Za naslovnice letošnjega leta smo izbrali strani iz revije »Čevlji«, ki je izšla v tej obliki samo v eni številki. »Čevlji« so bili sicer glasilo Mestne zveze kulturnih organizacij, ki jo je takrat vodil Janez Karlin, tajnik pa je bil Tine Varl. Izhajalo je občasno, ob literarnih srečanjih mlajših avtorjev. Za naslovnico je s črkami oblikoval čevelj Darko Golija.
A zgodba, o kateri govorim zdaj, je nekaj drugega. Iz delavnice, ki sem jo pred tem imel z nekaterimi njenimi člani, je nastala skupina, ki si je želela biti samostojna. Ko sem videl, da si želijo stopiti na lastno pot, sem jim dal ključ uredništva Dialogov in tudi »ključ« za urejanje »Čevljev«. Sestajala se je v podstrešni sobi v Unionu, kjer je bil sedež revije Dialogi. To pomeni, da je to moralo biti leta 1984 ali 1985. Soba je bila brez elektrike in gretja in morda je to botrovalo radikalnejšemu nastopu skupine. Preprosto so se razlaščeni vseh dobrin počutili svobodno. Bilo je v času razburjenja okrog Laibacha. Še vedno je Čevelj bil glasilo Mestne zveze kulturnih organizacij Maribor in sem bil uradno njegov urednik jaz.
Nekega dne sta mi Marko Klasinc in mislim, da je bil z njim Borut Gombač, prinesel domov špegl za revijo, ki sem ga podpisal kot »odgovorni urednik«. Seveda sem vedel, zakaj mi je to prinesel – niso si upali prevzeti odgovornosti za to, kar so naredili. Preprosto so me testirali, če sem tudi jaz tako nor, da v vsem vidim kljukaste križe.
Pri »Čevlju« se je takrat zbiralo vse, kar je literarno veljalo v Mariboru. Medtem ko so bili starejši in malo manj stari (starejši - Gaborovič, Švajncer, Mevlja, Frelih in drugi na eni strani in peterica Partljič, Kramberger, Brvar, Jančar in Forstnerič na drugi) v nekem krčevitem klinču medsebojnega obračunavanja in niso dopustili, da bi obstajal še kdo drug, je nastajala generacija, ki je ni videl praktično nihče. Izjema sem bil le jaz, kar sem dokazal z objavo »33 novih« v Dialogih. Prepustil sem jim resnično svobodo, le rekel sem jim, da v sobi s svojimi svečami ne smejo nič zažgati. Tam so se sestajali, brali, imeli svoje prireditve popolnoma brez mojega nadzora. Zaupal sem jim. Nisem gledal, s kom se družijo, koga so pritegnili k sodelovanju, kdo tja prihaja.
Ali pa sem bil naiven in sem verjel, da bo stvar ostala v okviru srednješolske skupine. A vse se mi zdi, kakor da je bila ta številka igra, v katero so me možje iz ozadja hoteli vplesti. Morda. Mladi pesniki so kot lahko pokvarljiva skuta in hitro izdajo zaupanje. Morda se je komu od njih res zdelo potrebno, da me kompromitira. O tem mi daje misliti skrivnostno izginotje neke deklice – pesnice iz Maribora. Našel sem jo na drugem koncu Slovenije in ni si več želela stikov z mano. Tudi sovražnost, ki so jo pozneje razvili nekateri člani skupine do mene, je kazala na to. A lahko se motim. V ozadju je nekdo že ščuval, o tem sem prepričan, a to so bili otroci nove generacije, ki je gledala samo nase in so izkoristili vse za svojo korist. Nekaj pa je izhajalo tudi iz tega, da niso znali razviti svojih talentov.
Prav zaradi tega je lahko nižja kulturna oblast, ki jo je predstavljala takrat Mestna zveza kulturnih organizacij Maribor, tako zlahka, rekel bi z brezbrižno brutalnostjo, opravila s to skupino. Čez čas so me poklicali na predsedstvo Mestne zveze kulturnih organizacij in uprizorili malo »sojenje«, ker sem podpisal to številko. Seja je bila v tajniški pisarni v vogalni sobi Uniona in so bili za konferenčno mizo nizek kavč in naslonjači, tako da so zbranemu predsedstvu gledale nad mizo samo glave, kar mi je najprej padlo v oči. Zdeli so se mi komični kot prašičje glave na pladnju. In če bi lahko njihove oči ubijale, bi bil mrtev, s takšnim besom so me gledali.
Sporno je bilo pravzaprav vse – sorazmerno svobodno izražanja erotike (en prispevek je bil naslovljen z »Rada kavsam«), oblikovanje, sploh vsebina. Na koncu so prešli na to: »Kaj pa tisti kljukasti križi!«, ki jih seveda ni bilo. Ker nisem popustil in dopustil, da bi nastala nekakšna »krivda«, je sledila kazen – skupina ni več mogla izdajati glasila, vrgli so jih iz prostorov Dialogov. Lahko bi se izgovoril, da so mi to »podtaknili«, a to mi še na misel ni prišlo, solidariziral sem se s Čevlji in osmešil tisto ideološko ropotanje predsedstva mestne zveze.
V kazalu »Čevljev« so bili vpisani:
Dominik Solar
Borut Gombač
Geraldine Hrelja
Svetolik Djurković (mislim, da Andrej Adam)
Miha
Bojana Kunst
Dominik (Šolar)
Aleksander Peternuš
Renata Brumec
Darko Rozman
Marinka Poštrak
Vera Pejovič
Darja Hren
Andrej Gangl – Engelbert
Zala, Marko (Klasinc)
Srečko Šorli
Saša Škof
Zlatko Dobršek
Tomaž Brenk
Srečko Kalamar
Ksenija Robnik
Ivan Žižek
Doris Brunec
Bojan Dajčman
Številko sta uredila Borut Gombač in Marko Klasinc, oblikoval jo je Dominik Šolar (ØAK ART), odgovorni urednik pa je bil Marjan Pungartnik, ki je nastavil hrbet za nekaj, kar je bilo mogoče tudi samo pobalinstvo.
Za naslovnice letošnjega leta smo izbrali strani iz revije »Čevlji«, ki je izšla v tej obliki samo v eni številki. »Čevlji« so bili sicer glasilo Mestne zveze kulturnih organizacij, ki jo je takrat vodil Janez Karlin, tajnik pa je bil Tine Varl. Izhajalo je občasno, ob literarnih srečanjih mlajših avtorjev. Za naslovnico je s črkami oblikoval čevelj Darko Golija.
A zgodba, o kateri govorim zdaj, je nekaj drugega. Iz delavnice, ki sem jo pred tem imel z nekaterimi njenimi člani, je nastala skupina, ki si je želela biti samostojna. Ko sem videl, da si želijo stopiti na lastno pot, sem jim dal ključ uredništva Dialogov in tudi »ključ« za urejanje »Čevljev«. Sestajala se je v podstrešni sobi v Unionu, kjer je bil sedež revije Dialogi. To pomeni, da je to moralo biti leta 1984 ali 1985. Soba je bila brez elektrike in gretja in morda je to botrovalo radikalnejšemu nastopu skupine. Preprosto so se razlaščeni vseh dobrin počutili svobodno. Bilo je v času razburjenja okrog Laibacha. Še vedno je Čevelj bil glasilo Mestne zveze kulturnih organizacij Maribor in sem bil uradno njegov urednik jaz.
Nekega dne sta mi Marko Klasinc in mislim, da je bil z njim Borut Gombač, prinesel domov špegl za revijo, ki sem ga podpisal kot »odgovorni urednik«. Seveda sem vedel, zakaj mi je to prinesel – niso si upali prevzeti odgovornosti za to, kar so naredili. Preprosto so me testirali, če sem tudi jaz tako nor, da v vsem vidim kljukaste križe.
Pri »Čevlju« se je takrat zbiralo vse, kar je literarno veljalo v Mariboru. Medtem ko so bili starejši in malo manj stari (starejši - Gaborovič, Švajncer, Mevlja, Frelih in drugi na eni strani in peterica Partljič, Kramberger, Brvar, Jančar in Forstnerič na drugi) v nekem krčevitem klinču medsebojnega obračunavanja in niso dopustili, da bi obstajal še kdo drug, je nastajala generacija, ki je ni videl praktično nihče. Izjema sem bil le jaz, kar sem dokazal z objavo »33 novih« v Dialogih. Prepustil sem jim resnično svobodo, le rekel sem jim, da v sobi s svojimi svečami ne smejo nič zažgati. Tam so se sestajali, brali, imeli svoje prireditve popolnoma brez mojega nadzora. Zaupal sem jim. Nisem gledal, s kom se družijo, koga so pritegnili k sodelovanju, kdo tja prihaja.
Ali pa sem bil naiven in sem verjel, da bo stvar ostala v okviru srednješolske skupine. A vse se mi zdi, kakor da je bila ta številka igra, v katero so me možje iz ozadja hoteli vplesti. Morda. Mladi pesniki so kot lahko pokvarljiva skuta in hitro izdajo zaupanje. Morda se je komu od njih res zdelo potrebno, da me kompromitira. O tem mi daje misliti skrivnostno izginotje neke deklice – pesnice iz Maribora. Našel sem jo na drugem koncu Slovenije in ni si več želela stikov z mano. Tudi sovražnost, ki so jo pozneje razvili nekateri člani skupine do mene, je kazala na to. A lahko se motim. V ozadju je nekdo že ščuval, o tem sem prepričan, a to so bili otroci nove generacije, ki je gledala samo nase in so izkoristili vse za svojo korist. Nekaj pa je izhajalo tudi iz tega, da niso znali razviti svojih talentov.
Prav zaradi tega je lahko nižja kulturna oblast, ki jo je predstavljala takrat Mestna zveza kulturnih organizacij Maribor, tako zlahka, rekel bi z brezbrižno brutalnostjo, opravila s to skupino. Čez čas so me poklicali na predsedstvo Mestne zveze kulturnih organizacij in uprizorili malo »sojenje«, ker sem podpisal to številko. Seja je bila v tajniški pisarni v vogalni sobi Uniona in so bili za konferenčno mizo nizek kavč in naslonjači, tako da so zbranemu predsedstvu gledale nad mizo samo glave, kar mi je najprej padlo v oči. Zdeli so se mi komični kot prašičje glave na pladnju. In če bi lahko njihove oči ubijale, bi bil mrtev, s takšnim besom so me gledali.
Sporno je bilo pravzaprav vse – sorazmerno svobodno izražanja erotike (en prispevek je bil naslovljen z »Rada kavsam«), oblikovanje, sploh vsebina. Na koncu so prešli na to: »Kaj pa tisti kljukasti križi!«, ki jih seveda ni bilo. Ker nisem popustil in dopustil, da bi nastala nekakšna »krivda«, je sledila kazen – skupina ni več mogla izdajati glasila, vrgli so jih iz prostorov Dialogov. Lahko bi se izgovoril, da so mi to »podtaknili«, a to mi še na misel ni prišlo, solidariziral sem se s Čevlji in osmešil tisto ideološko ropotanje predsedstva mestne zveze.
V kazalu »Čevljev« so bili vpisani:
Dominik Solar
Borut Gombač
Geraldine Hrelja
Svetolik Djurković (mislim, da Andrej Adam)
Miha
Bojana Kunst
Dominik (Šolar)
Aleksander Peternuš
Renata Brumec
Darko Rozman
Marinka Poštrak
Vera Pejovič
Darja Hren
Andrej Gangl – Engelbert
Zala, Marko (Klasinc)
Srečko Šorli
Saša Škof
Zlatko Dobršek
Tomaž Brenk
Srečko Kalamar
Ksenija Robnik
Ivan Žižek
Doris Brunec
Bojan Dajčman
Številko sta uredila Borut Gombač in Marko Klasinc, oblikoval jo je Dominik Šolar (ØAK ART), odgovorni urednik pa je bil Marjan Pungartnik, ki je nastavil hrbet za nekaj, kar je bilo mogoče tudi samo pobalinstvo.
