Drugič stopamo iz negotovega niča nastajanja. Premišljujem, kaj prinašamo. Prva številka je bila res preizkusna — kar nekajkrat sem spreminjal obliko, nekajkrat rubrike, a tisto, kar je na koncu ostalo, so predvsem besedila. Oblikovalske možnosti domačih strani so res velike, tako da včasih človek pozabi na preprosta in temeljna pravila preglednosti, dostopnosti in podobno. Ne sme jih biti preveč in ne premalo. Zdaj že vem — v bistvu je bralcev literature na internetu malo, saj se je še vedno drži papir. To niti ni čudno. Saj je nekaj takih, ki delajo z njim, se pravi, niso povsem pasivni spremljevalci, a vendar se v »literarnem« internetu dogaja malo. V glavnem so zanesenjaki in zasebniki, inštitucije pa spijo. Opazil sem, da ljubljanska Filozofska fakulteta zbira literarna besedila za internet, kar je častna izjema. Bibliotekarji so v prednosti — kot posredniki so znali iztržiti od države sredstva za svoje sisteme in vsaj tam je mogoče dobiti po fragmentih več podatkov o produkciji.
Kaj v literaturi sploh lahko imamo od interneta? Dostop do besedil, to že. (Morda je treba premisliti, če jih res lahko dobimo »kar tako«, kakor dobimo v knjižnici knjigo, ne da bi za to plačali avtorske dajatve.) Pred kratkim sem hotel kupiti (mislim, da sem to našel na XOOM) 5000 knjig na CD za kakšnih 40 dolarjev. Lahko se zahvalim kreditni kartici, ki me je zapletel v čudno mrežo brezkončnih potrjevanj, da iz tega na koncu nič ni bilo. Tako niti ne vem, kakšna je stvar videti. Drugo, kar je tudi pomembno, je dejstvo, da moramo besedila za dostopnost spraviti v računalniško obliko. To pomeni, tudi če stvar nima veliko odziva, objavljati. Z druge strani besedila namreč na bralca, uporabnika, zre avtor. Glede na naravo računalniške informacije, da imamo lahko vse na dosegu roke, postaja objavljanje nekoliko bolj brezčasno, kakor je bilo s knjigami in revijami.
Bo nastala nova »internet« literatura, kakor se o tem že govori? Zagotovo ne — le vrata se bodo odprla na široko in v nas bo butnilo več literature, če bomo to hoteli. Lahko se igramo in zapletamo besedila, tako kakor so zapletene strani na internetu, vendar literatura ostaja literatura. Čar je pravzaprav v tem, da ni več toliko posrednikov, kot je bilo prej, da se brišeta časovna in krajevna distanca. Naenkrat staroegipčanska lirika ni več stara nekaj tisočletij, ampak obstaja tukaj, istočasno z najnovejšo. Vse jasneje je, da ekskluzivizem kar kopni in da gre za velik povratek literature k sebi.
Drugič stopamo iz negotovega niča nastajanja. Premišljujem, kaj prinašamo. Prva številka je bila res preizkusna — kar nekajkrat sem spreminjal obliko, nekajkrat rubrike, a tisto, kar je na koncu ostalo, so predvsem besedila. Oblikovalske možnosti domačih strani so res velike, tako da včasih človek pozabi na preprosta in temeljna pravila preglednosti, dostopnosti in podobno. Ne sme jih biti preveč in ne premalo. Zdaj že vem — v bistvu je bralcev literature na internetu malo, saj se je še vedno drži papir. To niti ni čudno. Saj je nekaj takih, ki delajo z njim, se pravi, niso povsem pasivni spremljevalci, a vendar se v »literarnem« internetu dogaja malo. V glavnem so zanesenjaki in zasebniki, inštitucije pa spijo. Opazil sem, da ljubljanska Filozofska fakulteta zbira literarna besedila za internet, kar je častna izjema. Bibliotekarji so v prednosti — kot posredniki so znali iztržiti od države sredstva za svoje sisteme in vsaj tam je mogoče dobiti po fragmentih več podatkov o produkciji.
Kaj v literaturi sploh lahko imamo od interneta? Dostop do besedil, to že. (Morda je treba premisliti, če jih res lahko dobimo »kar tako«, kakor dobimo v knjižnici knjigo, ne da bi za to plačali avtorske dajatve.) Pred kratkim sem hotel kupiti (mislim, da sem to našel na XOOM) 5000 knjig na CD za kakšnih 40 dolarjev. Lahko se zahvalim kreditni kartici, ki me je zapletel v čudno mrežo brezkončnih potrjevanj, da iz tega na koncu nič ni bilo. Tako niti ne vem, kakšna je stvar videti. Drugo, kar je tudi pomembno, je dejstvo, da moramo besedila za dostopnost spraviti v računalniško obliko. To pomeni, tudi če stvar nima veliko odziva, objavljati. Z druge strani besedila namreč na bralca, uporabnika, zre avtor. Glede na naravo računalniške informacije, da imamo lahko vse na dosegu roke, postaja objavljanje nekoliko bolj brezčasno, kakor je bilo s knjigami in revijami.
Bo nastala nova »internet« literatura, kakor se o tem že govori? Zagotovo ne — le vrata se bodo odprla na široko in v nas bo butnilo več literature, če bomo to hoteli. Lahko se igramo in zapletamo besedila, tako kakor so zapletene strani na internetu, vendar literatura ostaja literatura. Čar je pravzaprav v tem, da ni več toliko posrednikov, kot je bilo prej, da se brišeta časovna in krajevna distanca. Naenkrat staroegipčanska lirika ni več stara nekaj tisočletij, ampak obstaja tukaj, istočasno z najnovejšo. Vse jasneje je, da ekskluzivizem kar kopni in da gre za velik povratek literature k sebi.
