slovenščino v tedniku Mladina od 19. aprila 2024.
Dokler obstaja jedrsko orožje, ki mu je imanentna uporaba v skladu z njegovo namembnostjo, kot bi rekel Martin Heidegger, nemški filozof, fenomenolog (čutni svet je pojav nespoznane »stvari same na sebi«), hermenevtik (razlagalec starih tekstov) in en izmed prednikov eksistencializma (»bivanje in čas je pred bistvom (esenco)«), obstaja tudi nevarnost konca sveta, ki nam grozi na podlagi le tega vzrokoslovja!
Elemente apokaliptične literature ima tudi knjiga Huga de Garisa »The Artilect War: Cosmists vs. Terrans: A Bitter Controversy Concerning Whether Humanity Should Build Godlike Massively Intelligent Machines« (Vojna artilektov: kozmisti proti teranom: ostra polemika o tem, ali naj človeštvo masovno proizvaja inteligentne stroje) iz leta 2005, v kateri poda scenarij, da je »giga« vojna med zagovorniki (kozmisti) in nasprotniki (terani) ultra-inteligentnih »artilektov« » (artificial intellects, umetni možgani, misleči stroji), ki bo povzročila milijarde smrti, skoraj neizogibna že pred koncem 21. stoletja. Sistemi umetne inteligence (misleči stroji) bodo zmagali in prevzeli oblast v družbi, potem pa nadaljevali kolonizacijo vesolja brez ljudi, zahvaljujoč tehnološki singularnosti, ki predstavlja domnevno prelomnico, po kateri tehnološka rast postane neobvladljiva in nepovratna (ireverzibilna), kar ima nepredvidljive posledice za človeško civilizacijo.
Hegel je v Uvodu v Filozofijo pravice z resignacijo zapisal: »Wenn die Philosophie ihr Grau in Grau malt, dann ist eine Gestalt des Lebens alt geworden, und mit Grau in Grau läßt sie sich nicht verjüngen, sondern nur erkennen; die Eule der Minerva beginnt erst mit der einbrechenden Dämmerung ihren Flug.« »Ko filozofija barva svojo sivino v sivo, tedaj se je življenjska postava postarala in s sivino v sivini je ni mogoče pomladiti, ampak samo spoznati; »Minervina sova začne svoj let šele ob mraku.«
Minervina sova poleti šele zvečer, t. j. prepozno, ko se je tisto, kar se je moralo zgoditi že izgotovilo. Toda se znanost o zgodovini lahko razume tudi drugače, ne kot »zgodovinopisje«, tj. opisovanje preteklosti, ki sestoji iz naštevanja kolikokrat je Platon bil v Sirakuzah, temveč kot vsestransko proučevanje zgodovinskih možnosti. Zgodovina pokriva »preteklost«, »sedanjost« in »prihodnost«. Preteklost ob tem nima kake posebne prednosti, saj je »mati« možnosti prihodnost in je v tem smisel napovedi kot vsebine apokaliptične literature, o kateri je tukaj beseda: da se vidimo v ogledalu prihodnosti.
1 Zgodovina razvoja ICBM
– Od sredine leta 1944 do marca 1945 je nacistična Nemčija uporabljala V-2 za bombardiranje britanskih in belgijskih mest, zlasti Antwerpna in Londona, ki so ga oblikovali Wernher von Braun in njegova ekipa. V okviru Projekt Amerika je von Braunova ekipa razvila A9/10 ICBM, namenjen za uporabo pri bombardiranju New Yorka in drugih ameriških mest.
– Po Drugi svetovni vojni so ZDA izvedle tajno obveščevalno operacijo Paperclip (operacija Sponka), v kateri so von Brauna in več kot 1.600 vodilnih nemških znanstvenikov odpeljali iz nekdanje nacistične Nemčije v ZDA, da bi razvili IRBM, ICBM in lanserje za ameriško vojsko. Razen raketne tehnologije projekt je bil usmerjen na sintetična goriva in medicino. Nekateri med temi znanstveniki so bili nekdanji člani in voditelji nacistične stranke.
– Ob koncu 1950. leta se je v sovjetski vojski začel uporabljati sistem taktičnih balističnih raket R-1.
– Prva medcelinska balistična raketa na svetu je bila sovjetska raketa R-7, razvita v času hladne vojne, med letoma 1957 in 1961.
2 Ob koncu druge svetovne vojne je ZDA avgusta 1945 odvrgel dve atomski jedrski bombi na japonski mesti Hirošima in Nagasaki.
