Letos teče dvajseto leto, odkar smo junija v Mariboru organizirali prvo regionalno srečanje starejših avtorjev, takrat še v okviru Zveze kulturnih društev Mariboru, pozneje pa že v okviru Javnega sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti, današnjega Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Udeležilo se ga je petindvajset avtorjev iz severovzhodne Slovenije, kar je bilo za začetek čisto dovolj. Takrat so nam govorili, da literarno izobraževanje starejših nima smisla, ker da »starih volov na nove poti ne morete navaditi«, in da je dragoceno tisto, »kar napiše neuka ljudska roka«. Res je bilo treba marsikaj zgraditi na novo, predvsem pedagogiko dela s starejšimi, »seniorji«, kot smo jim rekli takrat. Pozneje je ta program prevzel tudi Sklad in počasi smo »pokrili« vso Slovenijo. Posebej sem ponosen, da smo po desetih letih po številu udeležencev »premagali« srečanja mlajših avtorjev, ki so bili zastava literarnega izobraževanja. Ni šlo za tekmovanje, saj menim, da pri starejših le pobiramo sadove nekdanjega izobraževalnega sistema in novih časov, ko si je treba v mnogočem pomagati sam. Niso nam bile cilj samo knjige, ampak celotna lestvica literarne dejavnosti – od nastopov do sodelovanja na natečajih, objavljanja v literarnih in drugih revijah, predvsem pa izobraževanja. Lahko rečemo, da smo opravili pomembno delo emancipacije prevsem starejših avtorjev, saj smo odpravili predsodke, da gre samo za »stare babe«, kot so letele puščice iz krogov pravoverne, vzvišene, »profesionalne« literature. Seveda nismo bili pri tem sami, saj je neodvisno potekala tudi dejavnost v društvih upokojencev – bilo bi krivično, če ne bi ob tem omenili tudi požrtvovalnega Zmaga Rafolta, ki je peljal svojo barko po svoje.
V teh prizadevanjih je dozorevala ta pedagogika literarnega dela s starejšimi. Kar sem delal z njimi, sem se trudil, da nisem učil normativne poetike, ampak pisanje skozi branje in spoznavanje literarnih postopkov. Vsaj jaz sem se trudil, da bi pisanje spoznavali od znotraj, skozi nastajanje, skozi zgodbo, siže, oblikovanje oseb, konflikta, vlogo dialoga, scene … pri prozi in se pri poeziji oddaljili od oponašanja, klišejskih tem in postopkov. Da bi se poslušali in ne predvsem to, da bi jih poslušali drugi.
A tudi učiti se je bilo treba, predvsem dela z računalnikom, uporabe medmrežja, elektronske pošte, vsega tistega, kar je danes samoumevno za mlade.
Ko smo začenjali, so bili v večini pesniki in pesnice, pisali so spominsko in folklorno prozo, sem in tja tudi kakšen drugi žanr. Prav zaradi tega sem vesel, da so se začeli avtorji preizkušati tudi v drugih žanrih, da smo se prav razcveteli s haikujevskim pesništvom, da so nastale prve zbirke kratkih zgodb, ki se lahko enakovredno kosajo s priznanimi in uveljavljenimi pisci. Mislim, da je prav kratka zgodba preizkusni kamen ustvarjalne moči.
Ta kratek uvod je bil potreben zato, ker ni tako samoumevno, da so starejši avtorji enakovreden del literarnega ustvarjanja. Da so, kažejo uspehi številnih avtorjev iz tega kroga na natečajih in tekmovanjih, med drugim tudi na turnirjih. Predvsem me veseli, da so mnoge med njimi mlajši avtorji sprejeli medse in da so nastala številna medgeneracijska prijateljstva.
Letos sem imel prvič možnost pogledati to, kar so izbrali selektorji po regionalnih srečanjih in precej napora je bilo potrebnega, da se »dvignem« nad vse in izberem med njimi osem finalistov. V moji naravi je, da so izbrani vsi, ki pišejo, a kaj ko tako ne gre. Zaradi tega sem se trudil med sedemindvajsetimi avtorji, ki so jih regionalni selektorji izbrali, najti zanimive sogovornike za finalno srečanje. Že dolgo govorim, da naj bi osebna srečanja, ki so tudi z vidika stroškov najdražja, prihranili za to, da se ljudje med seboj spoznajo, se pogovorijo in povedo svoje izkušnje s pisanjem, da pa je mogoče veliko izobraževanja izpeljati po za to oblikovanih spletnih družbenih omrežij. Spletne delavnice so zelo učinkovite, ker je treba tudi pisati, pisanje pa zajema v glavnem analizo in vrednotenje. V tak način dela lahko vključujemo veliko večji krog avtorjev in predlagam, da se Javni sklad za kulturne dejavnosti resno loti ustvarjanja »infrastrukture« za to. Tako je jasno, da je finalni izbor na koncu koncev krivičen, a nekaj popravlja tudi ta zbornik.
Med predlaganimi je štirinajst pesnikov, dvanajst prozaistov in en aforist. Slednjega sem vesel zaradi tega, ker mislim, da bomo – podobno, kot se je to zgodilo s haikuji – sprožili pisanje aforizmov tudi pri drugih.
Vmes sem dobil tudi nalogo izbiranja najboljše samozaložniške knjige. Avtorji se z izborom finalistov kar pokrivajo. Veselim se pogovora o samozaložniških knjigah, ker je bilo doslej zelo malo govora o tem, kako se oblikuje knjiga – doslej je bilo pomembno predvsem to, da izide. Ej, ni čisto tako.
Veseli me, da toliko ljudi živi z literaturo.
Pripis: Ko urejam ta zbornik za Locutio, ne morem mimo pripombe, da nekateri ne spoštujejo tradicije zapisa poezije in jo postavljajo na stran sredinsko. Kakor da nikoli niso imeli v rokah pesniške zbirke in nimajo občutka, da mora pesem biti smiselna tudi oblikovno. Upam, da bodo tudi pesniki uvideli, kako pomemben je levi rob pesmi, od katerega se lahko tudi oddaljimo, ne moremo pa ga izničiti. To je znamenje diletantizma, ki ga je treba vedno znova zavračati. Če računalnik to zna, še ne pomeni, da je to tudi prav.
Letos teče dvajseto leto, odkar smo junija v Mariboru organizirali prvo regionalno srečanje starejših avtorjev, takrat še v okviru Zveze kulturnih društev Mariboru, pozneje pa že v okviru Javnega sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti, današnjega Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Udeležilo se ga je petindvajset avtorjev iz severovzhodne Slovenije, kar je bilo za začetek čisto dovolj. Takrat so nam govorili, da literarno izobraževanje starejših nima smisla, ker da »starih volov na nove poti ne morete navaditi«, in da je dragoceno tisto, »kar napiše neuka ljudska roka«. Res je bilo treba marsikaj zgraditi na novo, predvsem pedagogiko dela s starejšimi, »seniorji«, kot smo jim rekli takrat. Pozneje je ta program prevzel tudi Sklad in počasi smo »pokrili« vso Slovenijo. Posebej sem ponosen, da smo po desetih letih po številu udeležencev »premagali« srečanja mlajših avtorjev, ki so bili zastava literarnega izobraževanja. Ni šlo za tekmovanje, saj menim, da pri starejših le pobiramo sadove nekdanjega izobraževalnega sistema in novih časov, ko si je treba v mnogočem pomagati sam. Niso nam bile cilj samo knjige, ampak celotna lestvica literarne dejavnosti – od nastopov do sodelovanja na natečajih, objavljanja v literarnih in drugih revijah, predvsem pa izobraževanja. Lahko rečemo, da smo opravili pomembno delo emancipacije prevsem starejših avtorjev, saj smo odpravili predsodke, da gre samo za »stare babe«, kot so letele puščice iz krogov pravoverne, vzvišene, »profesionalne« literature. Seveda nismo bili pri tem sami, saj je neodvisno potekala tudi dejavnost v društvih upokojencev – bilo bi krivično, če ne bi ob tem omenili tudi požrtvovalnega Zmaga Rafolta, ki je peljal svojo barko po svoje.
V teh prizadevanjih je dozorevala ta pedagogika literarnega dela s starejšimi. Kar sem delal z njimi, sem se trudil, da nisem učil normativne poetike, ampak pisanje skozi branje in spoznavanje literarnih postopkov. Vsaj jaz sem se trudil, da bi pisanje spoznavali od znotraj, skozi nastajanje, skozi zgodbo, siže, oblikovanje oseb, konflikta, vlogo dialoga, scene … pri prozi in se pri poeziji oddaljili od oponašanja, klišejskih tem in postopkov. Da bi se poslušali in ne predvsem to, da bi jih poslušali drugi.
A tudi učiti se je bilo treba, predvsem dela z računalnikom, uporabe medmrežja, elektronske pošte, vsega tistega, kar je danes samoumevno za mlade.
Ko smo začenjali, so bili v večini pesniki in pesnice, pisali so spominsko in folklorno prozo, sem in tja tudi kakšen drugi žanr. Prav zaradi tega sem vesel, da so se začeli avtorji preizkušati tudi v drugih žanrih, da smo se prav razcveteli s haikujevskim pesništvom, da so nastale prve zbirke kratkih zgodb, ki se lahko enakovredno kosajo s priznanimi in uveljavljenimi pisci. Mislim, da je prav kratka zgodba preizkusni kamen ustvarjalne moči.
Ta kratek uvod je bil potreben zato, ker ni tako samoumevno, da so starejši avtorji enakovreden del literarnega ustvarjanja. Da so, kažejo uspehi številnih avtorjev iz tega kroga na natečajih in tekmovanjih, med drugim tudi na turnirjih. Predvsem me veseli, da so mnoge med njimi mlajši avtorji sprejeli medse in da so nastala številna medgeneracijska prijateljstva.
Letos sem imel prvič možnost pogledati to, kar so izbrali selektorji po regionalnih srečanjih in precej napora je bilo potrebnega, da se »dvignem« nad vse in izberem med njimi osem finalistov. V moji naravi je, da so izbrani vsi, ki pišejo, a kaj ko tako ne gre. Zaradi tega sem se trudil med sedemindvajsetimi avtorji, ki so jih regionalni selektorji izbrali, najti zanimive sogovornike za finalno srečanje. Že dolgo govorim, da naj bi osebna srečanja, ki so tudi z vidika stroškov najdražja, prihranili za to, da se ljudje med seboj spoznajo, se pogovorijo in povedo svoje izkušnje s pisanjem, da pa je mogoče veliko izobraževanja izpeljati po za to oblikovanih spletnih družbenih omrežij. Spletne delavnice so zelo učinkovite, ker je treba tudi pisati, pisanje pa zajema v glavnem analizo in vrednotenje. V tak način dela lahko vključujemo veliko večji krog avtorjev in predlagam, da se Javni sklad za kulturne dejavnosti resno loti ustvarjanja »infrastrukture« za to. Tako je jasno, da je finalni izbor na koncu koncev krivičen, a nekaj popravlja tudi ta zbornik.
Med predlaganimi je štirinajst pesnikov, dvanajst prozaistov in en aforist. Slednjega sem vesel zaradi tega, ker mislim, da bomo – podobno, kot se je to zgodilo s haikuji – sprožili pisanje aforizmov tudi pri drugih.
Vmes sem dobil tudi nalogo izbiranja najboljše samozaložniške knjige. Avtorji se z izborom finalistov kar pokrivajo. Veselim se pogovora o samozaložniških knjigah, ker je bilo doslej zelo malo govora o tem, kako se oblikuje knjiga – doslej je bilo pomembno predvsem to, da izide. Ej, ni čisto tako.
Veseli me, da toliko ljudi živi z literaturo.
Pripis: Ko urejam ta zbornik za Locutio, ne morem mimo pripombe, da nekateri ne spoštujejo tradicije zapisa poezije in jo postavljajo na stran sredinsko. Kakor da nikoli niso imeli v rokah pesniške zbirke in nimajo občutka, da mora pesem biti smiselna tudi oblikovno. Upam, da bodo tudi pesniki uvideli, kako pomemben je levi rob pesmi, od katerega se lahko tudi oddaljimo, ne moremo pa ga izničiti. To je znamenje diletantizma, ki ga je treba vedno znova zavračati. Če računalnik to zna, še ne pomeni, da je to tudi prav.
