Tudi jaz bi hotel priti kdaj v nebesa,
če bi srečal tam samó poštene brate,
takšne brez laži, komolcev in kravate
(da res so tam, mi prišlo ni še na ušesa).
Nikar mi, Ijubi Bog, ne daj v nebesa priti,
če tam naletel bi na svoje denunciante:
na vekov veke ne bi mogel jim uiti,
raje v pekel grem med druge špekulante.
(A ker nihče nič ne ve, kako bo tam, kako pa ne,
revolver v krsto dajte mi, nabitega sevé!)
(junija 2002)
Messnerja sem srečal v življenju petkrat ali šestkrat, trikrat je bil gost na literarnih večerih, ki sem jih organiziral v Mariboru, a ko sem se srečal z njim osebno, sem se pač izgubil pred njegovo skromno veličino.
Bil pa je vedno prisoten v vidnem polju, v kotičku očesa. Pripadal je generaciji, ki so jo označila več kot dramatična dogajanja dvajsetega stoletja in so ustvarila za moje kraje na Koroškem neko tesnobo. Meja z drugim, večinskim delom Koroške je bila osovražena. Ljudje so čeznjo odhajali v izgnanstvo in izseljenstvo. Čeznjo so k nam prihajali ljudje s pečatom tujosti. Eden od takšnih je bil tudi Janko Messner. Na gimnaziji na Ravnah so ga omenjali v poltonu. Zaradi njegove vojne preteklosti, mislim, da je našel na gimnaziji v tedanjem ravnatelju gimnazije Francu Sušniku sorodno dušo. Nikoli nihče ni rekel grde besede o njem, so bili pa zelo previdni, kajti tudi to, da se je po 55. letu vrnil v Avstrijo, je govorilo o tem, da se na Ravnah ni ravno našel, predvsem pa je prišel v nasprotje s službo jugoslovanske državne varnosti. V Koroškem fužinarju je objavil leta 1954 kritični članek »Mladost pred sodiščem«, ki je zagotovo sprožila nelagodnost in jezo – tega pa lokalni veljaki zagotovo niso radi videli. Nisem vedel, da je iz njih govoril strah. Ovaduštva v tenkem provincialnem ozračju je bilo še v šestdesetih letih, ko sem hodil v gimnazijo, obilo in o tem govori nekaj malega tudi pesem, ki sem vam jo prebral. O tem, da je v času iskanja službe delal v Celovcu tudi kot taksist, piše v kratki zgodbi Taksi Lidija Golec (Locutio 112). Nekaj besed o njem sem slišal od Stanka Sušnika, sina Franca Sušnika, ki je bil navkljub neki globoki sramežljivosti najbolj svobodomiseln profesor na gimnaziji v mojem času, vsaj kar zadeva literaturo in z njo povezanimi težavami. Imel je stike z ljudmi onstran meje. Zame gimnazija glede literature ne glede na odlične profesorje ni predstavljala veliko, raje so videli, da imamo zaprte kljune, kot da bi imeli kakšne težave z nami. Bolj sem se vezal za slovenjegraški literarni klub, ki se je po svoje naslanjal na dokaj svobodomiselno umetnostno galerijo. Tako razumem tudi povezovanje z avstrijsko Koroško in z Messnerjem v okviru te otoplitve, kjer med Nikaragvo in Avstrijo ni bilo več razlike, Nikaragva pa je bila Messnerjeva tema. Na neki prireditvi v Slovenj Gradcu h koncu šestdesetih let sem se srečal z njim, a kaj je bilo, se ne spomnim, zbrisalo se je skupaj z mojo Koroško šestdesetih in sedemdesetih let. Živo je vstopil v moj spomin šele z obiski v Mariboru, tak kot je bil, upognjen, kuštravo dolgolas, s šiltovko in ukrivljenim nosom. S tiho duhovitostjo in pikrostjo. Dobro sta se razumela s pokojnim Mirkom Križmanom, ki je v šestdesetih letih za Dialoge prevedel nekaj pesmi. S starejšimi mariborskimi avtorji je bil nekako domač, manj z mlajšimi.
V Slovenski biografiji ga pa ni. V Slovenski l literaturi III mu je Jože Pogačnik dodelil osem vrstic. V Slovenski bibliografiji je prisoten s 76. vnosi, v Cobiss je 285 vpisov in začuda tudi iz revij, ki jih bibliotekarji tako sovražijo. Wikipedija je skromna, Obrazi slovenskih krajin prav tako, v Avstrijskem biografskem leksikonu ga ni, čeprav je dosti naklonjena slovenskim avtorjem v Avstriji. V Nemški biografiji je samo omenjen kot pisatelj in prevajalec. Ob stoletnici rojstva so se mu poklonile Primorske novice. nizozemska Wikipedija mu je zelo naklonjena, na strani dunajske Literarne hiše je zapis o njem. Ni zanimiv za slavistike, ni običajnih diplomskih nalog o njem, ker tudi slavistov to ne zanima, saj od tega nimajo koristi. Skratka, kot trdim, da v Sloveniji ni mrtvejše stvari od mrtvega pesnika. Še posebej, če je neposlušen, kritičen in samosvoj, kar vse je Messner zagotovo bil.
75. leta, ko je v Slovenj Gradcu izšla drobna knjižica, kaj knjižica, zvežčič, Buteljni pa tabu v okrilju literarnega kluba in Odsevov, sem bil zdoma, v vojski. Takrat je zavelo nekaj več vetra med avstrijsko in slovensko Koroško, a mene to ni doseglo. Že s študijem sem se od koroške literarne scene oddaljil, še bolj pa so se oddaljili od mene oni. S Celovcem sem prišel v stik šele ob prihodu na mesto tajnika Zveze kulturnih organizacij Maribor, ko sem obnavljal Koroške kulturne dneve, potem ko jih je sesula občina Maribor, in preko Lutkovnega gledališča Maribor. S Klubom koroških Slovencev smo poskušali vzpostaviti živ stik s koroško kulturo, posebej literaturo in del tega so bili trije obiski Janka Messnerja v Mariboru.
Bil je eden od največjih ljubljencev Tihomile Dobravc, kolikokrat sem slišal njeno nostalgično ljubezensko lamentiranje za njim. No, boste rekli, kdo pa ni bil ljubljenec Tihomile Dobravc, a to je že pretiravanje. Tihomila ga je imela res rada in je vedno spodbujala, da ga povabimo v Maribor. A zdaj se je za Tihomilo izgubila sled. 10. oktobra leta 2020 bi naj bila stara sto let. A je izginila. Zdaj bi imela stodrugi rojstni dan. Slavijo stare trte, slavijo samostojnost, slavijo leta Maribora in druge brezosebnosti in nesmisle, za stoletno Tihomilo Dobravc pa ni hotel slišati nihče. Tak je pač Maribor. Zadnja živa priča nesrečnega plebiscita je bila.
Tole sem pobral iz kronike Locutio:
21. januar 1997 - V poročni dvorani je bil ob 18.00 literarni večer z Jankom Messnerjem ob njegovi 75-letnici. Z njim se je pogovarjala Majda Potrata. Moja pripomba: Dvorana je bila polna, vzdušje na višku. Ognjevit govornik in zagovornik svojih stališč.
23. januarja 1998 - ob 18.00 smo imeli v gosteh Janka Messnerja. Pred polno poročni dvorani starega rotovža se je z njim pogovarjala mag. Majda Potrata. Moja pripomba – po večeru je bila v Večeru objavljena novička o »klepetu« z Jankom Messnerjem, kar je bila diskreditacija izjemno zanimivega in angažiranega pogovora.
6. marec 2006 - V poročni dvorani starega rotovža na Rotovškem trgu v Mariboru je bil ob 18. uri literarni večer z Jankom Messnerjem. Predstavil je knjigo POEZIJA IN PROZA – skurna in gorša, okrogla in oglata, žlehtna in žlahtna. Večer je vodil in se z avtorjem pogovarjal Marjan Pungartnik.
10. april 2012 - Hommage à Janko Messner - V literarni hiši Maribor je bila ob 18. uri v organizaciji KD Mariborska literarna družba, Kluba koroških Slovencev, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Zveze kulturnih društev Maribor prva prireditev Koroških kulturnih dnevov 2012 literarni večer »Hommage à Janko Messner«. Mag. Majda Potrata je skozi vodilne teme tega avtorja orisala bogastvo njegovega literarnega izraza. Večer sta dopolnili pričevanji Tihomile Dobravc in Janka Malleja, tajnika Slovenske prosvetne zveze iz Celovca.
Moj prispevek k repatriaciji Janka Messnerja je bila tudi, da sem objavil v Locutio pesem Globoko tam doli, ki sem jo izkopal iz ostankov arhiva Dialogov v podstrešni sobi v Unionu, ko sem prišel v službo tja. Ostali so po tem, ko je dvojica Francijev, Zagoričnik in Friškovec z nesposobnostjo zavozila revijo in jo pustila v sirotišnici. V spremnem pismu pesmi pa piše Janko Messner svojemu kolegu iz uredništva z nekaj ironije, da se za njeno objavo odpoveduje honorarju in da naj povprašajo Hermana Vogla na založbi: »kaj je s prevodom dr. Mirka Messnerja: Prežihov Vor. in kmetje. Ne odgovori mi.« No, publikacija, ki je leta 1980. izšla v Celovcu v nemščini, ni v prevodu nikoli ugledala luči pri propadajočih Obzorjih in pri pijanem Voglu in niti kje drugje.
In na koncu – zakaj »moj Janko Messner«. Dolgo sem potreboval, da je Janko Messner sploh stopil v moj svet. Njegova generacija bojevnikov za slovenstvo na Koroškem je bila zame dolgo obremenjena s preteklostjo – predvojnega, vojnega in povojnega nasilja nad manjšino, zaradi česar je bila meja med državama na Koroškem veliko bolj nepropustna kot drugod. Hudič je bil popolnoma črn. Kot da je stal tam Berlinski zid. V svojih redkih mladostnih obiskih Celovca sem ga doživljal kot po malem sovražno mesto. Šele ko sem se srečal s slovenskim »problemom«, z Aleksandrom Vasiljevičem Isačenkom, sem začel dojemati, kako pomembne so v tem prostoru intelektualne pozicije, ki ne gredo samo na narodnostno prisvajanje, na literaturo in folkloro. Sam nacionalni spopad je nesmiseln za obe strani, ne pelje nikamor in iz sebe producira le večna nasprotovanja. So še druge poti, pomembnejše, za katere sta odgovorni tudi zrelost narodnostnih matic. Slovenska katedra na Dunaju, denimo, je pomemben del mozaika, kompetentne slavistike pri nas in tam onstran, nevladne organizacije in društva z obeh strani, Slovenski inštitut, dr. Rajšp, ki so ga Slovenci pognali na cesto. Tako pa se kaže, da je Jorg Haider imel in še ima na strani Slovenije sebi enakovredne idiote.
Pomagal pa mi je do razumevanja tudi Mirko Križman, posebej s študijo o Christini Lavant in potem še s študijo o literaturi na meji, kjer je z literarnega vidika obravnaval tudi nekatere s slovenske strani tako osovražene avtorje, o katerih najraje predvsem molčimo. Pa je javni pogovor o njih še kako pomemben. O vsem se da pogovarjati in edino pogovor pripelje do razreševanja problemov. Nikoli le pogovor politike, ki je ta nasprotja tudi sprožila. Politika je v temelju destruktivna in se ji je dobro izogibati, tudi če si kdaj nadene prijazen obraz.
V tem sem videl tudi vlogo Janka Messnerja. Bil je človek, ki ga ni bilo mogoče udomačiti v neki politični sceni, ni bil izpostava neke politične trdnjave, tudi če je bil komunist, da bi jo zastopal v literarnem življenju, tak je bil, da je jasno povedal svoja stališča in ni bil odvisen od kakšne režimske organizacije, kot je DSP v Sloveniji. Tudi je v Avstriji literarno življenje bolj demokratično kot pri nas, univerz in kulture in nasploh intelektualnega življenja ne obvladuje strankarska politika toliko kot pri nas. Če v Mariboru in tudi v Sloveniji rečeš nepooblaščeno kaj kritičnega na račun nacionalnega totalitarizma, še psi lajajo za tabo, kaj šele režimski zgodovinarji. Če bi kdo v Avstriji rekel, da tamkajšnji slovenski avtorji niso avstrijski, bi ga čudno gledali, pri nas pa so jim še svoji odveč.
Janko Messner je bil moderni intelektualec, ki ni bil last politike. Mislim, da tudi zato ni preveč zanimiv za Slovenijo.
Janko Messner in Maribor - Spominjanja, Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor, 10. oktobra 2022.
KAM PO SMRTI?
Tudi jaz bi hotel priti kdaj v nebesa,
če bi srečal tam samó poštene brate,
takšne brez laži, komolcev in kravate
(da res so tam, mi prišlo ni še na ušesa).
Nikar mi, Ijubi Bog, ne daj v nebesa priti,
če tam naletel bi na svoje denunciante:
na vekov veke ne bi mogel jim uiti,
raje v pekel grem med druge špekulante.
(A ker nihče nič ne ve, kako bo tam, kako pa ne,
revolver v krsto dajte mi, nabitega sevé!)
(junija 2002)
Messnerja sem srečal v življenju petkrat ali šestkrat, trikrat je bil gost na literarnih večerih, ki sem jih organiziral v Mariboru, a ko sem se srečal z njim osebno, sem se pač izgubil pred njegovo skromno veličino.
Bil pa je vedno prisoten v vidnem polju, v kotičku očesa. Pripadal je generaciji, ki so jo označila več kot dramatična dogajanja dvajsetega stoletja in so ustvarila za moje kraje na Koroškem neko tesnobo. Meja z drugim, večinskim delom Koroške je bila osovražena. Ljudje so čeznjo odhajali v izgnanstvo in izseljenstvo. Čeznjo so k nam prihajali ljudje s pečatom tujosti. Eden od takšnih je bil tudi Janko Messner. Na gimnaziji na Ravnah so ga omenjali v poltonu. Zaradi njegove vojne preteklosti, mislim, da je našel na gimnaziji v tedanjem ravnatelju gimnazije Francu Sušniku sorodno dušo. Nikoli nihče ni rekel grde besede o njem, so bili pa zelo previdni, kajti tudi to, da se je po 55. letu vrnil v Avstrijo, je govorilo o tem, da se na Ravnah ni ravno našel, predvsem pa je prišel v nasprotje s službo jugoslovanske državne varnosti. V Koroškem fužinarju je objavil leta 1954 kritični članek »Mladost pred sodiščem«, ki je zagotovo sprožila nelagodnost in jezo – tega pa lokalni veljaki zagotovo niso radi videli. Nisem vedel, da je iz njih govoril strah. Ovaduštva v tenkem provincialnem ozračju je bilo še v šestdesetih letih, ko sem hodil v gimnazijo, obilo in o tem govori nekaj malega tudi pesem, ki sem vam jo prebral. O tem, da je v času iskanja službe delal v Celovcu tudi kot taksist, piše v kratki zgodbi Taksi Lidija Golec (Locutio 112). Nekaj besed o njem sem slišal od Stanka Sušnika, sina Franca Sušnika, ki je bil navkljub neki globoki sramežljivosti najbolj svobodomiseln profesor na gimnaziji v mojem času, vsaj kar zadeva literaturo in z njo povezanimi težavami. Imel je stike z ljudmi onstran meje. Zame gimnazija glede literature ne glede na odlične profesorje ni predstavljala veliko, raje so videli, da imamo zaprte kljune, kot da bi imeli kakšne težave z nami. Bolj sem se vezal za slovenjegraški literarni klub, ki se je po svoje naslanjal na dokaj svobodomiselno umetnostno galerijo. Tako razumem tudi povezovanje z avstrijsko Koroško in z Messnerjem v okviru te otoplitve, kjer med Nikaragvo in Avstrijo ni bilo več razlike, Nikaragva pa je bila Messnerjeva tema. Na neki prireditvi v Slovenj Gradcu h koncu šestdesetih let sem se srečal z njim, a kaj je bilo, se ne spomnim, zbrisalo se je skupaj z mojo Koroško šestdesetih in sedemdesetih let. Živo je vstopil v moj spomin šele z obiski v Mariboru, tak kot je bil, upognjen, kuštravo dolgolas, s šiltovko in ukrivljenim nosom. S tiho duhovitostjo in pikrostjo. Dobro sta se razumela s pokojnim Mirkom Križmanom, ki je v šestdesetih letih za Dialoge prevedel nekaj pesmi. S starejšimi mariborskimi avtorji je bil nekako domač, manj z mlajšimi.
V Slovenski biografiji ga pa ni. V Slovenski l literaturi III mu je Jože Pogačnik dodelil osem vrstic. V Slovenski bibliografiji je prisoten s 76. vnosi, v Cobiss je 285 vpisov in začuda tudi iz revij, ki jih bibliotekarji tako sovražijo. Wikipedija je skromna, Obrazi slovenskih krajin prav tako, v Avstrijskem biografskem leksikonu ga ni, čeprav je dosti naklonjena slovenskim avtorjem v Avstriji. V Nemški biografiji je samo omenjen kot pisatelj in prevajalec. Ob stoletnici rojstva so se mu poklonile Primorske novice. nizozemska Wikipedija mu je zelo naklonjena, na strani dunajske Literarne hiše je zapis o njem. Ni zanimiv za slavistike, ni običajnih diplomskih nalog o njem, ker tudi slavistov to ne zanima, saj od tega nimajo koristi. Skratka, kot trdim, da v Sloveniji ni mrtvejše stvari od mrtvega pesnika. Še posebej, če je neposlušen, kritičen in samosvoj, kar vse je Messner zagotovo bil.
75. leta, ko je v Slovenj Gradcu izšla drobna knjižica, kaj knjižica, zvežčič, Buteljni pa tabu v okrilju literarnega kluba in Odsevov, sem bil zdoma, v vojski. Takrat je zavelo nekaj več vetra med avstrijsko in slovensko Koroško, a mene to ni doseglo. Že s študijem sem se od koroške literarne scene oddaljil, še bolj pa so se oddaljili od mene oni. S Celovcem sem prišel v stik šele ob prihodu na mesto tajnika Zveze kulturnih organizacij Maribor, ko sem obnavljal Koroške kulturne dneve, potem ko jih je sesula občina Maribor, in preko Lutkovnega gledališča Maribor. S Klubom koroških Slovencev smo poskušali vzpostaviti živ stik s koroško kulturo, posebej literaturo in del tega so bili trije obiski Janka Messnerja v Mariboru.
Bil je eden od največjih ljubljencev Tihomile Dobravc, kolikokrat sem slišal njeno nostalgično ljubezensko lamentiranje za njim. No, boste rekli, kdo pa ni bil ljubljenec Tihomile Dobravc, a to je že pretiravanje. Tihomila ga je imela res rada in je vedno spodbujala, da ga povabimo v Maribor. A zdaj se je za Tihomilo izgubila sled. 10. oktobra leta 2020 bi naj bila stara sto let. A je izginila. Zdaj bi imela stodrugi rojstni dan. Slavijo stare trte, slavijo samostojnost, slavijo leta Maribora in druge brezosebnosti in nesmisle, za stoletno Tihomilo Dobravc pa ni hotel slišati nihče. Tak je pač Maribor. Zadnja živa priča nesrečnega plebiscita je bila.
Tole sem pobral iz kronike Locutio:
21. januar 1997 - V poročni dvorani je bil ob 18.00 literarni večer z Jankom Messnerjem ob njegovi 75-letnici. Z njim se je pogovarjala Majda Potrata. Moja pripomba: Dvorana je bila polna, vzdušje na višku. Ognjevit govornik in zagovornik svojih stališč.
23. januarja 1998 - ob 18.00 smo imeli v gosteh Janka Messnerja. Pred polno poročni dvorani starega rotovža se je z njim pogovarjala mag. Majda Potrata. Moja pripomba – po večeru je bila v Večeru objavljena novička o »klepetu« z Jankom Messnerjem, kar je bila diskreditacija izjemno zanimivega in angažiranega pogovora.
6. marec 2006 - V poročni dvorani starega rotovža na Rotovškem trgu v Mariboru je bil ob 18. uri literarni večer z Jankom Messnerjem. Predstavil je knjigo POEZIJA IN PROZA – skurna in gorša, okrogla in oglata, žlehtna in žlahtna. Večer je vodil in se z avtorjem pogovarjal Marjan Pungartnik.
10. april 2012 - Hommage à Janko Messner - V literarni hiši Maribor je bila ob 18. uri v organizaciji KD Mariborska literarna družba, Kluba koroških Slovencev, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Zveze kulturnih društev Maribor prva prireditev Koroških kulturnih dnevov 2012 literarni večer »Hommage à Janko Messner«. Mag. Majda Potrata je skozi vodilne teme tega avtorja orisala bogastvo njegovega literarnega izraza. Večer sta dopolnili pričevanji Tihomile Dobravc in Janka Malleja, tajnika Slovenske prosvetne zveze iz Celovca.
Moj prispevek k repatriaciji Janka Messnerja je bila tudi, da sem objavil v Locutio pesem Globoko tam doli, ki sem jo izkopal iz ostankov arhiva Dialogov v podstrešni sobi v Unionu, ko sem prišel v službo tja. Ostali so po tem, ko je dvojica Francijev, Zagoričnik in Friškovec z nesposobnostjo zavozila revijo in jo pustila v sirotišnici. V spremnem pismu pesmi pa piše Janko Messner svojemu kolegu iz uredništva z nekaj ironije, da se za njeno objavo odpoveduje honorarju in da naj povprašajo Hermana Vogla na založbi: »kaj je s prevodom dr. Mirka Messnerja: Prežihov Vor. in kmetje. Ne odgovori mi.« No, publikacija, ki je leta 1980. izšla v Celovcu v nemščini, ni v prevodu nikoli ugledala luči pri propadajočih Obzorjih in pri pijanem Voglu in niti kje drugje.
In na koncu – zakaj »moj Janko Messner«. Dolgo sem potreboval, da je Janko Messner sploh stopil v moj svet. Njegova generacija bojevnikov za slovenstvo na Koroškem je bila zame dolgo obremenjena s preteklostjo – predvojnega, vojnega in povojnega nasilja nad manjšino, zaradi česar je bila meja med državama na Koroškem veliko bolj nepropustna kot drugod. Hudič je bil popolnoma črn. Kot da je stal tam Berlinski zid. V svojih redkih mladostnih obiskih Celovca sem ga doživljal kot po malem sovražno mesto. Šele ko sem se srečal s slovenskim »problemom«, z Aleksandrom Vasiljevičem Isačenkom, sem začel dojemati, kako pomembne so v tem prostoru intelektualne pozicije, ki ne gredo samo na narodnostno prisvajanje, na literaturo in folkloro. Sam nacionalni spopad je nesmiseln za obe strani, ne pelje nikamor in iz sebe producira le večna nasprotovanja. So še druge poti, pomembnejše, za katere sta odgovorni tudi zrelost narodnostnih matic. Slovenska katedra na Dunaju, denimo, je pomemben del mozaika, kompetentne slavistike pri nas in tam onstran, nevladne organizacije in društva z obeh strani, Slovenski inštitut, dr. Rajšp, ki so ga Slovenci pognali na cesto. Tako pa se kaže, da je Jorg Haider imel in še ima na strani Slovenije sebi enakovredne idiote.
Pomagal pa mi je do razumevanja tudi Mirko Križman, posebej s študijo o Christini Lavant in potem še s študijo o literaturi na meji, kjer je z literarnega vidika obravnaval tudi nekatere s slovenske strani tako osovražene avtorje, o katerih najraje predvsem molčimo. Pa je javni pogovor o njih še kako pomemben. O vsem se da pogovarjati in edino pogovor pripelje do razreševanja problemov. Nikoli le pogovor politike, ki je ta nasprotja tudi sprožila. Politika je v temelju destruktivna in se ji je dobro izogibati, tudi če si kdaj nadene prijazen obraz.
V tem sem videl tudi vlogo Janka Messnerja. Bil je človek, ki ga ni bilo mogoče udomačiti v neki politični sceni, ni bil izpostava neke politične trdnjave, tudi če je bil komunist, da bi jo zastopal v literarnem življenju, tak je bil, da je jasno povedal svoja stališča in ni bil odvisen od kakšne režimske organizacije, kot je DSP v Sloveniji. Tudi je v Avstriji literarno življenje bolj demokratično kot pri nas, univerz in kulture in nasploh intelektualnega življenja ne obvladuje strankarska politika toliko kot pri nas. Če v Mariboru in tudi v Sloveniji rečeš nepooblaščeno kaj kritičnega na račun nacionalnega totalitarizma, še psi lajajo za tabo, kaj šele režimski zgodovinarji. Če bi kdo v Avstriji rekel, da tamkajšnji slovenski avtorji niso avstrijski, bi ga čudno gledali, pri nas pa so jim še svoji odveč.
Janko Messner je bil moderni intelektualec, ki ni bil last politike. Mislim, da tudi zato ni preveč zanimiv za Slovenijo.
Janko Messner in Maribor - Spominjanja, Glazerjeva dvorana Univerzitetne knjižnice Maribor, 10. oktobra 2022.
