Ivan Mrzel – Besede, ki izginjajo v Golavabuki na zahodnem Pohorju, (samozaložba, Slovenj Gradec 2017)
Kolikšno veselje mi je napravila knjiga, ki prinaša narečni besednjak iz sosednjega kraja mojega Legna, Golavabuke. Med nami in njimi kot meja teče Svarina, potoček s keltskim imenom. Golavabučani (mi smo jim rekli Golavobučani) so bili naši osnovnošolski nasprotniki in so letele iskre, ko smo bili oboji v skupinah. A iz bojevitih fantičev so zrasli mirni in pridni ljudje in tako so se naša nasprotja razblinila. Grem skozi besednjak, ki ga je pripravil dr. Ivan Mrzel in ga izdal v samozaložbi, in vidim, kako blizu smo si. Avtor je v uvodu povzel razlago nekoliko nenavadnega imena Golavabuka po dr. Silvu Torkarju, čeprav se mi zdi suženski prevod Kropfbuchen/Golšasta bukev nekoliko neverjeten. Bolj verjeten se mi zdi izvor iz praslovanske besede golva, glava, toda pustimo prav strokovnjakom, saj zato obstajajo, da ne bi imeli prav. Ker govori Ivan Mrzel glede zbiralcev besed v množini, domnevam, da jih je bilo več in je zbirka besed nastala tudi kot kolektivno delo, vir pa je očitno našel pri faranih šmarškega svetega Martina, kar sklepam po njegovi zahvali.
Veliko besed v tem slovarju je barbarizmov, predvsem z nemškim izvorom. To kaže, da so imeli na poimenovanje vsakdanjih predmetov in opravil, predvsem kmečkega orodja, precejšen vpliv nemški gospodarji, pri drugih pa kdo drug, vojska, recimo, ali uradništvo – pri izrazih, ki se nanašajo na ravnanje ljudi. Ne štejem jih ravno v narečni besednjak, a so vseeno vredni zapisa. Posebna kategorija so besede, ki so sicer slovenske, a so zaradi narečne izgovarjave krajevne (na primer plevel/plevel). Tu bi bil dobrodošla kakšna lingvistična razlaga oziroma fonološki opis.
V golavabuškem in tudi v legenskem narečju in govoru imajo posebno mesto dvoglasniki, kar zadeva posebno uo in ie: »kost« se izgovarja kot kuost, pri čemer je u samo z rahlim dodatkom o in prizvokom polglasnika. »Res« se izgovara kot ries, prav tako le z rahlim dodatkom e, ki prehaja v polglasnik. »Žôk« se izgovarja z u in podaljšanim o. »Lepo« se izgovarja na kratko kot è z bližino polglasnika. Prednost imajo krajši samoglasniki. Toda »reč« se izgovarja kot »rieč« z dolgim vokalom in izrazito dvoglasno. To daje golavabuški in tudi legenski govorici navkljub sunkovitim naglasom neko mehkobo. Prav tako v govoru izginja polglasnik (namesto ritənski se izgovori ritnski brez sledu polglasnika). V besedi »bek« (bik) se skriva trdi i (bejk). Avtor je plačal dolg konvencionalnemu zapisu, kajti vprašanje je, če bi strokovni dialektološki zapis ljudje znali brati. Kakor sem razumel, je besednjak namenjen predvsem domačim ljudem in tako je tudi prav.
Najbolj sem vesel besed, ki jih ni drugje, kot so abuh, čolek ali čolej, buzava, capote, frjača (sicer nedvomno furlanski ostanek, fornace), čmel (čmeu), ki nas povezuje s slovansko osnovo, črnica, dousa, douta, grsa, grta, dret se (jokati), fadrisat se, kar v legenščini sicer pomeni, da nekaj zamerjamo, ampak čez Svarino lahko pomeni tudi neodobravanje, frokat, krlosat/krlotat, makosev, mežrli, nabavcat, penka, potopan in tako naprej. Zapisane so povečini prvič ali pa vsaj prvič objavljene in to je posebej dragoceno.
Lepa, poučna, informativna knjiga.
Ivan Mrzel – Besede, ki izginjajo v Golavabuki na zahodnem Pohorju, (samozaložba, Slovenj Gradec 2017)
Kolikšno veselje mi je napravila knjiga, ki prinaša narečni besednjak iz sosednjega kraja mojega Legna, Golavabuke. Med nami in njimi kot meja teče Svarina, potoček s keltskim imenom. Golavabučani (mi smo jim rekli Golavobučani) so bili naši osnovnošolski nasprotniki in so letele iskre, ko smo bili oboji v skupinah. A iz bojevitih fantičev so zrasli mirni in pridni ljudje in tako so se naša nasprotja razblinila. Grem skozi besednjak, ki ga je pripravil dr. Ivan Mrzel in ga izdal v samozaložbi, in vidim, kako blizu smo si. Avtor je v uvodu povzel razlago nekoliko nenavadnega imena Golavabuka po dr. Silvu Torkarju, čeprav se mi zdi suženski prevod Kropfbuchen/Golšasta bukev nekoliko neverjeten. Bolj verjeten se mi zdi izvor iz praslovanske besede golva, glava, toda pustimo prav strokovnjakom, saj zato obstajajo, da ne bi imeli prav. Ker govori Ivan Mrzel glede zbiralcev besed v množini, domnevam, da jih je bilo več in je zbirka besed nastala tudi kot kolektivno delo, vir pa je očitno našel pri faranih šmarškega svetega Martina, kar sklepam po njegovi zahvali.
Veliko besed v tem slovarju je barbarizmov, predvsem z nemškim izvorom. To kaže, da so imeli na poimenovanje vsakdanjih predmetov in opravil, predvsem kmečkega orodja, precejšen vpliv nemški gospodarji, pri drugih pa kdo drug, vojska, recimo, ali uradništvo – pri izrazih, ki se nanašajo na ravnanje ljudi. Ne štejem jih ravno v narečni besednjak, a so vseeno vredni zapisa. Posebna kategorija so besede, ki so sicer slovenske, a so zaradi narečne izgovarjave krajevne (na primer plevel/plevel). Tu bi bil dobrodošla kakšna lingvistična razlaga oziroma fonološki opis.
V golavabuškem in tudi v legenskem narečju in govoru imajo posebno mesto dvoglasniki, kar zadeva posebno uo in ie: »kost« se izgovarja kot kuost, pri čemer je u samo z rahlim dodatkom o in prizvokom polglasnika. »Res« se izgovara kot ries, prav tako le z rahlim dodatkom e, ki prehaja v polglasnik. »Žôk« se izgovarja z u in podaljšanim o. »Lepo« se izgovarja na kratko kot è z bližino polglasnika. Prednost imajo krajši samoglasniki. Toda »reč« se izgovarja kot »rieč« z dolgim vokalom in izrazito dvoglasno. To daje golavabuški in tudi legenski govorici navkljub sunkovitim naglasom neko mehkobo. Prav tako v govoru izginja polglasnik (namesto ritənski se izgovori ritnski brez sledu polglasnika). V besedi »bek« (bik) se skriva trdi i (bejk). Avtor je plačal dolg konvencionalnemu zapisu, kajti vprašanje je, če bi strokovni dialektološki zapis ljudje znali brati. Kakor sem razumel, je besednjak namenjen predvsem domačim ljudem in tako je tudi prav.
Najbolj sem vesel besed, ki jih ni drugje, kot so abuh, čolek ali čolej, buzava, capote, frjača (sicer nedvomno furlanski ostanek, fornace), čmel (čmeu), ki nas povezuje s slovansko osnovo, črnica, dousa, douta, grsa, grta, dret se (jokati), fadrisat se, kar v legenščini sicer pomeni, da nekaj zamerjamo, ampak čez Svarino lahko pomeni tudi neodobravanje, frokat, krlosat/krlotat, makosev, mežrli, nabavcat, penka, potopan in tako naprej. Zapisane so povečini prvič ali pa vsaj prvič objavljene in to je posebej dragoceno.
