Jaz sem stroj, ki je obsojen na požiranje knjig! Karl Marx
Kazalo vsebine
Prvi del: Nekaj uvodnih opomb
Narodnost (nationality) v. državljanstvo (citizenship) Qui bene distinguit bene docet (kdor dobro razločuje, dobro poučuje)! Treba je razlikovati med državami in narodi.
Kapitalizem, komunizem in nacionalizem
Začetki ekonomske misli: nekaj poudarkov
Kronološki pregled zgodovinskih političnih in družbeno-gospodarskih dogodkov, formacij in procesov od 1770. do 1870. letih
Seznam filozofov in znanstvenikov, udeleženih v peresnem boju »za« in »proti« politične ekonomije, navedenih po kronološkem vrstnem redu objave njihovih del, relevantnih za naslovno temo
Drugi del: Retrospektivni bibliografski pregled del in preliminarna kontekstualna metaanaliza idej filozofov in znanstvenikov, ki so se ad literam bili udeležili besednih spopadov in peresnih bojev »za« in »proti« politične ekonomije s stališča kapitalizma, komunizma in nacionalizma, in novejši tovrstni odmevi v obliki adnotacij
Tretji del: Namesto zaključka – dialektika časovnega komuniciranja
Reference
Endnotes/končne opombe
Nekaj uvodnih opomb
1.1. Narodnost (nationality) v. državljanstvo (citizenship) Qui bene distinguit bene docet (kdor dobro razločuje, dobro poučuje)! Treba je razlikovati med državami in narodi.
Ko to pišem, potekajo v Parizu XXXIII olimpijske igre 3 moderne dobe in nikakor ni naključje, da športniki predstavljajo svoje države in ne svojih narodov. Na ravni »pravila« post hoc ergo propter hoc (po tem, torej zaradi tega; je napačen sklep, po katerem se časovna zaporednost tolmači kot vzročna zveza) niso narodi »ustvarili« svojih držav, temveč so države ustvarile narode. (Hobsbawn, 1990) Narodnost (nacionalnost) pa je kot kategorija demografske statistike svobodna, če razumemo svobodo kot spoznano nujnost (Engels), osebna informirana transcendentalna izbira vsakega posameznika. Napačno je tudi mešati nacionalnost, nacionalizem in državljanstvo. Nacionalizem je prvotno pomenil nacionalno zavest, ki se kaže v boju mlade buržoazije proti fevdalizmu in absolutizmu monarhov in drugimi državami, patriotizem, domoljubje. S stališča ideološkega apriorizma dogmatskega ortodoksnega komunizma, ki sklepa »vnaprej«, neodvisno od znanstvene prakse in izkušenj(!), ima nacionalizem negativno konotacijo. Nacionalizem je torej reakcionarna ideologija in politika, v kateri skuša oblast prikazati svoje koristi kot koristi vsega naroda ali prikriti zatiranje drugih narodov, postavljajoč »svoj« narod v gospodujoč položaj; figurativno, narodni egoizem.
Po Britanica Dictionary je narodnost, nacionalnost (nationality) (1) skupina ljudi, ki si delijo isto zgodovino, tradicijo in jezik ter običajno živijo skupaj v določeni državi. Kot primer za ta pomen tega pojma je v slovarju naveden stavek »Država je dom petih narodnosti in sedmih jezikov, ljudi vseh ras in narodnosti (The country is home to five nationalities and seven languages, people of all races and nationalities.); (2) dejstvo ali status (fact or status) pripadnika ali državljana določenega naroda Nationality Definition & Meaning | Britannica Dictionary
Po American Heritage Dictionary of English Language je narod, narodnost (nationality (1) status pripadnosti določenemu narodu po poreklu, rojstvu ali naturalizaciji; (2) Ljudstvo, ki ima skupen izvor ali tradicijo in pogosto sestavlja narod; (3) obstoj kot politično avtonomna entiteta; narodna neodvisnost; (4) nacionalni značaj; (5) nacionalizem.
Narodnost (nationality) po Cambridge Dictionary pomeni: (1) status pripadnosti določenemu narodu (primera:"moški španske narodnosti", "tapiserijo so ustvarile ženske vseh narodnosti"); podobno, državljanstvo, pravica do potnega lista; arhaično, poseben nacionalni ali etnični značaj ("sprememba imena ne zavrže državljanstva"); (2) etnična skupina, ki je del enega ali več političnih narodov ("vse glavne narodnosti Etiopije") https://dictionary.cambridge.org/dictionary/english/nationality - Search (bing.com)
Državljanstvo (nationality) je pravni status pripadnosti določenemu narodu, ki je opredeljen kot skupina ljudi, organiziranih v eni državi, pod eno pravno jurisdikcijo, ali kot skupina ljudi, ki so združeni na podlagi kulture.
Obstaja državljanstvo po družini (jus sanguinis 4), po rojstvu (jus soli), po poroki (jus matrimonii), po naložbi (ekonomsko državljanstvo, economic citizenship).
Angleški sociolog T. H. Marshall priznava koncept ekonomskega državljanstva v svoji razpravi o odnosih med družbenim razredom, kapitalizmom in državljanstvom. Kapitalizem je odvisen od družbenih razredov, kar je neposredno povezano z diferenciranimi koncepti državljanstva. (Marshall, 1950)
Marshallova analiza je razdeljena na tri dele: državljanske, politične in socialne pravice, od katerih vsak ustreza različnim zgodovinskim obdobjem. Razvoj teh pravic je ključen pri oblikovanju sodobnih demokratičnih družb.
Alice Kessler-Harris podobno razpravlja o razmerju med posameznikovo sposobnostjo za delo in njegovo ali njeno pravico do enakega plačila kot sestavino državljanstva. Njen osrednji argument obravnava, kako odrekanje pravice do dela in enakega plačila omejuje ženski njeno identiteto kot državljanke. (Kessler-Harris, 2003)
Argumenti obeh teh teoretikov prispevajo k pojmu ekonomskega državljanstva, ker poudarjajo, kako sta lahko ekonomski položaj in udeležba povezana z identiteto in privilegiji posameznika kot državljana.
Državljanstvo z naložbo (Citizenship by Investment, CBI), znano tudi kot ekonomsko državljanstvo, je proces, pri katerem lahko tuji državljani pridobijo državljanstvo države v zameno za znatne finančne prispevke k njenemu gospodarstvu. Ta pravni mehanizem uporabljajo številne države za privabljanje naložb in spodbujanje gospodarske rasti. Te naložbe pogosto vključujejo znatne finančne prispevke na področjih, kot so nepremičnine, poslovni podvigi ali državne obveznice. V zameno prejmejo vlagatelji polno državljanstvo, ki lahko vključuje ugodnosti, kot so potovanja brez vizumov, poslovne priložnosti in davčne ugodnosti. Države s priljubljenimi programi CBI so Malta, St. Kitts & Nevis in St. Lucia, Dominika, gospodarsko stabilne države v Karibih.
Na mednarodnem letališču Shanghai Pudong obstaja znak imigracijske inspekcije za »Kitajce po narodnosti« »Chinese nationals« in kitajskim izrazom za »kitajske državljane« ("Chinese citizens« 中国公民, kitajski državljan).
Konceptualno sta državljanstvo (citizenship) in nacionalnost (nationality) različni razsežnosti državne pripadnosti. Državljanstvo se nanaša na notranjepolitično življenje države, nacionalnost pa je pravica do nacionalne pripadnosti po mednarodnem pravu. 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah ZN določa, da ima vsakdo pravico do nacionalnosti. Ker se takšno državljanstvo v mednarodnem pravu lahko imenuje in razume kot državljanstvo ali bolj splošno kot podanik ali kot pripadnost suvereni državi in ne kot etnična pripadnost, je približno 10 milijonov ljudi brez državljanstva. Universal Declaration of Human Rights - Wikisource, the free online library
Koncept polnega državljanstva danes ne zajema le aktivnih političnih pravic, temveč polne meščanske pravice (civil rights) in socialne pravice (social rights).
Zgodovinsko gledano je najpomembnejša razlika med pripadnikom neki nacionalnosti in državljanom ta, da ima državljan pravico voliti uradnike in pravico biti izvoljen. To razlikovanje med polnim državljanstvom in drugimi z manjšimi pravicami sega v antiko. Do 19. in 20. stoletja je bilo značilno, da je le določen odstotek ljudi, ki so pripadali državi, veljal za polnopravne državljane. V preteklosti je bilo več ljudi izključenih iz državljanstva na podlagi spola, družbenoekonomskega razreda, etnične pripadnosti, veroizpovedi in drugih dejavnikov, vendar so s svojo vlado imeli pravni odnos, podoben sodobnemu konceptu narodnosti, nacionalnosti.
Večini Američanov se državljanstvo, tako kot DNK, zdi kot nekaj, kar starš prenese na otroka brez razmišljanja ali truda. In res, za očete po vsem svetu to skoraj povsod velja.
Zakon o državljanstvu (nationality law) Združenih držav opredeljuje nekatere osebe, rojene v nekaterih obrobnih posestvih ZDA, kot »Američane« (ZDA.«nationals«) vendar ne kot državljane (citizens). Britanski zakon o državljanstvu (nationality law) opredeljuje šest razredov britanskih državljanov, med katerimi je "britanski državljan" en razred (ki ima pravico do bivanja v Združenem Kraljestvu, skupaj z nekaterim "britanskim podanikom"). Podobno se v Republiki Kitajski, splošno znani kot Tajvan, status državljana (national) brez registracije gospodinjstva nanaša na ljudi, ki imajo državljanstvo Republike Kitajske, vendar nimajo avtomatične pravice do vstopanja ali prebivanja na območju Tajvana in tam ne izpolnjujejo pogojev za državljanske pravice in dolžnosti. V skladu z zakoni o državljanstvu Mehike, Kolumbije in nekaterih drugih držav Latinske Amerike prebivalci (nationals) ne postanejo državljani (citizens) dokler ne dopolnijo polnoletnosti.
Narodnost (nationality) se včasih uporablja preprosto kot alternativna beseda za etnično pripadnost (etnicity) ali nacionalno poreklo (national origin), tako kot nekateri ljudje domnevajo, da sta državljanstvo (citizenship) in narodnost (nationality) enaka.
Etnični nacionalizem (ethnic nationalism), znan tudi kot etnonacionalizem, je oblika nacionalizma, kjer sta narod in narodnost opredeljena v smislu etnične pripadnosti, s poudarkom na etnocentričnem (in v nekaterih primerih etnokratskem) pristopu do različnih političnih vprašanjih, povezanih z nacionalno afirmacijo posamezne etnične skupine.
Nacionalna identiteta je človekov subjektivni občutek pripadnosti eni državi ali enemu narodu. Oseba je lahko državljan države, v smislu, da je njen državljan, ne da bi se subjektivno ali čustveno počutila kot del te države, na primer migrant se lahko identificira s svojim prednikom in/ali verskim poreklom in ne z državo, katere so državljani. Nasprotno pa se lahko oseba počuti, da pripada eni državi, ne da bi imela z njo kakršen koli pravni odnos. Na primer, otroci, ki so bili nezakonito pripeljani v ZDA kot zelo majhni in so tam odraščali, medtem ko so imeli le malo stika s svojo domovino in svojo kulturo, se pogosto glede nacionalne identitete počutijo Američani, čeprav so zakonito državljani druge države.
Dvojno državljanstvo je, ko ima ena oseba formalno razmerje z dvema ločenima, suverenima državama. To se lahko zgodi na primer, če so starši osebe državljani različnih držav in materina država vse materine potomce razglasi za svoje lastne državljane, očetova država pa vse očetove potomce.
Državljanstvo, ki ima zgodovinski izvor v zvestobi suverenemu monarhu, je bilo prvotno obravnavano kot trajno, inherentno, nespremenljivo stanje, kasneje, ko je bila sprememba zvestobe dovoljena, pa kot strogo izključujoč odnos, tako da je postati državljan ene države zahtevala zavrnitev prejšnjega stanja.
Dvojno državljanstvo je veljalo za problem, ki je povzročal konflikte med državami in je prizadetim ljudem včasih nalagal medsebojno izključujoče zahteve, kot je sočasno služenje v vojaških silah dveh držav. Do sredine 20. stoletja so bili številni mednarodni sporazumi osredotočeni na zmanjšanje možnosti dvojnega državljanstva. Od takrat je bilo sklenjenih veliko sporazumov, ki priznavajo in urejajo dvojno državljanstvo. Slovenija dopušča dvojno državljanstvo v nekaterih okoliščinah (Dvojno državljanstvo, stran Ministrstva za notranje zadeve). Podrobnosti določa Zakon o državljanstvu RS. Državljanstvo | GOV.SI
Apatridnost (brezdomovinstvo), je pravni in sociološki izraz, s katerim poimenujemo stanje osebe, ki ne pripada oz. pravno ne more uveljavljati pripadnosti nobeni narodnosti (nationality). Taki osebi pravimo brezdomovínec ali apatríd (lat. - a + patria = brez domovine). je stanje, v katerem posameznik nima formalnega ali zaščitnega odnosa z nobeno državo. Obstajajo različni razlogi, zakaj lahko oseba postane oseba brez državljanstva. Brezdomovinstvo ne pomeni nujno enako kot biti brez državljanstva.
Situacija brez državljanstva nastane, ko ima oseba potni list, ki prepozna imetnika kot državljana "države", ki ni mednarodno priznana, ni vpisana na seznam držav Mednarodne organizacije za standardizacijo, ni članica Združenih narodov itd. Osebe, ki so doma na Tajvanu in imajo potne liste Republike Kitajske, so en tak primer.
Nekatere države (kot so Kuvajt, ZAE (Združeni arabski emirati) in Savdska Arabija) lahko posamezniku tudi odvzamejo državljanstvo; razlogi za odstranitev so lahko goljufije in/ali varnostne težave. Obstajajo tudi ljudje, ki so zapuščeni ob rojstvu in katerih starši niso znani.
Državljanstvo in apatridnost opredeljuje zakon o državljanstvu. Državljanstvo se podeljuje na podlagi dveh znanih načel: jus sanguinis in jus soli. Jus sanguinis v prevodu iz latinščine pomeni "pravica krvi". V skladu s tem načelom se državljanstvo podeli, če so starši osebe državljani te države. Jus soli se imenuje "državljanstvo po rojstvu". To pomeni, da vsakdo, rojen na ozemlju države, dobi državljanstvo te države. Apatridnost je opredeljena v Konvenciji o apatridnosti iz leta 1954 kot "oseba, ki je nobena država ne šteje za državljana po svojem pravu.”
Oseba lahko postane oseba brez državljanstva zaradi administrativnih razlogov. Na primer: »Oseba je lahko v nevarnosti, da ostane brez državljanstva, če je rojena v državi, ki uporablja jus sanguinis, medtem ko so bili njeni starši rojeni v državi, ki uporablja jus soli, zaradi česar oseba ni upravičena do državljanstva v obeh državah zaradi nasprotujočih si zakonov. Poleg tega obstajajo države, v katerih lahko oseba, če določeno obdobje ne prebiva, samodejno izgubi svoje državljanstvo. Da bi te posameznike zaščitili pred tem, da bi jih imeli za "apatride", Konvencija o apatridnosti iz leta 1961 omejuje zakone o državljanstvu.
Begunci so v izjemno ranljivih okoliščinah, nimajo zaščite lastnih držav in se soočajo z velikimi izzivi za svojo varnost in dobro počutje. Konvencija o beguncih iz leta 1951, dopolnjena s protokolom iz leta 1967, jih pomaga zaščititi. The 1951 Refugee Convention | UNHCR
Kapitalizem, komunizem in nacionalizem so med seboj povezani elementi istega trikotnika.
Nacionalizem in komunizem sta alternativi za kapitalizem, ki imata v kapitalizmu istega sovražnika. Sovražnik mojega sovražnika naj bi bil moj politični prijatelj, kar v primeru njihovega boja proti kapitalizmu ne velja, saj si obadva želita zrušiti kapitalizem in se instalirati na njegovo mesto, do sovraštva in boja pa neizogibno pride, ko si dva želita isto! Gre za dva »napačna prijatelja«! (Beyme, 1977)
Slika 1: Trikotnik enotnosti nasprotij (TEN), ki ne vključuje pravila realne politike, da je »sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj«!
V tem zgodovinskem trenutku boja proti kapitalizmu je nacionalizem neprimerljivo politično uspešnejša alternativa. To (hipo)tezo potrjujeta predvsem primera Ljudske Republike Kitajske (LRK) in Ruske federacije (RF), kot gospodarsko dve nacionalistične različice geopolitično in globalno zelo pomembna nacionalna sistema politične ekonomije (beri: kapitalizma) v sodobnem svetu.
Leta 1949 je Komunistična partija Kitajske ustanovila Ljudsko republiko Kitajsko (LRK) kot enotno enopartijsko suvereno državo na območju celinske Kitajske, vlada Kuomintanga pa se je umaknila na otok Tajvan s posebnim političnim statusom. LRK je druga najbolj obljudena država na svetu s približno 1,404 milijarde prebivalcev; obsega približno 9.600.000 kvadratnih kilometrov in je odvisno od vira tretja ali četrta največja država po površini na svetu.
V LRK je politična moč v rokah komunistične partije, gospodarsko predstavlja nacionalni (državni) kapitalistični sistem politične ekonomije; od uvedbe gospodarskih reform v letu 1978 je kitajsko gospodarstvo postalo eno najhitreje rastočih na svetu (letna rast nad 6 ; od leta 2016 je drugo največje gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP in največje po kupni moči (purchasing power parity, PPP); je največji izvoznik in drugi največji uvoznik blaga na svetu; je priznana jedrska sila in ima največjo stalno vojsko in drugi največji obrambni proračun na svetu. Sodobna Kitajska je v glavnem označena kot tržno gospodarstvo, ki temelji na lastništvu zasebnega premoženja in je eden vodilnih primerov državnega kapitalizma. Država še vedno prevladuje v strateških sektorjih, kot so proizvodnja energije in težka industrija, vendar se je zasebni sektor močno razširil (v letu 2008 je že imela približno 30 milijonov zasebnih podjetij).
Glavni cilji vizije razvoja LRK do leta 2035 so gospodarska rast, doseg podnebne nevtralnosti do leta 2060, tehnološki preboj in rast domačega povpraševanja ter čim večja blaginja ljudi.
RF je največja država po površini na svetu, razteza se čez enajst časovnih pasov in meji na štirinajst držav; po prebivalstvu je na devetem mestu med državami sveta in prva v Evropi; po obliki vladavine je predstavniška demokracija, (ljudstvo izbira svoje politične predstavnike na svobodnih volitvah z mandatom vladanja za določeno časovno obdobje, gospodarsko je država oligarhijskega kapitalizama, kjer je dejanska oblast v rokah dominantnih družinah oligarhov, za katere je politična pozicija dio dediščine, ki se prenaša otrokom in katerih izobraževanje je organizirano v tej perspektivi, ter cerkve, vojske, policije in obveščevalnih služb. Od preloma stoletja v ruskem političnem sistemu dominira Vladimir Putin, pod komer je država doživela demokratično nazadovanje in premik proti avtoritarizmu (omejen politični pluralizem z omejitvami zakonodaje, političnih strank in interesnih skupin; politična legitimnost, ki temelji na nacionalizmu; zatiranje protirežimskih dejavnosti; hipertrofirana moč izvršilne oblasti. (Linz, 1964)
Sicer napačno enačimo nacionalni sistem politične ekonomije in ekonomski nacionalizem Friedricha Lista ter kritiko politične ekonomije in nacionalizma Friedricha Engelsa in Karla Marxa.
Ta članek je izraz posebne časti in spoštovanja: «homage« do Daniela Friedricha Lista (1789. - 1846.), očeta teorije nacionalnega sistema politične ekonomije oz. ekonomskega nacionalizma (List, 1841), ki je neprimerljivo manj znan od očetov »kozmopolitične« ekonomije Adama Smitha ter kritikov politične ekonomije Friedricha Engelsa in Karla Marxa.
O pomembnosti naslovne teme kaže dejstvo, da se je v »debato« vključil tudi Albert Einstein, Nobelov nagrajenec za fiziko za leto 1922., s člankom »Zakaj socializem«, prvotno objavljen v prvi številki Monthly Review (maja 1949) in večkrat kasneje.
Einstein začne članek z metodološko opombo:
»Najprej razmislimo o vprašanju z vidika znanstvenega spoznanja. Morda se zdi, da med astronomijo in ekonomijo ni bistvenih metodoloških razlik: znanstveniki obeh področij poskušajo odkriti zakone splošne sprejemljivosti za omejeno skupino pojavov, da bi bila medsebojna povezanost teh pojavov čim bolj razumljiva. Toda v resnici takšne metodološke razlike obstajajo. Odkrivanje splošnih zakonitosti na področju ekonomije otežuje okoliščina, da na opazovane ekonomske pojave pogosto vplivajo številni dejavniki, ki jih je zelo težko ločeno ovrednotiti. Poleg tega so izkušnje, ki so se nabrale od začetka tako imenovanega civiliziranega obdobja človeške zgodovine, – kot je znano – v veliki meri pod vplivom in omejitvijo vzrokov, ki nikakor niso izključno ekonomske narave.« (Einstein, 2009) Kot je videti, Einstein relativizira Marxovo načelo ekonomske determinacije vseh družbenih sistemov.
Težave, ki jih povzroča "oligarhija zasebnega kapitala", je mogoče popraviti le s planskim gospodarstvom, ki ohranja močno demokracijo za zaščito pravic posameznikov.
O kapitalističnem kaosu (zmešnjavi, ne-redu) je Alber Einstein pred 75 leti zapisal: »Ekonomska anarhija kapitalistične družbe, kakršna obstaja danes, je po mojem mnenju pravi vir zla.« (»The economic anarchy of capitalist society as it exists today is, in my opinion, the real source of the evil.«) (Einstein,1949)
Obstaja samo en način za odpravo teh hudih zlob, in sicer z vzpostavitvijo socialističnega gospodarstva, ki ga spremlja izobraževalni sistem, ki bi bil usmerjen k socialnim ciljem.
Planirano gospodarstvo, ki se prilagaja proizvodnji, bi zagotovilo preživetje vsakemu članu družbe:
Kajti je politična ekonomija znanost o kapitalističnem gospodarstvu, so predstavniki socialistične in komunistične misli načeloma nosilci »kritike politične ekonomije«.
Ciljni subjekt »kozmopolitske, svetovljanske«, kozmopolitične ekonomije, je od Adama Smitha naprej posameznik brez narodnostnih vezi, kot tudi komunizma, s tem, da je komunizem še nikoli uresničena vizija odprte 5 poklicne 6 družbe pravične neenakosti 7 dezalieniranih 8 svobodnih posameznikov, vzpostavljen po avtentični, z ustavo predpisani demokratični parlamentarni proceduri! Pot do socializma je demokracija. (Šercar, 2014)
Objekt nacional(istič)nega 9 sistema politične ekonomije je nacija kot gospodarska enota in ne posamezniki!
Vendar odnos med kapitalizmom, komunizmom in nacionalizmom ni enoznačen. Že po »pomladi narodov« leta 1848 je medsebojno delovanje med komunizmom, kapitalizmom in nacionalizmom oblikovalo novo zgodovinsko sliko in zelo vplivalo na razprave o internacionalizmu, nacionalni neodvisnosti in vlogi komunizma v državah v tranziciji in razvoju. Ne predstavljajo samo nacije interesno ločene gospodarske enote, temveč so se tudi buržoazije kot vladajoči razred v posamičnih nacionalnih državah (npr. britanski, francoski in nemški) med seboj borile in še naprej borijo za svoje »nacionalne« interese (moralno – sistem vrednot, pravno in politično – oblika vladavine, vključno z oboroženim meddržavnimi vojnami) in ob tem hkrati izkoriščajo »nacionalna« čustva rojaškega delavskega razreda (proletariata) 10.
1.3. Začetki ekonomske misli: nekaj poudarkov
Starogrški biograf (življenjepisec) in kronist (letopisec), ko je bila sociologija prakticirana kot splošna biografija, Plutarh (48.-127.) je v zbirki biografij slavnih antičnih Grkov in Rimljanov Vzporedni življenjepisi (grš. Βίοι Παράλληλοι, lat. Vītae Parallēlae), ki sestoji iz 48 biografij, o življenju rimskega konzula in poveljnika Gneja Pompeja Velikega zapisal:
»50 1 Ko je bil tako postavljen za upravljanje in vodenje trgovine z žitom, je Pompej poslal svoje zastopnike in prijatelje v različne smeri, sam pa je plul na Sicilijo, Sardinijo in v Afriko ter zbiral žito. Ko je hotel z žitom izpluti, je bila na morju močna nevihta in kapitani ladje so oklevali, ali bi izpluli; vendar jih je odpeljal na krov in jim ukazal, naj dvignejo sidro, ter z močnim glasom zavpil: "Pluti je potrebno; živeti ni treba." 2 S to gorečnostjo in pogumom, ki ga je spremljala sreča, je napolnil morje z ladjami in trge z žitom, tako da je presežek tega, kar je priskrbel, zadoščal tudi tujim ljudstvom, in je prišlo do obilja, za vse kot iz pomladi.« (Prevod iz angleščine, op. avt., Plutarh, 1917, 50, 1-2)
Plutarhov izrek, pristno v grščini "πλεῖν ἀνάγκη, ζῆν οὐκ ἀνάγκη" (Plein anangkē, zēn ouk anangkē), je bolj znan v latinščini: »Navigare necesse est, vivere non est necesse!«. »Pluti je potrebno, živeti ni treba! Pomeni, da je pomorstvo (kot logistika, promet, trgovina) nuja, življenje pa ni. Izrek je Plutarh pripisal Gneju Pompeju Velikemu, ki je med hudo nevihto ukazal mornarjem, naj pripeljejo hrano iz Afrike v Rim.
Beseda »ekonomija« izhaja iz grškega οικος (oikos) dom in νόμος (nomos) zakon ali red. Skupaj izraz dobesedno pomeni »zakon upravljanja gospodinjstvom« in naj bi ekonomija skrbela za dom, politična ekonomija za državo.
Predhodnik klasične ekonomske misli je »veliki« (po oceni Enciklopedije Britannice) arabski filozof, zgodovinar in sociolog iz Tunizije Ibn Khaldūn iz 13. stoletja, ki je v svojem glavnem delu Muqaddimah (Uvod (v filozofijo zgodovine Arabcev in Berberov, op. avt.) razložil razliko med "dobičkom" (profit) in "stroških preživljanja", ki jih moderna politična ekonomije pozna kot razliko med presežkom vrednosti in stroških enostavne reprodukcije (preživljanja) delovne sile. V I. knjigi Muqaddimah-a poda Ibn Khaldūn osnove splošne sociologije, v II. in III. knjigi osnove sociologije politike, v IV. knjigi osnove sociologije urbanega življenja, v V. knjigi osnove sociologije ekonomije in v VI. knjigi osnove sociologije znanja. (Ibn Haldun, 1982) Ibn Khaldūn je bil Toynbee 700 let pred Toynbeejem! 11
Khaldūn v Muqaddimah-u pravi, da so civilizacija in njena blaginja (well-being), pa tudi poslovna prosperiteta, odvisni od produktivnosti in prizadevanj ljudi v vseh smereh v njihovem lastnem interesu in dobičku.
Besedna zveza »économie politique« (v angleščini prevedena kot "politična ekonomija") se je prvič pojavila v Franciji v knjigi Antoina de Montchrétiena (1575.-1621.) »Traité de l’oeconomie politique« (Razprava o politični ekonomiji), objavljeni leta 1615 v Rouenu.
Po Montchrétienovi razlagi ekonomije je bogastvo rezultat trgovine proizvodov dela in uma, s katero udeleženci prispevajo k zadovoljevanju kolektivnih potreb in koristi. Izpodbijal je Aristotelovo stališče o neodvisnosti politike od drugega družbenega življenja, vključno z gospodarskimi dejavnostmi. Razvil je tudi nekaj glavnih elementov poznejšega francoskega merkantilizma.
Merkantilizem (ital. mercantile iz mercante trgovec) je prevladujoča smer v ekonomski politiki in politični ekonomiji v pozni Renesansi in zgodnjem Novem veku od 15. do 18. stoletja in ideologija trgovskega kapitala v Evropi (Angliji, Nemčiji, Nizozemski, Italija, Španiji), ki je imel za vir bogastva in moči države kopičenje denarja in dragih kovin ter presežek izvoza nad uvozom, tj. aktivno trgovinsko bilanco. Njen zagovornik je bil zlasti Jean-Baptiste Colbert, markiz de Trocy (1619.-1683.), francoski ekonomist merkantilistične orientacije, državnik in minister financ (Contrôleur général des finances) pri Ludviku XIV., le Roi Soleil, Sončnem kralju.
Z teorijo merkantilizma je tesno povezan državni protekcionizem 12. Protekcionizem je sistem gospodarsko-političnih ukrepov v varstvo domače industrije pred tujo konkurenco s carino, prepovedjo uvoza, subvencijami ipd.
O tem, kako napredek temelji na trgovini, so razvili trgovci sami, ki so tako zagovarjali svoje lastne interese. Merkantilizem predvsem obravnava kreditno-monetarne probleme: prispeva k bogatenju pridobljenem s trgovino, krepi trgovska središča, ki neusmiljeno uničujejo majhne lokalne trgovce in razvija bančno dejavnost z močno državno intervencijo in regulacijo vedno bolj močnega kraljevskega absolutizma.
Kot reakcija na težko gospodarsko stanje v Franciji, katero so pojasnjevali z ekonomsko politiko ekonomskega absolutističnega merkantilizma, ki je zanemarjal poljedelstvo in po katerem je trgovina edini in pravi vir nove vrednosti za ustvarjanje gospodarskega blagostanja, se je ob začetku druge polovice 18. stoletja združila oko Françoisa Quesnaya (1694.-1774.) šola francoskih ekonomistov, ki so se nazivali »ekonomisti«, kateri so zaradi odločilnega vztrajanja na usodni pomembnosti narave znani kot »fiziokrati«.
Izraz »fiziokrat« izvira iz grške besede φύσις (fisis), narava, in besede κράτος (kratos), moč ali vladanje. Zato ga lahko prevedemo kot vladanje narave.
Fiziokratizem je prvi sklenjeni sestav politične ekonomije. V nasprotju z merkantilizmom fiziokratizem uči, da narava ustvarja vrednosti, zato su vir bogastva le tiste panoge, ki so v neposredni zvezi z zemljo, kmetijstvo, rudarstvo … Temelj nauka fiziokratov je postavka o naravnem redu, nemoteno delovanje tega reda pa ustvarja ravnotežje in družbeni sklad, ki spodbuja rast in blagostanje.
Fiziokrati so nasprotniki državne regulacije in zagovorniki liberalnega načela laisser-faire 13, odprtosti in tekmovalnosti.
Viri družbenega bogastva so v materialni proizvodnji, torej v kmetijstvu, kjer le delo prinaša ekonomski presežek. Ostale dejavnosti (industrija, trgovina) so neplodne, ker ne ustvarjajo presežka in ne povečujejo bogastva. Quesnay je ustvaril model cirkulacije in reprodukcije družbene ekonomije, znan kot ekonomska miza (francosko tableau économique). Družba se deli na tri razrede: posestnike, kmete in neplodni trgovski razred. Predlagal je tudi uvedbo enotnega davka na zemljiško najemnino (rento).
Že v sedemdesetih letih 18. stoletja je šola fiziokratov zamrla. Zunaj Francije je bil vpliv fiziokratskih naukov tudi šibek, nekaj v Nemčiji, Italiji (v Dalmaciji na Hrvaškem) in prek Th. Jeffersona v ZDA.
Glavna zasluga fiziokratov je, da so prvi dali čisti model kapitalistične družbe, čeprav na podlagi le kmetijske proizvodnje.
1.4. Kronološki pregled zgodovinskih političnih in družbeno-gospodarskih dogodkov, formacij in procesov od 1770. do 1870. letih
Konec 18. stoletja:
Ameriška revolucija 1765.-1783., politično gibanje v trinajstih britanskih kolonijah v Severni Ameriki in njihova uspešna vojna za neodvisnost proti Kraljevini Veliki Britaniji;
Francoska revolucija 1789.-1799. je spremenila družbeno politični sistem v Franciji in Evropi. Stare monarhije so propadle in so se uveljavili demokracija, nacionalizem, kapitalizem in komunistična gibanja, ki jih je kot vrhunec zaznamovala Pariška komuna (fr. Commune de Paris), ki je obstajala od 26. marca 1871. do »krvavega tedna«, 21.–28. maja 1871, in je bila prvi primer delavske socialistične revolucije v svetu.
Kapitalizem kot družbeno-gospodarska formacija je v tem hipu že prevladoval v razvitih državah Zahoda.
Anno Domini (nostri Jesu Christi) 1800 so se začeli:
industrijska revolucija;
umetniško, književno in intelektualno gibanje romantika;
geološka doba Anthropocen.
Ob koncu 18. stoletja se je v večini evropskih držav pojavilo novo umetniško, literarno in intelektualno gibanje – romantika, kot reakcija na industrijsko revolucijo, družbene norme razsvetljenstva in racionalizma ter kot nasprotje neoklasični umetnosti, ki je imela velik vpliv na politiko in širjenje romantičnega nacionalizma. Viri romantike so tudi v ljudskem slovstvu in nacionalnih mitologijah. Romantika je svoj vrhunec dosegla med letoma 1800 in 1850. Posebej pomembna je nemška romantika, ki je izšla iz gibanja Sturm und Drang , ki je poleg umetnosti vključevalo tudi ideologije, ki izhajajo iz francoske revolucije. Gospodarsko bedo in predvsem bedo delavskega razreda v tedanji Nemčiji je spremljal neopisen razcvet romantične ustvarjalnosti v literaturi in umetnostih.
Po Johannu Gottfriedu Herderju (1744–1803), nemškemu pesniku, prevajalcu, teologu in filozofu, imajo narodi prirojene lastnosti, podobno kot osebe. Zgodovina je umna. Vsak narod ima duha in poslanstvo ter pravico do obstoja in nacionalnega gibanja. Vse to je dano narodu (od Boga) enkrat in za vselej. S to teorijo je Herder sprožil razvoj modernih nacionalizmov.
V članku Serbische Lieder piše Goethe (1823) o Srbih kot o eni od tistih v splošnem nesrečnih polnacij (nem. unglückliche Mittelnationen), ki se ne znajo same vzpostaviti in ustvariti ravnovesja s sosednjimi silami. Z nemško-srbskim zbliževanjem se je celo življenje ukvarjal Jernej Kopitar (1780–1844; slavist, filolog, publicist in slovenski preroditelj). Leta 1823 je organiziral obisk Vuka Stefanovića Karadžića (1787–1864) pri Goetheju v Weimarju (Bašić, 1991). Nacije so vedno obstajale in jih je treba samo odkriti. Glede na nasprotni pogled nacija ni statična družbena entiteta in nastanek nacije ne temelji na prvotnih značilnostih, pač pa gre za zgodovinske tvorbe, na nastanek katerih močno vplivajo tudi zgodovinske osebnosti na različnih ravneh. Nacije so novejše tvorbe, ki so nastale iz izbranega nabora potencialnih značilnosti in predstavljajo »domnevno skupnost« (Hobsbawm, 1990; Anderson, 1991). Nacije so nastale iz etnij (Smith, 1991). Definicija etnije vključuje več atributov: kolektivno ime, mit o skupnih prednikih, enega ali več razlikovalnih elementov skupne kulture, povezanost z domovino kot ozemljem, občutek solidarnosti za dele prebivalstva glede na rojstni kraj. Ko te atribute združijo tri revolucije (politična, gospodarska in kulturna), nastane nacija. Nacionalizem kot izključnost pa ni prebujena nacionalna samozavest, kot menijo nacionalisti. V resnici si nacionalizem izmišlja nacijo tam, kjer je ni. Konkretne vsebine besede nacionalizem se razlikujejo v svoji singularnosti. Nacionalizmi se med seboj pogojujejo tako, da je vzrok enega nacionalizma v drugem nacionalizmu, s katerim je v spopadu glede na nasprotne si cilje, in tak »vzorec prepoznavanja« kot skupek »nacionalnih sporočil« ima prednostno mesto v družbeni komunikaciji in pomen v procesu odločanja. Na vprašanje o motivih opredeljevanja za nacionalizme naj bi dale odgovor empirične socialno-psihološke raziskave o vlogi nacionalizmov v individualnem in socialnem življenju. Možna je le tipologija nacionalizmov kot sredstvo hevrističnega opisa konkretnega nacionalizma. (Behschnitt, 1992) Nacionalizem je zadnji stadij komunizma, pri katerem je razredni kolektivizem zamenjan z nacionalnim kolektivizmom. Ključni korak v oblikovanju nacionalne identitete je bil tiskarski stroj, saj je tisk dejavnik homogenizacije pri razvoju nacionalnega jezika. Pri oblikovanju nacionalnih identitet je pomembna tudi industrializacija. Moderna industrijska država lahko deluje samo, če obstaja mobilno, pismeno in kulturno homogeno prebivalstvo, sposobno za izmenjavo (Gellner, 1983). Obstajajo pa značilnosti, ki težko izginejo pred oblikovanjem nacionalne identitete in niso enakomerno razporejene v družbi. Jezik (do neke mere), rasa in religija so takšne entropijsko odporne značilnosti, ki lahko zavirajo oblikovanje nacionalnih entitet (Šercar, 2019)
Romantični nacionalizem, znan tudi kot nacionalna romantika, organski nacionalizem ali identitetni nacionalizem, je nacionalizem, v katerem država svojo legitimnost dosega od spodaj navzgor kot organsko posledico enotnosti tistih, ki ji vlada. Koncept združuje jezik, raso, etnično pripadnost, kulturo, vero in običaje naroda, vključno z vsemi drugimi, ki so rojeni v tej kulturi. Romantični nacionalizem je reakcija na koncept legitimnosti države od zgoraj, ki izhaja od monarha navzdol; ključno leto romantičnega nacionalizma v Evropi je bilo leto 1848, ko se je revolucionarni val razširil po celini in zaznamoval spremembe v smeri liberalizacije in vzpostavitve modernih »nacionalnih« držav v Evropi.
Živimo v antropocenu 16 po holocenu 17, Dobi človeka, v kateri je vpliv človekovega vedenja na planet Zemljo tako pomemben, da predstavlja novo geološko dobo.
Besedo "antropocen" je leta 2000 skoval nizozemski kemik Paul Crutzen, Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1995 za odkrivanje učinkov spojin, ki tanjšajo ozon.
Nekega dne je Crutzen sedel na znanstveni konferenci. Predsednik konference se je ves čas skliceval na holocen, obdobje, ki se je začelo ob koncu zadnje ledene dobe, pred 11.500 leti, in to - vsaj uradno - traja še danes.
»Nehajmo,« se spominja Crutzen, ki je rekel: »Nismo več v holocenu. Smo v antropocenu.« No, nekaj časa je bilo v sobi tiho. Ko si je skupina privoščila odmor za kavo, je bila glavna tema pogovora antropocen. Nekdo je predlagal, da bi Crutzen avtorsko zaščitil besedo.
Anthropocen je novo ime za novo geološko dobo – tisto, ki jo opredeljuje naš ogromen vpliv na planet. Ta znak bo ostal v geoloških zapisih še dolgo potem, ko bodo naša mesta propadla. Age of Man: Enter the Anthropocene (nationalgeographic.org) (Crutzen, 2002; Zalasiewicz, J. et. al., 2011 Zalasiewicz, J. et. al., 2011; Steffen, W., Grinevald, J., Crutzen, P., and McNeill, J., 2011)
Colin Waters, predsednik Delovne skupine za Antropocen (Anthropocene Working Group, AWG) je 16. marca 2024. leta v Predsednikovi kolumni napisal: »Lani ob tem času, v začetku leta 2023, so si člani AWG z glasovalno pravico aktivno prizadevali za dokončanje neverjetno težke naloge izbire GSSP (Global Boundary Stratotype Section and Point) za označevanje osnove Antropocena, kritične komponente poskusa formalizacije Antropocena kot geološke časovne enote.« (Waters, 2024)
Doba antropocena (naj bi) se je začela leta 1800 sočasno z nezadržnim razvojem kapitalizma. Leta 2021 je Foster objavil članek »Capitalinian«: prva geološka doba antropocena z nenačrtno proizvodnjo slonečo na zasebni lastnini proizvajalnih sredstev, kjer so posamezni proizvajalci povezani posredno, s tržiščem, in se proizvaja blago za trg zaradi profita, izvirajočega iz kapitalističnega izkoriščanja delovne sile kot pojavne oblike presežne vrednosti.
Obstoj civilizacije in trajnostni človeški razvoj zahteva vključitev človeštva v ekološko in socialno revolucijo i razvoj »eko-socializma, uravnavanje družbenega metabolizma med človeštvom in Zemljo, ki zagotavlja, da deluje znotraj planetarnih meja ali univerzalnega metabolizma narave. Gledano s tega vidika, obstaja objektivna zgodovinska nujnost za to, kar imenujemo prihodnja druga geološka doba antropocena: komunistična doba (Communian). (Foster and Clark, 2021; Foster, Swain and Wozniak, 2023)
Če naj zgodovinsko človeštvo preživi, se današnja kapitalistična civilizacija vdana (devoted) enoumnemu zasledovanju dobička zaradi dobička kot glavnemu cilju, ki ima za posledico antropogeni razkol v zemeljskem sistemu, mora nujno umakniti ekološki civilizaciji, ki temelji na skupnih (communal) uporabnih vrednotah. To je resnični pomen današnje tako razširjene planetarne »eksistencialne krize«.
1.4. Seznam filozofov in znanstvenikov, udeleženih v peresni boj »za« in »proti« politične ekonomije, navedenih po kronološkem vrstnem redu objave njihovih del, relevantnih za naslovno temo:
William Godwin (1756. - 1836.), britanski filozof politike
Marquis de Condorcet (1743.- 1794.), francoski filozof, matematik
Louis-Gabriel-Ambroise, Vicomte de Bonald, (1754.- 1840.), francoski protirevolucionarni filozof in politik
Thomas Malthus (1766. - 1834.), angleški anglikanski duhovnik, ekonomist in učenjak
Robert Owen, (1771. - 1858.), valižanski industrialec in filantrop, socialni reformator ter utemeljitelj utopičnega socializma in zadružnega gibanja
Daniel Friedrich List (1789. - 1846.), nemški ekonomist in politični teoretik
John Ramsay McCulloch (1789.-1864.), vodja rikardijanske šole po smrti Davida Ricarda, pionir v zbiranju ekonomske statistike in prvi profesor politične ekonomije na Univerzi v Londonu leta 1828
John Watts (1818. - 1887.), angleški izobraževalni in družbeni reformator
Friedrich Engels (rojen 1820, Barmen, provinca Ren, Prusija (Nemčija) - umrl 1895., London, Anglija), nemški filozof, politični teoretik, zgodovinar, novinar in revolucionarni socialist, poslovnež in najbližji prijatelj in sodelavec Karla Marxa
Karl Marx (rojen 1818, Trier, Nemška zveza - umrl 1883., London, Anglija), nemški filozof, politični teoretik, ekonomist, zgodovinar, sociolog, novinar in revolucionarni socialist
Retrospektivni bibliografski pregled del in preliminarna kontekstualna metaanaliza idej filozofov in znanstvenikov, ki so se ad literam bili udeležili besednih spopadov in peresnih bojev »za« in »proti« politične ekonomije s stališča kapitalizma, komunizma in nacionalizma, in novejši tovrstni odmevi v obliki adnotacij
Godwin, William (1756 – 1836), britanski filozof politike, je leta 1793 objavil knjigo »Inquiry Concerning Political Justice and its Influence on Morals and Happiness« (Preiskava o politični pravičnosti in njenem vplivu na moralo in srečo), v kateri oriše prvo moderno teoretično razlago anarhizma »racionalnega nestrinjanja« in vizijo, kjer se teme liberalnega individualizma, racionalizma in utilitarizma križajo z nastajajočo libertarno in socialistično mislijo (Godwin, 1793; Clark, 1977).
Godwin poda kritiko političnih institucij buržoazne države.
»Politična pravičnost« je predvsem kritika političnih institucij. Vlade se preveč vtikajo v osebna razpoloženja in zasebne odnose posameznikov in hočeš-nočeš vsiljujejo soglasje po svojem političnem okusu. Z državo so povezane številne družbene prakse v gospodarstvu (lastniški monopoli), politiki (monarhija) in privatnem življenju (poroka, zakon), ki predstavljajo omejevalnike napredka človeštva. Treba je razlikovati državo kot aparat oblasti in represije od družbenega upravljanja in politično filozofijo anarhizma od stereotipne karikature anarhizma kot negativne, naivne in utopične filozofije. Cilj anarhizma je »self-government » (nadzor in vodstvo prebivalcev politične enote in ne zunanje oblasti - samouprava, na splošno, nadzor nad lastnimi zadevami, sinonimi, demokracija, republika) in »self-management« (nadzor nad svojim časom, potekom dela in komuniciranjem), decentraliziran in zvezen sistem družbene organizacije. Ljudem je treba prepustiti, da sami organizirajo družbo neposredne demokracije brez uzurpacij in despotizma s strani nazadnjaških vlad monarhov, čeprav so nekatere ustanovljene s soglasjem večine, in družbo, v kateri ljudje uporabljajo svoj razum pri odločanju o najboljšem načinu ukrepanja in urejajo odnose po nareku razuma.
Godwin hoče obnoviti povezavo med politiko in moralo 18. Dobro je stvar zasebne presoje: da karakterna moč posameznika, njegova iskrenost, zavest in razsvetljenost postanejo jamstvo družbenega reda in sistema komuniciranja na osnovi volje do resnicoljubja, ne pa lažne vesti, vraževerja in predsodkov.
Prava revolucija je samo revolucija zavesti! Nasilje, kaos, človeške žrtve, materialna škoda, trajno sovraštvo nasprotujočih si strani, medsebojno obtoževanje, maščevanje in druge oblike frustracij kot neizogibne posledice oboroženih državljanskih vojn (socialnih revolucij in mednarodnih vojn 19 (Clausewitz, 1874; Šercar, 2025a) je mogoče preprečiti le z razvojem kritičnih sposobnosti človeškega razuma posameznikov in z revolucijo zavesti.
Godwinova politična filozofija morale je skladna z učenjem Jesusa Kristusa v njegovi avtentični obliki, zapisanega v Evangeliju po Mateju, vsaj kar se tiče radikalnih socialnih sprememb družbe kot posledice moralne »revolucije zavesti« slehernega človeka, ki izključuje uporabo kakršne koli oblike prisile ali bognedaj nasilja, saj nasilje povzroča nasilje v nedogled do konca sveta. Nasilneži neizogibno, prej kot slej tudi sami postanejo žrtve nasilja. Po etični razlagi Jezusa kristusa je moralnost prvi pogoj (conditio sine qua non) prave vernosti za razliko od diametralno nasprotnega učenja »apostola« Pavla, ki izhaja iz prepričanja, da je vera izključno merilo moralnosti! Trajnostno stanje prevlade dobra nad zlom v družbi se po učenju Jezusa Kristusa lahko doseže le z moralno vzgojo posameznika (predvsem osebnim primerom 20, vzgojo, pridigami in nasveti) in ne z nasiljem. Nasilje povzroča le nasilje 21.
Godwin je vsekakor predhodnik Milla, Engelsa, Marxa in Habermasa. »Trden tekmec« je Johnu Stuartu Millu, angleškem filozofu klasičnega liberalizma 19. stoletja, v obrambi svobode misli in izražanja. Teorija Marxa in Engelsa o odmiranju države kot aparata represije, ki je obeležila politično filozofijo 19. stoletja, vleče poreklo iz Godwinovega anarhizma »racionalnega nestrinjanja« in kritike političnih institucij buržoazne države. V 20. stoletju je nemški filozof in sociolog Jürgen Habermas razvil naprej Godwinove ideje o premoči razuma (racionalizma).
Marquis de Condorcet alias Marie-Jean-Antoine-Nicolas de Caritat (1743.-1794.), francoski filozof, matematik in eden izmed duhovnih vodij Francoske revolucije, ki pa je kmalu bil aretiran kot sovražnik revolucije in je l. 1794 umrl v zaporu! 22
Condorcet je eden zadnjih filozofov in zgodnji prvak družbene znanosti, navdihnjeni zagovornik človekovih pravic. V družbene in politične vede je uvedel znanstveni model, ki ga je poimenoval »družbena aritmetika«. Zavzemal se je za družbeno uporabo statistike in teorije verjetnosti v družbi in politiki, matematične izračune pa je uporabljal za fiskalne krize, reformo bolnišnične oskrbe, odločanje žirije in postopke glasovanja. Z izobraževalnimi in ustavnimi reformami je upal ustvariti liberalno, racionalno in demokratično politiko. Njegovo zaključno, posmrtno objavljeno delo je »Esquisse d’un tableau historique de l’esprit humain« (Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha,1795), v katerem je diagnosticiral in napovedal stopnje človeškega napredka. »Očrt« je je postal osrednja ideja Razsvetljenstva, po obliki morda najvplivnejša, ki je bila kdajkoli napisana. Manj znan je kot izjemen zagovornik ženskih pravic.
Condorcet je znan tudi po "teoremu porote", ki se glasi: verjetnost točnega odgovora večine v skupini narašča proti 100 z naraščanjem velikosti skupine; skupine so boljše kakor posamezniki, večje skupine pa so boljše kakor manjše; možnost napake povečujejo predsodki, zmedenost in nekompetentnost posameznih članov skupine, pogoja sta pravilo večine (povprečni odgovor) in določena raven kvalificiranosti dela vključenih oseb (drugače pride na dan temna stran Condorcetovega teorema porote).
Teorem porote naj bi bil bistven argument v prid demokracije kot oblike vladavine. Demokratski procesi naj bi bili brez napak preprosto zaradi pravila večine, ki se uporablja in zaradi tega, ker je verjetnost, da večina državljanov misli pravilno večja od verjetnosti, da misli napačno.
Po teoretiku »kontra revolucije« in sovražniku Condorceta Louisu de Bonaldu (1859) je Condorcetova filozofija napredka sprevrženost krščanske apokalipse – nevaren tekmec, ki je obljubo znanosti nadomestil z upanjem na odrešitev, medtem ko je pozabil na brutalno resničnost človeških strasti.
Po Bakerju (2004) so Condorcetove ideje v najboljšem pomenu besede razsvetljenske. Širjenje znanja v naravoslovnih in družboslovnih vedah je pripeljalo do pravičnejšega sveta vključno s svobodo posameznika, materialnim bogastvom in moralnim sočutjem. Preteklost razkriva red, ki ga je mogoče razumeti s postopnim razvojem človeških sposobnosti. Napredku v naravoslovju naj sledi napredek v moralnih in političnih vedah. Družbena zla so posledica nevednosti in napak, ne pa neizogibne človeške narave.
»Fanatična slika, ki jo daje ta filozof (Condorcet, dodal avt. tmš) o svoji hipotetični družbi, nam lahko pojasni nepredstavljiv pojav, ki ga je pokazala revolucionarna Francija. Videli so ljudi, ki so svojim uničujočim hordam hladno ukazovali opustošenje in smrt svojih sodržavljanov, svojih sorodnikov, prijateljev iz čiste ljubezni do svoje domovine; napoveduje cilj in celo nujnost zmanjšanja njene populacije za polovico. . . in morda v lastnih očeh upravičujejo grozote, nezaslišane v analih človeške hudobije, v korist . . . prihodnjih generacij.« (Bonald, 1859, cit. po Baker, 2004)
Na kritiko političnih institucij buržoazne države (v gospodarstvu lastniški monopoli, v politiki monarhija in v privatnem življenju poroka) Williama Godwina in Condorcetovo teorijo napredka človeškega uma je leta 1798 v obrambo buržoazne države odgovoril anglikanski župnik Thomas Robert Malthus (1766.-1834.) v anonimnem delu »An Essay on the Principle of Population, as it affects the future improvement of society with remarks on the speculations of Mr. Godwin, M. Condorcet, and other writers« (Esej o načelu prebivalstva, saj vpliva na prihodnje izboljšanje družbe s pripombami o špekulacijah g. Godwina, M. Condorceta in drugih piscev).
Njegova teorija ima dve osnovni načeli: prebivalstvo raste po geometrijski progresiji, tj. 1,2,4,16,32 itd.; proizvodnja hrane narašča po aritmetični progresiji, tj. 1,2,3,4 itd.
V predgovoru piše Malthus, da njegov esej dolguje svoj izvor pogovoru s prijateljem o pohlepu in razsipnosti, o katerih g. Godwin razpravlja v svoji preiskavi. Pogovor s prijateljem se je začel o splošnem vprašanju prihodnjega izboljšanja družbe. Malthusov namen, da o tem piše je, da bi svojemu prijatelju povedal svoje misli na papirju, na jasnejši način, kot je mislil, da lahko to stori v pogovoru. Toda ko se mu je ta tema odprla, so se pojavile nekatere nove ideje, ki jih še ni srečal; kajti so bile zelo zanimive, se je odločil, da jih poda v tiskani obliki.
