Kateri evropski jeziki so najbolj melodični. Katere lastnosti jih napravijo melodične?
Lepo vprašanje. Seveda je odvisno od tega, kaj razumete pod »melodični«. Če mislite na zavajajočo blagoglasnost, govori hudič najbolj melodično v vseh jezikih. Tudi ljubezenski jezik je v vseh jezikih najbolj melodičen, ker sicer bi človeška rasa izumrla. Pravite, da je najbolj melodičen italijanski jezik. Če bi bilo res tako, če je melodičnost lepa, lepota pa je sla po razmnoževanju, bi ljudje iz vsega sveta napadli Italijo in se potolkli za njihovo melodičnost, ubogi Italijani pa bi od izčrpanosti pokrepali in bi se tako razmnoževanje spremenilo v poslušanje čudnih nerazmnoževalnih jezikov.
Boris A. Novak je napisal, da je nemščina »trda«. Najbrž nikoli ni slišal branj Hölderlina, Rilkeja, Goetheja. Ko je še živel Mirko Križman, sem lahko njegove recitacije Goetheja poslušal sredi mestnega hrupa brez konca. Nekoč sem šel na literarni festival v Prizren (Srbija/Kosovo) in sem prišel v dvorano, ko je ravno bral nek pesnik. Presunila me je lepota, melodičnost tega jezika. Bil je turški. Romanofilu bo vse, kar ni romansko, trdo. Strašni predsodki nas vodijo, ko v nemščini slišimo »marširanje«, v slovenščini »ljubezen« (pa ne vem ali od s-love-nščine ali od lju-lju-lju-ljubljane, ki Ifigenijo Simonovič kar potegne v poljubljanje), »romantiko« v italijanščini in v severnjaških jezikih »hreščanje ledu«.
Uporaba jezika je tisto, kar dela jezik melodičnega in nemelodičnega. Vsi emotivni politični govori so v vsakem jeziku vulgarni in neprijetni, tudi če se opletejo v najbolj lepe besede. Množično-medijski glasovi so brezdušni, hladni in neosebni v vsakem jeziku. Otroški ščebet je čudovit v vsakem jeziku. Nekateri pravijo, da so guturalni glasovi grdi. Če jih grdite, ste pozabili s seboj vzeti ušesa. Kaj bi ljubezen brez guturalnih glasov – tistega golobjega gu-gu! V vsakem jeziku je razpon med instrumentalnim in estetskim, med kočijaščino in visoko literaturo. V vsakem jeziku je vse.
Nekoč sem se pogovarjal z Bredo Pogorelec in sem ji razlagal, da delim besede na gospodarje in hlapce, na tiste, ki nekaj pomenijo, in tiste, ki samo služijo. Nisem verjel svojim ušesom, ko mi je rekla z visoko stopnjo užaljenosti:
»Bog je napravil vse besede enakopravne!«
Skoraj me je prevrnila. Najbolj trda komunistka! A v vsakem jezikoslovcu je nekaj gnostičnega in to je bil najbrž najlepši del njene duše.
In če to uporabim za vprašanje zvočnosti jezika (govora) – jeziki ne tekmujejo med seboj za zvočnost. Jeziki so zato, da jih poslušamo, da jih razumemo, da jih beremo in da jih občudujemo. Lepota in zvočnost jezika je nekaj potencialnega in potrebuje človeka, da mu da materialnost.
Ko smo prišli na svet, jezik ni prišel v nas skozi ušesa, najbolj preproste so teorije, ki govorijo, da se ga naučimo. Jezik je v nas in se v nas zbuja. Njegova lepota se zbuja z njim. Samo neke čudne zamisli, ki niso daleč od egoističnega nacionalizma, govorijo o tem ali onem jeziku kot boljšem, bolj kultiviranem, bolj muzikaličnem. Ljudi, ki trdijo, da je nek jezik nad drugim, tudi v zvočnosti in muzikalnosti, bi bilo potrebno vrniti v prednatalno stanje, jim vrniti angela, ki jim je vstavil jezik. Šele nato bi se smeli roditi.
Našel sem besedo »iktsuarpok« in kadarkoli pričakujem v Literarni hiši več ljudi, rečem »iktsuarpok« in grem ven na ulico. Vedno pride še kdo. To je prva inuitska beseda v slovenščini. Vsi se smejijo, ko jo izrečem, ker je dobra (cool) beseda in beseda na mestu, zveni perfektno. Kdo bi rekel:
»Iktsuarpok.ble!«
Da, »iktsuarpok«, fina, melodična in čudovita beseda! Kar vabi, da se inuitščine naučimo kot popolnega glasbenega jezika.
Kateri evropski jeziki so najbolj melodični. Katere lastnosti jih napravijo melodične?
Lepo vprašanje. Seveda je odvisno od tega, kaj razumete pod »melodični«. Če mislite na zavajajočo blagoglasnost, govori hudič najbolj melodično v vseh jezikih. Tudi ljubezenski jezik je v vseh jezikih najbolj melodičen, ker sicer bi človeška rasa izumrla. Pravite, da je najbolj melodičen italijanski jezik. Če bi bilo res tako, če je melodičnost lepa, lepota pa je sla po razmnoževanju, bi ljudje iz vsega sveta napadli Italijo in se potolkli za njihovo melodičnost, ubogi Italijani pa bi od izčrpanosti pokrepali in bi se tako razmnoževanje spremenilo v poslušanje čudnih nerazmnoževalnih jezikov.
Boris A. Novak je napisal, da je nemščina »trda«. Najbrž nikoli ni slišal branj Hölderlina, Rilkeja, Goetheja. Ko je še živel Mirko Križman, sem lahko njegove recitacije Goetheja poslušal sredi mestnega hrupa brez konca. Nekoč sem šel na literarni festival v Prizren (Srbija/Kosovo) in sem prišel v dvorano, ko je ravno bral nek pesnik. Presunila me je lepota, melodičnost tega jezika. Bil je turški. Romanofilu bo vse, kar ni romansko, trdo. Strašni predsodki nas vodijo, ko v nemščini slišimo »marširanje«, v slovenščini »ljubezen« (pa ne vem ali od s-love-nščine ali od lju-lju-lju-ljubljane, ki Ifigenijo Simonovič kar potegne v poljubljanje), »romantiko« v italijanščini in v severnjaških jezikih »hreščanje ledu«.
Uporaba jezika je tisto, kar dela jezik melodičnega in nemelodičnega. Vsi emotivni politični govori so v vsakem jeziku vulgarni in neprijetni, tudi če se opletejo v najbolj lepe besede. Množično-medijski glasovi so brezdušni, hladni in neosebni v vsakem jeziku. Otroški ščebet je čudovit v vsakem jeziku. Nekateri pravijo, da so guturalni glasovi grdi. Če jih grdite, ste pozabili s seboj vzeti ušesa. Kaj bi ljubezen brez guturalnih glasov – tistega golobjega gu-gu! V vsakem jeziku je razpon med instrumentalnim in estetskim, med kočijaščino in visoko literaturo. V vsakem jeziku je vse.
Nekoč sem se pogovarjal z Bredo Pogorelec in sem ji razlagal, da delim besede na gospodarje in hlapce, na tiste, ki nekaj pomenijo, in tiste, ki samo služijo. Nisem verjel svojim ušesom, ko mi je rekla z visoko stopnjo užaljenosti:
»Bog je napravil vse besede enakopravne!«
Skoraj me je prevrnila. Najbolj trda komunistka! A v vsakem jezikoslovcu je nekaj gnostičnega in to je bil najbrž najlepši del njene duše.
In če to uporabim za vprašanje zvočnosti jezika (govora) – jeziki ne tekmujejo med seboj za zvočnost. Jeziki so zato, da jih poslušamo, da jih razumemo, da jih beremo in da jih občudujemo. Lepota in zvočnost jezika je nekaj potencialnega in potrebuje človeka, da mu da materialnost.
Ko smo prišli na svet, jezik ni prišel v nas skozi ušesa, najbolj preproste so teorije, ki govorijo, da se ga naučimo. Jezik je v nas in se v nas zbuja. Njegova lepota se zbuja z njim. Samo neke čudne zamisli, ki niso daleč od egoističnega nacionalizma, govorijo o tem ali onem jeziku kot boljšem, bolj kultiviranem, bolj muzikaličnem. Ljudi, ki trdijo, da je nek jezik nad drugim, tudi v zvočnosti in muzikalnosti, bi bilo potrebno vrniti v prednatalno stanje, jim vrniti angela, ki jim je vstavil jezik. Šele nato bi se smeli roditi.
Našel sem besedo »iktsuarpok« in kadarkoli pričakujem v Literarni hiši več ljudi, rečem »iktsuarpok« in grem ven na ulico. Vedno pride še kdo. To je prva inuitska beseda v slovenščini. Vsi se smejijo, ko jo izrečem, ker je dobra (cool) beseda in beseda na mestu, zveni perfektno. Kdo bi rekel:
»Iktsuarpok.ble!«
Da, »iktsuarpok«, fina, melodična in čudovita beseda! Kar vabi, da se inuitščine naučimo kot popolnega glasbenega jezika.
