Locutio

Neki se neznanac u kafiču
zanimao o njemu iz kurtoazije
Što je i čime se bavi
»Voajer je, fetišist, imitator, sanjar, opsjenar, pijanica!
Po nagnuču i broju ispijenih čaša vina.«
- umjesto njega odgovorila je kelnerica
Daj još rundu u to ime

Kafič se ispraznio poslije ponoči
Na šanku leži gola kelnerica
Ispružila se koliko je duga i široka
a koža njenog tijela
onako izbliza osvijetljena
u okolnom mraku noči i crnih ogledala kafiča
kao papir je tanka i bijela
Spiritistička seansa tek što nije otpočela

TVRTKO-MATIJA ŠERCAR, scenarist in igralec

SPIRITISTIČNA SEANSA

Čarovna moč pesništva

Zasedba po vrstnem redu pojavljanja

Gola kelnerica, ležeča statistkinja, nema vloga

Sokrat, Platonov učitelj in govornik v Platonovem imenu, hlinjeni nevednež in babica pri rojstvu novih spoznanj; biseksualec, saj je poleg svoje ljube Ksantipe imel rad tudi mladeniče

Šercar, idealni učenec, ki ve, da ne ve nič; predvsem se obrača slabšemu delu Platonove nesmrtne duše; po Platonu naj bi bila duša sestavljena iz slabega in razumskega dela; pesništvo pa je naravnano na slabši del duše

Slabši del Platonove nesmrtne duše, nema vloga

Glavkon, Platonov brat, homoerotik

Šercar:

Začetni stih pesmi O kelnerice, moja kelnerice je variacija naslova sila znane pesmi Walta Whitmana O Captain! My Captain! o Lincolnovi smrti po atentatu (Abraham Lincoln (1809-1865), predsednik ZDA od l. 1860 do 1865). Ameriški pesnik Walt Whitman (1819-1892) je znan predvsem po imenitni zbirki Travne bilke (Leaves of Grass). Pravijo, da je prodal hišo, da plača objavo zbirke. V moderno pesništvo je uvedel pesmi v prozi in bil prepričan v preroško poslanstvo poezije. Ha-ha! Vendar, kot bomo izvedeli med pesništvom in filozofijo obstaja že star spor. Že Evbul (4 st. pr. n. št., grški komediograf) je rekel, da hec mora bit.

Špricerje znam štet
le do pet
Ženske imajo raje avte
kakor moške
Popizdil bom od samote
Mobilec v eni in volan v drugi roki
enako orgazem
Nič ni novega pod soncem

Pesem Ženski akt na šanku posvečam lepi lastnici nekega mariborskega kultnega kafiča, kjer sem bil reden gost dobrih pet let. Lepa šefica je včasih tudi stregla. Pesem naj bi bila za mojo novo zbirko Mariborski kanconier, Znak in zrak.

(Sledijo oglasi!)

Vrnimo se vendarle k izvoru, kjer so stvari bile še kristalno jasne.

Kelnerica ga opisuje kot posnemalca (imitator) in sleparja (opsjenar), kot da bi se sklicevala na vas, ljubi Platon. V obdobju 427-347 pr. n. št. ste se izkazali kot največji filozof vseh časov. V svoji knjigi Država v obliki dialoga (nota bene, kot da bi šlo za tragično poezijo, katero ste sicer izgnali iz svoje utopične idealne mestne države), ki predstavlja vrh vašega ustvarjanja, se Sokrat, če se spomnite pogovarja z Glavkonom, vašim bratom, med drugim tudi o pesništvu.

Državo ste, če vas spomin ne vara, dokončali okrog leta 374 pr. n. št., torej pred slabimi dvatisoč štiristotimi leti!

V Državi govorite predvsem o pravičnosti. Pravično je vsakomur vračati to, kar mu dolgujemo. Pravičnost je govoriti resnico ter vračati to, kar smo prejeli. Pravičnost je tudi v tem, da vsakdo opravlja svojo nalogo v državi. Lepo zamišljeno, ni kaj.

V Državi ste pretehtali vse živo. Tako je enakost spolov, žensk in moških glede vzgoje in enako pravico do obnašanja oblasti eden izmed treh velikih pogojev za vzpostavitev idealne države.

Najdemo tudi vašo misel, da pravica ni nič drugega kakor korist obstoječe vladavine, da je za politike krivičnost boljša kakor pravičnost itd., kar je danes kot definicija pravičnosti še najbolj aktualna!

Visoki oblastniki v vaši državi nimajo nobene lastnine, saj bi bila imovina ali posest lahko le vzrok prepirov, sporov in pravdanja. Privatna lastnina povzroča lakomnost, ki je lahko tudi vzrok propada države.

Tretji kmečko-trgovski stan pa lahko ima zasebno premoženje.

Blaginja države ima prednost pred blaginjo posameznika. Država ne sme biti ne bogata ne revna in ne prevelika ne premajhna. Na ta vaša premišljanja se je navezal Aristotel, starogrški filozof, najvplivnejši filozof vseh časov, po katerem so revščina in lakota povzročiteljici socialnih revolucij.

A propos Aristotela. Ne vem če veste, ljubi Platon, ko bi srednjeveški sholastiki rekli »professor dixit«, je bil mišljen vaš učenec Aristotel kot najvišja intelektualna avtoriteta Starega sveta, in je to bil tudi najmočnejši argument ad hominem. Ironično je – ne vem, če veste, da je Aristotel kot največji staroveški empirist vplival predvsem na razvoj sholastike in doktrino krščanske cerkve. Vi ste pa – ne vem, če veste, kot oče idealizma vplivali na razvoj naravoslovnih in medicinskih eksperimentalnih znanosti. Kakšna zmeda!

Pravite tudi, da je najhujše suženjstvo suženjstvo pod sužnji – vladavina sužnjev (beri: neizobraženega delavskega razreda oz. sodobnih populistov). Sužnjev drugače ne marate.

Vendar je bolje biti živ suženj kot mrtev cesar. Ahil bi bil raje na zemlji dninar kakor v podzemlju kralj! Homer (8. st. pr. n. št.) pravi v Odiseji:

»Hotel bi biti za hlapca, za dnino garal bi pri živih,
možu brez svoje zemlje, ki samemu prede za hrano,
rajši ko vladal le-tu nad gomadjo obsen preminulih!«

V Državi navajate Homerja, ki ga razlagate s svojimi besedami petdesetkrat ali v povprečju enkrat na vsakih deset strani (50 : 500 = 1/10). Ksenofan (430? – 355? pr. n. št., starogrški zgodovinar in pisatelj knjig o Sokratu (Memorabilije in Apologija) ter o grški zgodovini (Helenika in Ustava Šparte), predpostavljam, da ste jih brali, je zapisal, da smo se vsi že od začetka učili »pri Homerju«. Kljub temu, da je oče starogrškega tragičnega pesništva, avtor epa Ilijada in Odiseja, pa ste ga vendarle z Heziodom (7 st. pr. n. št., starogrški epski pesnik, napisal pesnitvi Teogonija in Dela in dnevi) vred izgnali iz vaše idealne države.

Ne vem, če ste brali Horaca (65-8 pr. n. št.; največji pesnik starega Rima). Horac je v svojih Pismih o pesništvu zapisal »quandoque bonus dormitat Homerus« (Včasih tudi dobri Homer spi). S tem pa je hotel povedati, da se tudi tako velikemu mojstru, kot je Homer, kaj ponesreči in spodrsne pri pesničenju. Nihče ni popoln in vsi mi smo zmotljivi, z vami vred, ljubi Platon.

Svojo znamenito teorijo umetnosti oz. filozofsko utemeljitev obsodbe velikega dela pesništva ste podali, da vas spomnim – saj zdavnaj je to bilo - v Deseti knjigi Država – tega sicer neprekosljivega dela v filozofski literaturi do dandanes.

Če se spomnite, je vaša glavna ugotovitev, da so v idealni državi bolj potrebni svinjski pastirji kot pesniki!«.

(Sledijo oglasi!)

Med Šercarjevim tečnim nagovorom se Sokrat koketno pripravlja za nastop: popravlja si tuniko, obuva sandale, se kot opica gleda v ogledalo … in na ta način poskusi zabavati publiko, ki se itak dolgočasi!)

Sokrat:

»Potemtakem nima umetnik o predmetu, ki ga posnema, ne strokovnega znanja in ne pravilne predstave o njegovi ustreznosti ali neustreznosti?«

Glavkon:

»Mislim, da nima«

Sokrat:

»Kakšen imeniten posnemovalec stvari, ki jih prikazuje v svojih delih, mora biti šele pesniški posnemovalec!«

Glavkon:

»Vse prej kakor to!«

Sokrat:
»In kljub temu dalje posnema, ne da bi vedel, ali je kaka stvar dobra ali slaba. Vsekakor stvari prikazuje tako, da se zde nevedni množici lepe.«

Glavkon:

»Seveda.«

Sokrat:

»Slikar, mizar, bog – ti trije so tvorci treh vrst stolov.«

Šercar:

»Torej je bog ustvaril samo en resnično bivajoči stol – idejo stola – najvišjega ranga resničnosti.

Mizar je izdelovalec resničnega posameznega stola nižjega ranga resničnosti. Slikar je posnemovalec videza dela mizarja najnižjega ranga resničnosti. Umetniki so povečini posnemovalci videzov dela obrtnikov, ne pa resničnosti posameznih stvari.

Vendar dober pesnik mora poznati stvari, ki jih prikazuje, če jih hoče pravilno prikazati. Drugače pač ne more pesniti. Če hoče pesniti o ljubezni, se torej mora tudi spoznati na ljubezen! Je tako?«

Sokrat:

»Zedinimo se, da posnemovalec ne ve ničesar omembe vrednega o stvareh, ki jih posnema. Posnemanje je marveč samo igra brez sleherne resnosti. In vsi pesniki, ki se ukvarjajo s tragično poezijo bodisi v jambih ali heksametrih so vseskozi posnemalci.«

Glavkon:

»Da«

Šercar:

»Pod »pesniki«, ki se ukvarjajo s tragično poezijo in so vseskozi posnemalci, mislite predvsem na Homerja in Hezioda, čeprav ste, ljubi Platon, ves čas pod njunim vplivom in ju nepretrgoma citirate. Na drugem mestu pa vseeno govorite o čarovni moči pesništva.«

Sokrat:

»Pesniška vnanja podoba izžareva že po svoji naravi veliko čarovno moč. Če delom pesnikov odvzamemo njihovo umetniško lupino in podamo le njihovo golo vsebino, potem pač veš, kako je soditi o njih, saj si gotovo imel priložnost, da si te stvari videl.«

Glavkon:

»Da.«

Šercar:

»Po Sokratu, tj. po vas, ljubi Platon, pesniki živijo v sanjskem svetu, ki je predmet domnevanja, ne pa v resničnem svetu idej, ki je predmet spoznanja. Nekje sem zapisal, da je san namig smrti.«

(Šercar bolj odsotno bere Nedovršenu zabilješku o jednom snu v hrvaščini. Vse bi naj bilo tragikomično, noro, absurdno, tečno!)

Sokrat:

»Ali tisti, ki veruje v lepe stvari, v lepoto samo pa ne, in ki ne more slediti, če mu kdo skuša pokazati pot k njenemu spoznanju, živi v sanjskem ali resničnem svetu? Pri tem pomisli tole: sanje nam veljajo za stanje, v katerem nimamo – speči ali budni – podob stvari za podobe, temveč za stvari same, ali ne?«

Glavkon:

»Res je. Za takega človeka pravimo, da sanja.«

Sokrat:

»In narobe: ali je buden ali sanja tisti človek, ki veruje v lepoto samo po sebi in jo lahko kakor tudi stvari, ki so pri njej soudeležene, gleda, ne da bi imel stvari za lepoto ali lepoto izenačeval s stvarmi?«

Glavkon:

»Seveda je buden.«

Sokrat:

»Duhovno dejavnost tega moža imenujemo po pravici spoznanje, ker nekaj spoznava, duhovno dejavnost prvega pa domnevanje, ker samo nekaj domneva.«

Glavkon:

»Pravilno.«

Šercar:

»Pesniki ne služimo nujnim potrebam članov države. Država – kot rečeno – potrebuje svinjske pastirje.«

Sokrat:

»Sem sodijo tudi lovci in številni posnemajoči umetniki, taki, ki se ukvarjajo z oblikami in barvami in taki, ki se posvečajo muzičnim umetnostim, kakor so pesniki in njihovi pomočniki rapsodi in gledališki igralci, plesalci, vodje gledališč in izdelovalci umetno-obrtnih predmetov, zlasti ženskega spodnjega perila in nakita. Potrebna pa je še vrsta drugih delovnih moči, kakor so na primer: vzgojitelji, dojilje, strežnice, hišne, frizerji, dalje kuharji za mesne močnate jedi ter vinogradniki in kletarji za rujna vinca. Ali ne? Potrebni so tudi svinjski pastirji, kot pravi Šercar, ki jih v naši prvi praobliki države ni bilo; v tej idealni in varnejši državi pa potrebujemo svinje in vse druge domače živali, da si lahko vsakdo izbere meso po svoji volji. Je tako?«

Glavkon:

»Brez dvoma?«

(Šercar in neki igralec skupaj bereta pesem Kupil ji bom spodnje perilo. Bereta jo izmenično. Šercar bere pesem v hrvaščini, igralec pa v slovenščini.)

Sokrat:

»Pri takem načinu življenja ter žretju mesnih močnatih jedi in vinjenosti bomo tudi zdravnike mnogo pogosteje potrebovali kakor prej?«

Glavkon:

»Vsekakor.«

Šercar:

»Če sem vas, ljubi Platon, dobro razumel, za pesnike ni prostora v državi. Kar se tiče vsebine, za tiste pesnike, ki pišejo slabo o bogovih in jim zaradi tega ni mesta v vzgoji, saj kvarijo mladino s svojim slabim odnosom do bogov, in kar se tiče oblike, za tiste pesnike, ki pišejo posnemalno pesništvo. Pesništvo nastaja iz prirojenega gona po posnemanju in povečini ne ustvarja osebnega in s tem novega sveta, temveč je mimesis, tj. prikazovanje pravega in resničnega sveta v medlih posnetkih. Mimesis se torej nanaša na obliko pesnitve.

Sokrat:

»Vsaka pesem je sestavljena iz treh delov – iz besed, harmonije in ritma.«

Glavkon:

»Tako je.«

Šercar:

»Vendar je lirika neposnemovalna oblika pesništva, saj samo pripoveduje in ne podaja nobenih govorov za razliko od drame, ki predstavlja direktno podajanje govora, in je popolnoma posnemovalna oblika pesništva, kot je ta naš razgovor. Tretji postopek prikazovanja s formalnega vidika je preplet in menjava obojega.

Če pesnik posnema ljudi v vsakdanjem življenju pri njihovih vsakdanjih opravilih in gibanju, ne more izpovedati ničesar bistvenega. Če pa oblikuje bitja, ki gledajo na bistvo življenja, na ideje, ki iščejo pot, ki pelje iz vsakdanjega življenja v večno veljavni svet, je za vas, ljubi Platon, pravo pesništvo pod pogojem, da upošteva etična načela življenja, ki privzeto veljajo v vaši državi, in so zaradi tega v njej odvečni celo sodniki kot poklic!

Dva pogoja sta za pesništvo: metrika (kot oblika) in mit (kot vsebina). Grška beseda mythos je težko prevedljiva in jo ponavadi slovenimo s pravljico. Za vas Grke pomeni pravljične, mitične zgodbe o postanku, življenju in delovanju bogov, bogovi pa so stvarniki idej.

Pesništvo se obrača na slabši del duše in ga krepi, duši pa njen razumski del.

Pesniški posnetki so zelo oddaljeni od resnice in zato lahko škodi tudi najboljšim možem – z malo izjemami, kot ste vi, Platon!

V svojo idealno državo sprejemate menda samo himne za bogove in hvalnice plemenitim ljudem.«

Sokrat:

»Če z lirskimi in epskimi pesmimi dovoliš vstop v državo tudi zabavni muzi, potem nujno zavladata v njej veselje in žalost namesto zakona in razuma, ki vendar zmeraj in povsod veljata za najboljšega.«

Glavkon:

»Res je.«

Sokrat:

»To bodi torej povedano v opravičilo, da smo pesništvo, dokler je takšno, izgnali iz svoje države. To smo storili z vso pravico in po treznem preudarku. Da pa nas pesniki ne bi obtoževali, da smo brezsrčni in neizobraženi, jim hočemo še povedati, da med filozofijo in pesništvom obstaja že star spor. Potemtakem smo pripravljeni pesništvu dovoliti vrnitev iz pregnanstva takoj, ko najdemo za to opravičilo v kaki lirski ali pripovedni pesmi?«

Glavkon:

»Da.«

Sokrat:

»Tako bomo tudi mi svojo ljubezen do poezije, ki nam jo je v naših lepih državah vcepila vzgoja, potlačili, kakor s silo potlačimo željo, ki ni dobra. Paziti pa moramo, da ne zapademo v otroško ljubezen, ki jo mnogi gojijo do nje. Čutimo, da te poezije ne smemo jemati resno, čeprav se izdaja za pravo in resnično umetnost. Zato se mora vsak, ki jo posluša, varovati pred njo iz strahu za svoje duševno zdravje in se držati naših nazorov o njej.«

Glavkon:

»Strinjam se.«

KONEC

Vir:
Platon. Država. (Prevedel Jože Košar. Spremno besedo napisal Valentin Kalan). Ljubljana: Mihelač, 1995.