Precejšnja razlika je, če se z nekim rokopisom ukvarjaš kot urednik ali kot recenzent. Toliko shizoiden človek tudi ni, da bi nekaj uredil in hvalil, potem pa se kot recenzent spravil na knjigo in jo raztrgal. Morda bi kdaj bilo potrebno napraviti tudi to, vendar ne za to knjigo. Tvrtka Šercarja kot pesnika izjemno cenim, saj je že v prejšnji zbirki Nebesko splavdenje pokazal veliko stopnjo inovativnosti in pesniški govor, ki v slovenskem prostoru nima primerjave.
Ena od inovacij je zagotovo reforma hrvaškega rokopisa, kar razumem tudi kot pesniško licenco. »Dosti je vukovščine!« je vzkliknil. To je seveda spravilo v obup prijatelje ć in đ, kajti rekli so, da zdaj nihče ne bo vedel, kje to mora biti. Vsekakor je to zelo zanimiv argument, saj če človek pozna jezik, mora tudi brez pisanja vedeti, kje je ć in kje đ. Že dolgo se namreč ne »piše, kakor se govori« in je to le narodnjaška floskula izpred dvesto let. Sploh pa to ne velja za hrvaščino. Reformirati pesniško pisavo kajpak ni družbena akcija, temveč akcija v okviru individualne poetike. V pesniškem postopku tako nastajajo številne metafore z neznanimi besedami (kot je na primer noč) in tok pesmi neprestano prekinja potujitveni učinek. S tem je prispeval v slovar pesniškega jezika neverjetno količino neologizmov, okazionalizmov, barbarizmov in vsega mogočega besednega materiala, ki ga bo moral nek zelo prihodnji slovaropisec zaznati in evidentirati. Da gre za pesniški postopek, govori dejstvo, da v dokumentarni rabi (navajanju priimkov, na primer) ohranja tradicionalni zapis.
Druga vesela inovacija je obsedenost z notiranjem. Akademski postopki postajajo pesniški in notiranje nima informativnega cilja, temveč postaja pesniško besedilo. kje je v tradicionalni poetiki prostor za intertekstualnost? Včasih gre za didaskalije, ki vzvišeni ton pesmi pospremijo s komičnim komentarjem (Hvala, Amadeus!), včasih gre za prodor dokumentarnega, osebnega, enciklopedičnega v ožji prostor pesmi. Tvrtko Šercar iz svoje izkušnje informatika dobro pozna mehanizme (recimo to tako leseno) teksta. Je bila pripomba na svojem mestu že pred zapisom pesmi, je nastala ob zapisu ali pa kasneje kot dodelava? Verjetno so mogoče vse variante. Datiranje, posvetil, epigrafi, žanrska napotila ...
Pesniški svet Tvrtka Šercarja sooblikujeta dve veliki strasti – glasba in slikarstvo. V zbirki Mariborski kanconier (ki je lahko tudi napevna zbirka) je vrsta povsem modernističnih glasbenih form, ki jih skladatelji uporabljajo čisto neženirano, v poeziji pa se jih še vedno drži sloves manirizma: Suita, valček, marš ... A tisto, kar se skriva za tem, je življenje z glasbo kot sestro poezije. Življenje z glasbeniki, od katerih se pretakajo zamisli skozi pogovore, poslušanje, čisto sobivanje. To je, mislim, Zagreb, ki je pomembno vplival na formiranje kulture in izobrazbe vseh pesnikov. Ne popularna, komercialna klasika, ne snobizem. V tem ima pomembno vlogo Igor Kuljerić in zagotovo brez njega Kanconier ni bi bil takšen, kot je. To daje pesmim z vidika avtorja morda neželen podton nostalgičnega izginulega življenja. Prav nostalgija je temeljno občutje pesmi Balada o balerini sa Suska, eni od vrhov te zbirke. Spremlja jo obilica notacij, obilica lokalizmov kot obogatitev. Vse to zakriva/odkriva bolečino za izgubljenim življenjem.
Drugo, brez česar poezije Tvrtka Šercarja najbrž ne bi bilo, je slikarstvo. Tudi v tej zbirki je odtisnjenih nekaj likovnin, tokrat Vanje Kulrerić Fažo. Njegovo razbohoteno erotično pisavo spremljajo baročne, stasiti ženski torzi. To pa je vstop v sloj zbirke, ki opravičuje naslov »kanconier«. Kaj bi lirika brez ženske. Ne idealizirane, plakatne ženske, temveč stvarne, tiste ki vas postreže v zakotnem bifeju, utrujena od dela in težkega življenja. Takšna, ki je naslednica nebrzdane romantične sle (iz Puškina, Macha in apokrifnega Prešerrna).
Tudi slikarstvo ima kot pesniška forma svoj delež v zbirki – od atmosferskih podob o zraku do Štirih pesmi o slikarstvu kot žanra in Ave purissima Maria s kubistično shematizacijo.
Mariborski kanconier je po mojem prepričanju mogel nastati samo v izgnanstvu in samoizgnanstvu. Samo to lahko pojasni številne sklice na ljudi, umetnike, pojave, ki so kakor spomin na neko veliko življenje tam onstran.
Precejšnja razlika je, če se z nekim rokopisom ukvarjaš kot urednik ali kot recenzent. Toliko shizoiden človek tudi ni, da bi nekaj uredil in hvalil, potem pa se kot recenzent spravil na knjigo in jo raztrgal. Morda bi kdaj bilo potrebno napraviti tudi to, vendar ne za to knjigo. Tvrtka Šercarja kot pesnika izjemno cenim, saj je že v prejšnji zbirki Nebesko splavdenje pokazal veliko stopnjo inovativnosti in pesniški govor, ki v slovenskem prostoru nima primerjave.
Ena od inovacij je zagotovo reforma hrvaškega rokopisa, kar razumem tudi kot pesniško licenco. »Dosti je vukovščine!« je vzkliknil. To je seveda spravilo v obup prijatelje ć in đ, kajti rekli so, da zdaj nihče ne bo vedel, kje to mora biti. Vsekakor je to zelo zanimiv argument, saj če človek pozna jezik, mora tudi brez pisanja vedeti, kje je ć in kje đ. Že dolgo se namreč ne »piše, kakor se govori« in je to le narodnjaška floskula izpred dvesto let. Sploh pa to ne velja za hrvaščino. Reformirati pesniško pisavo kajpak ni družbena akcija, temveč akcija v okviru individualne poetike. V pesniškem postopku tako nastajajo številne metafore z neznanimi besedami (kot je na primer noč) in tok pesmi neprestano prekinja potujitveni učinek. S tem je prispeval v slovar pesniškega jezika neverjetno količino neologizmov, okazionalizmov, barbarizmov in vsega mogočega besednega materiala, ki ga bo moral nek zelo prihodnji slovaropisec zaznati in evidentirati. Da gre za pesniški postopek, govori dejstvo, da v dokumentarni rabi (navajanju priimkov, na primer) ohranja tradicionalni zapis.
Druga vesela inovacija je obsedenost z notiranjem. Akademski postopki postajajo pesniški in notiranje nima informativnega cilja, temveč postaja pesniško besedilo. kje je v tradicionalni poetiki prostor za intertekstualnost? Včasih gre za didaskalije, ki vzvišeni ton pesmi pospremijo s komičnim komentarjem (Hvala, Amadeus!), včasih gre za prodor dokumentarnega, osebnega, enciklopedičnega v ožji prostor pesmi. Tvrtko Šercar iz svoje izkušnje informatika dobro pozna mehanizme (recimo to tako leseno) teksta. Je bila pripomba na svojem mestu že pred zapisom pesmi, je nastala ob zapisu ali pa kasneje kot dodelava? Verjetno so mogoče vse variante. Datiranje, posvetil, epigrafi, žanrska napotila ...
Pesniški svet Tvrtka Šercarja sooblikujeta dve veliki strasti – glasba in slikarstvo. V zbirki Mariborski kanconier (ki je lahko tudi napevna zbirka) je vrsta povsem modernističnih glasbenih form, ki jih skladatelji uporabljajo čisto neženirano, v poeziji pa se jih še vedno drži sloves manirizma: Suita, valček, marš ... A tisto, kar se skriva za tem, je življenje z glasbo kot sestro poezije. Življenje z glasbeniki, od katerih se pretakajo zamisli skozi pogovore, poslušanje, čisto sobivanje. To je, mislim, Zagreb, ki je pomembno vplival na formiranje kulture in izobrazbe vseh pesnikov. Ne popularna, komercialna klasika, ne snobizem. V tem ima pomembno vlogo Igor Kuljerić in zagotovo brez njega Kanconier ni bi bil takšen, kot je. To daje pesmim z vidika avtorja morda neželen podton nostalgičnega izginulega življenja. Prav nostalgija je temeljno občutje pesmi Balada o balerini sa Suska, eni od vrhov te zbirke. Spremlja jo obilica notacij, obilica lokalizmov kot obogatitev. Vse to zakriva/odkriva bolečino za izgubljenim življenjem.
Drugo, brez česar poezije Tvrtka Šercarja najbrž ne bi bilo, je slikarstvo. Tudi v tej zbirki je odtisnjenih nekaj likovnin, tokrat Vanje Kulrerić Fažo. Njegovo razbohoteno erotično pisavo spremljajo baročne, stasiti ženski torzi. To pa je vstop v sloj zbirke, ki opravičuje naslov »kanconier«. Kaj bi lirika brez ženske. Ne idealizirane, plakatne ženske, temveč stvarne, tiste ki vas postreže v zakotnem bifeju, utrujena od dela in težkega življenja. Takšna, ki je naslednica nebrzdane romantične sle (iz Puškina, Macha in apokrifnega Prešerrna).
Tudi slikarstvo ima kot pesniška forma svoj delež v zbirki – od atmosferskih podob o zraku do Štirih pesmi o slikarstvu kot žanra in Ave purissima Maria s kubistično shematizacijo.
Mariborski kanconier je po mojem prepričanju mogel nastati samo v izgnanstvu in samoizgnanstvu. Samo to lahko pojasni številne sklice na ljudi, umetnike, pojave, ki so kakor spomin na neko veliko življenje tam onstran.
