Organizatorji nekega znanstvenega posvetovanja so avtorje prosili povratno informacijo glede kakovosti, objektivnosti, popolnosti in uporabnosti recenzije (lat. recensio pregled, presoja, ocena), ustvarjene z UI.
UI je širok pojem, zajema pa računalniške sisteme, algoritme in tehnologije, ki se lahko štejejo za "pametne". Lahko vključuje sprejemanje odločitev, prepoznavanje in prevajanje govora ter različne vrste vizualnega zaznavanja. Podmnožice umetne inteligence so npr. strojno učenje (Machine Learning, ML), algoritmi za zaznavanje vzorcev in obdelavo naravnega jezika (Natural Language processing, NLP), generatorji besedil, kod, slik, videov in celotnih raziskovalnih člankov.
Trenutna pozornost je namenjena uporabi UI za ustvarjanje celih člankov, zlasti pa ustvarjanju lažnih (fake) podatkov, analiz in pripisov.
S pojavom revij v 17. stoletju je prišlo do prerazporeditve in prenosa avtoritete od dotedanjih nosilcev informacij, univerz, akademij, znanstvenih društev in pisem, razprav, disertacij in knjig kot legitimnih medijev v znanosti. Razen samih avtorjev, strokovne in širše javnosti vrednosti njihovih vsebin ni presojal nihče. Zdaj se v znanstvenih revijah pojavlja nov sistem nadzora kakovosti in statusni nosilci tega sistema kot njihov sestavni del – uredniki, kolegijski organi založnikov in recenzenti.
Strokovni pregled (recenzija) je ocena dela s strani ene ali več oseb s podobnimi kompetencami kot avtorji dela (peers, vrstniki, kolegi).
Moje stališče do uporabe UI v recenzentskem postopku je pozitivno, toda kot nesamostojnega (neavtonomnega) sestavnega dela recenzij kolegov recenzentov v danem znanstvenem področju.
UI se že uporablja pri pisanju znanstvenih del. Wang in sod., so letos objavili študijo o uporabi GPT-4 pri pisanju preglednih znanstvenih člankov, posebej pri ustvarjanju besedila, tabel in diagramov. GPT (Generative Pre-trained Transformers) so generativni (ustvarjalni) vnaprej pripravljeni transformatorji (preoblikovalci), npr. številčnih podatkov v diagrame.
Znanost je hierarhično organizirana družbena sfera, zato recenzenti znanstvenih del morajo biti znanstveniki najmanj v rangu avtorjev ali v višjem znanstvenem nazivu.
Semantična sporočila povzročajo spremembe v tezavru (znanju) prejemnika sporočila.
Tezaver (znanje) sestoji iz pojmov in povezav med njimi. Avtorsko delo je vhodno sporočilo. Uredništvo in recenzenti so prejemniki avtorskega dela. Da bi se zgodilo komunikacijsko dejanje, morajo biti tezavri avtorjev in tezavri recenzentov glede »preparedness« (»pripravljenosti«), kompleksnosti, ([pred]znanja) usklajeni. (Šercar, 1988)
V znanstveni praksi velja pravilo, da so recenzenti po kompleksnosti tezavrov najmanj na ravni avtorjev dela, ki ga ocenjujejo, in da se zavedajo svoje odgovornosti, da je od njihove recenzije odvisna objava avtorskega dela. UI kot »tretji recenzent« je v tem pogledu neznanka. Razen tega UI ne more prevzeti moralno-intelektualno odgovornost za recenzentsko oceno, od katere je odvisna objava prispevka.
Torej je lahko UI le neavtonomno »sredstvo«, ki pomaga znanstveniku pri pisanju recenzije, podobno kot pri pisanju znanstvenega dela, kako sem to že ugotovil v izreku svojega stališča.
Da smo, vemo na osnovi neposrednega premišljevanja o samozavesti. Zakonske prepovedi empiričnih metod v raziskavah zavesti glede na tveganja za zdravje ljudi so velika ovira za znanstveno spoznanje te občutljive problematike. Zastavlja se tudi vprašanje ali posthumana superinteligenca UI sploh lahko doseže raven »samozavesti«. Zaenkrat lahko le prisluhnemo Einsteinovi po domače povedani izjavi: »Kaj ve riba o morju, v katerem plava?« Samozavest po tem naj ne bi bila pogoj za brezhibno delovanje strojne superinteligence!
Pred kratkim se je Committee on Publication Ethics (COPE) pridružil organizacijam, kot sta WAME in JAMA Network, in »mestu in vsemu svetu« objavil svoje stališče do uporabe UI pri pisanju znanstvenih del:
Uporaba orodij umetne inteligence (AI), kot sta ChatGPT ali Large Language Models, v raziskovalnih publikacijah se hitro širi.
Orodja AI ne morejo izpolniti zahtev za avtorstvo, saj ne morejo prevzeti odgovornosti za predloženo delo. Kot nepravne osebe ne morejo uveljavljati obstoja ali odsotnosti nasprotja interesov niti upravljati avtorskih in licenčnih pogodb.
Avtorji, ki uporabljajo orodja AI pri pisanju rokopisa, izdelavi slik ali grafičnih elementov prispevka ali pri zbiranju in analizi podatkov, morajo biti pregledni pri razkrivanju v posebnem razdelku prispevka, kako je orodje AI bilo uporabljeno in katero orodje je bilo uporabljeno. Avtorji so v celoti odgovorni za vsebino svojega rokopisa, tudi za tiste dele, ki so izdelani z orodjem AI, in so zato odgovorni za vsako kršitev etike objave.
Viri:
Wang, Z.P., Bhandary, P., Wang, Y., 2024. Using GPT-4 to write a scientific review article: a pilot evaluation study. BioData Mining 17 (16) https://doi.org/10.1186/s13040-024-00371-3 Using GPT-4 to write a scientific review article: a pilot evaluation study - PMC
Šercar,T., 1988. Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisa. Zagreb-Ljubljana: ČGP DELO-Globus.
Committee on Publication Ethics (COPE) Artificial intelligence and peer review | COPE: Committee on Publication Ethics
Organizatorji nekega znanstvenega posvetovanja so avtorje prosili povratno informacijo glede kakovosti, objektivnosti, popolnosti in uporabnosti recenzije (lat. recensio pregled, presoja, ocena), ustvarjene z UI.
UI je širok pojem, zajema pa računalniške sisteme, algoritme in tehnologije, ki se lahko štejejo za "pametne". Lahko vključuje sprejemanje odločitev, prepoznavanje in prevajanje govora ter različne vrste vizualnega zaznavanja. Podmnožice umetne inteligence so npr. strojno učenje (Machine Learning, ML), algoritmi za zaznavanje vzorcev in obdelavo naravnega jezika (Natural Language processing, NLP), generatorji besedil, kod, slik, videov in celotnih raziskovalnih člankov.
Trenutna pozornost je namenjena uporabi UI za ustvarjanje celih člankov, zlasti pa ustvarjanju lažnih (fake) podatkov, analiz in pripisov.
S pojavom revij v 17. stoletju je prišlo do prerazporeditve in prenosa avtoritete od dotedanjih nosilcev informacij, univerz, akademij, znanstvenih društev in pisem, razprav, disertacij in knjig kot legitimnih medijev v znanosti. Razen samih avtorjev, strokovne in širše javnosti vrednosti njihovih vsebin ni presojal nihče. Zdaj se v znanstvenih revijah pojavlja nov sistem nadzora kakovosti in statusni nosilci tega sistema kot njihov sestavni del – uredniki, kolegijski organi založnikov in recenzenti.
Strokovni pregled (recenzija) je ocena dela s strani ene ali več oseb s podobnimi kompetencami kot avtorji dela (peers, vrstniki, kolegi).
Moje stališče do uporabe UI v recenzentskem postopku je pozitivno, toda kot nesamostojnega (neavtonomnega) sestavnega dela recenzij kolegov recenzentov v danem znanstvenem področju.
UI se že uporablja pri pisanju znanstvenih del. Wang in sod., so letos objavili študijo o uporabi GPT-4 pri pisanju preglednih znanstvenih člankov, posebej pri ustvarjanju besedila, tabel in diagramov. GPT (Generative Pre-trained Transformers) so generativni (ustvarjalni) vnaprej pripravljeni transformatorji (preoblikovalci), npr. številčnih podatkov v diagrame.
Znanost je hierarhično organizirana družbena sfera, zato recenzenti znanstvenih del morajo biti znanstveniki najmanj v rangu avtorjev ali v višjem znanstvenem nazivu.
Semantična sporočila povzročajo spremembe v tezavru (znanju) prejemnika sporočila.
Tezaver (znanje) sestoji iz pojmov in povezav med njimi. Avtorsko delo je vhodno sporočilo. Uredništvo in recenzenti so prejemniki avtorskega dela. Da bi se zgodilo komunikacijsko dejanje, morajo biti tezavri avtorjev in tezavri recenzentov glede »preparedness« (»pripravljenosti«), kompleksnosti, ([pred]znanja) usklajeni. (Šercar, 1988)
V znanstveni praksi velja pravilo, da so recenzenti po kompleksnosti tezavrov najmanj na ravni avtorjev dela, ki ga ocenjujejo, in da se zavedajo svoje odgovornosti, da je od njihove recenzije odvisna objava avtorskega dela. UI kot »tretji recenzent« je v tem pogledu neznanka. Razen tega UI ne more prevzeti moralno-intelektualno odgovornost za recenzentsko oceno, od katere je odvisna objava prispevka.
Torej je lahko UI le neavtonomno »sredstvo«, ki pomaga znanstveniku pri pisanju recenzije, podobno kot pri pisanju znanstvenega dela, kako sem to že ugotovil v izreku svojega stališča.
Da smo, vemo na osnovi neposrednega premišljevanja o samozavesti. Zakonske prepovedi empiričnih metod v raziskavah zavesti glede na tveganja za zdravje ljudi so velika ovira za znanstveno spoznanje te občutljive problematike. Zastavlja se tudi vprašanje ali posthumana superinteligenca UI sploh lahko doseže raven »samozavesti«. Zaenkrat lahko le prisluhnemo Einsteinovi po domače povedani izjavi: »Kaj ve riba o morju, v katerem plava?« Samozavest po tem naj ne bi bila pogoj za brezhibno delovanje strojne superinteligence!
Pred kratkim se je Committee on Publication Ethics (COPE) pridružil organizacijam, kot sta WAME in JAMA Network, in »mestu in vsemu svetu« objavil svoje stališče do uporabe UI pri pisanju znanstvenih del:
Uporaba orodij umetne inteligence (AI), kot sta ChatGPT ali Large Language Models, v raziskovalnih publikacijah se hitro širi.
Orodja AI ne morejo izpolniti zahtev za avtorstvo, saj ne morejo prevzeti odgovornosti za predloženo delo. Kot nepravne osebe ne morejo uveljavljati obstoja ali odsotnosti nasprotja interesov niti upravljati avtorskih in licenčnih pogodb.
Avtorji, ki uporabljajo orodja AI pri pisanju rokopisa, izdelavi slik ali grafičnih elementov prispevka ali pri zbiranju in analizi podatkov, morajo biti pregledni pri razkrivanju v posebnem razdelku prispevka, kako je orodje AI bilo uporabljeno in katero orodje je bilo uporabljeno. Avtorji so v celoti odgovorni za vsebino svojega rokopisa, tudi za tiste dele, ki so izdelani z orodjem AI, in so zato odgovorni za vsako kršitev etike objave.
Viri:
Wang, Z.P., Bhandary, P., Wang, Y., 2024. Using GPT-4 to write a scientific review article: a pilot evaluation study. BioData Mining 17 (16) https://doi.org/10.1186/s13040-024-00371-3 Using GPT-4 to write a scientific review article: a pilot evaluation study - PMC
Šercar,T., 1988. Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisa. Zagreb-Ljubljana: ČGP DELO-Globus.
Committee on Publication Ethics (COPE) Artificial intelligence and peer review | COPE: Committee on Publication Ethics
