Ivo Andrić je v zaporu v Mariboru napisal pesem »Mariborska strofa/ Mariborska kitica« oziroma samo »Kitica«. Izbrskal sem jo iz gradiva srbskih nadrealistov:
Ponavljam svojo staro jutranjo trditev: ni izraza.
To so čudne linije dušinih poti.
Jecljanje pripoveduje o blodnjah (ah, neravne vrstice!)
Za mene in za moj čas ni izraza:
Koraki po ozki celici brez številke,
Dnevi v nizu, prestrašenih oči,
Razbesneli pekel mojega časa, lom in konec vsega!
Pesniki prihodnjih časov, mladeniči in dekleta,
Idil, ki prihajajo , – vaše pesmi bodo iz senc in zlata.
Razsuta, neznana – peta in pozabljena
Bo istega jutra – moja
Marburška kitica.
Delam oziroma sem delal v avstroogrski zgradbi zaporov, t. im. Karanteni, katerih del so jo s pomočjo evropskih sredstev predelali v prostore za kulturna društva. Na stopnicah je stalna razstava o zapornikih – pisateljih, ki jo je pripravil Franci Pivec. Med drugimi je tudi Ivo Andrić. Informacija o njegovem zaporu je skopa in ni naveden natančen čas, ko naj bi bil zaprt, navedeno je le »do leta 1915« in seveda, da je tam nastal del pesniške zbirke Ex ponto. Tudi drugi pišejo, da je bil v Mariboru »do sredine marca 1915«. Enako je s podatkom o njegovi aretaciji – le »julij 1914 v Splitu«. Čaka me torej naloga, da najdem podatek o njegovem mujenju v Mariboru. Videti je, da Andrićevo bivanje v Mariboru tam ni pustilo kakšne sledi, saj ni – razen omembe v t.im. Karanteni v njem niti njegove ulice niti kakšnega spominskega obeležja. Gradec je postavil na Merangasse 20 najprej ploščo in na Merangasse 70 pred zgradbo filozofske fakultete leta 2011 doprsni kip. Vidim, da ni nič bolje tudi s podatki o njegovem bivanju v Krapini, kjer ga omenjajo bolj kot reklamo za zdravilišče s knajpanjem.
Vendar je zelo verjetno, da Ivo Andrić ni bil zapornik v tej stavbi, ampak v preiskovalnem zaporu na Sodni ulici, kar je iz zapiskov ugotovila pesnica in profesorica Alenka Glazer. To nekaj pove o režimu zapora – bil je v samici in brez večjih stikov z drugimi zaporniki – zagotovo bi bilo drugače, če bi bil v zgradbi zaporov čez Dravo. Odtod tudi klavstrofobičnost doživljanja zapora in hkrati meditativnost.
Pravzaprav me je posebej nagovoril prvi verz tretje pesmi iz Ex ponto:
Kud sam ja sve lutao!
Sledimo mu iz Višegrada v Sarajevo, od tod v Zagreb in na Dunaj, pa Krakov, Split, Šibenik, Maribor. Najbrž ni mislil samo na prostorsko tavanje, ampak tudi na miselno tavanje.
Kud su padale moje težnje, koliko posrtao, koliko bludio u mislima i griješio u životu!
Radomir Konstantinović piše v Jeziku i biću, da se je Andrić zbirke Ex ponto odrekel in da je ni uvrstil v svoja zbrana dela. To govori dosti o značaju tega avtorja. Njegova kariera je bila prej kariera konzervativnega uradnika-intelektualca kot tavajočega bohema, čeprav se je z bohemščino v svojih študijskih letih srečal. A s prehodom v diplomacijo so se stvari zresnile in tudi pri študiju je moral upoštevati uradne zahteve. Študija na graški filozofski fakulteti zaradi obveznosti ni dokončal in tako so prekinili z njim delovno pogodbo. Generalni konzul v Gradcu je ocenil njegovo delo in izobrazbo s samimi superlativi. Tako je 1924. leta ubranil doktorsko tezo na temo o razvoju intelektualnega življenja med turško uprave. Že istega leta so ga ponovno sprejeli na delo v zunanjem ministrstvu SHS. Graška univerza Karla in Franca zelo ceni njegovo prisotnost v Gradcu in oblikovala se je Andrić Initiative, ki je v letih od 2008 do 2015 organizirala osem simpozijev o Ivu Andriću in med drugimi je prispeval svojo knjigo tudi dr. Miloš Đorđević (Nova knjiga o Andriću – jedinstvo dela i kontinuitet ideja), za katero , ki sem ga želel povabiti tudi na to srečanje, a je hud name in se na vabilo ni odzval.
Vendar Andrić še vedno zbuja dvome, kakor da se s svojim delom ni zapisal v svetovni kanon. Zgodilo se mi je nekaj zelo zanimivega. Predlagal sem namreč društvu Avstrijsko-slovensko prijateljstvu, da bi imeli razpravo o stoletnici izida Ex ponte tudi tam, na graški slavistiki. Prenesli so mi njihovo stališče v smislu. da tema zbuja nasprotovanja in razprave ne želijo. Kako žolti tisk zna izrabljati politično atmosfero, kaže članek o 50-letnici podelitve Nobelove nagrade Andriću (30. november 2011), ki so ga objavili v Delu. Novinarka Valentina Plahuta Simčič ga je naslovila kar z »Balkanski homer in vojni zločinec«. Članek so morali odstraniti iz internetne objave. Novinarka tudi razlaga svoje domneve o tem, da je bil Tito na Nobelovo nagrado ljubosumen, kakor da nas njene domneve kakorkoli zanimajo. Očitno novinarji več verjamejo strankarski propagandi in stripom kot svojemu (dvomljivemu) poklicu. Pred dnevi sem na nekem srbskem serverju našel tudi posnetek s parade, ki jo je Hitler pripravil za kneza Pavla in ženo Olgo. Tam je s krogci izpostavljen Ivo Andrić kot neke vrste sostorilec. Če kdo pozna body language, lahko iz njegove drže in izraza na obrazu razbere, da je bil Andrić do tistega, kar je videl, skrajno distanciran ali pa da ga celo prevzema gnus. Ali si predstavljate, da bi dober diplomat zavrnil prisotnost na prireditvi, kjer je najvišji predstavnik države, ali celo, tako kot Lokarca, s solzami odmarširal s podpisa trojnega pakta?.
A naj se vrnem k dvajsetim pesmim, ki so nastale za zbirko Ex ponto v mariborskem zaporu. Če vemo, da je Andrić v fazi, ko je bil na sarajevski Veliki gimnaziji, prevajal tudi Walta Whitmana, nas ne more začuditi, da je uporabil dolgi prosti verz po Whitmanovem vzoru v psalmih. Njihova retorična struktura je v tesni povezavi s tistim, kar je sililo Andrića k pisanju oziroma k invenciji. To je bil motiv samoočiščenja.
I tada kad se je u kupanju miliona jednoličnih minuta, bez ikakve nade i promjene, moja duša pretvarala u pustinju koja više i ne žedni, kad su mi rešetke na prozoru bile tako guste da nisam mogao ni ruku pomoliti da mi kane kap kiše ili da me omiluje zalutao vjetar, tada je u mojoj duši, kao svjetiljka nad mrtvom radosti, planulo ovo svjetlo.
Pravzaprav najdemo v teh verzih psalmično stopnjevanje in jukstapozicijo, ki je usmerjena k razsvetljenju. Celo besednjak je nekoliko bibličen – v položaju visokega stila. Lahko si ga predstavljamo, kako hodi po celici in govori dolge stihe– odtod tudi pomen Mariborske strofe:
Koraki po ozki celici, brez številke.
Lahko govorimo tudi o kjerkegaardovski retoriki. Samo primer iz Straha in drhtenja:
U beskonačnoj rezignaciji leži mir i spokoj; svaki čovek koji to želi a sebe nije ponizio time što samog sebe prezire, – što je još strašnije, negoli biti previše ohol … (str. 82, 1975)
Motiv samopomiritve z zanikovanjem in ničenjem:
Sve je u meni mrtvo; tako mi je dobro.
Ex ponto je nastajala kot pomiritveni ritual, kot retorika, ki je namesto k poslušalcu obrnjena v notranjost, s čimer seveda postane pesem, poezija. A Andrić je vedel za to in pesmi ni izbral za svoja zbrana dela. To je bila izgradnja brezmejne notranje discipline, ki mu je omogočala, da je ob svojem delu ohranjal tudi literaturo. Moja dosti neskromna teza je, da je bil mariborski zapor samo priprava nekega drugega zapora, samozapora, v katerem so nastala njegova osrednja in največja dela, v času osame od 41. do 45. leta. To govori o Andrićevi izjemni profesionalnosti, kar zadeva tako literaturo kakor diplomatsko službo. In če je bilo težko uskladiti to v času avtoritarne monarhije, si lahko predstavljamo, kako težko je to uskladiti v času, ko o takih stvareh avtoritarno in brezprizivno odloča množica strank. Poznam takšne primere in ljudi je to pripeljalo do roba normalnosti. Demokratični mehanizmi niso več takšni, da bi dovoljevali dvojna življenja in da bi pisci, kot so bili Andrić ali med francoskimi Romain Gary, Saint John Perse, Jean Giraudoux, in na koncu koncev tudi André Malraux, kakor je bilo to mogoče v času starih demokracij, prosvetljenih avtoritarnih režimov, kraljevin in delavskih diktatur. Pač pridobimo demokracijo in izgubimo nekaj drugega.
Morda je tudi zato Andriću bili blizu franjevci, vsaj mislim,da so mu bili, s svojo meniško samodisciplino. Prisluhnimo še enkrat temu fragmentu:
Prošlu je noć bilo naročito studeno. Nisam mogao zaspati, obuzeo me je neki bijes na sama sebe i ja sam mislio na samoubojstvo.
Sramio sam se i kajao u isti čas, ali sam mislio dugo i živo. Sa nekim crnim zanosom sam mislio o smrti koja je nešto divno, lako i lijepo, ali nešto što ne smije biti. I to da ne smijem umrijeti bolilo me sve u besanoj svijesti kao neka odveć stroga, preteška dužnost, gotovo kao nepravda.
…
Kad sam se probudio bilo mi je kao da sam se po drugi put rodio. To je bila najteža noć u samici.
In vendar je iskrenost teh verzov prepričala literarno javnost. Zagotovo je Ex ponto zbirka, ki je vtisnila močan pečat poeziji jugoslovanskih avtorjev po prvi svetovni vojni, ne le srbskim. Bila je prodor spontanega pesniškega govora, še ne povsem osvobojenega, a vendar svobodnega – lahko jih gledamo tudi kot psihoanalitične avto-seanse. Lahko tudi upravičeno domnevamo, da je opogumila avtorje, ki so kasneje v te prostore uvedli nadrealizem.
Naj na koncu omenim, da je bil Ivo Andrić tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti od leta 1953, za kar se lahko zahvaljujemo v glavnem Bratku Kreftu. To je bila po moji sodbi tudi zadnja generacija južnoslovanskih avtorjev, ki jih ni povezovala država, ampak pripadnost književnim opredelitvam.
Andrićev verz Kud sam ja sve lutao! je anticipacija veličastne profesionalne in literarne kariere, ki se dviguje nad sovražni balkanski vilajet. Stoletnica izida zbirke je zato priložnost, da se tudi mi dvignemo nadenj in v njem vidimo lepoto.
Ivo Andrić je v zaporu v Mariboru napisal pesem »Mariborska strofa/ Mariborska kitica« oziroma samo »Kitica«. Izbrskal sem jo iz gradiva srbskih nadrealistov:
Ponavljam svojo staro jutranjo trditev: ni izraza.
To so čudne linije dušinih poti.
Jecljanje pripoveduje o blodnjah (ah, neravne vrstice!)
Za mene in za moj čas ni izraza:
Koraki po ozki celici brez številke,
Dnevi v nizu, prestrašenih oči,
Razbesneli pekel mojega časa, lom in konec vsega!
Pesniki prihodnjih časov, mladeniči in dekleta,
Idil, ki prihajajo , – vaše pesmi bodo iz senc in zlata.
Razsuta, neznana – peta in pozabljena
Bo istega jutra – moja
Marburška kitica.
Delam oziroma sem delal v avstroogrski zgradbi zaporov, t. im. Karanteni, katerih del so jo s pomočjo evropskih sredstev predelali v prostore za kulturna društva. Na stopnicah je stalna razstava o zapornikih – pisateljih, ki jo je pripravil Franci Pivec. Med drugimi je tudi Ivo Andrić. Informacija o njegovem zaporu je skopa in ni naveden natančen čas, ko naj bi bil zaprt, navedeno je le »do leta 1915« in seveda, da je tam nastal del pesniške zbirke Ex ponto. Tudi drugi pišejo, da je bil v Mariboru »do sredine marca 1915«. Enako je s podatkom o njegovi aretaciji – le »julij 1914 v Splitu«. Čaka me torej naloga, da najdem podatek o njegovem mujenju v Mariboru. Videti je, da Andrićevo bivanje v Mariboru tam ni pustilo kakšne sledi, saj ni – razen omembe v t.im. Karanteni v njem niti njegove ulice niti kakšnega spominskega obeležja. Gradec je postavil na Merangasse 20 najprej ploščo in na Merangasse 70 pred zgradbo filozofske fakultete leta 2011 doprsni kip. Vidim, da ni nič bolje tudi s podatki o njegovem bivanju v Krapini, kjer ga omenjajo bolj kot reklamo za zdravilišče s knajpanjem.
Vendar je zelo verjetno, da Ivo Andrić ni bil zapornik v tej stavbi, ampak v preiskovalnem zaporu na Sodni ulici, kar je iz zapiskov ugotovila pesnica in profesorica Alenka Glazer. To nekaj pove o režimu zapora – bil je v samici in brez večjih stikov z drugimi zaporniki – zagotovo bi bilo drugače, če bi bil v zgradbi zaporov čez Dravo. Odtod tudi klavstrofobičnost doživljanja zapora in hkrati meditativnost.
Pravzaprav me je posebej nagovoril prvi verz tretje pesmi iz Ex ponto:
Kud sam ja sve lutao!
Sledimo mu iz Višegrada v Sarajevo, od tod v Zagreb in na Dunaj, pa Krakov, Split, Šibenik, Maribor. Najbrž ni mislil samo na prostorsko tavanje, ampak tudi na miselno tavanje.
Kud su padale moje težnje, koliko posrtao, koliko bludio u mislima i griješio u životu!
Radomir Konstantinović piše v Jeziku i biću, da se je Andrić zbirke Ex ponto odrekel in da je ni uvrstil v svoja zbrana dela. To govori dosti o značaju tega avtorja. Njegova kariera je bila prej kariera konzervativnega uradnika-intelektualca kot tavajočega bohema, čeprav se je z bohemščino v svojih študijskih letih srečal. A s prehodom v diplomacijo so se stvari zresnile in tudi pri študiju je moral upoštevati uradne zahteve. Študija na graški filozofski fakulteti zaradi obveznosti ni dokončal in tako so prekinili z njim delovno pogodbo. Generalni konzul v Gradcu je ocenil njegovo delo in izobrazbo s samimi superlativi. Tako je 1924. leta ubranil doktorsko tezo na temo o razvoju intelektualnega življenja med turško uprave. Že istega leta so ga ponovno sprejeli na delo v zunanjem ministrstvu SHS. Graška univerza Karla in Franca zelo ceni njegovo prisotnost v Gradcu in oblikovala se je Andrić Initiative, ki je v letih od 2008 do 2015 organizirala osem simpozijev o Ivu Andriću in med drugimi je prispeval svojo knjigo tudi dr. Miloš Đorđević (Nova knjiga o Andriću – jedinstvo dela i kontinuitet ideja), za katero , ki sem ga želel povabiti tudi na to srečanje, a je hud name in se na vabilo ni odzval.
Vendar Andrić še vedno zbuja dvome, kakor da se s svojim delom ni zapisal v svetovni kanon. Zgodilo se mi je nekaj zelo zanimivega. Predlagal sem namreč društvu Avstrijsko-slovensko prijateljstvu, da bi imeli razpravo o stoletnici izida Ex ponte tudi tam, na graški slavistiki. Prenesli so mi njihovo stališče v smislu. da tema zbuja nasprotovanja in razprave ne želijo. Kako žolti tisk zna izrabljati politično atmosfero, kaže članek o 50-letnici podelitve Nobelove nagrade Andriću (30. november 2011), ki so ga objavili v Delu. Novinarka Valentina Plahuta Simčič ga je naslovila kar z »Balkanski homer in vojni zločinec«. Članek so morali odstraniti iz internetne objave. Novinarka tudi razlaga svoje domneve o tem, da je bil Tito na Nobelovo nagrado ljubosumen, kakor da nas njene domneve kakorkoli zanimajo. Očitno novinarji več verjamejo strankarski propagandi in stripom kot svojemu (dvomljivemu) poklicu. Pred dnevi sem na nekem srbskem serverju našel tudi posnetek s parade, ki jo je Hitler pripravil za kneza Pavla in ženo Olgo. Tam je s krogci izpostavljen Ivo Andrić kot neke vrste sostorilec. Če kdo pozna body language, lahko iz njegove drže in izraza na obrazu razbere, da je bil Andrić do tistega, kar je videl, skrajno distanciran ali pa da ga celo prevzema gnus. Ali si predstavljate, da bi dober diplomat zavrnil prisotnost na prireditvi, kjer je najvišji predstavnik države, ali celo, tako kot Lokarca, s solzami odmarširal s podpisa trojnega pakta?.
A naj se vrnem k dvajsetim pesmim, ki so nastale za zbirko Ex ponto v mariborskem zaporu. Če vemo, da je Andrić v fazi, ko je bil na sarajevski Veliki gimnaziji, prevajal tudi Walta Whitmana, nas ne more začuditi, da je uporabil dolgi prosti verz po Whitmanovem vzoru v psalmih. Njihova retorična struktura je v tesni povezavi s tistim, kar je sililo Andrića k pisanju oziroma k invenciji. To je bil motiv samoočiščenja.
I tada kad se je u kupanju miliona jednoličnih minuta, bez ikakve nade i promjene, moja duša pretvarala u pustinju koja više i ne žedni, kad su mi rešetke na prozoru bile tako guste da nisam mogao ni ruku pomoliti da mi kane kap kiše ili da me omiluje zalutao vjetar, tada je u mojoj duši, kao svjetiljka nad mrtvom radosti, planulo ovo svjetlo.
Pravzaprav najdemo v teh verzih psalmično stopnjevanje in jukstapozicijo, ki je usmerjena k razsvetljenju. Celo besednjak je nekoliko bibličen – v položaju visokega stila. Lahko si ga predstavljamo, kako hodi po celici in govori dolge stihe– odtod tudi pomen Mariborske strofe:
Koraki po ozki celici, brez številke.
Lahko govorimo tudi o kjerkegaardovski retoriki. Samo primer iz Straha in drhtenja:
U beskonačnoj rezignaciji leži mir i spokoj; svaki čovek koji to želi a sebe nije ponizio time što samog sebe prezire, – što je još strašnije, negoli biti previše ohol … (str. 82, 1975)
Motiv samopomiritve z zanikovanjem in ničenjem:
Sve je u meni mrtvo; tako mi je dobro.
Ex ponto je nastajala kot pomiritveni ritual, kot retorika, ki je namesto k poslušalcu obrnjena v notranjost, s čimer seveda postane pesem, poezija. A Andrić je vedel za to in pesmi ni izbral za svoja zbrana dela. To je bila izgradnja brezmejne notranje discipline, ki mu je omogočala, da je ob svojem delu ohranjal tudi literaturo. Moja dosti neskromna teza je, da je bil mariborski zapor samo priprava nekega drugega zapora, samozapora, v katerem so nastala njegova osrednja in največja dela, v času osame od 41. do 45. leta. To govori o Andrićevi izjemni profesionalnosti, kar zadeva tako literaturo kakor diplomatsko službo. In če je bilo težko uskladiti to v času avtoritarne monarhije, si lahko predstavljamo, kako težko je to uskladiti v času, ko o takih stvareh avtoritarno in brezprizivno odloča množica strank. Poznam takšne primere in ljudi je to pripeljalo do roba normalnosti. Demokratični mehanizmi niso več takšni, da bi dovoljevali dvojna življenja in da bi pisci, kot so bili Andrić ali med francoskimi Romain Gary, Saint John Perse, Jean Giraudoux, in na koncu koncev tudi André Malraux, kakor je bilo to mogoče v času starih demokracij, prosvetljenih avtoritarnih režimov, kraljevin in delavskih diktatur. Pač pridobimo demokracijo in izgubimo nekaj drugega.
Morda je tudi zato Andriću bili blizu franjevci, vsaj mislim,da so mu bili, s svojo meniško samodisciplino. Prisluhnimo še enkrat temu fragmentu:
Prošlu je noć bilo naročito studeno. Nisam mogao zaspati, obuzeo me je neki bijes na sama sebe i ja sam mislio na samoubojstvo.
Sramio sam se i kajao u isti čas, ali sam mislio dugo i živo. Sa nekim crnim zanosom sam mislio o smrti koja je nešto divno, lako i lijepo, ali nešto što ne smije biti. I to da ne smijem umrijeti bolilo me sve u besanoj svijesti kao neka odveć stroga, preteška dužnost, gotovo kao nepravda.
…
Kad sam se probudio bilo mi je kao da sam se po drugi put rodio. To je bila najteža noć u samici.
In vendar je iskrenost teh verzov prepričala literarno javnost. Zagotovo je Ex ponto zbirka, ki je vtisnila močan pečat poeziji jugoslovanskih avtorjev po prvi svetovni vojni, ne le srbskim. Bila je prodor spontanega pesniškega govora, še ne povsem osvobojenega, a vendar svobodnega – lahko jih gledamo tudi kot psihoanalitične avto-seanse. Lahko tudi upravičeno domnevamo, da je opogumila avtorje, ki so kasneje v te prostore uvedli nadrealizem.
Naj na koncu omenim, da je bil Ivo Andrić tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti od leta 1953, za kar se lahko zahvaljujemo v glavnem Bratku Kreftu. To je bila po moji sodbi tudi zadnja generacija južnoslovanskih avtorjev, ki jih ni povezovala država, ampak pripadnost književnim opredelitvam.
Andrićev verz Kud sam ja sve lutao! je anticipacija veličastne profesionalne in literarne kariere, ki se dviguje nad sovražni balkanski vilajet. Stoletnica izida zbirke je zato priložnost, da se tudi mi dvignemo nadenj in v njem vidimo lepoto.
