V vojski smo veliko govorili o tem, če je kdo veren. Komunistom je bilo prepovedano biti veren, oficirjem je bilo prepovedano biti veren, vojakom niso dovolili, da bi hodil v cerkev, tudi če so bili verni. Imeli so me na sumu, da nisem komunist in da s tem nekaj ni v redu. Kapetan Gregorič s Krasa me je dolgo zasliševal, kdaj sem postal član partije in če sem bil v kakšni njeni osnovni organizaciji. Zavil je z očmi, ko sem mu rekel, da sem član od 17. leta. A ni me vprašal, če sem veren.
Vedno sem s seboj nosil kakšno knjigo. Toni mi je poklonil lepo v usnje vezano knjigo iz začetka stoletja s pesmimi Giacoma Leopardija. V pismih sva razpravljala o pesmi Ginestra kot konceptu individuacije. Knjižico sem nosil v žepu in ob vsaki priložnosti sem se glodal skozi Leopardijev arhaični jezik.
Qui, su l’arrida schiena
Del formidabil monte
Sterminator Vesevo,
La qual null’altro allegra arbor nè fiore,
Tuoi cespi solitari intorno spargi,
Odorata ginestra
Contenta dei deserti …
Bal sem se sebe, bal sem se zase, ko sem bral: O il fiore del deserto. Ničesar ni bilo okrog mene, le svečani, tihi Leopardijev govor sem slišal. Samo tišina. Potegnila me je vase. Črke so bile drobne in so zahtevale veliko pozornosti.
Vojaki iz čete so me gledali, kako berem drobno v črno usnje vezano knjižnico in kako se mrščim. Kako se potapljam v razmišljanje, kako med odmori, namesto da bi jedel ali govoril z njimi, neprestano berem to knjižico.
Imeli smo osebne preglede. Preverili so nas, kaj nosimo po žepih. Kaj imamo v kaseti. Malo sumim, da je od vojakov prišel tudi namig, naj pregleda kapetan tudi mojo kaseto. Tam je na vrhu ležala kakor molitvenik oguljena knjižica. Kapetan se je kar vrgel nanjo. Zmagoslavno jo je dvignil v zrak in z grozečim hreščanjem v glasu vprašal:
»Kaj pa je to?«
Vojaki so otrpnili. Prišel je čas resnice. Sem veren ali ne.
Kapetan jo je odprl in ko je zagledal italijanščino, je bil prepričan, da je našel molitvenik v latinščini. Listal je s svojimi štorastimi prsti skozi njene nežne liste in naenkrat se mi je zdelo, kakor da je pred mano kakor gora.
»Poezija. Giacomo Leopardi. V italijanščini,« sem čisto mirno odgovoril.
Vojaki so začeli kihati.
»Mir!« se je zadrl kapetan. »Sam vidim, da je poezija. Ampak kakšna!«
»O ljubezni, o pomladi. In o ginestri, ki raste na Vezuvu …«
Vrnil mi jo je v roke in grozeče dejal:
»A ne bi bral kaj vojaškega?«
Izgubil je bitko. Šel je iz sobe besen. Vojaki so se tiho hihitali.
Odprla so se vrata in skoznje je pokukala kapitanova glava:
»Drugič te bom že dobil. Zdaj pa na krug, vsi!«
Zaprl je, nekaj časa je bilo tiho, potem pa se je razletel po sobi smeh. Privoščili so mu to. Kapetana niso marali, ker je bil Slovenec in ker je bil kar strog. Ni se dobro razumel z veseljaškimi poročniki in vsi so si želeli, da bi že odšel v pokoj.
A jaz sem ga imel rad. Za renčavo zunanjostjo je bil kapetan mehak, vljuden človek. Prisvojil si me je, ker sem bil neke vrste trofeja – nisem popival, nisem se izogibal niti vojaškim nalogam in niti drugemu delu. Znal sem hitro tipkati, znal sem delati fotografije in so me napravili za garnizonskega fotografa, celo nek priročnik za protokol s puškami sem sestavil iz knjig. V glavnem sem molčal.
* * *
Na svojih vojaških pohodih skozi Zagreb me je nos pripeljal v Tingl-tangl, nekdaj razglašen bircuz nekaj stran od Ilice. Našel sem ga po instinktu in takoj vedel, da je to moj kraj. Takrat so njegovi slavni časi, ko so v njem popivala velika imena hrvaške literature in poezije, že minili, postal je zatočišče za makroje, nekaj prostitutk, pijančke in nekaj literatov, ki so v soboto ali nedeljo ob 11. uri še vedno prebirali svoje verze. Od vse slave je tam ostala le Ružica Orešković, ki se ni zmenila zame. Srečal sem jo dvakrat ali trikrat, bil na branjih, slavnih zagrebških pesniških jutrih, ki niso napravila kakšnega vtisa name. Ljudi v Tingl tangl ni motilo, da sem v uniformi.
Pravzaprav sem tja prišel zato, ker so v džuboksu imeli dve pesmi, ki sta me ohranjali pri življenju – Dan ljubezni in Mississippi s skupino Pussycat. Prva je bila v otok v oceanu nesmislov, kar je zame predstavljala vojaščina in moj odhod s fakultete, popolnoma samotarsko bivanje na Koroškem, ki se je z vsem sovraštvom, kar ga je premoglo, obrnilo proti meni. Bila je melodija, ki me je izključila iz vsega. Druga, Mississippi, je bila moja tudi zaradi tega, ker je bila pevka podobna deklici, s katero sem se v Ljubljani pred vojsko nekajkrat sešel. Ni bilo preveč resno in na koncu mi je reka:
»Veš kaj, ne bom vojaška nevesta.«
Bil sem malo zaljubljen z drobno vojaško dušo. In sem poslušal: where lovers found the place they like to be … Love and understanding everywhere arround ... Mississippi rolling on until the end of time. Izgovarjala je me-e-se-se-pii. Zdela se mi je kot neka zaprisega.
Sprva sem v Tingl-tangl samo hodil poslušat ti pesmi, ne da bi pravzaprav vedel, kam sem prišel, potem sem postal del lokalne klientele. Z neko sestrsko ljubeznijo sta me posvojili dve. Prva je bila Mišela, ki je zbežala iz samostana klaris v Beogradu in se je, tako so mi rekli, preživljala z občasno prostitucijo, namigovali so tudi, da tudi z ženskami. Podarila mi je dvoje. Srbsko izdajo Baudelairejevega Cvetja zla iz leta 1974 z iztrganim delom lista, kjer je bilo neko posvetilo njej, v prelepem prevodu Nikola Batelina. In poročni prstan, baje ga je dobila ob vstopu v samostan, ker naj bi se poročila z Jezusom. Druga je bila Božena, Boža, Slovenka iz Brežic ali Krškega, model za pričeske. Le ko je odprla usta in si videl njene zobe, si vedel, da je tudi nekaj drugega.
Boženi sem posodil nek denar in ko mi ga je vrnila, sva šla na kosilo. Mislim, da celo v Lovski rog. Potem nisva vedela, kam bi šla, in mi je rekla, da bi rada videla zagrebško katedralo. Vojaki niso smeli tja, a to naju ni zadržalo, da ne bi stopila noter in si jo ogledala. Stala sva na prvi tretjini cerkvene ladje in Božena je, popolnoma osupla nad veličino in lepoto katedrale, glasno rekla:
»Au, u pičku materinu, to je pa nekaj!«
Slišalo po vsej cerkvi. Beli obrazi so se obrnili proti nama in raje sva odšla.
Nisem ji zameril. Božena mi je sama rekla, da se vozi s tovornjakarji od Jesenic do Đevđelije in si tako služi vsakdanji kruh.
Mišela in Božena sta bili moji zaščitnici v Tingl tanglu, angela tako rekoč. Vere pa ni bilo. Tudi nevere ne. Bili sta kakor tisti beli obrazi, ki so se obrnili k meni z Boženo v katedrali.
Ah, где эта улица, где этот дом…
* * *
Bili smo protiavionska obramba in smo šli na sredi junija na poligon – tam nekje na opustelih planotah Slunja smo imeli zaključne vaje, pred mojim odhodom iz vojske. Pripravljali smo se nanje ves maj, bilo naj bi tako, kakor bi bilo v stvarnem vojaškem življenju. Spravili so nas v tovornjake z vso opremo in odšli smo se na pot iz Dugega sela v dolgem konvoju. Skozi špranjo v celtni je krajina tekla pred mojimi očmi kot film, nemi film. Niso se me dotikali pogovori med vojaki, njihovo medsebojno otročje zbadanje. Bil sem skoraj deset let starejši od njih. Le ko je prišla naokrog steklenička s pretihotapljenim žganjem, so me potrepljali po ramenu in mi jo ponudili. Napravil sem solidarni požirek in dal naprej. Odsotno, ker me je pritegnila bežeča krajina. A moji kameradi so bili na to navajeni. Za njih sem bil učo, Janez, stari, in so me pustili pri miru.
Kmalu se je skozi špranjo odprla turopoljska ravnica z obilnim zelenjem, ki se je izgubljalo v megleno daljavo. Prišel je Karlovac in potem smo krenili med hribčke in po vijugavih cestah smo prišli na Slunj. Na planoti so vojaki postavili šotore. Dobil sem ležišče in obsedel na trati pred šotorom. Malo sem fotografiral in vojaki so se mi nastavljali, pozirali. Najraje so se nastavljali z brzostrelko na golih prsih.
»Še mene, še mene …«
»Bom proti koncu, da mi ne zmanjka filmov,« sem rekel. »Kje bi tu našel nove.«
Hodili smo na pohode. Mene so pustili, da hodim zunaj stroja in kaj fotografiram, jaz sem med travami iskal zdravilna zelišča in znane rože. Vmes se je spustil nad opuščeno krajino oblak in je deževalo. Dal sem si preko glave šotorsko platno in tišina pod njim je bila samo moja. Sladka samota, sladke misli, ki so šle skozi glavo kakor procesija. Da bi vedno deževalo, sem si želel.
Naš tabor je bil na nekem nekdanjem travniku. Še je bilo videti ostanke zidov hiše in gospodarskega poslopja, zaraslega v jelšah in bezgu. Za hribom, daleč, je bila neka vas. Rekli so nam, naj se ne oddaljujemo od tabora, a sem vseeno vzel fotoaparat in odšel za bližnji gozdiček. Tam je na zaraslem gričku, ki se je komaj kaj dvigoval nad ravnino krajine, stalo nekaj takšnega kot ostanek kapelice ali cerkve. Šel sem ob cesti, ki je bila zarasla z jelšami in ostrogami. Ruševina je stala sredi nekdanje čistine, ki so jo prerasli jeseni in lipe. A vendar je med njimi do nje vodila shojena potka. Na pragu se je grel modras. Pozdravil sem ga. Nekaj časa sva se gledala, potem pa se je nejevoljno odplazil. Kakor da bi odtekel studenček, se je zlil v travo. Bila je nekaj večja kapela, skoraj cerkev, na tleh so bili razmetani kamni, na stenah so bili vdolbine od izstrelkov, nad vhodom je bil omet še nedotaknjen in na njem so bile poslikani ornamenti. Tam pa, kjer je bil oltar, je bilo nebo cerkve prebito. Tam je nekoč stal zvonik ali stolpiček kapele. Oltarska stena je bila gola do opeke, le na dnu, nad poličko, ki je predstavljala oltar, je bilo še nekaj ometa. Na njem so bili ostanki slikarije, bose noge nekega svetnika ali kaj. Stopil sem proti oltarju.
Na polički je ležal čisto svež šopek iz travniških cvetlic. Bil je narejen skrbno in z veščino in na njegovo steblo je bila položena fotografija. Prikazovala je dete na parah. Imelo je sklenjene roke in v rokah molek. Deklica. Suhcen obraz je bil bled bled, obrobljen s krinčki iz voska. Bila je kakor Lukanova Jožica na fotografiji, ki smo jo imeli doma, in v oči so mi prišle solze. Nekdo je moral obiskovati to porušeno kapelo in moral je biti tam še tistega dne.
Pri vhodu se je prikazal naš kapetan in si odpenjal opasač. Vedel sem, kaj to pomeni.
Kapetan je bil presenečen, da me vidi tam. Pomignil sem mu, naj pride pogledat in on je samo površno pogledal šopek in fotografijo.
»Pojdi ven, da se lahko poserjem.«
»Ampak ne tukaj. Tukaj je kapela,« sem mu rekel. »Pojdite ven za zid.«
Malo me je gledal in me potem ubogal.
Šopek in fotografija sta v tej porušeni kapeli sijala kot čudež. Spomnil me je maminega naročja, ko se je vrnila s pogreba Lukanove Jožice. Stal sem tam in nepremično gledal prizor z rožami in bosimi nogami na razpadajočem ometu. Fotografija je bila kakor dlan, ki jo je nekdo pustil tukaj. Za tistega, ki bo prišel za njim. Napravil sem posnetek.
Videl sem, da je kapetan opravil svoje in odšel po shojeni potki. Pohitel sem za njim. Nekaj časa je bil čisto tiho, potem pa mi je rekel:
»Si veren. Našel sem te v kapeli.«
»Če bi me videli na pokopališču, bi verjeli, da sem mrtev.«
»Vlečeš se ven.«
»Najbrž bi bili verni tudi vi, če bi se posrali v kapeli.«
Do tabora je bilo še nekaj poti. Zamišljen sem šel za kapitanom. Šopek in fotografija na oltarju opustošene kapele sta me navdala z nečim, česar nisem poznal. Z ljubeznijo do roke, ki je napravila šopek, z ljubeznijo do spomina na mrtvega otroka.
Čez čas sem kapetanu rekel:
»Vera. Vera. Veste, vera je to, da položiš rože za mrtvega otroka v porušeni cerkvi. In da se tam ne poserješ.«
Obrnil se je k meni in zdelo se mi je, da se mu je za trenutek omilil obraz.
»Najbrž imaš prav.«
* * *
Največ, kar je štelo v vojski, je bilo to, da si dobil pomilostitev. To je pomenilo, da si dobil odpustnico iz vojske štirinajst dni pred koncem vojaškega roka. Kot nagrado. Kot priznanje.
Vojaki so mi rekli:
»Ne boš dobil nič. Janez ti ne bo dal odpusta.«
Z vaj sem se vrnil pred drugimi. Kasarna je bila prazna. Poklicali so me v komando in rekli, da me zaradi dobrega služenja vojske puščajo domov štirinajst dni pred časom. Podpisal je kapetan.
Niti posloviti se nisem mogel od svojih kameradov. Odšel sem iz vojske kakor iz tiste opustošene kapele na Slunju.
Domov sem se vračal z avtobusom iz Ljubljane. Peljali smo se čez Braslovče in se za dvajset minut ustavili v Šoštanju. V vrtnem bifeju ob postaji sem si naročil pivo. Popil sem ga in začutil nekaj podobnega kot Lancelot Biggs, vesoljski pilot, ko se je vrnil s hiperprostora v navadno vesolje – drsenje v snovnosti življenja. Začutil sem svobodo. Lep junijski dan.
Takrat je sedel k mizi naš šmarški župnik Škorjanc, ki ga v avtobusu v svoji zamišljenosti nisem niti opazil.
»Kaj si delal, da te celo leto nisem srečal?« me je vprašal.
Gledal sem njegov sladki obraz z zlatimi očali.
»Ah,« sem rekel, »učil sem zgubljena dekleta in oficirje vere!«
V vojski smo veliko govorili o tem, če je kdo veren. Komunistom je bilo prepovedano biti veren, oficirjem je bilo prepovedano biti veren, vojakom niso dovolili, da bi hodil v cerkev, tudi če so bili verni. Imeli so me na sumu, da nisem komunist in da s tem nekaj ni v redu. Kapetan Gregorič s Krasa me je dolgo zasliševal, kdaj sem postal član partije in če sem bil v kakšni njeni osnovni organizaciji. Zavil je z očmi, ko sem mu rekel, da sem član od 17. leta. A ni me vprašal, če sem veren.
Vedno sem s seboj nosil kakšno knjigo. Toni mi je poklonil lepo v usnje vezano knjigo iz začetka stoletja s pesmimi Giacoma Leopardija. V pismih sva razpravljala o pesmi Ginestra kot konceptu individuacije. Knjižico sem nosil v žepu in ob vsaki priložnosti sem se glodal skozi Leopardijev arhaični jezik.
Qui, su l’arrida schiena
Del formidabil monte
Sterminator Vesevo,
La qual null’altro allegra arbor nè fiore,
Tuoi cespi solitari intorno spargi,
Odorata ginestra
Contenta dei deserti …
Bal sem se sebe, bal sem se zase, ko sem bral: O il fiore del deserto. Ničesar ni bilo okrog mene, le svečani, tihi Leopardijev govor sem slišal. Samo tišina. Potegnila me je vase. Črke so bile drobne in so zahtevale veliko pozornosti.
Vojaki iz čete so me gledali, kako berem drobno v črno usnje vezano knjižnico in kako se mrščim. Kako se potapljam v razmišljanje, kako med odmori, namesto da bi jedel ali govoril z njimi, neprestano berem to knjižico.
Imeli smo osebne preglede. Preverili so nas, kaj nosimo po žepih. Kaj imamo v kaseti. Malo sumim, da je od vojakov prišel tudi namig, naj pregleda kapetan tudi mojo kaseto. Tam je na vrhu ležala kakor molitvenik oguljena knjižica. Kapetan se je kar vrgel nanjo. Zmagoslavno jo je dvignil v zrak in z grozečim hreščanjem v glasu vprašal:
»Kaj pa je to?«
Vojaki so otrpnili. Prišel je čas resnice. Sem veren ali ne.
Kapetan jo je odprl in ko je zagledal italijanščino, je bil prepričan, da je našel molitvenik v latinščini. Listal je s svojimi štorastimi prsti skozi njene nežne liste in naenkrat se mi je zdelo, kakor da je pred mano kakor gora.
»Poezija. Giacomo Leopardi. V italijanščini,« sem čisto mirno odgovoril.
Vojaki so začeli kihati.
»Mir!« se je zadrl kapetan. »Sam vidim, da je poezija. Ampak kakšna!«
»O ljubezni, o pomladi. In o ginestri, ki raste na Vezuvu …«
Vrnil mi jo je v roke in grozeče dejal:
»A ne bi bral kaj vojaškega?«
Izgubil je bitko. Šel je iz sobe besen. Vojaki so se tiho hihitali.
Odprla so se vrata in skoznje je pokukala kapitanova glava:
»Drugič te bom že dobil. Zdaj pa na krug, vsi!«
Zaprl je, nekaj časa je bilo tiho, potem pa se je razletel po sobi smeh. Privoščili so mu to. Kapetana niso marali, ker je bil Slovenec in ker je bil kar strog. Ni se dobro razumel z veseljaškimi poročniki in vsi so si želeli, da bi že odšel v pokoj.
A jaz sem ga imel rad. Za renčavo zunanjostjo je bil kapetan mehak, vljuden človek. Prisvojil si me je, ker sem bil neke vrste trofeja – nisem popival, nisem se izogibal niti vojaškim nalogam in niti drugemu delu. Znal sem hitro tipkati, znal sem delati fotografije in so me napravili za garnizonskega fotografa, celo nek priročnik za protokol s puškami sem sestavil iz knjig. V glavnem sem molčal.
* * *
Na svojih vojaških pohodih skozi Zagreb me je nos pripeljal v Tingl-tangl, nekdaj razglašen bircuz nekaj stran od Ilice. Našel sem ga po instinktu in takoj vedel, da je to moj kraj. Takrat so njegovi slavni časi, ko so v njem popivala velika imena hrvaške literature in poezije, že minili, postal je zatočišče za makroje, nekaj prostitutk, pijančke in nekaj literatov, ki so v soboto ali nedeljo ob 11. uri še vedno prebirali svoje verze. Od vse slave je tam ostala le Ružica Orešković, ki se ni zmenila zame. Srečal sem jo dvakrat ali trikrat, bil na branjih, slavnih zagrebških pesniških jutrih, ki niso napravila kakšnega vtisa name. Ljudi v Tingl tangl ni motilo, da sem v uniformi.
Pravzaprav sem tja prišel zato, ker so v džuboksu imeli dve pesmi, ki sta me ohranjali pri življenju – Dan ljubezni in Mississippi s skupino Pussycat. Prva je bila v otok v oceanu nesmislov, kar je zame predstavljala vojaščina in moj odhod s fakultete, popolnoma samotarsko bivanje na Koroškem, ki se je z vsem sovraštvom, kar ga je premoglo, obrnilo proti meni. Bila je melodija, ki me je izključila iz vsega. Druga, Mississippi, je bila moja tudi zaradi tega, ker je bila pevka podobna deklici, s katero sem se v Ljubljani pred vojsko nekajkrat sešel. Ni bilo preveč resno in na koncu mi je reka:
»Veš kaj, ne bom vojaška nevesta.«
Bil sem malo zaljubljen z drobno vojaško dušo. In sem poslušal: where lovers found the place they like to be … Love and understanding everywhere arround ... Mississippi rolling on until the end of time. Izgovarjala je me-e-se-se-pii. Zdela se mi je kot neka zaprisega.
Sprva sem v Tingl-tangl samo hodil poslušat ti pesmi, ne da bi pravzaprav vedel, kam sem prišel, potem sem postal del lokalne klientele. Z neko sestrsko ljubeznijo sta me posvojili dve. Prva je bila Mišela, ki je zbežala iz samostana klaris v Beogradu in se je, tako so mi rekli, preživljala z občasno prostitucijo, namigovali so tudi, da tudi z ženskami. Podarila mi je dvoje. Srbsko izdajo Baudelairejevega Cvetja zla iz leta 1974 z iztrganim delom lista, kjer je bilo neko posvetilo njej, v prelepem prevodu Nikola Batelina. In poročni prstan, baje ga je dobila ob vstopu v samostan, ker naj bi se poročila z Jezusom. Druga je bila Božena, Boža, Slovenka iz Brežic ali Krškega, model za pričeske. Le ko je odprla usta in si videl njene zobe, si vedel, da je tudi nekaj drugega.
Boženi sem posodil nek denar in ko mi ga je vrnila, sva šla na kosilo. Mislim, da celo v Lovski rog. Potem nisva vedela, kam bi šla, in mi je rekla, da bi rada videla zagrebško katedralo. Vojaki niso smeli tja, a to naju ni zadržalo, da ne bi stopila noter in si jo ogledala. Stala sva na prvi tretjini cerkvene ladje in Božena je, popolnoma osupla nad veličino in lepoto katedrale, glasno rekla:
»Au, u pičku materinu, to je pa nekaj!«
Slišalo po vsej cerkvi. Beli obrazi so se obrnili proti nama in raje sva odšla.
Nisem ji zameril. Božena mi je sama rekla, da se vozi s tovornjakarji od Jesenic do Đevđelije in si tako služi vsakdanji kruh.
Mišela in Božena sta bili moji zaščitnici v Tingl tanglu, angela tako rekoč. Vere pa ni bilo. Tudi nevere ne. Bili sta kakor tisti beli obrazi, ki so se obrnili k meni z Boženo v katedrali.
Ah, где эта улица, где этот дом…
* * *
Bili smo protiavionska obramba in smo šli na sredi junija na poligon – tam nekje na opustelih planotah Slunja smo imeli zaključne vaje, pred mojim odhodom iz vojske. Pripravljali smo se nanje ves maj, bilo naj bi tako, kakor bi bilo v stvarnem vojaškem življenju. Spravili so nas v tovornjake z vso opremo in odšli smo se na pot iz Dugega sela v dolgem konvoju. Skozi špranjo v celtni je krajina tekla pred mojimi očmi kot film, nemi film. Niso se me dotikali pogovori med vojaki, njihovo medsebojno otročje zbadanje. Bil sem skoraj deset let starejši od njih. Le ko je prišla naokrog steklenička s pretihotapljenim žganjem, so me potrepljali po ramenu in mi jo ponudili. Napravil sem solidarni požirek in dal naprej. Odsotno, ker me je pritegnila bežeča krajina. A moji kameradi so bili na to navajeni. Za njih sem bil učo, Janez, stari, in so me pustili pri miru.
Kmalu se je skozi špranjo odprla turopoljska ravnica z obilnim zelenjem, ki se je izgubljalo v megleno daljavo. Prišel je Karlovac in potem smo krenili med hribčke in po vijugavih cestah smo prišli na Slunj. Na planoti so vojaki postavili šotore. Dobil sem ležišče in obsedel na trati pred šotorom. Malo sem fotografiral in vojaki so se mi nastavljali, pozirali. Najraje so se nastavljali z brzostrelko na golih prsih.
»Še mene, še mene …«
»Bom proti koncu, da mi ne zmanjka filmov,« sem rekel. »Kje bi tu našel nove.«
Hodili smo na pohode. Mene so pustili, da hodim zunaj stroja in kaj fotografiram, jaz sem med travami iskal zdravilna zelišča in znane rože. Vmes se je spustil nad opuščeno krajino oblak in je deževalo. Dal sem si preko glave šotorsko platno in tišina pod njim je bila samo moja. Sladka samota, sladke misli, ki so šle skozi glavo kakor procesija. Da bi vedno deževalo, sem si želel.
Naš tabor je bil na nekem nekdanjem travniku. Še je bilo videti ostanke zidov hiše in gospodarskega poslopja, zaraslega v jelšah in bezgu. Za hribom, daleč, je bila neka vas. Rekli so nam, naj se ne oddaljujemo od tabora, a sem vseeno vzel fotoaparat in odšel za bližnji gozdiček. Tam je na zaraslem gričku, ki se je komaj kaj dvigoval nad ravnino krajine, stalo nekaj takšnega kot ostanek kapelice ali cerkve. Šel sem ob cesti, ki je bila zarasla z jelšami in ostrogami. Ruševina je stala sredi nekdanje čistine, ki so jo prerasli jeseni in lipe. A vendar je med njimi do nje vodila shojena potka. Na pragu se je grel modras. Pozdravil sem ga. Nekaj časa sva se gledala, potem pa se je nejevoljno odplazil. Kakor da bi odtekel studenček, se je zlil v travo. Bila je nekaj večja kapela, skoraj cerkev, na tleh so bili razmetani kamni, na stenah so bili vdolbine od izstrelkov, nad vhodom je bil omet še nedotaknjen in na njem so bile poslikani ornamenti. Tam pa, kjer je bil oltar, je bilo nebo cerkve prebito. Tam je nekoč stal zvonik ali stolpiček kapele. Oltarska stena je bila gola do opeke, le na dnu, nad poličko, ki je predstavljala oltar, je bilo še nekaj ometa. Na njem so bili ostanki slikarije, bose noge nekega svetnika ali kaj. Stopil sem proti oltarju.
Na polički je ležal čisto svež šopek iz travniških cvetlic. Bil je narejen skrbno in z veščino in na njegovo steblo je bila položena fotografija. Prikazovala je dete na parah. Imelo je sklenjene roke in v rokah molek. Deklica. Suhcen obraz je bil bled bled, obrobljen s krinčki iz voska. Bila je kakor Lukanova Jožica na fotografiji, ki smo jo imeli doma, in v oči so mi prišle solze. Nekdo je moral obiskovati to porušeno kapelo in moral je biti tam še tistega dne.
Pri vhodu se je prikazal naš kapetan in si odpenjal opasač. Vedel sem, kaj to pomeni.
Kapetan je bil presenečen, da me vidi tam. Pomignil sem mu, naj pride pogledat in on je samo površno pogledal šopek in fotografijo.
»Pojdi ven, da se lahko poserjem.«
»Ampak ne tukaj. Tukaj je kapela,« sem mu rekel. »Pojdite ven za zid.«
Malo me je gledal in me potem ubogal.
Šopek in fotografija sta v tej porušeni kapeli sijala kot čudež. Spomnil me je maminega naročja, ko se je vrnila s pogreba Lukanove Jožice. Stal sem tam in nepremično gledal prizor z rožami in bosimi nogami na razpadajočem ometu. Fotografija je bila kakor dlan, ki jo je nekdo pustil tukaj. Za tistega, ki bo prišel za njim. Napravil sem posnetek.
Videl sem, da je kapetan opravil svoje in odšel po shojeni potki. Pohitel sem za njim. Nekaj časa je bil čisto tiho, potem pa mi je rekel:
»Si veren. Našel sem te v kapeli.«
»Če bi me videli na pokopališču, bi verjeli, da sem mrtev.«
»Vlečeš se ven.«
»Najbrž bi bili verni tudi vi, če bi se posrali v kapeli.«
Do tabora je bilo še nekaj poti. Zamišljen sem šel za kapitanom. Šopek in fotografija na oltarju opustošene kapele sta me navdala z nečim, česar nisem poznal. Z ljubeznijo do roke, ki je napravila šopek, z ljubeznijo do spomina na mrtvega otroka.
Čez čas sem kapetanu rekel:
»Vera. Vera. Veste, vera je to, da položiš rože za mrtvega otroka v porušeni cerkvi. In da se tam ne poserješ.«
Obrnil se je k meni in zdelo se mi je, da se mu je za trenutek omilil obraz.
»Najbrž imaš prav.«
* * *
Največ, kar je štelo v vojski, je bilo to, da si dobil pomilostitev. To je pomenilo, da si dobil odpustnico iz vojske štirinajst dni pred koncem vojaškega roka. Kot nagrado. Kot priznanje.
Vojaki so mi rekli:
»Ne boš dobil nič. Janez ti ne bo dal odpusta.«
Z vaj sem se vrnil pred drugimi. Kasarna je bila prazna. Poklicali so me v komando in rekli, da me zaradi dobrega služenja vojske puščajo domov štirinajst dni pred časom. Podpisal je kapetan.
Niti posloviti se nisem mogel od svojih kameradov. Odšel sem iz vojske kakor iz tiste opustošene kapele na Slunju.
Domov sem se vračal z avtobusom iz Ljubljane. Peljali smo se čez Braslovče in se za dvajset minut ustavili v Šoštanju. V vrtnem bifeju ob postaji sem si naročil pivo. Popil sem ga in začutil nekaj podobnega kot Lancelot Biggs, vesoljski pilot, ko se je vrnil s hiperprostora v navadno vesolje – drsenje v snovnosti življenja. Začutil sem svobodo. Lep junijski dan.
Takrat je sedel k mizi naš šmarški župnik Škorjanc, ki ga v avtobusu v svoji zamišljenosti nisem niti opazil.
»Kaj si delal, da te celo leto nisem srečal?« me je vprašal.
Gledal sem njegov sladki obraz z zlatimi očali.
»Ah,« sem rekel, »učil sem zgubljena dekleta in oficirje vere!«
