Nad Rožno dolino je Rožnik, koder so bila slavljenja prvega maja. Zanimivo je bilo to, da je malo spominjalo na keltske burne noči, le da ni bilo namenjeno razplojevanju ampak v glavnem pijači. Prvi je bil na petek, mislim, da je bilo leta 1970. V soboto je bil na radiu Študent eksperimentalni program, v živo, z veliko muzike. Prejšnji dan smo se zmenili, da bomo šli na Rožnik in napravili pogovore s preživelimi junaki nočnega slavja. Ob sedmih, mislim, če ne že prej.
Ja, Rožnik ni bil tako prazen, kot si človek lahko predstavlja. Prišli smo k neki skupini, mislim, da je imel Tomo Pirc svojo priljubljeno Davy Crockett kapo, vse prej smo zgledali kot normalni predstavniki proletariata. Pa je prišel k nam nek zelo resen mož in nastavil na mikrofonski kabel nož. Rekel je nekaj takega:
– Če takoj ne zginete odtod, boste videli hudiča!
Propadla akcija. Nekoliko potrti smo se vrnili v 8. blok, ampak po poti smo že začeli kovati protiakcijo. Računali smo na zanimive izjave, pa muziko, a se je izjalovilo. No, v uredništvu smo našli besedilo Marka Švabića O propadu neke balkanske države in sklenili smo, da ga dober del preberemo. Bilo je govora o demonstracijah. Razburljivo branje. V nekem trenutku policaj zahteva od nekoga osebno izkaznico, ta pa mu reče:
– Eno po pizdi, ne pa osebna!
Tatjana je to prebrala profesionalno. Z mrtvaško resnostjo.
Tomo je sedel za mešalnim pultom in je padel z okroglega stola tehnika. Padel, to ni metafora, padel je.
Od njega je prišlo nekaj takšnega:
– Mater, jaz bi pri prvi p… crknil, ona pa je to prebrala, ko da bere poročila.
Zadovoljstvo je bilo popolno.
Tistemu policaju tam na Rožniku smo povedali svoje.
Nad Rožno dolino je Rožnik, koder so bila slavljenja prvega maja. Zanimivo je bilo to, da je malo spominjalo na keltske burne noči, le da ni bilo namenjeno razplojevanju ampak v glavnem pijači. Prvi je bil na petek, mislim, da je bilo leta 1970. V soboto je bil na radiu Študent eksperimentalni program, v živo, z veliko muzike. Prejšnji dan smo se zmenili, da bomo šli na Rožnik in napravili pogovore s preživelimi junaki nočnega slavja. Ob sedmih, mislim, če ne že prej.
Ja, Rožnik ni bil tako prazen, kot si človek lahko predstavlja. Prišli smo k neki skupini, mislim, da je imel Tomo Pirc svojo priljubljeno Davy Crockett kapo, vse prej smo zgledali kot normalni predstavniki proletariata. Pa je prišel k nam nek zelo resen mož in nastavil na mikrofonski kabel nož. Rekel je nekaj takega:
– Če takoj ne zginete odtod, boste videli hudiča!
Propadla akcija. Nekoliko potrti smo se vrnili v 8. blok, ampak po poti smo že začeli kovati protiakcijo. Računali smo na zanimive izjave, pa muziko, a se je izjalovilo. No, v uredništvu smo našli besedilo Marka Švabića O propadu neke balkanske države in sklenili smo, da ga dober del preberemo. Bilo je govora o demonstracijah. Razburljivo branje. V nekem trenutku policaj zahteva od nekoga osebno izkaznico, ta pa mu reče:
– Eno po pizdi, ne pa osebna!
Tatjana je to prebrala profesionalno. Z mrtvaško resnostjo.
Tomo je sedel za mešalnim pultom in je padel z okroglega stola tehnika. Padel, to ni metafora, padel je.
Od njega je prišlo nekaj takšnega:
– Mater, jaz bi pri prvi p… crknil, ona pa je to prebrala, ko da bere poročila.
Zadovoljstvo je bilo popolno.
Tistemu policaju tam na Rožniku smo povedali svoje.
