Andrej Lutman: ZVRHAN ČAS, Kulturni center Maribor, Maribor 2020
Zbirka Andreja Lutmana Zvrhan čas kar ni hotela k meni. Založnik mi ni odgovoril na prošnjo, da mi jo pošlje v oceno, avtor je ni imel, in sem si jo moral sposoditi. Le zakaj? Zato. Preprosto zato.
Seveda me je zanimala spremna beseda Denisa Poniža. Hm. Razumem komplimente, ki jih pisci spremnih besed namenjajo knjigi, ko jo interpretirajo in jo priporočajo bralcu. A nekoliko sem podvomil o nekaterih trditvah, da namreč za razliko od »sporočilne« poezije avtor te zbirke jezik »živí«. Kaj to pomeni, ni jasno, kajti zagotovo jezika mrtvih ni. Jezik je nekaj, kar obstaja samo v komunikaciji. Tisti saussurejevski jezik kot sistem nasproti govoru je pač že zastarelo izhodišče.
Zbirka obsega cca 4800 besed (za primerjavo: Šalamunova Bela Itaka obsega cca 6100 besed) in preštel sem tudi t.im. neologizme v njej, ki jih je pri večji toleranci med trideset in petdeset.
Poskusil sem brati knjigo tako, da nisem iskal sporočil. To je približno nekaj takšnega, kot če imaš covid-19 in se odpoveš vonju in okusu hrane. Ali ima smisel brati poezijo, ki po Poniževo noče »sporočati«? Še kdo uživa v tem? Marijan Kramberger je že v začetkih sedemdesetih let rekel nekaj zelo grdega za tako poezijo, ki da je jezikovna telovadba. Nekdaj sem se navduševal nad Edith Sittwell, ki je znala pripeljati angleščino do vratolomne gibkosti s tem, da se je naslonila na postopke aliteracije in morfemske igre, rhyming und so weiter:
Munza rattles his bones in the dust,
Lurking in murk because he must.
Dobro, Angleži imajo tradicijo non-sense literature, ki se je posvečala posebej takšnim jezikovnim igram, tak je recimo Edward Lear in pozneje ves modernizem, ki se je zavil v elitizem, kjer do jedra pesmi prodre bralec le s pomočjo najbolj usposobljenih razlagalcev, ki so sposobni razrešiti zašifrirana sporočila. To torej ni nobena novost in nobeno odkritje. In to me je napotilo k drugačnemu branju Zvrhanega časa. Iskal sem humor. Če je humor »Premlado za umret, prestaro za pofukat …« … pa ni. Našel sem humor v skovanih besedah ženskega spola, v smislu »podolžnic in pokončnic«. A tako strašno izmišljene tudi niso, niti med neologizme jih ne bi štel, saj so to nominalizacije s pomočjo derivativnih postopkov. Njihova vloga je v Lutmanovi zbirki pretežno to, da so evfemizmi za tisto, kar on imenuje »pizda«. Prej so neke vrste ljubkovalnice. Ta sloj sporočilnosti njegove poezije je precej močan in gre od pokrajine, ki jo dojema kot spolni akt, do eksplicitnega »pofukat«. Cikel Suhe stvari je res vrh tistega »žívljenja« jezika, kjer v stoštiriinštiridesetih verzih sicer parcialno najdemo smiselne sintagme v obliki pretežno nepopolnih stavkov, številne so genetivne zveze, kopica abstraktnih besed, toda vse je bolj ali manj ekshibicija: »poraz, vzgon za izpuh por / premagane slike v odsevih plovil …« Nekaj besednih, nekaj glasovnih, nekaj morfemskih in aliteracijskih iger, a ne v obilici. Skratka skorajda dolgčas, če se odpovemo pomenu in pristanemo na to, da avtor jezik »živí«.
Po branju brez vonja in okusa je branje s smislom in sporočilom šlo lažje. Primerjava s Šalamunovo poezijo ni kar tako, kajti z njo ima skupno neko zelo »sporočilno« pesem. Spominja na tisto iz »Po sledeh divjadi«, kjer se Šalamun pritožuje, da so si fantje z najmanjšimi lulčki uredili eksistenco, on se pa pod kovter skrije, ko zvoni inkasant. To postavlja Poniževo trditev o tem, kako Lutman raje jezik živí, kot da kaj sporoča, v neroden položaj – tista pesem Odprto pisemce kot tožba nad položajem samozaposlenih v kulturi se končuje nekoliko patetično z »Naj vam ponudim svoje bolno telo? Za koliko in kolikokrat?« Bolj eksplicitna sporočilnost skoraj ne more biti. In tudi tista pesem Pesem:// sem sen, // se pasem po snu; ///gre sen v like / in pesem v slike je povsem sporočilna. Tudi Poved o tolarju je sporočilna, je morda le nekoliko zakasnel komentar o prehodu Slovenije na evro. Kdo se pa še spomni tistega slabo dizajniranega tolarja! Lepljenka kot davorija (davorija - iz časov ilirizma bojna ali budniška pesem, glej Jurančič) že z referenco na predalpsko poležnico in zlasti zaradi »predalpske poležnice« stopa v zelo komunikativen, sporočilni žanr satire. Pa še Svetlani dela konkurenco. Tako raste pred nami podoba prekmurskega dušnega realizma, toliko da ne nastopijo še Cigani oziroma Romi.
To tavanje od eksplicitne »sporočilnosti« do temnih, zabrisanih besedil je kot pojavnost evforije in depresije.
na pretek in nad štetje seže obilje
zaznamovano s stanjem maže za tek
blago, v bohotu in žvenketu množitve
je priklenjenost na snov špranja za stvari
Upesnitev teorije blagovne menjave? Poziv k razlaščanju razlaščevalcev? Žižkoidnost? Tudi to, tudi to.
Skozi vso zbirko teče neka aforističnost (»Z lastnino je / lepo sodelovati, ko je tvoja.«), definiranje (»Podtikanje: če bi ti, bi tudi jaz.«), analitičnost (»Vaba in past sta par v izmiku«), imperativnost (»Kar te dvigne, to pojej«). Kakor da so to spontani zapiski, ki se trudijo biti pesem in poezija, predpoetični teksti, ki vrejo iz delirija. Ne brez magičnosti, a ta je pretežno brez leska. Zdi se, da je zbirka narejena prehitro ali pa je imel urednik pretežko roko. Temu dodaja svoje še dokaj surova postavitev knjige, kjer je kazalo na začetku, kakor da gre za kakšen učbenik, knjiga je brez pomembnih estetskih vakatov, grafičnim elementom, ki so delo avtorja (in to je pomemben dodatek), nista dodeljeni avtonomnost in tehnična kvaliteta, narejeno je bolj kot quickie, spolni odnos na hitro.
Andrej Lutman: ZVRHAN ČAS, Kulturni center Maribor, Maribor 2020
Zbirka Andreja Lutmana Zvrhan čas kar ni hotela k meni. Založnik mi ni odgovoril na prošnjo, da mi jo pošlje v oceno, avtor je ni imel, in sem si jo moral sposoditi. Le zakaj? Zato. Preprosto zato.
Seveda me je zanimala spremna beseda Denisa Poniža. Hm. Razumem komplimente, ki jih pisci spremnih besed namenjajo knjigi, ko jo interpretirajo in jo priporočajo bralcu. A nekoliko sem podvomil o nekaterih trditvah, da namreč za razliko od »sporočilne« poezije avtor te zbirke jezik »živí«. Kaj to pomeni, ni jasno, kajti zagotovo jezika mrtvih ni. Jezik je nekaj, kar obstaja samo v komunikaciji. Tisti saussurejevski jezik kot sistem nasproti govoru je pač že zastarelo izhodišče.
Zbirka obsega cca 4800 besed (za primerjavo: Šalamunova Bela Itaka obsega cca 6100 besed) in preštel sem tudi t.im. neologizme v njej, ki jih je pri večji toleranci med trideset in petdeset.
Poskusil sem brati knjigo tako, da nisem iskal sporočil. To je približno nekaj takšnega, kot če imaš covid-19 in se odpoveš vonju in okusu hrane. Ali ima smisel brati poezijo, ki po Poniževo noče »sporočati«? Še kdo uživa v tem? Marijan Kramberger je že v začetkih sedemdesetih let rekel nekaj zelo grdega za tako poezijo, ki da je jezikovna telovadba. Nekdaj sem se navduševal nad Edith Sittwell, ki je znala pripeljati angleščino do vratolomne gibkosti s tem, da se je naslonila na postopke aliteracije in morfemske igre, rhyming und so weiter:
Munza rattles his bones in the dust,
Lurking in murk because he must.
Dobro, Angleži imajo tradicijo non-sense literature, ki se je posvečala posebej takšnim jezikovnim igram, tak je recimo Edward Lear in pozneje ves modernizem, ki se je zavil v elitizem, kjer do jedra pesmi prodre bralec le s pomočjo najbolj usposobljenih razlagalcev, ki so sposobni razrešiti zašifrirana sporočila. To torej ni nobena novost in nobeno odkritje. In to me je napotilo k drugačnemu branju Zvrhanega časa. Iskal sem humor. Če je humor »Premlado za umret, prestaro za pofukat …« … pa ni. Našel sem humor v skovanih besedah ženskega spola, v smislu »podolžnic in pokončnic«. A tako strašno izmišljene tudi niso, niti med neologizme jih ne bi štel, saj so to nominalizacije s pomočjo derivativnih postopkov. Njihova vloga je v Lutmanovi zbirki pretežno to, da so evfemizmi za tisto, kar on imenuje »pizda«. Prej so neke vrste ljubkovalnice. Ta sloj sporočilnosti njegove poezije je precej močan in gre od pokrajine, ki jo dojema kot spolni akt, do eksplicitnega »pofukat«. Cikel Suhe stvari je res vrh tistega »žívljenja« jezika, kjer v stoštiriinštiridesetih verzih sicer parcialno najdemo smiselne sintagme v obliki pretežno nepopolnih stavkov, številne so genetivne zveze, kopica abstraktnih besed, toda vse je bolj ali manj ekshibicija: »poraz, vzgon za izpuh por / premagane slike v odsevih plovil …« Nekaj besednih, nekaj glasovnih, nekaj morfemskih in aliteracijskih iger, a ne v obilici. Skratka skorajda dolgčas, če se odpovemo pomenu in pristanemo na to, da avtor jezik »živí«.
Po branju brez vonja in okusa je branje s smislom in sporočilom šlo lažje. Primerjava s Šalamunovo poezijo ni kar tako, kajti z njo ima skupno neko zelo »sporočilno« pesem. Spominja na tisto iz »Po sledeh divjadi«, kjer se Šalamun pritožuje, da so si fantje z najmanjšimi lulčki uredili eksistenco, on se pa pod kovter skrije, ko zvoni inkasant. To postavlja Poniževo trditev o tem, kako Lutman raje jezik živí, kot da kaj sporoča, v neroden položaj – tista pesem Odprto pisemce kot tožba nad položajem samozaposlenih v kulturi se končuje nekoliko patetično z »Naj vam ponudim svoje bolno telo? Za koliko in kolikokrat?« Bolj eksplicitna sporočilnost skoraj ne more biti. In tudi tista pesem Pesem:// sem sen, // se pasem po snu; ///gre sen v like / in pesem v slike je povsem sporočilna. Tudi Poved o tolarju je sporočilna, je morda le nekoliko zakasnel komentar o prehodu Slovenije na evro. Kdo se pa še spomni tistega slabo dizajniranega tolarja! Lepljenka kot davorija (davorija - iz časov ilirizma bojna ali budniška pesem, glej Jurančič) že z referenco na predalpsko poležnico in zlasti zaradi »predalpske poležnice« stopa v zelo komunikativen, sporočilni žanr satire. Pa še Svetlani dela konkurenco. Tako raste pred nami podoba prekmurskega dušnega realizma, toliko da ne nastopijo še Cigani oziroma Romi.
To tavanje od eksplicitne »sporočilnosti« do temnih, zabrisanih besedil je kot pojavnost evforije in depresije.
na pretek in nad štetje seže obilje
zaznamovano s stanjem maže za tek
blago, v bohotu in žvenketu množitve
je priklenjenost na snov špranja za stvari
Upesnitev teorije blagovne menjave? Poziv k razlaščanju razlaščevalcev? Žižkoidnost? Tudi to, tudi to.
Skozi vso zbirko teče neka aforističnost (»Z lastnino je / lepo sodelovati, ko je tvoja.«), definiranje (»Podtikanje: če bi ti, bi tudi jaz.«), analitičnost (»Vaba in past sta par v izmiku«), imperativnost (»Kar te dvigne, to pojej«). Kakor da so to spontani zapiski, ki se trudijo biti pesem in poezija, predpoetični teksti, ki vrejo iz delirija. Ne brez magičnosti, a ta je pretežno brez leska. Zdi se, da je zbirka narejena prehitro ali pa je imel urednik pretežko roko. Temu dodaja svoje še dokaj surova postavitev knjige, kjer je kazalo na začetku, kakor da gre za kakšen učbenik, knjiga je brez pomembnih estetskih vakatov, grafičnim elementom, ki so delo avtorja (in to je pomemben dodatek), nista dodeljeni avtonomnost in tehnična kvaliteta, narejeno je bolj kot quickie, spolni odnos na hitro.
