Ko bi mi kdo rekel pred petindvajsetimi leti (in nekaj več), ko se je začela oblikovati revija Locutio, da bom prišel do 100. številke, bi se najbrž nasmejal. A se je zgodilo. Revija se je rodila sredi generacije, ki je obljubljala, da bo postala v Mariboru vodilna. A to se ni zgodilo, morda tudi zato, ker je v njej prevladal individualizem pričakovanje, da se bo iz tega rodila revija z bogato občinsko/državno podporo, ki bo omogočila prihodke skupini avtorjev – tako kot se to dela pri drugih revijah. To videt, po Prešernu, sem se odločil za alternativno pot. Vzel sem stvari v roke in napravil nekaj, kar je bilo v tudi takratnih svetovnih razsežnostih nekaj novega – napravil sem on-line, kot se je reklo, internetno revijo. Sprva je bilo tudi njeno ime nekaj novega.
Za sabo imamo sto številk, s katerimi je povezanih okrog tisoč petsto avtorjev in v katerih je objavljenih okrog tri tisoč dvesto prispevkov. To seveda ni nobena pretresljiva številka za velike revije, za nas pa je. A potrebno je vedeti, kaj je objavljeno. Začeli smo kot skupinska revija, ki je precej zvesto dokumentirala literaturo v začetku devetdesetih let. Dokumentirala je tudi avtorje, ki bi sicer izginili v pozabo. Del dokumentacije se nanaša na literarno dogajanje, ki ga nihče drug ni zapisal, a je bil pomemben del mariborskega literarnega življenja.
Kot urednik sem revijo poskušal držati v vodah, ki niso elitistične in ne skupinske – vsaka skupina zase je elita in to mi je bilo nadvse mrzko. A nekaj ljudi med slovenskimi avtorji je še takšnih, ki jim ni do uvrščanja v elite, nekaj ljudi je tudi takih, ki hočejo sodelovati, nekaj celo takšnih, ki se ne menijo za plačilo. Nekaj ljudi spoštuje delo. To so bili osnova za nastanek in rast revije.
Na kaj sem ponosen? Našel sem dobro ime za revijo, ki se je potem ujelo in postalo znamenje dobre popotnice v svet. Na to, da smo bili prvi, da sem bil prvi, in to ne le pri oblikovanju internetne revije. Marsikaj smo napravili prvič. Prvič objavili vrsto avtorjev, mlajših in starejših. Prvič smo objavili prevode številnih avtorjev in na nek način udomačili. Raziskovali smo. Napotili smo se k slovenski diaspori in jo začeli objavljati kot sestavni del slovenske literature. Obdelali smo gesla avtorjev in jim ponudili širšo dostopnost. Nismo postali »portal«.
Danes ni težko najeti prostor na serverju in odpreti svojo revijo. Uredništvo kaj kmalu ugotovi, koliko volje je potrebno, da se obdrži, koliko dela je potrebno v to vložiti. In to je izziv. Na to ni pripravljen niti knjižnični sistem, ki ni sposoben »požreti« niti revij, kaj šele internetne revije. Na to ni pripravljen niti Cobiss, ki ga tepe zastarela koncepcija – namesto da bi služil predvsem za informiranje o virih.
Kako bo šlo naprej? Ne vem. Ne da sem nezadovoljen s sedanjo obliko, a najbrž bo treba revijo preoblikovati in jo napraviti še bolj funkcionalno, še bolj pregledno, kar je seveda odvisno od našega največjega podpornika, MV d.o.o. iz Postojne in gospoda Eda Milavca. A tudi vsebinsko se revijo še da razširiti. No, videli bomo.
Ko bi mi kdo rekel pred petindvajsetimi leti (in nekaj več), ko se je začela oblikovati revija Locutio, da bom prišel do 100. številke, bi se najbrž nasmejal. A se je zgodilo. Revija se je rodila sredi generacije, ki je obljubljala, da bo postala v Mariboru vodilna. A to se ni zgodilo, morda tudi zato, ker je v njej prevladal individualizem pričakovanje, da se bo iz tega rodila revija z bogato občinsko/državno podporo, ki bo omogočila prihodke skupini avtorjev – tako kot se to dela pri drugih revijah. To videt, po Prešernu, sem se odločil za alternativno pot. Vzel sem stvari v roke in napravil nekaj, kar je bilo v tudi takratnih svetovnih razsežnostih nekaj novega – napravil sem on-line, kot se je reklo, internetno revijo. Sprva je bilo tudi njeno ime nekaj novega.
Za sabo imamo sto številk, s katerimi je povezanih okrog tisoč petsto avtorjev in v katerih je objavljenih okrog tri tisoč dvesto prispevkov. To seveda ni nobena pretresljiva številka za velike revije, za nas pa je. A potrebno je vedeti, kaj je objavljeno. Začeli smo kot skupinska revija, ki je precej zvesto dokumentirala literaturo v začetku devetdesetih let. Dokumentirala je tudi avtorje, ki bi sicer izginili v pozabo. Del dokumentacije se nanaša na literarno dogajanje, ki ga nihče drug ni zapisal, a je bil pomemben del mariborskega literarnega življenja.
Kot urednik sem revijo poskušal držati v vodah, ki niso elitistične in ne skupinske – vsaka skupina zase je elita in to mi je bilo nadvse mrzko. A nekaj ljudi med slovenskimi avtorji je še takšnih, ki jim ni do uvrščanja v elite, nekaj ljudi je tudi takih, ki hočejo sodelovati, nekaj celo takšnih, ki se ne menijo za plačilo. Nekaj ljudi spoštuje delo. To so bili osnova za nastanek in rast revije.
Na kaj sem ponosen? Našel sem dobro ime za revijo, ki se je potem ujelo in postalo znamenje dobre popotnice v svet. Na to, da smo bili prvi, da sem bil prvi, in to ne le pri oblikovanju internetne revije. Marsikaj smo napravili prvič. Prvič objavili vrsto avtorjev, mlajših in starejših. Prvič smo objavili prevode številnih avtorjev in na nek način udomačili. Raziskovali smo. Napotili smo se k slovenski diaspori in jo začeli objavljati kot sestavni del slovenske literature. Obdelali smo gesla avtorjev in jim ponudili širšo dostopnost. Nismo postali »portal«.
Danes ni težko najeti prostor na serverju in odpreti svojo revijo. Uredništvo kaj kmalu ugotovi, koliko volje je potrebno, da se obdrži, koliko dela je potrebno v to vložiti. In to je izziv. Na to ni pripravljen niti knjižnični sistem, ki ni sposoben »požreti« niti revij, kaj šele internetne revije. Na to ni pripravljen niti Cobiss, ki ga tepe zastarela koncepcija – namesto da bi služil predvsem za informiranje o virih.
Kako bo šlo naprej? Ne vem. Ne da sem nezadovoljen s sedanjo obliko, a najbrž bo treba revijo preoblikovati in jo napraviti še bolj funkcionalno, še bolj pregledno, kar je seveda odvisno od našega največjega podpornika, MV d.o.o. iz Postojne in gospoda Eda Milavca. A tudi vsebinsko se revijo še da razširiti. No, videli bomo.
