Dušana Barana (Dušan-Edvard Baran, * 22. julija 1924, Maribor – † 19. april 1984, Maribor, po narodnosti Čeh) sem spoznal leta 1981, ko smo šli na pobudo in posredovanje Barana in Toneta Partliča napravit intervju s tedaj vzhajajočo literarno zvezdo, češkim pisateljem in izgnancem Milanom Kundero. Srečali smo se v Zagrebu v Interkontinentalu. Pred razgovorom sem se le bežno spoznal z njim. Intervju sem vodil v glavnem jaz, ki sem dokaj nespretno nekajkrat sprožil magnetofon, tako da je Kundera nezaupljivo vprašal, če sem res novinar. Še nekaj znakov tisti večer je kazalo, da je bil Kundera zelo previden, ko je šlo za odgovore in stike z ljudmi. Dotlej so v Baranovem prevodu izšli Smešne ljubezni, Valček za slovo in Življenje je drugje. Njegovo delo je poznal zelo dobro Dušan Baran, ki pa se je v razgovor vpletel le sem in tja. Milan Kundera se je mudil v Zagrebu zaradi snemanja filma Visoka napetost (režiser je bil Vlajko Bulajić, vendar je po pripovedovanju Barana Kundera opustil sodelovanje z njim, ker je bil Bulajić po Kunderovem mnenju »navaden vol«). Zanimivo je, da je po vojni izgradnjo elektrarne Mariborski otok, kjer se je dogajal film, vodil Dušanov oče Franjo Baran.
Tisti večer smo v Zagrebu v Teatru ITD videl lepo predstavo Jakoba in njegovega gospodarja. Ko so igralci izvedeli, da je med publiko avtor, Milan Kundera, je predstava preprosto poletela in je avtorja močno navdušila. Tako smo bili tudi mi deležni malo bolj neformalnega odnosa. Njegova žena, Vera Kunderova, znana napovedovalka z brnske televizije, je nekaj več govorila z mojo ženo, ki je ves večer prevajala. Tako sva pravzaprav tudi prišla k temu intervjuju, čeprav se je izkazalo, da sem bil potem novinar jaz.
Intervju je izšel v mariborskih Dialogih. Podpisal sem se kot avtor, ker sem ga dejansko potem tudi napisal po magnetofonskem zapisu, prevod pa mi je pomagala napraviti soproga. Dotlej se namreč nisem toliko naučil češčine, da bi brez težav prevajal. S soprogo sva dotlej govorila doma srbsko-hrvaško. Z druge strani se ni hotela podpisati prevoda kot, ker se je bala posledic. Takrat je morala za obisk svojega doma dobiti od ambasade posebno dovoljenje in se je zato bala, da s kakšno zamero ne bi ostala brez njega. To se je njeni kolegici na Švedskem zgodilo in nekaj let ni mogla domov, niti na pogreb svoje matere ne.
Po zagrebškem razgovoru se je začelo spletati nekakšno zaupanje med Dušanom in nama – sprva med Evo, ki je v njem odkrila vir disidentske literature, in njim. Tudi pri tem je morala biti previdna, saj se je lahko razvedelo, da si bil kakorkoli vpleten v stike s češko emigracijo. Za takšne stvari se ni zanimala le češka policija, ampak tudi naša, kakor sem lahko videl skozi svoje izkušnje ob tem, ko so nama v stanovanju nastavili prisluškovalno napravo.
Takrat sem delal v uredniški skupini Dialogov, ki sta jo vodila Borko de Corti in Andrej Brvar. Baran je pričakoval, da bo lahko pri reviji sodeloval, vendar so se njegova pričakovanja kmalu izjalovila. Češka literatura je bila ob strani, Kundera kot nov avtor prav tako, tako da je nekdo iz uredništva njegovo ponudbo, kjer je bilo veliko veliko dobrih stvari, preprosto zavrnil. Spomnim se samo tega, kako je z jezo govoril o tej zavrnitvi. Realiziral je, sicer za mizerni honorar, le Intimni dnevnik Karla Hyneka Macha, ki ga je prevedel prvič skoraj v celoti. V njem ga je močno zabaval nekoliko ciničen Machov odnos do slovanstva, predvsem pa stavek v dnevniku, da so Štajerci »duševni in telesni pohabljenci«.
Takrat je bil Baran svobodnjak. Prvič sem ga obiskal na njegovem stanovanju zaradi nečesa v zvezi z Dialogi. Živel je na Heroja Tomšiča 4, mislim da v osmem nadstropju. Stanovanje je bilo dvoinpolsobno, precej tesno in zapleteno, polno knjig in različnih predmetov. Šele pozneje sem zvedel, da je večino knjig podedoval po teti Mari (Teply), po kateri je ostal v stanovanju, ona pa jih je podedovala po možu Bogu. Z njim je živela tudi mama, ki je najprej nisem srečeval, potem pa se je kar krepko vpletla v vse, kar naju je z Baranom povezovalo. Njegova delovna sobica je gledala na občinske strehe. Od tal do stropa je bila obložena s knjigami, od katerih je bilo kar precej čeških, veliko je bilo emigrantske literature, precej pa tudi zapiskov. Po njegovi smrti so knjige odnesli v Študijsko knjižnico Maribor in med njimi tudi nekaj najinih, ki sva mu jih posodila.
Takrat sem bil v neki fazi odprtega komunizma, kar ga je precej razburjalo, kajti bil je zelo odprt proti-komunist a ne cenen in ne ideološki. Tako sva lepe ure preživela v debatah, v glavnem literarnih. Nikoli se ni pozabil znesti nad Dialogi, ki pa sem jih začel potem urejevati jaz in sem mu lahko zagotovil objave in honorarje, čeprav ne za dolgo. Dostikrat me je poskusil malo strezniti, a nikoli nasilno. Zelo rad se je eksplozivno smejal in pri ocenah ni veliko izbiral besed.
Iz teh pogovorov se mi je spletla o njem nekoliko skrivnostna podoba. Le stežka, s pazljivim odbiranjem tega, kar mi je pravila pozneje njegova mati, in šele z vpogledom v njegovo zapuščino, ki mi jo je prepustila Jelka Cimerman, sem lahko rekonstruiral njegovo življenje. Pri tem mi je pomagala druga žena njegovega očeta, znana mariborska knjižničarka Ivanka Baran. Kolikor sem lahko sklepal, sta se starša spoznala v Pragi, kjer je oče študiral za gradbenega inženirja. Materi je zgodaj umrla mama in ko se je poročil oče, je šla živet k teti, pri kateri je stanoval Franjo Baran. Mati, Ninka Baran, je dosti pripovedovala o svojih starših, ki so imeli velika posestva v Břežanih pri Pragi. Omenjala je dedov priimek Zwolski (poljsko) in vas Zvole. Govorila je, da je bil oče dobavitelj K.u.K. dvora in da se je pri njih doma dostikrat mudil praški nadškof. Stanovali so na Hradčanih, blizu Lorete. Ninkin oče je Franju Baranu zagotovil dobro plačano službo v Pragi (okrog 6000 kron), vendar sta odšla v Slovenijo, najprej v Ljubljano in potem v Maribor, kjer je delal kot gradbeni inženir in je med drugim po vojni vodil izgradnjo elektrarne Mariborski otok. Stanovali so v Czeikejevi personali na Smetanovi. Dušan – Edvard je bil njun edini otrok. Hodil je v francoski vrtec in se je kmalu poleg češčine, nemščine in slovenščine naučil še francosko. Bil je posebno ponosen na svojo klasično izobrazbo. Poleg teh treh jezikov je znal še srbsko-hrvaško, italijansko, poljsko, rusko, grško, latinsko in menda tudi hebrejsko.
V Mariboru so Baranovi spadali v višji sloj in so se družili z zdravniki, pravniki. Mati je govorila o Maistrovih negativno, ker je njihova oblast onemogočila Haasove, družino druge Titove žene, ki so bili socialdemokrati (in Židje). Videti je bilo, da je šlo za nasprotja med staro in jaro gospodo, kamor je gotovo spadal tudi Maister.
Po materinih besedah je bil čudežni otrok. Končal je nižjo klasično gimnazijo in potem odšel študirat v Italijo (mislim, da v Firence). O tem obdobju sem zvedel le to, da je ob koncu pomagal reševati internirance z Elbe. On in pa njegova mati sta o tem pripovedovala močno dramatično – kako so Nemci bombardirali ladje z interniranci in da je pri tem tvegal glavo. Po vojni se je zgodilo nekaj skrivnostnega - na ulici so napadli in pretepli mamo Ninko, nekdo pa mi je pripovedoval, da so to bili Dušanovi sošolci. O vojnih dogajanjih je Dušan govoril precej skrivnostno, ni pa maral Miha Marinka, s katerim je bil v sporu, vedel je za anekdote z Mitjem Ribičičem. Zelo dobro je poznal politične razmere v Sloveniji po vojni. Govoril je, da bodo šele odkrili njegovo vlogo in da so ga v zgodovinskih zapisih o koncu vojne zamolčali.
Po vojni je Dušan odšel v Prago zaradi prihoda komunistov na oblast v Jugoslaviji. V petdesetih letih je delal kot knjižničar v Pragi (univerzitetna knjižnica). Za njim je prišla iz Slovenije njegova mati, on pa je pred njo, kakor sem videl kasneje, pobegnil v Karlove Vare. Ko mu je sledila, je kmalu je pobegnil od tam nazaj v Prago. Videti je, da se je potem znova preselila za njim v Prago, od koder je potem on emigriral v Slovenijo leta 1968. Okrog te emigracije je bilo kar nekaj zgodb, šlo pa je za to, da je na Jadranu vodil snemanje nekakšnega filma o potapljanju in podvodnih najdbah.
Najprej je živel v Ljubljani in se zaposlil na Inex-Adriji, kjer je delal kot vodič in tudi sicer je veliko potoval. Videl sem veliko razglednic iz najrazličnejših koncev sveta, ki jih je pošiljal Mari Teply, ta ga je imela po vsem sodeč zelo rada in ga je ščitila pred materjo. Enainsedemdesetega leta se je mati upokojila in je prišla za njim v Ljubljano, kjer je stanoval na Rašiški ulici. Dušana so vrgli iz službe, ker je (po materinem pripovedovanju, najbrž pa je bila to njena spletka) baje hotel dokazati nekakšno krajo. Kasneje so ga neznanci omamili, pretepli in mu ukradli potne listine. Od Dušana sem zvedel, da je ravno takrat hotel oditi v Nemčijo, da bi dokončal doktorat o baroku. Njegova družina je namreč bila povezana tudi z nemško plemiško družino Freisleben in imel je možnost končati doktorat brez dokončane fakultete. V Pragi je napravil, tako je videti iz delovne knjižice, nekakšen »višji tečaj imp.«. Videl sem dokument, po katerem so Dušana na IAA rehabilitirali in mu ponudili, da ga sprejmejo nazaj v službo, vendar se ni vrnil k njim. Mater je dal v kamniški dom za ostarele, sam pa je odšel živet v Veržej, kjer je predvsem prevajal in pisal, na kraj ga je kasneje vezal še posebej spomin na tamkajšnjega mesarja. Mati je kmalu prišla za njim, on pa je odšel živet k Mari Teply, ko ji je umrl mož, s katero se Ninka Baran ni marala in je bil zato varen pred njo. Po Marini smrti se je naselila pri njem.
V času, ko je bival v Sloveniji, je vzpostavil stike s češko kulturno in literarno emigracijo, o čemer priča korespondenca – s Pelikanom, Škvoreckim, Liehmom, Kunderom, s Publishers 68, z revijo Listy, prevajal je češke avtorje, zanj pa je Kundera rekel, da je njegov najboljši prevajalec in je tudi upošteval njegove sugestije glede pisanja. Sodeloval je z njim pri sarajevski izdaji (Veselin Masleša, ki jo je takrat vodil mladi urednik Mile Pešorda) njegovih izbranih del, sicer pa je prevedel v slovenščino ob prej omenjenih knjigah še drami Burka (Ptákovina) in Jakob in njegov gospodar. Besedo je imel tudi pri malem škandalu, ko je Kundera prepovedal izvajanje predstave Burka (Ptákovina) v Primorskem dramskem gledališču.
Umrl je zaradi perforacije želodčnega čira. Najprej so ga pokopali v družinskem grobu na ljubljanskih Žalah, potem pa ga je mati dala prekopati in je sedaj pokopan na pobreškem pokopališču v Mariboru skupaj z njo.
Besedilo je del mojega obsežnejšega besedila o tem nadvse dragocenem prevajalcu. Sprva sem ga napisal za neko mariborsko institucijo, a so mi ga vrnili, češ da je preveč osebno.
Ob stoletnici rojstva in štiridesetletnici smrti
Dušana Barana (Dušan-Edvard Baran, * 22. julija 1924, Maribor – † 19. april 1984, Maribor, po narodnosti Čeh) sem spoznal leta 1981, ko smo šli na pobudo in posredovanje Barana in Toneta Partliča napravit intervju s tedaj vzhajajočo literarno zvezdo, češkim pisateljem in izgnancem Milanom Kundero. Srečali smo se v Zagrebu v Interkontinentalu. Pred razgovorom sem se le bežno spoznal z njim. Intervju sem vodil v glavnem jaz, ki sem dokaj nespretno nekajkrat sprožil magnetofon, tako da je Kundera nezaupljivo vprašal, če sem res novinar. Še nekaj znakov tisti večer je kazalo, da je bil Kundera zelo previden, ko je šlo za odgovore in stike z ljudmi. Dotlej so v Baranovem prevodu izšli Smešne ljubezni, Valček za slovo in Življenje je drugje. Njegovo delo je poznal zelo dobro Dušan Baran, ki pa se je v razgovor vpletel le sem in tja. Milan Kundera se je mudil v Zagrebu zaradi snemanja filma Visoka napetost (režiser je bil Vlajko Bulajić, vendar je po pripovedovanju Barana Kundera opustil sodelovanje z njim, ker je bil Bulajić po Kunderovem mnenju »navaden vol«). Zanimivo je, da je po vojni izgradnjo elektrarne Mariborski otok, kjer se je dogajal film, vodil Dušanov oče Franjo Baran.
Tisti večer smo v Zagrebu v Teatru ITD videl lepo predstavo Jakoba in njegovega gospodarja. Ko so igralci izvedeli, da je med publiko avtor, Milan Kundera, je predstava preprosto poletela in je avtorja močno navdušila. Tako smo bili tudi mi deležni malo bolj neformalnega odnosa. Njegova žena, Vera Kunderova, znana napovedovalka z brnske televizije, je nekaj več govorila z mojo ženo, ki je ves večer prevajala. Tako sva pravzaprav tudi prišla k temu intervjuju, čeprav se je izkazalo, da sem bil potem novinar jaz.
Intervju je izšel v mariborskih Dialogih. Podpisal sem se kot avtor, ker sem ga dejansko potem tudi napisal po magnetofonskem zapisu, prevod pa mi je pomagala napraviti soproga. Dotlej se namreč nisem toliko naučil češčine, da bi brez težav prevajal. S soprogo sva dotlej govorila doma srbsko-hrvaško. Z druge strani se ni hotela podpisati prevoda kot, ker se je bala posledic. Takrat je morala za obisk svojega doma dobiti od ambasade posebno dovoljenje in se je zato bala, da s kakšno zamero ne bi ostala brez njega. To se je njeni kolegici na Švedskem zgodilo in nekaj let ni mogla domov, niti na pogreb svoje matere ne.
Po zagrebškem razgovoru se je začelo spletati nekakšno zaupanje med Dušanom in nama – sprva med Evo, ki je v njem odkrila vir disidentske literature, in njim. Tudi pri tem je morala biti previdna, saj se je lahko razvedelo, da si bil kakorkoli vpleten v stike s češko emigracijo. Za takšne stvari se ni zanimala le češka policija, ampak tudi naša, kakor sem lahko videl skozi svoje izkušnje ob tem, ko so nama v stanovanju nastavili prisluškovalno napravo.
Takrat sem delal v uredniški skupini Dialogov, ki sta jo vodila Borko de Corti in Andrej Brvar. Baran je pričakoval, da bo lahko pri reviji sodeloval, vendar so se njegova pričakovanja kmalu izjalovila. Češka literatura je bila ob strani, Kundera kot nov avtor prav tako, tako da je nekdo iz uredništva njegovo ponudbo, kjer je bilo veliko veliko dobrih stvari, preprosto zavrnil. Spomnim se samo tega, kako je z jezo govoril o tej zavrnitvi. Realiziral je, sicer za mizerni honorar, le Intimni dnevnik Karla Hyneka Macha, ki ga je prevedel prvič skoraj v celoti. V njem ga je močno zabaval nekoliko ciničen Machov odnos do slovanstva, predvsem pa stavek v dnevniku, da so Štajerci »duševni in telesni pohabljenci«.
Takrat je bil Baran svobodnjak. Prvič sem ga obiskal na njegovem stanovanju zaradi nečesa v zvezi z Dialogi. Živel je na Heroja Tomšiča 4, mislim da v osmem nadstropju. Stanovanje je bilo dvoinpolsobno, precej tesno in zapleteno, polno knjig in različnih predmetov. Šele pozneje sem zvedel, da je večino knjig podedoval po teti Mari (Teply), po kateri je ostal v stanovanju, ona pa jih je podedovala po možu Bogu. Z njim je živela tudi mama, ki je najprej nisem srečeval, potem pa se je kar krepko vpletla v vse, kar naju je z Baranom povezovalo. Njegova delovna sobica je gledala na občinske strehe. Od tal do stropa je bila obložena s knjigami, od katerih je bilo kar precej čeških, veliko je bilo emigrantske literature, precej pa tudi zapiskov. Po njegovi smrti so knjige odnesli v Študijsko knjižnico Maribor in med njimi tudi nekaj najinih, ki sva mu jih posodila.
Takrat sem bil v neki fazi odprtega komunizma, kar ga je precej razburjalo, kajti bil je zelo odprt proti-komunist a ne cenen in ne ideološki. Tako sva lepe ure preživela v debatah, v glavnem literarnih. Nikoli se ni pozabil znesti nad Dialogi, ki pa sem jih začel potem urejevati jaz in sem mu lahko zagotovil objave in honorarje, čeprav ne za dolgo. Dostikrat me je poskusil malo strezniti, a nikoli nasilno. Zelo rad se je eksplozivno smejal in pri ocenah ni veliko izbiral besed.
Iz teh pogovorov se mi je spletla o njem nekoliko skrivnostna podoba. Le stežka, s pazljivim odbiranjem tega, kar mi je pravila pozneje njegova mati, in šele z vpogledom v njegovo zapuščino, ki mi jo je prepustila Jelka Cimerman, sem lahko rekonstruiral njegovo življenje. Pri tem mi je pomagala druga žena njegovega očeta, znana mariborska knjižničarka Ivanka Baran. Kolikor sem lahko sklepal, sta se starša spoznala v Pragi, kjer je oče študiral za gradbenega inženirja. Materi je zgodaj umrla mama in ko se je poročil oče, je šla živet k teti, pri kateri je stanoval Franjo Baran. Mati, Ninka Baran, je dosti pripovedovala o svojih starših, ki so imeli velika posestva v Břežanih pri Pragi. Omenjala je dedov priimek Zwolski (poljsko) in vas Zvole. Govorila je, da je bil oče dobavitelj K.u.K. dvora in da se je pri njih doma dostikrat mudil praški nadškof. Stanovali so na Hradčanih, blizu Lorete. Ninkin oče je Franju Baranu zagotovil dobro plačano službo v Pragi (okrog 6000 kron), vendar sta odšla v Slovenijo, najprej v Ljubljano in potem v Maribor, kjer je delal kot gradbeni inženir in je med drugim po vojni vodil izgradnjo elektrarne Mariborski otok. Stanovali so v Czeikejevi personali na Smetanovi. Dušan – Edvard je bil njun edini otrok. Hodil je v francoski vrtec in se je kmalu poleg češčine, nemščine in slovenščine naučil še francosko. Bil je posebno ponosen na svojo klasično izobrazbo. Poleg teh treh jezikov je znal še srbsko-hrvaško, italijansko, poljsko, rusko, grško, latinsko in menda tudi hebrejsko.
V Mariboru so Baranovi spadali v višji sloj in so se družili z zdravniki, pravniki. Mati je govorila o Maistrovih negativno, ker je njihova oblast onemogočila Haasove, družino druge Titove žene, ki so bili socialdemokrati (in Židje). Videti je bilo, da je šlo za nasprotja med staro in jaro gospodo, kamor je gotovo spadal tudi Maister.
Po materinih besedah je bil čudežni otrok. Končal je nižjo klasično gimnazijo in potem odšel študirat v Italijo (mislim, da v Firence). O tem obdobju sem zvedel le to, da je ob koncu pomagal reševati internirance z Elbe. On in pa njegova mati sta o tem pripovedovala močno dramatično – kako so Nemci bombardirali ladje z interniranci in da je pri tem tvegal glavo. Po vojni se je zgodilo nekaj skrivnostnega - na ulici so napadli in pretepli mamo Ninko, nekdo pa mi je pripovedoval, da so to bili Dušanovi sošolci. O vojnih dogajanjih je Dušan govoril precej skrivnostno, ni pa maral Miha Marinka, s katerim je bil v sporu, vedel je za anekdote z Mitjem Ribičičem. Zelo dobro je poznal politične razmere v Sloveniji po vojni. Govoril je, da bodo šele odkrili njegovo vlogo in da so ga v zgodovinskih zapisih o koncu vojne zamolčali.
Po vojni je Dušan odšel v Prago zaradi prihoda komunistov na oblast v Jugoslaviji. V petdesetih letih je delal kot knjižničar v Pragi (univerzitetna knjižnica). Za njim je prišla iz Slovenije njegova mati, on pa je pred njo, kakor sem videl kasneje, pobegnil v Karlove Vare. Ko mu je sledila, je kmalu je pobegnil od tam nazaj v Prago. Videti je, da se je potem znova preselila za njim v Prago, od koder je potem on emigriral v Slovenijo leta 1968. Okrog te emigracije je bilo kar nekaj zgodb, šlo pa je za to, da je na Jadranu vodil snemanje nekakšnega filma o potapljanju in podvodnih najdbah.
Najprej je živel v Ljubljani in se zaposlil na Inex-Adriji, kjer je delal kot vodič in tudi sicer je veliko potoval. Videl sem veliko razglednic iz najrazličnejših koncev sveta, ki jih je pošiljal Mari Teply, ta ga je imela po vsem sodeč zelo rada in ga je ščitila pred materjo. Enainsedemdesetega leta se je mati upokojila in je prišla za njim v Ljubljano, kjer je stanoval na Rašiški ulici. Dušana so vrgli iz službe, ker je (po materinem pripovedovanju, najbrž pa je bila to njena spletka) baje hotel dokazati nekakšno krajo. Kasneje so ga neznanci omamili, pretepli in mu ukradli potne listine. Od Dušana sem zvedel, da je ravno takrat hotel oditi v Nemčijo, da bi dokončal doktorat o baroku. Njegova družina je namreč bila povezana tudi z nemško plemiško družino Freisleben in imel je možnost končati doktorat brez dokončane fakultete. V Pragi je napravil, tako je videti iz delovne knjižice, nekakšen »višji tečaj imp.«. Videl sem dokument, po katerem so Dušana na IAA rehabilitirali in mu ponudili, da ga sprejmejo nazaj v službo, vendar se ni vrnil k njim. Mater je dal v kamniški dom za ostarele, sam pa je odšel živet v Veržej, kjer je predvsem prevajal in pisal, na kraj ga je kasneje vezal še posebej spomin na tamkajšnjega mesarja. Mati je kmalu prišla za njim, on pa je odšel živet k Mari Teply, ko ji je umrl mož, s katero se Ninka Baran ni marala in je bil zato varen pred njo. Po Marini smrti se je naselila pri njem.
V času, ko je bival v Sloveniji, je vzpostavil stike s češko kulturno in literarno emigracijo, o čemer priča korespondenca – s Pelikanom, Škvoreckim, Liehmom, Kunderom, s Publishers 68, z revijo Listy, prevajal je češke avtorje, zanj pa je Kundera rekel, da je njegov najboljši prevajalec in je tudi upošteval njegove sugestije glede pisanja. Sodeloval je z njim pri sarajevski izdaji (Veselin Masleša, ki jo je takrat vodil mladi urednik Mile Pešorda) njegovih izbranih del, sicer pa je prevedel v slovenščino ob prej omenjenih knjigah še drami Burka (Ptákovina) in Jakob in njegov gospodar. Besedo je imel tudi pri malem škandalu, ko je Kundera prepovedal izvajanje predstave Burka (Ptákovina) v Primorskem dramskem gledališču.
Umrl je zaradi perforacije želodčnega čira. Najprej so ga pokopali v družinskem grobu na ljubljanskih Žalah, potem pa ga je mati dala prekopati in je sedaj pokopan na pobreškem pokopališču v Mariboru skupaj z njo.
Besedilo je del mojega obsežnejšega besedila o tem nadvse dragocenem prevajalcu. Sprva sem ga napisal za neko mariborsko institucijo, a so mi ga vrnili, češ da je preveč osebno.
