DVAJSET LET SENIORSKE LITERARNE DELAVNICE PRI MARIBORSKI LITERARNI DRUŽBI
Leta 1992 sem na prošnjo zdaj na žalost že pokojne Sonje Golec prevzel mentorstvo pri literarnem krožku Društva upokojencev Maribor center. Krožek so ustanovili kakšno leto pred tem s Tihomilo Dobravc, Berto Čobal Javornik, Sonjo Golec in nekaterimi drugimi. Sestajali smo se v prostorih Društva upokojencev Maribor center na Slomškovem trgu, ki imajo verjetno najbolj strme stopnice v Mariboru, pa tudi zelo dolge so. Ko smo se kasneje preimenovali v delavnico, smo naleteli na nasprotovanje društva in so nam odpovedali gostoljubje. Rekli so: Starih volov na novo vprego ne boste navadili. A preimenovanje od krožka na delavnico je bilo izraz prav tega, da bi namreč uvedli izobraževanje. Krožek je bil sprva mišljen samo kot medsebojno branje in mentorjevo ocenjevanje.
Pri obravnavanju besedil – vedno je bil na vrsti eden od udeležencev – sem poskušal nevsiljivo vnašati izobraževalne elemente: literarne teorije, kolikor je bilo pač smiselno, literarne zgodovine, sodobne literature, govorništva … Videl sem, da člani navkljub starosti niso »stari voli« in da se vse tisto, »kar napiše neuka roka«, mora podvreči vrednotenju in s tem tudi izobraževanju. Res je, da se akademskih znanj ni dalo uveljavljati, a verjel sem v postopnost tega procesa. Namesto visokih zahtev sem vpeljal korake, pogovore o besedilih, samovrednotenje, kar sicer ni potekalo brez nasprotovanj, a nekako je šlo. Prilagajal sem se posameznikom in zaznaval njihove ambicije. Če je kdo želel doseči kaj več, je dobil več, če sem videl, da je kdo zadovoljen s tistim, kar je, sem sprejel tudi to. Takšna delavnica je najbrž samo eden od dejavnikov v njihovem pisanju. Velikokrat je »jaz« tako trden, da se ne preoblikuje brez prelomov, nisem pa tudi pristal na to, da bi »lomil« prav jaz. Računal sem na to, da je za vsako spremembo potreben daljši čas, pri starejših najmanj pet let, da pride do spoznanja, ali delavnico sploh potrebuje. Ponavadi starejši avtorji potrebujejo odziv, v glavnem potrjujoči, v krogu sebi podobnih. A delo se tu ne konča. Smiselne so objave, nastopi, sodelovanje pri različnih oblikah izobraževanja in na koncu tudi knjige.
Vse to smo počeli. Bilo je veliko nastopov v poročni dvorani starega rotovža, v Beli dvorani Uniona, v Klubu prosvetnih delavcev, kasneje tudi v Ljubljani in v Gradcu, Münchenu … Posebno pozornost smo posvečali prvim samostojnim literarnim večerom in smo jih skušali napraviti čim bolj svečane.
Z mlajšimi avtorji smo postavljali na noge revijo Locutio (pa ne postavili) in tudi starejši so bili deležni objav. Kasneje, ko je stekla on-line revija Locutio, so starejši avtorji iz krožka bili redni gostje revije.
Kar dosti so se člani delavnice udeleževali tudi izobraževanja, ki so ga organizirali pri Zvezi kulturnih organizacij/društev Slovenije (pozneje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti) in včasih so bili naši člani večina udeležencev pri Literarni koloniji ali Literarni šoli – in to je tudi te izobraževalne programe sililo, da so se prilagajali tudi starejšim avtorjem. Ne brez opazk in nasprotovanja.
V Zvezi kulturnih društev Maribor sem se dogovoril za literarna srečanja starejših avtorjev po vzoru mlajših, in to je kmalu preraslo v vseslovensko gibanje z državnim, dvo- ali tridnevnim krovnim srečanjem, do katerega so se prebili najboljši avtorji. Zanimiv je podatek, da so nekje od 2008 naprej starejši avtorji začeli po udeležbi prehitevati mlajše.
Tudi knjige smo začeli izdajati. Sprva v okviru Zveze kulturnih organizacij Mariboru, pozneje pa v okviru društva, ki smo ga ustanovili z mlajšimi in starejšimi avtorji. Istočasno so namreč potekale tudi literarne delavnice za mlajše avtorje in velikokrat je kakšna prireditev potekala v sodelovanju med tema dvema skupinama.
Računam, da smo se v tem času sestali okrog 800-krat in opravili 2400 pedagoških ur. Skozi delavnico je šlo okrog 100 posameznikov. Nekateri so prišli samo na oglede, nekateri so se nam pridružili za dlje časa, nekateri so umrli, a skozi delavnico je nastajala neka literarna skupnost, ki je nekaj časa predstavljala osnovno literarno publiko v Mariboru. Res je, da so skupini pravili tudi »Pungartnikove babe«, a nihče drug ni imel tako zveste in predane publike, ki je napolnjevala dvorane.
Srečanja so potekala tako, da smo najprej obravnavali tiso, kar se je literarnega dogajalo v Mariboru in potem obravnavali kakšno literarno besedilo člana delavnice. V tem času smo jih obdelali brez števila. Kmalu se je izkazalo, da to ne zadostuje in smo začeli obravnavati tudi druge avtorje – domače in tuje. Imeli smo cikle slovenskih pesnikov, kratke proze, svetovne literature, potem cikle teorije pisanja kratke proze, romana, poezije, iz angleščine smo prevedli nekaj knjig avtorjev kreativnega pisanja … Dokumentacija, ki je ob tem nastajala, gre v tisoče strani (letno prejmejo člani delavnice vsaj 250 strani dokumentacije) in arhiv je že kar zajeten. Ob koncu letnika delavnice smo začeli podeljevati priznanja.
Vredno je analizirati, zakaj so se ljudje pridruževali delavnici.
Veliko se jih je pridružilo zato, ker so hoteli slišati kakršno koli kritiko svojih besedil. Ta jih je zadovoljila ali pa tudi ne.
Veliko se jih je pridružilo zato, da bi se naučili napisati ali bolje napisati svojo lastno zgodbo.
Nekateri so se hočejo ponovno aktivirati, potem ko so se upokojili. Ponavadi so pisali kot adolescenti in jih je poklicna kariera preveč obremenjevala, da bi pisali.
Nekateri se pridružijo zato, da bi objavili svojo knjigo.
Nekateri se vpišejo zato, ker potrebujejo drugo okolje. V družini jih bodisi ne podpirajo ali pa so ostali sami.
Nekateri se vpišejo zato, ker so radovedni, kako to gre. Včasih samo iščejo krog, v katerem bi se zadržali.
Iz delavnice so odhajali ljudje zaradi tega, ker jim je bila to prevelika obremenitev za starost ali so dobili vnuke/pravnuke. Nekateri niso bili zadovoljni, ker niso doživeli »osebnega« obravnavanja, t.j. da bi se mentor posvetil samo njim. Nekaj jih je odšlo zaradi kakšne mentorjeve izjave, ki jih je razjezila, recimo tiste, da se ukvarja z »obrobnimi ljudmi«. Drugi spet niso bili zadovoljni s tem, kako jih je sprejela skupina in so rekli, »da jih ne razume«. Nekateri so rekli, da vedo o literaturi več od mentorja. Nekatere je motila odprtost do manjšin in posebej do nemške manjšine v Mariboru. Nekaj jih je presodilo, da ne morejo ustreči kriterijem, ki se postavljajo v delavnici. Rekli so, da pišejo za predal in ne potrebujejo javnosti. Nekateri so rekli, da so predobri za delavnico. Nekatere so zaprli na psihiatrijo. Nekateri so se podredili svojim partnerjem.
Čeprav govorijo o tem, kako ne smemo zaupati mentorjem, ki rečejo, da so se v »delavnici veliko naučili«, menim, da tudi mentor doživlja v trajnem delu spremembe in da se s časom tudi česa nauči. In moje ugotovitve so naslednje:
Sposobnost literarnega učenja je povezana z branjem literature. Spodbujati je potrebno branje, ki so ga avtorji kakorkoli zamudili v mlajših letih, in morda branje tistega, kar se pojavlja kot problem pri pisanju.
Za starejše avtorje je uravnotežena kritika njihovih besedil zelo pomembna. To pomeni, da v besedilu najdem jedro, okrog katerega je bilo zgrajeno, in predstavim njegove možnosti.
Potrebno je neprestano iskati nova besedila, ki osvetljujejo probleme pisanja. Šele dosti širok izbor literature omogoča opredelitev glede osrednjih vprašanj. V literaturi je včasih izjema bolj pomembna kot pravilo.
Osredotočiti se je treba na literaturo drugih. Lastno pisanje je drugotno, pri udeležencih in pri meni.
In vendar – kar lahko počne Jupiter, vol ne more.
Mentor nisi samo v okviru delavnice. Veliko mi je pri tem pomagalo društvo. Nekatere stvari kot objave, nastopi, knjige, izobraževanje ostajajo stvar odločitve posameznika. Mentor jih mora podpreti, ne pa tudi odločati za njih.
Samo dve osebi sem vrgel iz delavnice, ker sta bili žaljivi, ne da bi ju s izzval osebno. Enkrat je šlo za bolni nacionalizem in enkrat se je neka starejša gospa bala, da sem ukradel njene zgodbe. Za obe mi je še danes žal. Veliko stvari se da urediti s humorjem in hkrati dati občutek veljave, ki ga starejši avtorji potrebujejo.
To, kar boste brali v številki 67, so poslali avtorji in se v izbor nisem spuščal. Verjamem, da je tudi to zanje preizkušnja, v katero se ne smem vpletati.
Leta 1992 sem na prošnjo zdaj na žalost že pokojne Sonje Golec prevzel mentorstvo pri literarnem krožku Društva upokojencev Maribor center. Krožek so ustanovili kakšno leto pred tem s Tihomilo Dobravc, Berto Čobal Javornik, Sonjo Golec in nekaterimi drugimi. Sestajali smo se v prostorih Društva upokojencev Maribor center na Slomškovem trgu, ki imajo verjetno najbolj strme stopnice v Mariboru, pa tudi zelo dolge so. Ko smo se kasneje preimenovali v delavnico, smo naleteli na nasprotovanje društva in so nam odpovedali gostoljubje. Rekli so: Starih volov na novo vprego ne boste navadili. A preimenovanje od krožka na delavnico je bilo izraz prav tega, da bi namreč uvedli izobraževanje. Krožek je bil sprva mišljen samo kot medsebojno branje in mentorjevo ocenjevanje.
Pri obravnavanju besedil – vedno je bil na vrsti eden od udeležencev – sem poskušal nevsiljivo vnašati izobraževalne elemente: literarne teorije, kolikor je bilo pač smiselno, literarne zgodovine, sodobne literature, govorništva … Videl sem, da člani navkljub starosti niso »stari voli« in da se vse tisto, »kar napiše neuka roka«, mora podvreči vrednotenju in s tem tudi izobraževanju. Res je, da se akademskih znanj ni dalo uveljavljati, a verjel sem v postopnost tega procesa. Namesto visokih zahtev sem vpeljal korake, pogovore o besedilih, samovrednotenje, kar sicer ni potekalo brez nasprotovanj, a nekako je šlo. Prilagajal sem se posameznikom in zaznaval njihove ambicije. Če je kdo želel doseči kaj več, je dobil več, če sem videl, da je kdo zadovoljen s tistim, kar je, sem sprejel tudi to. Takšna delavnica je najbrž samo eden od dejavnikov v njihovem pisanju. Velikokrat je »jaz« tako trden, da se ne preoblikuje brez prelomov, nisem pa tudi pristal na to, da bi »lomil« prav jaz. Računal sem na to, da je za vsako spremembo potreben daljši čas, pri starejših najmanj pet let, da pride do spoznanja, ali delavnico sploh potrebuje. Ponavadi starejši avtorji potrebujejo odziv, v glavnem potrjujoči, v krogu sebi podobnih. A delo se tu ne konča. Smiselne so objave, nastopi, sodelovanje pri različnih oblikah izobraževanja in na koncu tudi knjige.
Vse to smo počeli. Bilo je veliko nastopov v poročni dvorani starega rotovža, v Beli dvorani Uniona, v Klubu prosvetnih delavcev, kasneje tudi v Ljubljani in v Gradcu, Münchenu … Posebno pozornost smo posvečali prvim samostojnim literarnim večerom in smo jih skušali napraviti čim bolj svečane.
Z mlajšimi avtorji smo postavljali na noge revijo Locutio (pa ne postavili) in tudi starejši so bili deležni objav. Kasneje, ko je stekla on-line revija Locutio, so starejši avtorji iz krožka bili redni gostje revije.
Kar dosti so se člani delavnice udeleževali tudi izobraževanja, ki so ga organizirali pri Zvezi kulturnih organizacij/društev Slovenije (pozneje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti) in včasih so bili naši člani večina udeležencev pri Literarni koloniji ali Literarni šoli – in to je tudi te izobraževalne programe sililo, da so se prilagajali tudi starejšim avtorjem. Ne brez opazk in nasprotovanja.
V Zvezi kulturnih društev Maribor sem se dogovoril za literarna srečanja starejših avtorjev po vzoru mlajših, in to je kmalu preraslo v vseslovensko gibanje z državnim, dvo- ali tridnevnim krovnim srečanjem, do katerega so se prebili najboljši avtorji. Zanimiv je podatek, da so nekje od 2008 naprej starejši avtorji začeli po udeležbi prehitevati mlajše.
Tudi knjige smo začeli izdajati. Sprva v okviru Zveze kulturnih organizacij Mariboru, pozneje pa v okviru društva, ki smo ga ustanovili z mlajšimi in starejšimi avtorji. Istočasno so namreč potekale tudi literarne delavnice za mlajše avtorje in velikokrat je kakšna prireditev potekala v sodelovanju med tema dvema skupinama.
Računam, da smo se v tem času sestali okrog 800-krat in opravili 2400 pedagoških ur. Skozi delavnico je šlo okrog 100 posameznikov. Nekateri so prišli samo na oglede, nekateri so se nam pridružili za dlje časa, nekateri so umrli, a skozi delavnico je nastajala neka literarna skupnost, ki je nekaj časa predstavljala osnovno literarno publiko v Mariboru. Res je, da so skupini pravili tudi »Pungartnikove babe«, a nihče drug ni imel tako zveste in predane publike, ki je napolnjevala dvorane.
Srečanja so potekala tako, da smo najprej obravnavali tiso, kar se je literarnega dogajalo v Mariboru in potem obravnavali kakšno literarno besedilo člana delavnice. V tem času smo jih obdelali brez števila. Kmalu se je izkazalo, da to ne zadostuje in smo začeli obravnavati tudi druge avtorje – domače in tuje. Imeli smo cikle slovenskih pesnikov, kratke proze, svetovne literature, potem cikle teorije pisanja kratke proze, romana, poezije, iz angleščine smo prevedli nekaj knjig avtorjev kreativnega pisanja … Dokumentacija, ki je ob tem nastajala, gre v tisoče strani (letno prejmejo člani delavnice vsaj 250 strani dokumentacije) in arhiv je že kar zajeten. Ob koncu letnika delavnice smo začeli podeljevati priznanja.
Vredno je analizirati, zakaj so se ljudje pridruževali delavnici.
Veliko se jih je pridružilo zato, ker so hoteli slišati kakršno koli kritiko svojih besedil. Ta jih je zadovoljila ali pa tudi ne.
Veliko se jih je pridružilo zato, da bi se naučili napisati ali bolje napisati svojo lastno zgodbo.
Nekateri so se hočejo ponovno aktivirati, potem ko so se upokojili. Ponavadi so pisali kot adolescenti in jih je poklicna kariera preveč obremenjevala, da bi pisali.
Nekateri se pridružijo zato, da bi objavili svojo knjigo.
Nekateri se vpišejo zato, ker potrebujejo drugo okolje. V družini jih bodisi ne podpirajo ali pa so ostali sami.
Nekateri se vpišejo zato, ker so radovedni, kako to gre. Včasih samo iščejo krog, v katerem bi se zadržali.
Iz delavnice so odhajali ljudje zaradi tega, ker jim je bila to prevelika obremenitev za starost ali so dobili vnuke/pravnuke. Nekateri niso bili zadovoljni, ker niso doživeli »osebnega« obravnavanja, t.j. da bi se mentor posvetil samo njim. Nekaj jih je odšlo zaradi kakšne mentorjeve izjave, ki jih je razjezila, recimo tiste, da se ukvarja z »obrobnimi ljudmi«. Drugi spet niso bili zadovoljni s tem, kako jih je sprejela skupina in so rekli, »da jih ne razume«. Nekateri so rekli, da vedo o literaturi več od mentorja. Nekatere je motila odprtost do manjšin in posebej do nemške manjšine v Mariboru. Nekaj jih je presodilo, da ne morejo ustreči kriterijem, ki se postavljajo v delavnici. Rekli so, da pišejo za predal in ne potrebujejo javnosti. Nekateri so rekli, da so predobri za delavnico. Nekatere so zaprli na psihiatrijo. Nekateri so se podredili svojim partnerjem.
Čeprav govorijo o tem, kako ne smemo zaupati mentorjem, ki rečejo, da so se v »delavnici veliko naučili«, menim, da tudi mentor doživlja v trajnem delu spremembe in da se s časom tudi česa nauči. In moje ugotovitve so naslednje:
Sposobnost literarnega učenja je povezana z branjem literature. Spodbujati je potrebno branje, ki so ga avtorji kakorkoli zamudili v mlajših letih, in morda branje tistega, kar se pojavlja kot problem pri pisanju.
Za starejše avtorje je uravnotežena kritika njihovih besedil zelo pomembna. To pomeni, da v besedilu najdem jedro, okrog katerega je bilo zgrajeno, in predstavim njegove možnosti.
Potrebno je neprestano iskati nova besedila, ki osvetljujejo probleme pisanja. Šele dosti širok izbor literature omogoča opredelitev glede osrednjih vprašanj. V literaturi je včasih izjema bolj pomembna kot pravilo.
Osredotočiti se je treba na literaturo drugih. Lastno pisanje je drugotno, pri udeležencih in pri meni.
In vendar – kar lahko počne Jupiter, vol ne more.
Mentor nisi samo v okviru delavnice. Veliko mi je pri tem pomagalo društvo. Nekatere stvari kot objave, nastopi, knjige, izobraževanje ostajajo stvar odločitve posameznika. Mentor jih mora podpreti, ne pa tudi odločati za njih.
Samo dve osebi sem vrgel iz delavnice, ker sta bili žaljivi, ne da bi ju s izzval osebno. Enkrat je šlo za bolni nacionalizem in enkrat se je neka starejša gospa bala, da sem ukradel njene zgodbe. Za obe mi je še danes žal. Veliko stvari se da urediti s humorjem in hkrati dati občutek veljave, ki ga starejši avtorji potrebujejo.
To, kar boste brali v številki 67, so poslali avtorji in se v izbor nisem spuščal. Verjamem, da je tudi to zanje preizkušnja, v katero se ne smem vpletati.
