SVOBODA IN KAZEN ZANJO?
Pot Petra Jiraka, Mariborčana, iz evropskega pekla

Peter Jirak (*5. avgust 1939, Maribor – † 10. februar 2015, München) je bil otrok slikarja Karla Jiraka (1897-1982) iz Oplotnice in matere Antonije iz Krškega. Rodil se je v staroavstroogrski družini. Leta 1943. so se Iz porušene Jugoslavije preselili v Avstrijo (Bruck an der Mur). Peter Jirak je študiral slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju (kiparstvo Fritz Wotruba) in na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu (slikarstvo Krsto Hegedušić). Na dunajski Univerzi je diplomiral na filozofiji (1972). Bil je predsednik Socialističnih avstrijskih študentov (SÖS). Zaradi razvpite prireditve Kunst und Revolution (Shit-in) 7. junija 1968, na kateri so sodelovali umetniki kot Günter Brus, Otto Mühl in Oswald Wiener, so ga kot odgovornega izključili z univerze. Dogodek je prikazal, kaj znajo študentje pokazati na odru, ko so se goli posrali in mazali z drekom, tekmovali, kdo ščije dlje, zmerjali vsevprevk politike in podobno …, in ker je bil Peter Jirak kot predsednik študentske zveze za to odgovoren, je bil je edini študent, ki so ga uradno izključili z dunajske univerze. Prešel je v Berlin in se je pridružil SDS. Študiral je filozofijo na Freie Universität pri Johannesu Agnoliju. Nameraval je delati kot profesor, a ga je doletela prepoved poklica (slavna Berufsverbot) in so mu leta 1974 prepovedali delo v Nemčiji. Emigriral je v Ligurijo v Italiji, kjer se je posvetil slikarstvu, publicistiki, literaturi, kulinariki in gastrozofiji. Sodeloval je pri raznih scenskih predstavah, tudi pri Štajerski jeseni. Začel je pisati in objavil svoj prvi roman Im Augenblick der Gefahr in potem še knjigi: Erotik und Gourmandise. Gastrozofski diskurz o človeški sreči (1992) in Nekrophiler Kapitalismus. Izgon ali zmagoslavje zveri (2009). Vključil se je v krog Arci aktivistov in v tem krogu sorazvili gibanje SlowFood, ki ga je vodil Carlo Petrini.

Kazni v teh evropskih deželah rade zadenejo prav takšne ljudi. So brezprizivne in v svoji nečloveški naravi avtomatske, saj so to načini, kako iz trdega stroja državnega odločanja, kar velja tudi za politične univerze, izgnati možnost konfliktov oziroma jih osamiti in pacificirati. V Sloveniji se, nasprotno, kot v vsaki konvertitski državi, na veliko trguje s kaznimi, ki so doletele žrtve sistema. Prav konvertiti so Slovenijo zgradili kot nadgradnjo teh kazni, kar samo pomeni, da so ji dali neko notranjo logiko kazenske kolonije.

V času po letu 1990 je potekalo zanimivo sodelovanje med Vidmom/Udine in Mariborom, Videm je bil sicer partnersko mesto Maribora, a je bilo vsebinskih stikov zelo malo. Vseeno sem lahko napravil vsaj nekaj. Ob osebnih stikih in obiskih sem med drugim v salon Rotovž pripeljal zelo zanimivo razstavo Renata Calligara iz kroga Umberta Eco. Preko Nella Vizietina sem vzpostavil stike s tamkajšnjim krogom SlowFood. V Vidmu/Udine je bil član skupine Arci Gola Giulio Colomba, ki je prišel nekajkrat v Maribor, ko so pripravljali svetovni vodič po vinu in ko sem v letih 1993-1997 organiziral SlowFood konvivij. A zaradi obilice dela s službo in vzporednimi dejavnostmi z delavnicami in literarnimi prireditvami sem prepustil vodenje konvivija drugim. Pričakoval sem, da bodo nadaljevali tradicijo prijetnih srečanj konvivija in stikov s centralo v Italiji. Zgodilo se je ravno obratno. Srečanja so se izgubila, vse je postalo vprašanje prestiža in biznisa, tako da sem kmalu zgubil veselje z vsem. Zanimivo je, kako zgledajo danes sladokusne pisarniške pojedine, v primerjavi z elegantnimi, prijetnimi, poznavalskimi, slavnostnimi gostijami nekdanjih srečanj konvivija. Tudi občina je bila za sodelovanje z Vidmom popolnoma nezainteresirana, samo komunistični konvertiti so kdaj pristavili lonček.

Šele ob preučevanju avstrijske literature iz Maribora sem naletel na Petra Jiraka. Niti zaznal nisem njegove smrti, čeprav mu je graško avtorsko združenje posvetilo ganljiv poslovilni članek. Sem se pa imel možnost srečati z njegovima knjigama Trenutek nevarnosti in Erotika in sladokusje. In če bi takrat vedel, da je bil kot Mariborčan soustanovitelj SlowFooda, ki v Sloveniji ni mogel zaživeti, ker so civilno družbo že zatrli, bi ga povabil v njegov rodni kraj. V tistem debaklu Evropske prestolnice je v Literarni hiši potekala serija srečanj s takšnimi avtorji, Repatriacija.

Ne bi rekel, da je v svojem angažiranju Peter Jirak šel v skrajnosti, nasprotno, zdi se mi, da je kot tujec v Avstriji in Nemčiji poskusil ostati dosleden in odgovoren za svoje delo. V Jirakovi Erotiki in sladokusju najdem mehko, mediteransko filozofijo, na trenutke predsokratsko, renesančno, v nasprotju s prevladujočo neživljenjsko akademsko, šolsko, ideološko, politikantsko in tisto, ki poskuša nadomestiti literarno vedo. Kakor da je to pogled iz pekla evropske otopelosti in brezizglednosti v onostranstvo, pomiritev.