Preden Ti govorim naprej o Proustovi seksologiji, naj povem nekaj o kulinariki kot umetnosti, saj rad kuhaš, in sicer zelo dobro – prav umetniško!
Po Heglu je umetnost najnižje razvrščena spoznavna dejavnost. Najbolj zanesljivo spoznanje je filozofsko (in znanstveno!?), po tem pa religijsko in nazadnje umetniško! Kot pri Platonu! Bog je ustvaril samo en resnično bivajoči stol – idejo stola – najvišjega ranga resničnosti. Mizar je izdelovalec resničnega posameznega stola nižjega ranga resničnosti. Slikar je posnemovalec videza dela mizarja najnižjega ranga resničnosti. Umetniki so povečini posnemovalci videzov dela obrtnikov, ne pa resničnosti posameznih stvari. Vendar dober pesnik mora poznati stvari, ki jih prikazuje, če jih hoče pravilno prikazati. Drugače pač ne more pesniti. Če hoče pesniti o ljubezni, se torej mora tudi spoznati na ljubezen! Po Platonu je pesništvo posnemanje – mimesis. Bližji mi je Gorgija, po katerem je pesništvo upravičena prevara, iluzija – apate, očaranje in zapeljevanje. Kant je bil mnenja, da obstajajo plasti stvarnosti, ki jih lahko zajamemo le z umetnostjo. Kot vidiš, med pesništvom in filozofijo obstaja že star spor. Po navidezno najbolj jasni, pa tudi ponesrečeni, klasifikaciji razlikujemo področja resnice, dobrega in lepega. Lepo naj bi bilo področje estetike oziroma umetnosti. Estetsko se nanaša na čutno in vsakemu čutilu naj bi bolj kot drugim ustrezala ena od umetnosti, tako na primer čutilu za vid slikarstvo, čutilu za sluh glasba, itn. Razlikujemo tudi bolj sofisticirane čute za dobro, dolžnost, odgovornost in, kot rečeno, čut za lepo.
Po Henriju Lefebvru je estetika zanemarjala čutno področje vonja in okusa in je med umetnosti uvrstil tudi kulinariko! Umetnosti niso posebne vrste spoznanja, temveč naj bi bila umetniška dela predmeti spoznanja, ki jih je treba šele raziskati in spoznati.
Umetnost je ustvarjalna dejavnost, ki prispeva k nastajanju kulture. Beseda kultura izhaja iz latinske besede cultura, izpeljane iz colo, colere, tuli, latum, colere pomeni »gojiti«. V nekem pismu je rimski pesnik Horac zapisal »Graecia capta ferum victorem cepit et artes intulit agresti Latio«, zasedena Grčija je premagala divjega zavojevalca in kmetavzarski Laciji prinesla kulturo.
Umetnost je pristna dejavnost in resnico kot rezultat spoznavne dejavnosti vsekakor lahko uporabimo kot sredstvo. Umetniška dela ustvarjamo tudi iz drugih umetniških del. Tako umetnost nastaja avtopoetsko iz umetnosti, kot ta pisma.
Kot veš, pišem pesmi. Nekoč si mi rekel: »Znam jih pisati tudi jaz in jih lahko napišem, kolikor hočeš!«
Tega zase ne morem reči! Ne morem namreč reči, da jih znam pisati niti da jih lahko napišem kar tako, kajti pesmi nastajajo iz čiste namembnosti, ne-znanja in navdiha! Pesmi, ki jih pišemo, ne vemo vnaprej, in nas včasih zelo presenetijo, ko jih napišemo. Znati pomeni biti sposoben prepoznati točen odgovor med ponujenimi, v tem primeru gre za pasivno znanje. Znati pomeni tudi sposobnost aktivnega ponavljanja znanega oziroma priklica znanega v zavest. Sposobnost pisanja je torej bolj podobna inteligenci kot prirojeni zmožnosti reševanja novih problemov, kot sta bila na primer Gordijski vozel ali Kolumbovo jajce. Preden začnem pisati, v glavnem ne vem, kaj bom napisal. Ustvarjanje pesmi izhaja torej iz ne-znanja! Potem ko pesem zapišem, pa uporabim »estetska merila« za oceno ali je pesem dobra. Sestavni del pesniškega talenta so tudi ta »merila«, ki samodejno delujejo pri katerem koli ustvarjanju. Če nimaš predstave (merila) o tem, kaj je snaga, niti školjke na stranišču ne moreš dobro oprati. Znanje se pridobiva. Sposobnost pisanja pesem se ne pridobiva in je povezana tudi z navdihom. Pesniki smo podobni pijancem, včasih pa tudi smo. Charles Bukowski je začel pisati, ker je ugotovil, da to drugi opravljajo hudičevo slabo. Bil je pijanec, boem, ženskar, razuzdanec in kockar, ter je živel čakajoč, da pride smrt. Vmes pa je pesničil! Kot veš, jaz si s prijatelji tudi rad popijem in občasno napišem kako pesem, seveda, če mi pride navdih. Pisanje pesmi vsekakor ni rutina!
Gonila našega ravnanja, ki so drugače predmet antropologije, psihologije, sociologije, ekonomije, politologije in etike kot filozofske discipline, so naša volja do sreče (Stendhal), do posestva (Marx), do moči (Nietzsche), do uspeha in potrjevanja kot nagrade (Adler), do smisla (Frankl) ter volja do užitka, predvsem do spolnega užitka (Freud).
Sreča (eudaimonia, eu, dober, daimon, duh, dober duh, najvišje dobro) je osrednji pojem grške praktične filozofije, vključno z etiko in politično filozofijo, ki sloni na starem grškem izročilu. Starogrške praktične filozofije so se razlikovale predvsem glede na vsebinsko določitev pojma sreče.
Spolni užitek je povezan z reprodukcijo in vzdrževanjem vrste. Čeprav je slednja vedno povezana s spolnim razmerjem, spolno razmerje pa ni ne vedno in ne nujno povezan z reprodukcijo in vzdrževanjem vrste! Spolno razmerje je predvsem povezano z ljubeznijo. Vendar pa je, realno antropološko, spolni užitek pri človeku sam sebi cilj, užitek zaradi užitka, spolni l’art pour l’art! Umetnost!
Albertina je sodila v neko skrito nenavadno »raso«, ki se meša z navadnim človeštvom.
Prav je videl dve Elstirjevi (Cézannovi?) sliki z nagimi ženskami v bujnem pejsažu. Sliki predstavljata kompoziciji ženskih nog in je tudi Proustov opis osredotočen prav na te noge. Na eni sliki neko dekle – ima dvignjeno nogo, kot je zagotovo dvigne Albertina, ko se vdaja mladi perici med spolnim razmerjem. Na drugi sliki neko dekle potiska v vodo drugo dekle, ki se ji veselo upira z dvignjenim bedrom, stopalo pa je komaj potopljeno v modri vodi. Prepognjena noga je podobna labodovemu vratu kot Albertinina, ko je ležala v postelji poleg njega. Tega ji ni upal povedati, da je ne bi spomnil na kakšno nago žensko telo in zažgal lezbijsko sladostrastje.
Človek je sestavljen iz več osebnostih različne moralne vrednosti. Obstajala je poredna Albertina in tudi spodobna Albertina, ki se spozna in se rada pogovarja o Memoarjih grofa Saint-Simona in klasični glasbi ter igra pianino.
Predstavlja si Albertino poleg perice in njenih prijateljic, ki jih je on imel zelo rad. Albertino je zdaj videl bolje kot v »resnici« v Balbecu v njihovi dvojni nagosti ženskih marmornih teles v vodi kot morskih bas-reliefov. Njena prepognjena noga je bila labodov vrat, ki išče ustnice drugega dekleta. Od ljubosumja vidi Albertino v orgastičnem krču, kot da je živa, in na bregu Loire govori perici: »Sem v sedmih nebesih!« Vidi mesto, kjer je perico ugriznila. Ko si je to predstavljal, se mu je zdelo, da mu srce gori v peklenskem ognju.
V Mariborskem kanconierju sem objavil štiri pesmi o slikah. Preberi si jih, ko ne boš imel pametnejšega posla.
Bistveno področje Proustove fenomenologije spolnosti je poleg lezbijstva homoseksualnost in sadomazohizem! V Iskanju izgubljenega časa opiše Proust kot homoseksualca oz. biseksualca in sadomazohisto barona Palamède de Charlusa, najzapletenejšo in najpomembnejšo osebo v romanu, ter markiza Roberta de Saint-Loup-en-Braya, najmlajšega člana družine Guermantes, poklicnega vojaškega časnika in učenjaka, ki za Prousta predstavlja »ideal« francoske aristokracije, Charliea Morela, violinisto, pisatelja, biseksualca in rent-a-boya ter Jupiena, njegovega strica, krojača, tajnika barona de Charlusa in lastnika javne hiše. Manj je bilo znano, da je Albetrtina Jupienova nečakinja, Odette de Crécy pa sestrična.
Pripovedovalec (Proust) se je očitno spoznal tudi na te vrste spolnih navad, poleg tistih, ki so povezane z ljubeznijo med moškimi in ženskami ter z ljubeznijo žensk do žensk, saj opiše sadomazohistične orgije pretepov nagih moških, v tem primeru barona de Charlusa, zavezanega za posteljo, z železnimi verigami, ki so jih izvajali mladi vojaki in pomorščaki v Jupienovemu bordelu, opremljenem tudi za takšna početja.
Z nekaj teh podatkov prispevam tudi k spletni podatkovni zbirki Kdo je kdo v Proustovem Iskanju izgubljenega časa, ki jih tam ni moč najti.
Podana fenomenologija spolnosti ni posebnost visokih družb in aristokracije, saj je brez bistvene razlike skupna vsem rasam, nacijam, družbenim razredom in časovnim obdobjem od velikega potopa do današnjih dneh.
Toda, si duo faciunt idem non est idem, če dva storita isto, to ni isto. Človeška dejanja presojamo različno! Quod licet Iovi, non licet bovi, kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, kar je za nunca, to ni za junca. Seneka pravi, da vse ni za vse!
Generalizacija, posploševanje je neke vrste poenostavljanje. Generalizirati, generalize, v angleščini pomeni tudi več kakor poenostaviti, oversimplify. Dumas pravi, da je vsaka generalizacija narobe, pa tudi ta! Srednjeveški angleški frančiškanec in filozof William Ockham je kot nominalist menil, da obstajajo samo posamične stvari in da so tudi splošni pojmi vrsta posamičnih mislih. »Semiotično kriminalko« Ime rože od Umberta Eca prežema Ockhamova miselnost. Če dobro razmislimo, v svetu, v katerem živimo, obstajajo le posamične stvari, posamični človek itd., splošno pa obstaja le v Platonovem svetu idej.
Sumerski kralj Gilgameš iz Uruka, Noetov pravnuk (Noa, sumersko Utnapištim), je ljubil Engiduja, ker je bil mlad, lep, dober prijatelj, močen in pogumen bojevnik, predvsem pa kosmat, kot da bi bil neandertalec, podoben krapinskem pračloveku. Po sumerski mitologiji so bogovi podarili Noetu in njegovi ženi nesmrtnost, medtem ko je po judovsko-krščanskih virih bil smrten, čeprav je živel 950 let, 600 pred in 350 po velikem potopu.
Operi Cavalleria rusticana Mascagnija in Pagliacci Leoncavalla se končata s besedami »La commedia è finita!« – komedija je končana! Vendar življenje ni komedija. Namreč De Sanctis definira komedijo kot gledališko igro, ki se začne žalostno in konča veselo, življenje pa je tragedija, ki se začne veselo in konča žalostno!
Sedim v slaščičarni Hiša dobrot v soseski na Tyrševi ulici, popivam in končujem to pismo. Tu pogosto sediva s dr. Kolencem, se pogovarjava, popivava in se navdušujeva nad lepimi ženskami, ki gredo mimo. Kot veš, vsa dobra prijatelja ne glede na določene razlike v političnih prepričanjih in svetovnih nazorih. Hvala Bogu! Včasih pridejo tudi drugi znanci, znanke, prijatelji in prijateljice, najpogosteje Boris, Klementina, Klavdija, Klara, Miran, Milan, Majda, Milka, Martina, Elvira, Dani. Prisrčni ljudje. Boris pride izključno na dunajske cmoke, gre za neko ledeno sladico, polnjeno z različnimi marmeladami. Z Borisom in njegovo soprogo Tanjo, z Majdo, z Milanom in njegovo soprogo Irmo si se spoznal na Ireninem pogrebu, s Klaro pa si se pogovarjal po telefonu. Drugih ne poznaš.
Prav me je opazila Tea, sestra dr. Kolenca, in se na kratko prisedla. Spoznala sta se pred nekaj let na Silbi, ko je bila Irena še živa. Popivava zvrst od Kaurana iz mariborske okolice. Štajerska vina so zelo dobra.
Tea Te lepo pozdravlja.
Drži se! Tvrtko
V Mariboru, 21. oktobra 2014
PETO PISMO
Pot k Swannu je Proustova vrnitev k samemu sebi. Proust je Swann, Albertina pa Odette.
Ljubezen je bolezen. Swannova ljubezen do Odette je bolezen, kot je njegova ljubezen do Albertine neločljivo povezana s patološkim ljubosumjem. Ljubosumje so še bolj poglabljala spoznanja dejstev o nezvestobi in prešuštvu. Swann si je predstavljal nezvestobo Odette, kako se z očmi pisanimi z nasmehom sokrivde smeši gospodu de Forchevillu, čigar ljubica je bila še med Swannovim življenjem.
Odette spominja na ženske like na sliki Primavera še, hkrati pa na uvelo meso Mojzesove žene Zefore na freski v Sikstinski kapeli o Mojzesovih zgodbah Alessandra de Mariana, bolj znanega kot Sandro Botticelli.
Čeprav ga je varala, je imela Swanna rada, in sicer iskreno, zaradi imetja, tako da je po Swannovi smrti postala zelo bogata vdova. Za bogastvo, ki ga je prinesla v zakon s de Forchevillem, je v zameno pridobila plemiško titulo.
Njena hči Gilberte Swann je po smrti nekega očetovega strica tudi postala ena najbogatejših naslednic v Franciji, vendar ji je »bedasti« angleški priimek »Swann«, labod, oviral, da se dobro omoži, vsaj je tako mislila. Po Swannovi smrti se je Odette, kot rečeno, poročila s de Forchevillom, ki je Gilberto posvojil in postal njen očim, Gilberta pa postala de Forcheville. Ko se je petindvajset let kasneje zagledal v lepo blondino Gilberte de Forcheville, ni vedel, da gre za Gilberto Swann, hčero Swanna in Odette, in za njegovo ljubezen na prvi pogled iz otroštva, ki pa krije svoj pravi priimek!
Kot de Forcheville je Gilberta postala sorodnica vojvodinje Oriane de Germantes in se je vojvodinjin odklonilen odnos do Gilberte popolnoma spremenil, saj so Germantesovi imeli Swanna, ki se je udeleževal matinej in soarej v njenem salonu preko dvajset let, zelo radi. Kot gospodična de Forcheville se je Gilberte poročila z Robertom de Saint-Loopom, najmlajšim članom plemiške družine Germantes, ki mu je prinesla bogastvo, ona pa pridobila naslov vojvodinje de Germantes in se v rangu izenačila z Oriano de Germantes. Proustov junak niti z Gilberto, ki je kot rečeno postala vojvodinja de Germantes, ni imel spolnega razmerja.
Vojvodinja Oriana de Germantes je nerealizirana ljubezen Proustovega junaka. Germantesova je Nemka, po poreklu iz Saske, Proustov junak pa germanofil. Pogosto se je je spomnil, ko se je na neki soareji pojavila visoka, zajetna in zanosno lepa, v rdeči obleki in rdečih čevljih. Oriana de Germantes je morda njegova največja ljubezen, saj ljubezen najmočnejše čutimo, preden je uresničimo v postelji in v primeru smrti ljubljene žene. O zdravju in sreči sploh ne razmišljamo, celo se včasih dolgočasimo, dokler nas ne zapustijo. Dokler ni umrla »moja Albertina«, Irena, se nisem niti zavedal, kolikor mi pomeni in si dandanes ne morem oprostiti svoje lahkomiselnosti. Preostane mi le kesanje. Vendar je priznanje, obžalovanje in kesanje najbolj licemeren, najlažji in najcenejši način za pomiritev slabe vesti. To po Proustu počnejo predvsem preračunljivi pokvarjeni ljudje in je samo kaznovanje vsekakor bolj moralen način odkupa grehov.
Družba je zapleteno omrežje spolnih razmerij udeleženih posameznikov, ki so med seboj zelo prepleteni1 . Odette, Gilberta in Albertina so udeleženke lezbijskih in heteroseksualnih omrežjih spolnih povezav.
Odette je udeleženka omrežja spolnih razmerij vseh njenih soprogov in ljubčkov.
Gilberte je udeleženka omrežja njenega soproga Roberta de Saint-Loopea, njegovih ljubic in rent-boyev, saj je bil tudi homoseksualec, posebej lepe Rahele, ki je bila prostitutka, preden je postala slavna gledališka igralka.
Albertina je udeleženka njegovega razvejanega omrežja spolnih razmerij in omrežij lezbijskih in heteroseksualnih spolnih razmerij njenih prijateljic in ljubčkov. Največ nas bolijo ljubezenska in spolna razmerja oseb, ki jih ljubimo, in je zato ljubezen bolezen in sveto zlo, vzrok ljubosumja, bolečin, maščevanja in zločinov. Toda alfa in omega njegovih ljubezni je vsekakor Albertina, ki je ni nehal ljubiti niti po njeni nesrečni smrti in ne glede na njegove spolne potrebe in hrepenenja po drugih ženskah, ko Albertine ni bilo zraven.
Torej, ko stopamo v nova tudi najintimnejša spolna razmerja z drugo osebo, bi se morali zavedati (odgovornosti), da je človek kot družbeno bitje del številnih omrežij in da pride do povezovanja tudi omrežij, katerih smo mi in ta druga oseba del. Gre za ontologijo omrežij, kjer je posamični človek vozlišče. V tej topologiji vozlišč ima človek kot vozlišče toliko dimenzij, kolikor ima povezav z drugimi ljudmi kot vozlišči. Nič slabega. Preprosto je tako. Takšni smo. Branje z razumevanjem Tisoč in ene noči po Marcelu Proustu nam pomaga, da to ontologijo spoznamo na pristen način.
Ljudje smo vzajemna skupna lastnina, saj se v ljubezni brezpogojno podajamo drugemu, kar neposredno razkriva uporaba posojilnih zaimkov »moj«, »tvoj«, »moja«, »tvoja« za ljubljeno osebo.
Edino ljubezen je božanska. Znovič je gledal, kako Albertina z rdečo vrtnico v črnih laseh seda za pianolo. Na ustnicah čuti njen jezik, z katerim ju poskusi razdvojiti, njen materni jezik, ki je svet in hranljiv, čeprav se ga ne da pojesti. Od tajnega ognja in rose tega jezika, celo tudi tedaj, ko drsi z njim po njegovem vratu, prsih in trebuhu z notranjo stranjo svoje kože, gladke kot podstav iz svile, celo tudi pri zunanjih dotikih, je to lizanje nekaj kot skrivnostna slast prenikanja, penetracije.
Ljubezen do matere se je mešala s spolnim užitkom. Vendar ni izgubil samo ženske, ki jo je ljubil, temveč tudi žensko, ki je ljubila njega, izgubil je sestro, otroka in nežno ljubico. Bil je srečen in nesrečen, kakor Swann nikoli ni bil, ker je Odetto, dokler jo je ljubil in bil ljubosumen, komaj videl, saj bi pogosto odpovedala sestanke z njim v zadnjem trenutku. Po poroki pa mu je pripadala vse do njegove smrti. Od Swanna je bil srečnejši, ker je Albertino imel pri sebi nepretrgoma vsaj tri mesece. Uresničil je tisto, o čemer je Swann sanjaril in uresničil šele tedaj, ko Odetto ni več ljubil. Swann ni izgubil Odette kot on Albertine. Albertina je pobegnila in je mrtva. Kajti se nič ne ponavlja, čeprav je šlo v primeru Swanna in Odette ter njega in Albertine za simetrični življenji, podobne karakterje in podobne okoliščine.
Albertina je nenadoma pobegla iz njegovega hišnega suženjstva, saj več ni mogla živeti kot talka. Njegova zvesta služabnica Francoise ga je obvestila: »Gospodična Albertina je odpotovala!« Preživel je z Albertino celo zimo. Premalo skrbimo za bolečine drugih. Bil se je namenjen z njo poročiti in se je nadejal, da si bo potem nehala želeti neodvisnosti. Po pobegu lahko začne živeti, kakor si je želela. Njena teta, gospa Montemps, je poskusila izkoristiti nečakinjo in od njega izvleči denar, toda je on itak odločil, da Albertini kupi jahto in Rolls Royce, in jih je že naročil. Jahto je poimenoval Labod (Swann)!
Ko je pisal pismo, v katerem jo prosi, da se vrne, je nepretrgoma jokal. Užival je v joku! Prijatelja Roberta de Saint-Loupa je najel, da najde Albertino. Rekel mu je, da Albertina ni nikakršna lepotica, vendar ga v to ni prepričal. Zagotovo je krasna, če je tako nesrečen zaradi njenega pobega. Ko pa je videl fotografijo od Albertine, je bil iskreno razočaran. Zaljubljenega človeka je težko razumeti. Okus in ljubezen sta individualni. Rekel je Robertu:. »Lepe ženske so za moške brez domišljije!« Za osebo, ki ljubi sta identiteta in integriteta ljubljene ženske pomembnejša od lepote. Bistveno je, da je Albertina Albertina!
Albertina se nikoli ni vrnila.
Spomni se, da je nekoč našel neko deklico pred Albertininimi vrati. Pripeljal jo je k sebi domov. Tam jo je nihal na kolenih. Medtem je čutil neznosno odsotnost Albertine. Zadržal jo je približno eno uro, potem pa lepo zaprosil, da odide. Na odhodu ji je dal bankovec od petsto frankov. Starši od deklice so ga prijavili policiji, da zapeljuje mladoletnice. Čeprav se je zavedal, da je tožbo težko dokazati, pa vendarle je tudi njim dal petsto frankov. Že prej, ko je pri njemu stanovala Albertina, ga je policiji prijavil hišnik, ta pa je določila nadzor nad njegovim stanovanjem. Zdelo se mu je, da mu pomisel na možnost, da nikoli več ne bo gugal kakšne deklice na kolenih, odvzema vsako vrednost življenju.
Ubila se je, ko je jezdila na konju, ki ga brez njegovega denarja sploh ne bi imela. Vrgel jo je s sebe in je z glavo udarila v drevo. Pustila mu je sume o nezvestobi, ki bi jih z lahkoto pomirila, da je živa, kljub vsemu, saj jo je neizmerno ljubil.
Albertine ni več. Pomislek, da bo jo pozabil, je bil bolj boleč kakor strah. Obstajala je le tesnoba. V sreči je dolgčas. Nismo srečni zaradi navzočnosti ljube, temveč ker med tem časom nismo tesnobni. Spominja se večera, ko jo je čakal zaman. Spomin na njeno nezvestobo je pridobil pomembnost, ki ga je imel nekoč. S prijateljstvom Albertine z dvema lezbijkama se je že prej sprijaznil. Zadnje tri mesece jo je držal v hišnem zaporu. Sedaj je Albertina na prostosti in se vdaja nečistovanju zdaj z enimi, zdaj z drugimi. Želji po seksu z Albertino se je pridružilo divje ljubosumje. Ljubosumje nima ne preteklosti ne prihodnosti, le sedanjost. Albertina je bila v njegovi domišljiji tako živa, da je začel sumiti, ali je sploh mrtva.
Nekaj pred nesrečno smrtjo mu je napisala dve pismi.
V prvem pismu se mu zahvaljuje, ker ji je zaupal, da si bo pripeljal doma njeno prijateljico Andrée. Albertina je bila prepričana, da bo to dobro za oboje. Zapisala je: »Čim več ste me sovražili, Vas nisem manj ljubila!« Drugo pismo ima datum naslednjega dne. Piše mu, da se je pripravljena vrniti, če še ni pisal Andrée. Pismo je končala s besedami »Od vsega srca, Vaša Albertina!«
Ljubezen nastaja iz naključja in svobode. Kot otrok je utrpel, če mati ne bi prišla, da ga vidi pred spanjem. Pričakovanje, da bo prišla in mu dala poljubčka, ga je tolažilo. Včasih je, takoj ko je ušla, zaželel, da je pokliče nazaj in reče: »Daj mi še en poljubček!« Očeta so ti obredi jezili in jih je imel za nesmiselne. Kadar bi jih obiskal gospod Swann, ki je v Combrayu bil njihov edini redni gost, mati sploh ni prišla, da bi mu rekla lahko noč. Toda da mu Swann ni slučajno govorim o Balbecu, ne bi nikoli spoznal Albertine. Kvečjemu bi njeno življenje bilo daljše, on pa ne bi trpel takšnih muk. Da gospodična de Stermaria ni slučajno odpovedala večerje tistega večera v Bulonjskem gozdu, ki sta jo dogovorila, bi se zaljubil v njo, ne pa v Albertino na plaži v Balbecu. Vendarle se ne bi mogel izključno zaljubiti prav v vsako drugo žensko. Vedno se zaljubimo v isto vrsto ženske. Čeprav Albertina, zajetna črnolaska, ni bila podobna Gilberti, vitki rdečelaski, je med njimi obstajala globoka podobnost. Obe sta bile jedri in polteni, svojevoljni, inteligentni in zviti. Imele sta pogled Mona Lise, pomen katerega je nemogoče razbrati in razumeti. Lepi? Saj sta bile ženski, ki ju drugi moški ne bi ni pogledali! Čeprav različni, sta bila njihova telesa za njega dokaj podoben vir ženskega seksepila. Albertina je žal umrla in jo bo pozabil, ženska, v katero se bo naslednjič zaljubil, pa bo morala biti njej podobna. Mislimo si, ona je edina in nezamenljiva, a nešteto je žensk iste vrste. Usode ni, dokler se ne zgodi! Prav tako izbor ženske, v katero se zaljubimo, razglasimo za vnaprej določen in nujen, čeprav je naključen in svoboden!
Kot sem Ti že pisal, se zbudim sila zgodaj. Danes sem bil po koncih že ob štirih. Načrt za pismo naredim leže doma. Ko sem ga končal ob osmi uri se nisem počutil najboljše. Bil sem izčrpan. Izmeril sem si tlak. Bil je 160/100, utrip le 54. Sumim, da nagibam tudi hipoglikemiji. Hitro sem pojedel nekaj kosov zlatega prepečenca z marmelado iz tirolskih marelic. Medtem sem si skuhal čaj iz evkaliptusa Mr. Perkins, ki ima močen vonj in okus. Legel sem se in čakal, da se mi uravna sladkor in vzpostavi stanje homeostaze, kolikor je pač možno glede na moje kronične zdravstvene težave, se pa ne pritožujem, saj bi lahko bilo samo še hujše. Nek znanec, ime mu je Tone, ko ga srečam v mestu in vprašam »Kako ste?«, vedno reče »Ne kvarite!« S tem hoče povedati »Vidite, da se sprehajam in da je dobro, dokler je tako!« Prav! Kaj češ! Končno verzijo pisma vpišem v računalnik na IZUM-u2, kjer so mi po upokojitvi pustili pisarno, da delam honoris causa na svojih rokopisih.
Kot vidiš, sem se odločil napisati ta »esej« o Proustovem Iskanju izgubljenega časa v obliki pisem3. Pisma pišeš sproščeno, ko pa ti zmanjka domišljije za obdelavo neke teme ali dokazov za neko trditev, odpreš novo temo, ker pismo pišeš iz spomina in si lahko dovoliš tudi kakšno nenatančnost, pa tudi neumnost. Bistveno je le, da si dosleden izbranem miselnemu diskurzu.
Izhajam iz ugotovitve, da je glavni junak erotoman in da so za Prousta najlepši »pejsaži« ženske. Samemu sebi sem rekel: »Ko si že znova prebral Proustovo mojstrovino tako po velikosti (Bral sem hrvaško izdajo v 13 knjig, ki imajo slabih 3.000 strani, francoski izvirnik pa ima 18.) kot predvsem po umetniški vrednosti, napiši esej o tem, kako si ga razumel.« Potem pa sem izbral pisma kot obliko.
De gustibus non est disputandum, o okusih se ne razpravlja. Tako je tisto, kar pišem, nekomu všeč, drugemu pa ni! Vrnimo se samima sebi, svoji pravi, družbeni, naravi in se med seboj spoštujmo po zakonu recipročnosti. Jezus Kristus pravi: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« (Lk 6,31). Schopenhauer pokaže tudi na primerih Sokrata in Bude poleg Jezusa Kristusa, da je metafizična osnova moralnosti in pravičnosti v recipročnosti. Naša praktična družbena narava je tudi konec slepila in teorij o naši svobodi kot posameznikov – pisana nebesna mavrica nad nami!, saj smo odvisni drug od drugega, tudi v hetero- in homo- seksualni ljubezni in spolnosti. Vse napoti na ta sklep!
Pišem, ker so besede močne in večne!
O moči besed je v Pančatatri zapisano, da podrto drevo lahko znova zraste, rana od sablje zaceli, vendar »rana«, ki jo povzroči beseda, ne zaceli nikoli!
Jezus Kristus pravi »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Mt 24,35, Mk 13,31, Lk 21, 32)
Antični grški filozof Heraklit je rekel »Jaz proučujem samega sebe!«
Sokrat zapoveduje: »Spoznaj samega sebe!« Tako se glasi tudi napis na Apolonovem hramu v preročišču Delfi v Fokidi pod planino Parnas.
Protagora je ugotovil: »Človek (z malim č) je merilo vseh zadev!«
Kakšen je zunanji svet na sebi, an sich, itak ne moremo izvedeti. Vendar tudi za proučevanje samega sebe ter sveta in narave, je predpogoj tudi, da smo. Moramo biti v svetu hic et nunc, tu in sedaj.
Vprašanje je tudi ali nam je sploh dano, da se iskreno soočimo z resnico o nas samih brez tankovestnosti do drugih in vplivu kulture sveta, v kateri smo vrženi, saj niti lastnega življenja nismo izbrali sami, poleg neiskrenosti do sebe samih in uporabe racionalizacij pri samopojasnjevanju kot nezavednega procesa obrambe lastnega ega. Racionalizacijam ustrezajo ideologije kot lažna vest o kulturi in morali na ravni družbe.
S človekom je tako, da ima pri nečem vselej nek namen. Delo ne napoti le k »čemu« je namenjeno in na »iz česar« sestoji, temveč umetniško delo, razen da napoti na umetnika, vključuje tudi umetniško publiko kot »uporabnike«, ki jim je umetniško delo namenjeno. »Iz česar« naj bi se sestajalo umetniško delo? Umetniško delo se vsebinsko mora nanašati na nekaj pomembnega. Kar se pa tiče oblike, mora biti »lepo«, odvisno od čutila, kateremu je namenjeno, očesu, ušesu, nosu, jeziku ali čutilu za prostor.
Goethe je rekel, da je umetnost »pomembno« izraženo na zanimiv način, kot so Šeherezadine pripovedi v Tisoč in eni noči morale spodbujati radovednost pri sultanu kot poslušalcu. Skratka, umetniško delo mora biti zabavno in bog ne daj tečno. Tudi izzivalno!
Prav tako kot umetnost, na našo družbeno naravo kaže predvsem spolnost in »omreženost« spolnih razmerij med ljudmi.
Da bi bil v svetu, si ga človek kot bitje orodij mora izgraditi kot svoj dom, saj narava ni njegov dom, čeprav od tam prihaja. Tako jutranjo zarjo ali rumenilo Sonca na vzhodu gledamo s široko odprtimi očmi in notranjim nostalgičnim atavističnim navdušenjem. Obenem aludiram na knjigo krščanskega mistika Jacoba Boehmeja Aurora oder Morgenröte im Aufgang. Pot h Bogu vodi čez pekel. O tem pa je beseda v drugi njegovi knjigi Weg zu Christo. V izgradnji tega doma ima umetnost poleg tehnologij kot orodij in postopkov, najpomembnejšo vlogo.
Jezus Kristus pravi: »Iščite in boste našli! Kdor išče, najde.« (Mt 7, 7, Lk 11, 9)
Iščite in boste našli tudi izgubljeni čas!
Ko je Proust končal knjigo z opisom matineje pri kneginji Germantes, ki se je je udeležila tudi njena sestra vojvodinja Oriana de Germantes, njegova neuresničena, vendar nepozabna ljubezen, o kateri se je odločil napisati knjigo, je Proust izpolnil »ustvarjalni krog«, ki se začne z nakano in navdihom, ter s tem dokončno našel zapravljeni čas, ki ga je iskal. Preteklost je v knjigi zagotovo na varnejšem mestu kot v minljivem telesu, kjer duh lahko shranjuje svoje misli. Corpus debile, telo je krhko!
Komu je namenjeno pisateljevo delo, za razliko od izgovorjene besede, se ne ve natanko. Po radikalni logofobični kritiki pisane besede je prevlada pisane besede nad govorjeno celo vzrok za totalitarni zdrs sodobnega sveta in ne na področju naravoslovja in tehnologije!
Kar pa se tiče pomena, avtor pusti bralcu največjo svobodo. Knjiga je svojevrstna optična naprava, ki omogoča, da bralec razbere tisto, kar brez knjige ne bi videl v sebi. Tako je vsak bralec pravzaprav bralec samega sebe in ko v sebi prepozna tisto, kar mu knjiga govori, je to dokaz njene »resničnosti«. Razlike v razumevanju pomena potemtakem lahko pripišemo bralcu, ne pa avtorju. Knjiga, ki je za bralca prezapletena ali pa nejasna, je kot motno steklo, skozi katerega se slabo vidi.
Medtem na programu Ars Radia Slovenije poslušam Jezusovo himno za dva zbora in orkester Gustava Hosta.
Dixi, rekel sem. Kar sem rekel, sem rekel, in to drži!
Drži se tudi Ti! Tvrtko
V Mariboru, ob Dnevu spomina na mrtve leta 2014.
1 To je tudi model za širjenje veneričnih in drugih nalezljivih bolezni, ki se prenašajo z dotiki, ki jih vključuje seks. Tega dejstva ne gre podcenjevati
2 Institut informacijskih znanosti v Mariboru, kjer sem delal prek dvajset let. Vodstvu Instituta sem hvaležen, da mi je to omogočilo. Ves čas do dandanes sedim na istem stolu. Gre pravzaprav za en izmed starih reprezentančnih, a neergonomsko oblikovanih, temnorjavih usnjenih pol foteljev z visokimi naslonjali iz velike konferenčne dvorane, na katerimi so sedeli člani delovnih in drugih predsedstev v zgradbi družbeno-političnih organizacij bivšega »socialističnega« režima, v kateri je IZUM od osamosvojitve in vstopa Slovenije v skupnost demokratičnih držav Zahoda.
3 Ko končujem to pismo, sta v literarni online reviji Locutio že objavljena Prvo in Drugo pismo.
ČETRTO PISMO
Preden Ti govorim naprej o Proustovi seksologiji, naj povem nekaj o kulinariki kot umetnosti, saj rad kuhaš, in sicer zelo dobro – prav umetniško!
Po Heglu je umetnost najnižje razvrščena spoznavna dejavnost. Najbolj zanesljivo spoznanje je filozofsko (in znanstveno!?), po tem pa religijsko in nazadnje umetniško! Kot pri Platonu! Bog je ustvaril samo en resnično bivajoči stol – idejo stola – najvišjega ranga resničnosti. Mizar je izdelovalec resničnega posameznega stola nižjega ranga resničnosti. Slikar je posnemovalec videza dela mizarja najnižjega ranga resničnosti. Umetniki so povečini posnemovalci videzov dela obrtnikov, ne pa resničnosti posameznih stvari. Vendar dober pesnik mora poznati stvari, ki jih prikazuje, če jih hoče pravilno prikazati. Drugače pač ne more pesniti. Če hoče pesniti o ljubezni, se torej mora tudi spoznati na ljubezen! Po Platonu je pesništvo posnemanje – mimesis. Bližji mi je Gorgija, po katerem je pesništvo upravičena prevara, iluzija – apate, očaranje in zapeljevanje. Kant je bil mnenja, da obstajajo plasti stvarnosti, ki jih lahko zajamemo le z umetnostjo. Kot vidiš, med pesništvom in filozofijo obstaja že star spor. Po navidezno najbolj jasni, pa tudi ponesrečeni, klasifikaciji razlikujemo področja resnice, dobrega in lepega. Lepo naj bi bilo področje estetike oziroma umetnosti. Estetsko se nanaša na čutno in vsakemu čutilu naj bi bolj kot drugim ustrezala ena od umetnosti, tako na primer čutilu za vid slikarstvo, čutilu za sluh glasba, itn. Razlikujemo tudi bolj sofisticirane čute za dobro, dolžnost, odgovornost in, kot rečeno, čut za lepo.
Po Henriju Lefebvru je estetika zanemarjala čutno področje vonja in okusa in je med umetnosti uvrstil tudi kulinariko! Umetnosti niso posebne vrste spoznanja, temveč naj bi bila umetniška dela predmeti spoznanja, ki jih je treba šele raziskati in spoznati.
Umetnost je ustvarjalna dejavnost, ki prispeva k nastajanju kulture. Beseda kultura izhaja iz latinske besede cultura, izpeljane iz colo, colere, tuli, latum, colere pomeni »gojiti«. V nekem pismu je rimski pesnik Horac zapisal »Graecia capta ferum victorem cepit et artes intulit agresti Latio«, zasedena Grčija je premagala divjega zavojevalca in kmetavzarski Laciji prinesla kulturo.
Umetnost je pristna dejavnost in resnico kot rezultat spoznavne dejavnosti vsekakor lahko uporabimo kot sredstvo. Umetniška dela ustvarjamo tudi iz drugih umetniških del. Tako umetnost nastaja avtopoetsko iz umetnosti, kot ta pisma.
Kot veš, pišem pesmi. Nekoč si mi rekel: »Znam jih pisati tudi jaz in jih lahko napišem, kolikor hočeš!«
Tega zase ne morem reči! Ne morem namreč reči, da jih znam pisati niti da jih lahko napišem kar tako, kajti pesmi nastajajo iz čiste namembnosti, ne-znanja in navdiha! Pesmi, ki jih pišemo, ne vemo vnaprej, in nas včasih zelo presenetijo, ko jih napišemo. Znati pomeni biti sposoben prepoznati točen odgovor med ponujenimi, v tem primeru gre za pasivno znanje. Znati pomeni tudi sposobnost aktivnega ponavljanja znanega oziroma priklica znanega v zavest. Sposobnost pisanja je torej bolj podobna inteligenci kot prirojeni zmožnosti reševanja novih problemov, kot sta bila na primer Gordijski vozel ali Kolumbovo jajce. Preden začnem pisati, v glavnem ne vem, kaj bom napisal. Ustvarjanje pesmi izhaja torej iz ne-znanja! Potem ko pesem zapišem, pa uporabim »estetska merila« za oceno ali je pesem dobra. Sestavni del pesniškega talenta so tudi ta »merila«, ki samodejno delujejo pri katerem koli ustvarjanju. Če nimaš predstave (merila) o tem, kaj je snaga, niti školjke na stranišču ne moreš dobro oprati. Znanje se pridobiva. Sposobnost pisanja pesem se ne pridobiva in je povezana tudi z navdihom. Pesniki smo podobni pijancem, včasih pa tudi smo. Charles Bukowski je začel pisati, ker je ugotovil, da to drugi opravljajo hudičevo slabo. Bil je pijanec, boem, ženskar, razuzdanec in kockar, ter je živel čakajoč, da pride smrt. Vmes pa je pesničil! Kot veš, jaz si s prijatelji tudi rad popijem in občasno napišem kako pesem, seveda, če mi pride navdih. Pisanje pesmi vsekakor ni rutina!
Gonila našega ravnanja, ki so drugače predmet antropologije, psihologije, sociologije, ekonomije, politologije in etike kot filozofske discipline, so naša volja do sreče (Stendhal), do posestva (Marx), do moči (Nietzsche), do uspeha in potrjevanja kot nagrade (Adler), do smisla (Frankl) ter volja do užitka, predvsem do spolnega užitka (Freud).
Sreča (eudaimonia, eu, dober, daimon, duh, dober duh, najvišje dobro) je osrednji pojem grške praktične filozofije, vključno z etiko in politično filozofijo, ki sloni na starem grškem izročilu. Starogrške praktične filozofije so se razlikovale predvsem glede na vsebinsko določitev pojma sreče.
Spolni užitek je povezan z reprodukcijo in vzdrževanjem vrste. Čeprav je slednja vedno povezana s spolnim razmerjem, spolno razmerje pa ni ne vedno in ne nujno povezan z reprodukcijo in vzdrževanjem vrste! Spolno razmerje je predvsem povezano z ljubeznijo. Vendar pa je, realno antropološko, spolni užitek pri človeku sam sebi cilj, užitek zaradi užitka, spolni l’art pour l’art! Umetnost!
Albertina je sodila v neko skrito nenavadno »raso«, ki se meša z navadnim človeštvom.
Prav je videl dve Elstirjevi (Cézannovi?) sliki z nagimi ženskami v bujnem pejsažu. Sliki predstavljata kompoziciji ženskih nog in je tudi Proustov opis osredotočen prav na te noge. Na eni sliki neko dekle – ima dvignjeno nogo, kot je zagotovo dvigne Albertina, ko se vdaja mladi perici med spolnim razmerjem. Na drugi sliki neko dekle potiska v vodo drugo dekle, ki se ji veselo upira z dvignjenim bedrom, stopalo pa je komaj potopljeno v modri vodi. Prepognjena noga je podobna labodovemu vratu kot Albertinina, ko je ležala v postelji poleg njega. Tega ji ni upal povedati, da je ne bi spomnil na kakšno nago žensko telo in zažgal lezbijsko sladostrastje.
Človek je sestavljen iz več osebnostih različne moralne vrednosti. Obstajala je poredna Albertina in tudi spodobna Albertina, ki se spozna in se rada pogovarja o Memoarjih grofa Saint-Simona in klasični glasbi ter igra pianino.
Predstavlja si Albertino poleg perice in njenih prijateljic, ki jih je on imel zelo rad. Albertino je zdaj videl bolje kot v »resnici« v Balbecu v njihovi dvojni nagosti ženskih marmornih teles v vodi kot morskih bas-reliefov. Njena prepognjena noga je bila labodov vrat, ki išče ustnice drugega dekleta. Od ljubosumja vidi Albertino v orgastičnem krču, kot da je živa, in na bregu Loire govori perici: »Sem v sedmih nebesih!« Vidi mesto, kjer je perico ugriznila. Ko si je to predstavljal, se mu je zdelo, da mu srce gori v peklenskem ognju.
V Mariborskem kanconierju sem objavil štiri pesmi o slikah. Preberi si jih, ko ne boš imel pametnejšega posla.
Bistveno področje Proustove fenomenologije spolnosti je poleg lezbijstva homoseksualnost in sadomazohizem! V Iskanju izgubljenega časa opiše Proust kot homoseksualca oz. biseksualca in sadomazohisto barona Palamède de Charlusa, najzapletenejšo in najpomembnejšo osebo v romanu, ter markiza Roberta de Saint-Loup-en-Braya, najmlajšega člana družine Guermantes, poklicnega vojaškega časnika in učenjaka, ki za Prousta predstavlja »ideal« francoske aristokracije, Charliea Morela, violinisto, pisatelja, biseksualca in rent-a-boya ter Jupiena, njegovega strica, krojača, tajnika barona de Charlusa in lastnika javne hiše. Manj je bilo znano, da je Albetrtina Jupienova nečakinja, Odette de Crécy pa sestrična.
Pripovedovalec (Proust) se je očitno spoznal tudi na te vrste spolnih navad, poleg tistih, ki so povezane z ljubeznijo med moškimi in ženskami ter z ljubeznijo žensk do žensk, saj opiše sadomazohistične orgije pretepov nagih moških, v tem primeru barona de Charlusa, zavezanega za posteljo, z železnimi verigami, ki so jih izvajali mladi vojaki in pomorščaki v Jupienovemu bordelu, opremljenem tudi za takšna početja.
Z nekaj teh podatkov prispevam tudi k spletni podatkovni zbirki Kdo je kdo v Proustovem Iskanju izgubljenega časa, ki jih tam ni moč najti.
Podana fenomenologija spolnosti ni posebnost visokih družb in aristokracije, saj je brez bistvene razlike skupna vsem rasam, nacijam, družbenim razredom in časovnim obdobjem od velikega potopa do današnjih dneh.
Toda, si duo faciunt idem non est idem, če dva storita isto, to ni isto. Človeška dejanja presojamo različno! Quod licet Iovi, non licet bovi, kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, kar je za nunca, to ni za junca. Seneka pravi, da vse ni za vse!
Generalizacija, posploševanje je neke vrste poenostavljanje. Generalizirati, generalize, v angleščini pomeni tudi več kakor poenostaviti, oversimplify. Dumas pravi, da je vsaka generalizacija narobe, pa tudi ta! Srednjeveški angleški frančiškanec in filozof William Ockham je kot nominalist menil, da obstajajo samo posamične stvari in da so tudi splošni pojmi vrsta posamičnih mislih. »Semiotično kriminalko« Ime rože od Umberta Eca prežema Ockhamova miselnost. Če dobro razmislimo, v svetu, v katerem živimo, obstajajo le posamične stvari, posamični človek itd., splošno pa obstaja le v Platonovem svetu idej.
Sumerski kralj Gilgameš iz Uruka, Noetov pravnuk (Noa, sumersko Utnapištim), je ljubil Engiduja, ker je bil mlad, lep, dober prijatelj, močen in pogumen bojevnik, predvsem pa kosmat, kot da bi bil neandertalec, podoben krapinskem pračloveku. Po sumerski mitologiji so bogovi podarili Noetu in njegovi ženi nesmrtnost, medtem ko je po judovsko-krščanskih virih bil smrten, čeprav je živel 950 let, 600 pred in 350 po velikem potopu.
Operi Cavalleria rusticana Mascagnija in Pagliacci Leoncavalla se končata s besedami »La commedia è finita!« – komedija je končana! Vendar življenje ni komedija. Namreč De Sanctis definira komedijo kot gledališko igro, ki se začne žalostno in konča veselo, življenje pa je tragedija, ki se začne veselo in konča žalostno!
Sedim v slaščičarni Hiša dobrot v soseski na Tyrševi ulici, popivam in končujem to pismo. Tu pogosto sediva s dr. Kolencem, se pogovarjava, popivava in se navdušujeva nad lepimi ženskami, ki gredo mimo. Kot veš, vsa dobra prijatelja ne glede na določene razlike v političnih prepričanjih in svetovnih nazorih. Hvala Bogu! Včasih pridejo tudi drugi znanci, znanke, prijatelji in prijateljice, najpogosteje Boris, Klementina, Klavdija, Klara, Miran, Milan, Majda, Milka, Martina, Elvira, Dani. Prisrčni ljudje. Boris pride izključno na dunajske cmoke, gre za neko ledeno sladico, polnjeno z različnimi marmeladami. Z Borisom in njegovo soprogo Tanjo, z Majdo, z Milanom in njegovo soprogo Irmo si se spoznal na Ireninem pogrebu, s Klaro pa si se pogovarjal po telefonu. Drugih ne poznaš.
Prav me je opazila Tea, sestra dr. Kolenca, in se na kratko prisedla. Spoznala sta se pred nekaj let na Silbi, ko je bila Irena še živa. Popivava zvrst od Kaurana iz mariborske okolice. Štajerska vina so zelo dobra.
Tea Te lepo pozdravlja.
Drži se! Tvrtko
V Mariboru, 21. oktobra 2014
PETO PISMO
Pot k Swannu je Proustova vrnitev k samemu sebi. Proust je Swann, Albertina pa Odette.
Ljubezen je bolezen. Swannova ljubezen do Odette je bolezen, kot je njegova ljubezen do Albertine neločljivo povezana s patološkim ljubosumjem. Ljubosumje so še bolj poglabljala spoznanja dejstev o nezvestobi in prešuštvu. Swann si je predstavljal nezvestobo Odette, kako se z očmi pisanimi z nasmehom sokrivde smeši gospodu de Forchevillu, čigar ljubica je bila še med Swannovim življenjem.
Odette spominja na ženske like na sliki Primavera še, hkrati pa na uvelo meso Mojzesove žene Zefore na freski v Sikstinski kapeli o Mojzesovih zgodbah Alessandra de Mariana, bolj znanega kot Sandro Botticelli.
Čeprav ga je varala, je imela Swanna rada, in sicer iskreno, zaradi imetja, tako da je po Swannovi smrti postala zelo bogata vdova. Za bogastvo, ki ga je prinesla v zakon s de Forchevillem, je v zameno pridobila plemiško titulo.
Njena hči Gilberte Swann je po smrti nekega očetovega strica tudi postala ena najbogatejših naslednic v Franciji, vendar ji je »bedasti« angleški priimek »Swann«, labod, oviral, da se dobro omoži, vsaj je tako mislila. Po Swannovi smrti se je Odette, kot rečeno, poročila s de Forchevillom, ki je Gilberto posvojil in postal njen očim, Gilberta pa postala de Forcheville. Ko se je petindvajset let kasneje zagledal v lepo blondino Gilberte de Forcheville, ni vedel, da gre za Gilberto Swann, hčero Swanna in Odette, in za njegovo ljubezen na prvi pogled iz otroštva, ki pa krije svoj pravi priimek!
Kot de Forcheville je Gilberta postala sorodnica vojvodinje Oriane de Germantes in se je vojvodinjin odklonilen odnos do Gilberte popolnoma spremenil, saj so Germantesovi imeli Swanna, ki se je udeleževal matinej in soarej v njenem salonu preko dvajset let, zelo radi. Kot gospodična de Forcheville se je Gilberte poročila z Robertom de Saint-Loopom, najmlajšim članom plemiške družine Germantes, ki mu je prinesla bogastvo, ona pa pridobila naslov vojvodinje de Germantes in se v rangu izenačila z Oriano de Germantes. Proustov junak niti z Gilberto, ki je kot rečeno postala vojvodinja de Germantes, ni imel spolnega razmerja.
Vojvodinja Oriana de Germantes je nerealizirana ljubezen Proustovega junaka. Germantesova je Nemka, po poreklu iz Saske, Proustov junak pa germanofil. Pogosto se je je spomnil, ko se je na neki soareji pojavila visoka, zajetna in zanosno lepa, v rdeči obleki in rdečih čevljih. Oriana de Germantes je morda njegova največja ljubezen, saj ljubezen najmočnejše čutimo, preden je uresničimo v postelji in v primeru smrti ljubljene žene. O zdravju in sreči sploh ne razmišljamo, celo se včasih dolgočasimo, dokler nas ne zapustijo. Dokler ni umrla »moja Albertina«, Irena, se nisem niti zavedal, kolikor mi pomeni in si dandanes ne morem oprostiti svoje lahkomiselnosti. Preostane mi le kesanje. Vendar je priznanje, obžalovanje in kesanje najbolj licemeren, najlažji in najcenejši način za pomiritev slabe vesti. To po Proustu počnejo predvsem preračunljivi pokvarjeni ljudje in je samo kaznovanje vsekakor bolj moralen način odkupa grehov.
Družba je zapleteno omrežje spolnih razmerij udeleženih posameznikov, ki so med seboj zelo prepleteni1 . Odette, Gilberta in Albertina so udeleženke lezbijskih in heteroseksualnih omrežjih spolnih povezav.
Odette je udeleženka omrežja spolnih razmerij vseh njenih soprogov in ljubčkov.
Gilberte je udeleženka omrežja njenega soproga Roberta de Saint-Loopea, njegovih ljubic in rent-boyev, saj je bil tudi homoseksualec, posebej lepe Rahele, ki je bila prostitutka, preden je postala slavna gledališka igralka.
Albertina je udeleženka njegovega razvejanega omrežja spolnih razmerij in omrežij lezbijskih in heteroseksualnih spolnih razmerij njenih prijateljic in ljubčkov. Največ nas bolijo ljubezenska in spolna razmerja oseb, ki jih ljubimo, in je zato ljubezen bolezen in sveto zlo, vzrok ljubosumja, bolečin, maščevanja in zločinov. Toda alfa in omega njegovih ljubezni je vsekakor Albertina, ki je ni nehal ljubiti niti po njeni nesrečni smrti in ne glede na njegove spolne potrebe in hrepenenja po drugih ženskah, ko Albertine ni bilo zraven.
Torej, ko stopamo v nova tudi najintimnejša spolna razmerja z drugo osebo, bi se morali zavedati (odgovornosti), da je človek kot družbeno bitje del številnih omrežij in da pride do povezovanja tudi omrežij, katerih smo mi in ta druga oseba del. Gre za ontologijo omrežij, kjer je posamični človek vozlišče. V tej topologiji vozlišč ima človek kot vozlišče toliko dimenzij, kolikor ima povezav z drugimi ljudmi kot vozlišči. Nič slabega. Preprosto je tako. Takšni smo. Branje z razumevanjem Tisoč in ene noči po Marcelu Proustu nam pomaga, da to ontologijo spoznamo na pristen način.
Ljudje smo vzajemna skupna lastnina, saj se v ljubezni brezpogojno podajamo drugemu, kar neposredno razkriva uporaba posojilnih zaimkov »moj«, »tvoj«, »moja«, »tvoja« za ljubljeno osebo.
Edino ljubezen je božanska. Znovič je gledal, kako Albertina z rdečo vrtnico v črnih laseh seda za pianolo. Na ustnicah čuti njen jezik, z katerim ju poskusi razdvojiti, njen materni jezik, ki je svet in hranljiv, čeprav se ga ne da pojesti. Od tajnega ognja in rose tega jezika, celo tudi tedaj, ko drsi z njim po njegovem vratu, prsih in trebuhu z notranjo stranjo svoje kože, gladke kot podstav iz svile, celo tudi pri zunanjih dotikih, je to lizanje nekaj kot skrivnostna slast prenikanja, penetracije.
Ljubezen do matere se je mešala s spolnim užitkom. Vendar ni izgubil samo ženske, ki jo je ljubil, temveč tudi žensko, ki je ljubila njega, izgubil je sestro, otroka in nežno ljubico. Bil je srečen in nesrečen, kakor Swann nikoli ni bil, ker je Odetto, dokler jo je ljubil in bil ljubosumen, komaj videl, saj bi pogosto odpovedala sestanke z njim v zadnjem trenutku. Po poroki pa mu je pripadala vse do njegove smrti. Od Swanna je bil srečnejši, ker je Albertino imel pri sebi nepretrgoma vsaj tri mesece. Uresničil je tisto, o čemer je Swann sanjaril in uresničil šele tedaj, ko Odetto ni več ljubil. Swann ni izgubil Odette kot on Albertine. Albertina je pobegnila in je mrtva. Kajti se nič ne ponavlja, čeprav je šlo v primeru Swanna in Odette ter njega in Albertine za simetrični življenji, podobne karakterje in podobne okoliščine.
Albertina je nenadoma pobegla iz njegovega hišnega suženjstva, saj več ni mogla živeti kot talka. Njegova zvesta služabnica Francoise ga je obvestila: »Gospodična Albertina je odpotovala!« Preživel je z Albertino celo zimo. Premalo skrbimo za bolečine drugih. Bil se je namenjen z njo poročiti in se je nadejal, da si bo potem nehala želeti neodvisnosti. Po pobegu lahko začne živeti, kakor si je želela. Njena teta, gospa Montemps, je poskusila izkoristiti nečakinjo in od njega izvleči denar, toda je on itak odločil, da Albertini kupi jahto in Rolls Royce, in jih je že naročil. Jahto je poimenoval Labod (Swann)!
Ko je pisal pismo, v katerem jo prosi, da se vrne, je nepretrgoma jokal. Užival je v joku! Prijatelja Roberta de Saint-Loupa je najel, da najde Albertino. Rekel mu je, da Albertina ni nikakršna lepotica, vendar ga v to ni prepričal. Zagotovo je krasna, če je tako nesrečen zaradi njenega pobega. Ko pa je videl fotografijo od Albertine, je bil iskreno razočaran. Zaljubljenega človeka je težko razumeti. Okus in ljubezen sta individualni. Rekel je Robertu:. »Lepe ženske so za moške brez domišljije!« Za osebo, ki ljubi sta identiteta in integriteta ljubljene ženske pomembnejša od lepote. Bistveno je, da je Albertina Albertina!
Albertina se nikoli ni vrnila.
Spomni se, da je nekoč našel neko deklico pred Albertininimi vrati. Pripeljal jo je k sebi domov. Tam jo je nihal na kolenih. Medtem je čutil neznosno odsotnost Albertine. Zadržal jo je približno eno uro, potem pa lepo zaprosil, da odide. Na odhodu ji je dal bankovec od petsto frankov. Starši od deklice so ga prijavili policiji, da zapeljuje mladoletnice. Čeprav se je zavedal, da je tožbo težko dokazati, pa vendarle je tudi njim dal petsto frankov. Že prej, ko je pri njemu stanovala Albertina, ga je policiji prijavil hišnik, ta pa je določila nadzor nad njegovim stanovanjem. Zdelo se mu je, da mu pomisel na možnost, da nikoli več ne bo gugal kakšne deklice na kolenih, odvzema vsako vrednost življenju.
Ubila se je, ko je jezdila na konju, ki ga brez njegovega denarja sploh ne bi imela. Vrgel jo je s sebe in je z glavo udarila v drevo. Pustila mu je sume o nezvestobi, ki bi jih z lahkoto pomirila, da je živa, kljub vsemu, saj jo je neizmerno ljubil.
Albertine ni več. Pomislek, da bo jo pozabil, je bil bolj boleč kakor strah. Obstajala je le tesnoba. V sreči je dolgčas. Nismo srečni zaradi navzočnosti ljube, temveč ker med tem časom nismo tesnobni. Spominja se večera, ko jo je čakal zaman. Spomin na njeno nezvestobo je pridobil pomembnost, ki ga je imel nekoč. S prijateljstvom Albertine z dvema lezbijkama se je že prej sprijaznil. Zadnje tri mesece jo je držal v hišnem zaporu. Sedaj je Albertina na prostosti in se vdaja nečistovanju zdaj z enimi, zdaj z drugimi. Želji po seksu z Albertino se je pridružilo divje ljubosumje. Ljubosumje nima ne preteklosti ne prihodnosti, le sedanjost. Albertina je bila v njegovi domišljiji tako živa, da je začel sumiti, ali je sploh mrtva.
Nekaj pred nesrečno smrtjo mu je napisala dve pismi.
V prvem pismu se mu zahvaljuje, ker ji je zaupal, da si bo pripeljal doma njeno prijateljico Andrée. Albertina je bila prepričana, da bo to dobro za oboje. Zapisala je: »Čim več ste me sovražili, Vas nisem manj ljubila!« Drugo pismo ima datum naslednjega dne. Piše mu, da se je pripravljena vrniti, če še ni pisal Andrée. Pismo je končala s besedami »Od vsega srca, Vaša Albertina!«
Ljubezen nastaja iz naključja in svobode. Kot otrok je utrpel, če mati ne bi prišla, da ga vidi pred spanjem. Pričakovanje, da bo prišla in mu dala poljubčka, ga je tolažilo. Včasih je, takoj ko je ušla, zaželel, da je pokliče nazaj in reče: »Daj mi še en poljubček!« Očeta so ti obredi jezili in jih je imel za nesmiselne. Kadar bi jih obiskal gospod Swann, ki je v Combrayu bil njihov edini redni gost, mati sploh ni prišla, da bi mu rekla lahko noč. Toda da mu Swann ni slučajno govorim o Balbecu, ne bi nikoli spoznal Albertine. Kvečjemu bi njeno življenje bilo daljše, on pa ne bi trpel takšnih muk. Da gospodična de Stermaria ni slučajno odpovedala večerje tistega večera v Bulonjskem gozdu, ki sta jo dogovorila, bi se zaljubil v njo, ne pa v Albertino na plaži v Balbecu. Vendarle se ne bi mogel izključno zaljubiti prav v vsako drugo žensko. Vedno se zaljubimo v isto vrsto ženske. Čeprav Albertina, zajetna črnolaska, ni bila podobna Gilberti, vitki rdečelaski, je med njimi obstajala globoka podobnost. Obe sta bile jedri in polteni, svojevoljni, inteligentni in zviti. Imele sta pogled Mona Lise, pomen katerega je nemogoče razbrati in razumeti. Lepi? Saj sta bile ženski, ki ju drugi moški ne bi ni pogledali! Čeprav različni, sta bila njihova telesa za njega dokaj podoben vir ženskega seksepila. Albertina je žal umrla in jo bo pozabil, ženska, v katero se bo naslednjič zaljubil, pa bo morala biti njej podobna. Mislimo si, ona je edina in nezamenljiva, a nešteto je žensk iste vrste. Usode ni, dokler se ne zgodi! Prav tako izbor ženske, v katero se zaljubimo, razglasimo za vnaprej določen in nujen, čeprav je naključen in svoboden!
Kot sem Ti že pisal, se zbudim sila zgodaj. Danes sem bil po koncih že ob štirih. Načrt za pismo naredim leže doma. Ko sem ga končal ob osmi uri se nisem počutil najboljše. Bil sem izčrpan. Izmeril sem si tlak. Bil je 160/100, utrip le 54. Sumim, da nagibam tudi hipoglikemiji. Hitro sem pojedel nekaj kosov zlatega prepečenca z marmelado iz tirolskih marelic. Medtem sem si skuhal čaj iz evkaliptusa Mr. Perkins, ki ima močen vonj in okus. Legel sem se in čakal, da se mi uravna sladkor in vzpostavi stanje homeostaze, kolikor je pač možno glede na moje kronične zdravstvene težave, se pa ne pritožujem, saj bi lahko bilo samo še hujše. Nek znanec, ime mu je Tone, ko ga srečam v mestu in vprašam »Kako ste?«, vedno reče »Ne kvarite!« S tem hoče povedati »Vidite, da se sprehajam in da je dobro, dokler je tako!« Prav! Kaj češ! Končno verzijo pisma vpišem v računalnik na IZUM-u2, kjer so mi po upokojitvi pustili pisarno, da delam honoris causa na svojih rokopisih.
Kot vidiš, sem se odločil napisati ta »esej« o Proustovem Iskanju izgubljenega časa v obliki pisem3. Pisma pišeš sproščeno, ko pa ti zmanjka domišljije za obdelavo neke teme ali dokazov za neko trditev, odpreš novo temo, ker pismo pišeš iz spomina in si lahko dovoliš tudi kakšno nenatančnost, pa tudi neumnost. Bistveno je le, da si dosleden izbranem miselnemu diskurzu.
Izhajam iz ugotovitve, da je glavni junak erotoman in da so za Prousta najlepši »pejsaži« ženske. Samemu sebi sem rekel: »Ko si že znova prebral Proustovo mojstrovino tako po velikosti (Bral sem hrvaško izdajo v 13 knjig, ki imajo slabih 3.000 strani, francoski izvirnik pa ima 18.) kot predvsem po umetniški vrednosti, napiši esej o tem, kako si ga razumel.« Potem pa sem izbral pisma kot obliko.
De gustibus non est disputandum, o okusih se ne razpravlja. Tako je tisto, kar pišem, nekomu všeč, drugemu pa ni! Vrnimo se samima sebi, svoji pravi, družbeni, naravi in se med seboj spoštujmo po zakonu recipročnosti. Jezus Kristus pravi: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« (Lk 6,31). Schopenhauer pokaže tudi na primerih Sokrata in Bude poleg Jezusa Kristusa, da je metafizična osnova moralnosti in pravičnosti v recipročnosti. Naša praktična družbena narava je tudi konec slepila in teorij o naši svobodi kot posameznikov – pisana nebesna mavrica nad nami!, saj smo odvisni drug od drugega, tudi v hetero- in homo- seksualni ljubezni in spolnosti. Vse napoti na ta sklep!
Pišem, ker so besede močne in večne!
O moči besed je v Pančatatri zapisano, da podrto drevo lahko znova zraste, rana od sablje zaceli, vendar »rana«, ki jo povzroči beseda, ne zaceli nikoli!
Jezus Kristus pravi »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Mt 24,35, Mk 13,31, Lk 21, 32)
Antični grški filozof Heraklit je rekel »Jaz proučujem samega sebe!«
Sokrat zapoveduje: »Spoznaj samega sebe!« Tako se glasi tudi napis na Apolonovem hramu v preročišču Delfi v Fokidi pod planino Parnas.
Protagora je ugotovil: »Človek (z malim č) je merilo vseh zadev!«
Kakšen je zunanji svet na sebi, an sich, itak ne moremo izvedeti. Vendar tudi za proučevanje samega sebe ter sveta in narave, je predpogoj tudi, da smo. Moramo biti v svetu hic et nunc, tu in sedaj.
Vprašanje je tudi ali nam je sploh dano, da se iskreno soočimo z resnico o nas samih brez tankovestnosti do drugih in vplivu kulture sveta, v kateri smo vrženi, saj niti lastnega življenja nismo izbrali sami, poleg neiskrenosti do sebe samih in uporabe racionalizacij pri samopojasnjevanju kot nezavednega procesa obrambe lastnega ega. Racionalizacijam ustrezajo ideologije kot lažna vest o kulturi in morali na ravni družbe.
S človekom je tako, da ima pri nečem vselej nek namen. Delo ne napoti le k »čemu« je namenjeno in na »iz česar« sestoji, temveč umetniško delo, razen da napoti na umetnika, vključuje tudi umetniško publiko kot »uporabnike«, ki jim je umetniško delo namenjeno. »Iz česar« naj bi se sestajalo umetniško delo? Umetniško delo se vsebinsko mora nanašati na nekaj pomembnega. Kar se pa tiče oblike, mora biti »lepo«, odvisno od čutila, kateremu je namenjeno, očesu, ušesu, nosu, jeziku ali čutilu za prostor.
Goethe je rekel, da je umetnost »pomembno« izraženo na zanimiv način, kot so Šeherezadine pripovedi v Tisoč in eni noči morale spodbujati radovednost pri sultanu kot poslušalcu. Skratka, umetniško delo mora biti zabavno in bog ne daj tečno. Tudi izzivalno!
Prav tako kot umetnost, na našo družbeno naravo kaže predvsem spolnost in »omreženost« spolnih razmerij med ljudmi.
Da bi bil v svetu, si ga človek kot bitje orodij mora izgraditi kot svoj dom, saj narava ni njegov dom, čeprav od tam prihaja. Tako jutranjo zarjo ali rumenilo Sonca na vzhodu gledamo s široko odprtimi očmi in notranjim nostalgičnim atavističnim navdušenjem. Obenem aludiram na knjigo krščanskega mistika Jacoba Boehmeja Aurora oder Morgenröte im Aufgang. Pot h Bogu vodi čez pekel. O tem pa je beseda v drugi njegovi knjigi Weg zu Christo. V izgradnji tega doma ima umetnost poleg tehnologij kot orodij in postopkov, najpomembnejšo vlogo.
Jezus Kristus pravi: »Iščite in boste našli! Kdor išče, najde.« (Mt 7, 7, Lk 11, 9)
Iščite in boste našli tudi izgubljeni čas!
Ko je Proust končal knjigo z opisom matineje pri kneginji Germantes, ki se je je udeležila tudi njena sestra vojvodinja Oriana de Germantes, njegova neuresničena, vendar nepozabna ljubezen, o kateri se je odločil napisati knjigo, je Proust izpolnil »ustvarjalni krog«, ki se začne z nakano in navdihom, ter s tem dokončno našel zapravljeni čas, ki ga je iskal. Preteklost je v knjigi zagotovo na varnejšem mestu kot v minljivem telesu, kjer duh lahko shranjuje svoje misli. Corpus debile, telo je krhko!
Komu je namenjeno pisateljevo delo, za razliko od izgovorjene besede, se ne ve natanko. Po radikalni logofobični kritiki pisane besede je prevlada pisane besede nad govorjeno celo vzrok za totalitarni zdrs sodobnega sveta in ne na področju naravoslovja in tehnologije!
Kar pa se tiče pomena, avtor pusti bralcu največjo svobodo. Knjiga je svojevrstna optična naprava, ki omogoča, da bralec razbere tisto, kar brez knjige ne bi videl v sebi. Tako je vsak bralec pravzaprav bralec samega sebe in ko v sebi prepozna tisto, kar mu knjiga govori, je to dokaz njene »resničnosti«. Razlike v razumevanju pomena potemtakem lahko pripišemo bralcu, ne pa avtorju. Knjiga, ki je za bralca prezapletena ali pa nejasna, je kot motno steklo, skozi katerega se slabo vidi.
Medtem na programu Ars Radia Slovenije poslušam Jezusovo himno za dva zbora in orkester Gustava Hosta.
Dixi, rekel sem. Kar sem rekel, sem rekel, in to drži!
Drži se tudi Ti! Tvrtko
V Mariboru, ob Dnevu spomina na mrtve leta 2014.
1 To je tudi model za širjenje veneričnih in drugih nalezljivih bolezni, ki se prenašajo z dotiki, ki jih vključuje seks. Tega dejstva ne gre podcenjevati
2 Institut informacijskih znanosti v Mariboru, kjer sem delal prek dvajset let. Vodstvu Instituta sem hvaležen, da mi je to omogočilo. Ves čas do dandanes sedim na istem stolu. Gre pravzaprav za en izmed starih reprezentančnih, a neergonomsko oblikovanih, temnorjavih usnjenih pol foteljev z visokimi naslonjali iz velike konferenčne dvorane, na katerimi so sedeli člani delovnih in drugih predsedstev v zgradbi družbeno-političnih organizacij bivšega »socialističnega« režima, v kateri je IZUM od osamosvojitve in vstopa Slovenije v skupnost demokratičnih držav Zahoda.
3 Ko končujem to pismo, sta v literarni online reviji Locutio že objavljena Prvo in Drugo pismo.
