Na iniciativo Mile Vlašić so leta 1996 v Ljubljani začeli prirejati ženska majska literarna srečanja, maratone, in streho jim je dala Vodnikova domačija. Drugega se je udeležil kar avtobus mariborskih avtoric, pa je za leto 1998 je Mila predlagala, da bi jih prirejali v Mariboru in mislim, da je to bila dobra ideja. V Mariboru smo znali te stvari napraviti drugače in večinoma veliko bolje, kot so jih delali drugod (pa se je to najbolj kazalo pri organizaciji pevskih srečanj, kjer smo bili pravzaprav vzor za druge) Tako je bil 29. maja 1999 četrti, sicer pa drugi mariborski. Prišlo je brat osemdeset avtoric, vzdušje je bilo veselo in kolegialno. S tem sta povezana dva incidenta, nadvse zabavna. Na vabilo sta se z jezo oglasili dve povabljenki. Ena od njih je bila Svetlana Makarovičeva, ki je zavpila na ves glas, kako na prireditve, kjer niso tudi moški, sploh ne hodi in da se takih ferajnov izogiba. Seveda je bila to njena izbira, ki sem jo spoštoval. Druga se je hudovala Breda Smolnikar, ki se ji ni zdelo prav, da sem poslal vabilo na njen naslov. Z njo sem kasneje vzpostavil stik in sva se pomirila v prid dobrega sodelovanja. Nekaj let sem na teh maratonih preživel v razburljivem druženju z ženskami, dokler na takratnem SLKD niso odtegnili podpore z utemeljitvijo, da so maratoni preživeli. No, potem so jih začeli prirejati oni, seveda ne ženskih.
Na ženska majska literarna srečanja sem se spomnil zato, ker je Društvo slovenskih pisateljev letos sklicalo nekaj podobnega, seveda primernega temu času. Pa sem pobrskal po fotografijah in objavljamo njihov izbor v spomin, ko je bil za nižjo kulturno oblast sklicevati ženske literarne maratone neprimerno, še posebej, ker so se imele dobro in so rade prihajale na takšne prireditve.
Zato – Some Time in Maribor. Več avtoric s teh posnetkov ni več med nami, pa naj bo to lep spomin nanje. Mislim, da je fotograf bil Marjan Pungartnik.
Na iniciativo Mile Vlašić so leta 1996 v Ljubljani začeli prirejati ženska majska literarna srečanja, maratone, in streho jim je dala Vodnikova domačija. Drugega se je udeležil kar avtobus mariborskih avtoric, pa je za leto 1998 je Mila predlagala, da bi jih prirejali v Mariboru in mislim, da je to bila dobra ideja. V Mariboru smo znali te stvari napraviti drugače in večinoma veliko bolje, kot so jih delali drugod (pa se je to najbolj kazalo pri organizaciji pevskih srečanj, kjer smo bili pravzaprav vzor za druge) Tako je bil 29. maja 1999 četrti, sicer pa drugi mariborski. Prišlo je brat osemdeset avtoric, vzdušje je bilo veselo in kolegialno. S tem sta povezana dva incidenta, nadvse zabavna. Na vabilo sta se z jezo oglasili dve povabljenki. Ena od njih je bila Svetlana Makarovičeva, ki je zavpila na ves glas, kako na prireditve, kjer niso tudi moški, sploh ne hodi in da se takih ferajnov izogiba. Seveda je bila to njena izbira, ki sem jo spoštoval. Druga se je hudovala Breda Smolnikar, ki se ji ni zdelo prav, da sem poslal vabilo na njen naslov. Z njo sem kasneje vzpostavil stik in sva se pomirila v prid dobrega sodelovanja. Nekaj let sem na teh maratonih preživel v razburljivem druženju z ženskami, dokler na takratnem SLKD niso odtegnili podpore z utemeljitvijo, da so maratoni preživeli. No, potem so jih začeli prirejati oni, seveda ne ženskih.
Na ženska majska literarna srečanja sem se spomnil zato, ker je Društvo slovenskih pisateljev letos sklicalo nekaj podobnega, seveda primernega temu času. Pa sem pobrskal po fotografijah in objavljamo njihov izbor v spomin, ko je bil za nižjo kulturno oblast sklicevati ženske literarne maratone neprimerno, še posebej, ker so se imele dobro in so rade prihajale na takšne prireditve.
Zato – Some Time in Maribor. Več avtoric s teh posnetkov ni več med nami, pa naj bo to lep spomin nanje. Mislim, da je fotograf bil Marjan Pungartnik.
