Petrikor (izvirno petrichor) je beseda, ki se je slavni sestavljalci slovarjev na Akademiji izogibajo, morda zato, ker jo je predlagal nekdo ne-Akademik, čudak, ki mu zrak po dežju ne smrdi, tudi v Ljubljani ne, morda tudi zato, ker v nekaterih rečeh Akademija tišči glavo v pesek.
Kdo ve. Petrikor je vonj po dežju. Besedo sta vpeljala avstralska kemika za minerale Joy Bear in Richard Grenfell Thomas v »Nature of argillaceous odour«, Nature, zvezek 201, št- 4923. 7. marec 1964, str. 993-95. S tem pojavom se je ukvarjal Thomas Lambe Phipson (1833-1908), britanski znanstvenik, violinist in pisatelj, v šestdesetih letih 19. stoletja. Poimenovanje pripisujejo Richardu Grenfellu Thomasu kot skovanko iz grškega petra, kamen, in ichor, »ki se v grški mitologiji nanaša na zlati fluid v žilah nesmrtnih«. Pomeni poseben, enkraten vonj, ki se dviguje po dežju iz skal in kamnov. (Wikipedija). Trdita, da se olja, ki jih nekatere rastline izločajo v sušnih obdobjih, z dežjem sperejo v kamnine iz gline, iz njih pa se sprošča v zrak geosmin, za katerega je človeški nos posebej občutljiv. Kot zanimivost – snov upočasnjuje kalitev semen in zgodnjo rast rastlin.
Toda Indijci poznajo ta vonj že stoletja in izdelujejo dišavo, attar, ki jo imenujejo »mitti attar«, zemeljski parfum. »Izdelujejo pa ga iz gline, ki jo pridobivajo iz vrhnjega sloja zemlje in pečejo v peči« (remo).
Jasno, ko v Ljubljani pade dež, se na Novem trgu in okrog njega dvignejo vonji po pokajeni travi, popitih žlahtnih alkoholih, čevapčičih in vonjavah noblesnih turistov. Sestavljalci slovarjev pa redko zaidejo med kamne zato, da bi vohali tisto, kar se po dežju dviga od njih.
