V arhivu sem našel nekaj fotografij in ta prispevek naslovil po Lennonovi plošči Some Time in New York, čeprav je Maribor bil bolj podoben vsemu drugemu, samo New Yorku ne.
Leta 1977 sem prišel v Maribor, zame popolnoma tuje mesto, ki je s svojo neprijetno kulturno klimo takoj pokazalo zobe in me sprejelo v literarnih krogih »na nož«. Bilo je malo literarnih večerov – nekje na šolah se je odvijal festival Kurirček, ki pa do mene, nepartizana, ni segel. Literarne večere so organizirali v knjigarnah, kjer je prednjačila Mladinska knjiga s prelepo knjigarno na Partizanski 5, kar lahko vidite s fotografije, kjer si je za to prizadevala Milena Majerič, in pa pozneje na Gosposki ulici.
Ena od stvari, ki sem jo napravil, je bil tudi literarni večer, na katerem smo nastopili Maks Cerovšek, proletarski pesnik, Andrej Brvar, Vladimir Gajšek, Drago Jančar in jaz. Kolikor vem, je bil to Jančarjev prvi literarni večer v Mariboru po zaporu (kakšna slabumna rima).
Obstajal je nekakšen pododbor Društva slovenskih pisateljev, kjer smo napravili sem in tja kakšno branje - in tole je bilo v Razstavnem salonu Rotovž pri bivšem Merkurju. Od leve proti desni Sándor Szúnyogh, Ernest Ružič, France Forstnerič, Janez Švajncer, Marjan Pungartnik, Milan Štancer, Vladimir Gajšek, ni pa videti Andreja Brvarja, a je bil.
Obnovljen razstavni salon v rotovžu, kar je bilo delo arhitekta Zdovca, so odprli z razstavo tržaškega fotografa Gerija Pozzarja s tematiko angleške plesne gledališke skupine Lindsaya Kempa, ki pobral s ceste svoje plesalce in napravil z njimi spektakularno kariero – med drugim je pobral tudi bodočega pop zvezdnika Davida Bowieja. Razstavo sem potem nameraval napraviti v ljubljanskem ŠKUC, vendar mi je takratna umetniška voditeljica Marina Gržinić, potem ko je nekaj časa držala fotografije v nekih gnilih prostorih, da so bile vse vlažne, rekla, da ne, ker da »so preveč buržoazne«. Res je bilo takrat malo ljudi, ki so razstavljali barvne fotografije v formatu 100x70 cm. Razstava je bila pozneje s pomočjo Mice Planinšec, moje nekdanje učiteljice iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, v Mestnem gledališču, kjer so si prisvojili nekaj fotografij. Pač Ljubljana.
Gost otvoritve razstave je bil Tomaž Šalamun. Na to me veže anekdota, ki mi jo je povedal nekaj mesecev pred svojo smrtjo. Rekel je: »Saj se spomniš tiste razstave v Mariboru. Takrat si mi dal prvi honorar za literarni nastop. Potegnil si nek denar iz žepa in si mi ga dal.« Enkrat mora biti prvič.
Po osamosvojitvi je nastalo društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo / Slovensko-avstrijsko prijateljstvo s sedežema v Gradcu in Mariboru. Iniciatoorja za to sta bila Borut Ambrožič, predvsem pa podjetna in lepa rdečelaska Ivanka Gruber, doma iz Šentvida pri Mislinji. Obeh na žalost ni več, pa tudi prijateljstva je vse manj.
V arhivu sem našel nekaj fotografij in ta prispevek naslovil po Lennonovi plošči Some Time in New York, čeprav je Maribor bil bolj podoben vsemu drugemu, samo New Yorku ne.
Leta 1977 sem prišel v Maribor, zame popolnoma tuje mesto, ki je s svojo neprijetno kulturno klimo takoj pokazalo zobe in me sprejelo v literarnih krogih »na nož«. Bilo je malo literarnih večerov – nekje na šolah se je odvijal festival Kurirček, ki pa do mene, nepartizana, ni segel. Literarne večere so organizirali v knjigarnah, kjer je prednjačila Mladinska knjiga s prelepo knjigarno na Partizanski 5, kar lahko vidite s fotografije, kjer si je za to prizadevala Milena Majerič, in pa pozneje na Gosposki ulici.
Ena od stvari, ki sem jo napravil, je bil tudi literarni večer, na katerem smo nastopili Maks Cerovšek, proletarski pesnik, Andrej Brvar, Vladimir Gajšek, Drago Jančar in jaz. Kolikor vem, je bil to Jančarjev prvi literarni večer v Mariboru po zaporu (kakšna slabumna rima).
Obstajal je nekakšen pododbor Društva slovenskih pisateljev, kjer smo napravili sem in tja kakšno branje - in tole je bilo v Razstavnem salonu Rotovž pri bivšem Merkurju. Od leve proti desni Sándor Szúnyogh, Ernest Ružič, France Forstnerič, Janez Švajncer, Marjan Pungartnik, Milan Štancer, Vladimir Gajšek, ni pa videti Andreja Brvarja, a je bil.
Obnovljen razstavni salon v rotovžu, kar je bilo delo arhitekta Zdovca, so odprli z razstavo tržaškega fotografa Gerija Pozzarja s tematiko angleške plesne gledališke skupine Lindsaya Kempa, ki pobral s ceste svoje plesalce in napravil z njimi spektakularno kariero – med drugim je pobral tudi bodočega pop zvezdnika Davida Bowieja. Razstavo sem potem nameraval napraviti v ljubljanskem ŠKUC, vendar mi je takratna umetniška voditeljica Marina Gržinić, potem ko je nekaj časa držala fotografije v nekih gnilih prostorih, da so bile vse vlažne, rekla, da ne, ker da »so preveč buržoazne«. Res je bilo takrat malo ljudi, ki so razstavljali barvne fotografije v formatu 100x70 cm. Razstava je bila pozneje s pomočjo Mice Planinšec, moje nekdanje učiteljice iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, v Mestnem gledališču, kjer so si prisvojili nekaj fotografij. Pač Ljubljana.
Gost otvoritve razstave je bil Tomaž Šalamun. Na to me veže anekdota, ki mi jo je povedal nekaj mesecev pred svojo smrtjo. Rekel je: »Saj se spomniš tiste razstave v Mariboru. Takrat si mi dal prvi honorar za literarni nastop. Potegnil si nek denar iz žepa in si mi ga dal.« Enkrat mora biti prvič.
Po osamosvojitvi je nastalo društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo / Slovensko-avstrijsko prijateljstvo s sedežema v Gradcu in Mariboru. Iniciatoorja za to sta bila Borut Ambrožič, predvsem pa podjetna in lepa rdečelaska Ivanka Gruber, doma iz Šentvida pri Mislinji. Obeh na žalost ni več, pa tudi prijateljstva je vse manj.
