Nekoč mi je kolega, ki je imel v času mojega urednikovanja na Tribuni stike z Dolancem, povedal, da je ta (menda) rekel:
»Saj se niso nič spremenili, samo drugače pišejo.«
* * *
Konec leta 1973 in na začetku 1974 sem kratek čas imel stike s Christine, hčerko profesorja iz Ilinoisa, vodjo komunikološkega seminarja v Saliju (Dugi otok). To je privabilo SDV in poslali so name svojega uslužbenca, ki me je povabil na triurni pogovor v prostorih SZDL na Komenskega ulici. Christinin oče naj bi bil ameriški agent. S tem seveda nisem imel nič. Sem pa uslužbencu SDV omenil, da nameravam na Korčulansko letno šolo, prvič.
»Mi ti plačamo vse stroške, če bi potem poročal za nas.«
Preslišal sem. Tudi nisem šel na Korčulo, a ne da bi me potem lovili za to. Poslovil sem se od Ljubljane. Bila je to zadnja možnost, kajti potem letne šole ni bilo več. Za robom je že sijal konec razuma.
* * *
Na enem od dubrovniških seminarjev Univerza danes je bil okrog polnoči potres. Uh, čutili smo ga. Ko sem drugega dne rekel enemu od udeležencev, kako je čutil potres, ta o njem ni vedel nič. Kdaj? Okrog polnoči.
»Takrat sem bil v vrtu z … (njenega imena se ne spomnim, a bila je stasita in prsata južnjakinja) in sva imela svoj potres.«
* * *
Muži ali Crni, kot smo mu pravili, je imel rad avtomobile. V drugem letniku je nekje staknil star mercedes in je z njim odpeljal iz Ljubljane v Litijo kolegico. Ponoči. Na poti nazaj so ga ustavili miličniki. Bila je zadrega, kajti Crni takrat še ni imel izpita:
»Midva pa sva hotela samo pogledati avto,« sta se mu opravičevala. »Res je lep.«
* * *
Zdravko, grafični sodelavec Tribune, je imel rad travo. Posadil si jo je na balkonu. Oče je hodil okrog nje in govoril:
»Kakšna roža pa je to, da raste kot konoplja?«
Oče je bil v službi na milici.
* * *
Glasbeni sodelavci z RŠ so se nekoč peljali po Tržaški in ustavila jih je milica. Preverili so vozniško in tehnično, preden pa so jih spustili naprej, so rekli:
»Za božjo voljo, kakšen parfum pa uporabljate!«
Niso še vedeli, kako diši haš.
* * *
Kolega z RŠ je nekoč ukradel knjigo v Konzorciju. Poklicali so policijo in napravili zapisnik.
»Vidiš, niti knjige ne znaš ukrasti,« sem mu očital.
»Hja, jaz sem jim medtem ukradel še eno veliko dražjo,« je rekel.
* * *
Nekoč mi je kolega, ki je imel v času mojega urednikovanja na Tribuni stike z Dolancem, povedal, da je ta (menda) rekel:
»Saj se niso nič spremenili, samo drugače pišejo.«
* * *
Konec leta 1973 in na začetku 1974 sem kratek čas imel stike s Christine, hčerko profesorja iz Ilinoisa, vodjo komunikološkega seminarja v Saliju (Dugi otok). To je privabilo SDV in poslali so name svojega uslužbenca, ki me je povabil na triurni pogovor v prostorih SZDL na Komenskega ulici. Christinin oče naj bi bil ameriški agent. S tem seveda nisem imel nič. Sem pa uslužbencu SDV omenil, da nameravam na Korčulansko letno šolo, prvič.
»Mi ti plačamo vse stroške, če bi potem poročal za nas.«
Preslišal sem. Tudi nisem šel na Korčulo, a ne da bi me potem lovili za to. Poslovil sem se od Ljubljane. Bila je to zadnja možnost, kajti potem letne šole ni bilo več. Za robom je že sijal konec razuma.
* * *
Na enem od dubrovniških seminarjev Univerza danes je bil okrog polnoči potres. Uh, čutili smo ga. Ko sem drugega dne rekel enemu od udeležencev, kako je čutil potres, ta o njem ni vedel nič. Kdaj? Okrog polnoči.
»Takrat sem bil v vrtu z … (njenega imena se ne spomnim, a bila je stasita in prsata južnjakinja) in sva imela svoj potres.«
* * *
Muži ali Crni, kot smo mu pravili, je imel rad avtomobile. V drugem letniku je nekje staknil star mercedes in je z njim odpeljal iz Ljubljane v Litijo kolegico. Ponoči. Na poti nazaj so ga ustavili miličniki. Bila je zadrega, kajti Crni takrat še ni imel izpita:
»Midva pa sva hotela samo pogledati avto,« sta se mu opravičevala. »Res je lep.«
* * *
Zdravko, grafični sodelavec Tribune, je imel rad travo. Posadil si jo je na balkonu. Oče je hodil okrog nje in govoril:
»Kakšna roža pa je to, da raste kot konoplja?«
Oče je bil v službi na milici.
* * *
Glasbeni sodelavci z RŠ so se nekoč peljali po Tržaški in ustavila jih je milica. Preverili so vozniško in tehnično, preden pa so jih spustili naprej, so rekli:
»Za božjo voljo, kakšen parfum pa uporabljate!«
Niso še vedeli, kako diši haš.
* * *
Kolega z RŠ je nekoč ukradel knjigo v Konzorciju. Poklicali so policijo in napravili zapisnik.
»Vidiš, niti knjige ne znaš ukrasti,« sem mu očital.
»Hja, jaz sem jim medtem ukradel še eno veliko dražjo,« je rekel.
