Vida Slivniker, Gärten (Acryl auf Leinen), Werkbund Galerie, Heinrichstraße 10, Gradec od 18. marca do 9. aprila 2014
Vida Slivniker (* 1945, Radlje ob Dravi). Končala je učiteljišče v Mariboru, na Pedagoški fakulteti v Mariboru pri profesorju Maksu Kavčiču, Lajčiju Pandurju in Slavku Koresu in na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomirala pri prof. Maksimu Sedeju in potem opravila še slikarsko specialko pri prof. Zoranu Didku in prof. Gabrijelu Stupici. Leta 1968 je za študij malega akta prejela študentsko Prešernovo nagrado. Delala je kot likovni pedagog na ljubljanskih srednjih šolah in potem po letu 1986 postala samostojna umetnica. Tega leta je prejela naziv docentke za slikarstvo. Udeležila se je številnih mednarodnih likovnih kolonij in se študijsko izpopolnjevala v Tuniziji, Nemčiji, Franciji, ZDA in Kanadi. Prvič je razstavljala leta 1969 na Ravnah na Koroškem in potem na številnih skupinskih razstav in samostojnih razstavah doma in v tujini (Leverkusen, 1985; Trst, 1986 in 1992; New York, 1987 in 1988; Toronto, 1988, 1990; Montreal, 1990; München 1989; Rim, 1999). Prejela je vrsto domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Njene slike se nahajajo v domačih in tujih zasebnih in javnih zbirkah. Živi v Ljubljani.
Z Vido Slivniker me veže dvoje – najprej da je bil njen oče iz Hudega kota nad Ribnico na Pohorju (tako imenovani Böse Winkel iz časa okupacije) tako kot moj oče, drugič pa ukrajinsko poreklo – rod moje mame izhaja iz izseljenske družine, ki je v Slovenijo prišla najbrž v devetnajstem stoletju. Toda usoda Vidine mame je veliko bolj tragična. Nemška vojska je iz Ukrajine pripeljala v Avstrijo na tisoče deklet in jih predala na milost in nemilost Avstrijcem. Med njimi je bila tudi Vidina mati. O tem vprašanju je napisal pretresljivo knjigo »Anisja« Tomaž Ogris (Slovenska prosvetna zveza in Drava, Celovec 2011). Toda Vidin oče – taka pa se mi zdi tudi ona – je bil bojevit in svojeglav Pohorc, kot moje oče – se je temu uprl in in jo rešil. Takšnim ljudem se na Koroškem po vojni ni godilo dobro. Svojo bojevitost in trmo je prenesel na Vido, ki je iz tega ustvarila izjemno izhodišče za umetniško kariero.
Za Vido Slivniker je dolga in uspešna slikarska pot, kar se da razbrati iz imenitne monografije »Intanto« (medtem, vendar, končno), ki je leta 2004 izšla pri Studiu Oktober v Ljubljani. Priznam – z njenimi slikami sem se srečal leta 1979, ko je razstavljala v Mariboru, ki se ga je odtlej nekako izogibala. Mislim, da se je za razstavo v Gradcu dogovarjala s prijateljem Willibaldom Richterjem, če pa je do nje prišlo, pa ne vem.
Zanimivo je, da v njenem slikarskem opusu prevladujejo višji, tako imenovani portretni formati. To najbrž ustreza dramaturgiji njenih slik, ki so pretežno deljene na svetlejšo in temnejšo stran, kar je resnično dramatično. K temu vtisu prispeva tudi znamenita grudasta struktura in to ustvarja skupaj z vibami čisto posebno dinamiko slik. Zdi se, kakor da veje skoznje nek veter in kotali preko platna v grude sprijete predmete. Na eni strani slutimo jasnino, na drugi temne oblake, a ker gre tudi za barvitost, je lahko na eni strani dim in na drugi ogenj, na eni zavesa, na drugi vaza s temnimi rožami. Velikokrat gre za sredinsko postavitev predmeta v prostor platna in središče je neke vrste branjeni – nebranjeni prostor, kjer najpogosteje poteka konflikt. Ta ni skoraj nikoli frontalen, če pa je že, je postavljen diagonalno. Povečini pa predstavlja mešanico vzgibov, prepletanje, ki zaseda sredino slike. Z izrabo rdeče barve dobimo včasih tudi vtis zastrtih anatomskih skic.
Slikanje Vide Slivniker je impulzivno in povezano bržkone z odzivi na podzavedno. Pomemben prehod v njenem delu je osvoboditev od vpliva akademije, kar postavljam v prvo polovico osemdesetih let, v čas pred odločitvijo, da se kot umetnica osamosvoji. Njene slike zadihajo s specifičnimi barvami, ki navkljub dramatičnosti ohranjajo skladnost. V tem se mi zdi slikarstvo Vide Slivniker blizu ameriškemu abstraktnemu ekspresionizmu, ki pelje nazaj h Kandinskemu. Toda to je lahko le zelo subjektiven vtis, ker imam to slikarstvo rad.
Njena posebnost je tudi naslavljanje slik, ki abstraktni podobi pripisuje predmetnost, kar jim daje neke vrste poetičnost.
Slike, ki jih razstavlja na razstavi Vrtovi - akrili na platnu (Gärten – Acryl auf Leinen) v galeriji Werkbund v Gradcu, so nastale z nekaj izjemami v zadnjih dveh mesecih. Ob vseh prejšnjih značilnostih jih karakterizira nekakšna razlita umirjenost ob zmanjšanih kontrastih z noto kontemplativnosti, do katere človek najbrž pride z volterjansko »skrbjo za vrt« - preneseno v današnji čas in slikarstvo – »zunaj divja svet, tukaj pa je mir in zbranost«. Razstavlja tudi V ospredje se prebijajo fizične oblike, ki vodijo v red/nered.podzavednega in se dvigajo v kontemplacijo. Razstavlja tudi nekaj portretov, preko katerih je razstrt sloj slikarkine intervencije kot šum vsakdanjega življenja. Razstava učinkuje izjemno enovito, kar lahko pripišemo predvsem umirjenemu a zato nič manj diverzificiranemu koloritu.
Vsekakor se dane srečujemo z enim od najimenitnejših imen slovenskega slikarstva s preloma stoletja, z izrazito individualko in tudi fighterko. Če jo lahko primerjam s kom, je to Ivanka Hergold, pisateljica, prav tako Pohorka. Bojevnica do zadnjega diha.
Vida Slivniker, Gärten (Acryl auf Leinen), Werkbund Galerie, Heinrichstraße 10, Gradec od 18. marca do 9. aprila 2014
Vida Slivniker (* 1945, Radlje ob Dravi). Končala je učiteljišče v Mariboru, na Pedagoški fakulteti v Mariboru pri profesorju Maksu Kavčiču, Lajčiju Pandurju in Slavku Koresu in na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomirala pri prof. Maksimu Sedeju in potem opravila še slikarsko specialko pri prof. Zoranu Didku in prof. Gabrijelu Stupici. Leta 1968 je za študij malega akta prejela študentsko Prešernovo nagrado. Delala je kot likovni pedagog na ljubljanskih srednjih šolah in potem po letu 1986 postala samostojna umetnica. Tega leta je prejela naziv docentke za slikarstvo. Udeležila se je številnih mednarodnih likovnih kolonij in se študijsko izpopolnjevala v Tuniziji, Nemčiji, Franciji, ZDA in Kanadi. Prvič je razstavljala leta 1969 na Ravnah na Koroškem in potem na številnih skupinskih razstav in samostojnih razstavah doma in v tujini (Leverkusen, 1985; Trst, 1986 in 1992; New York, 1987 in 1988; Toronto, 1988, 1990; Montreal, 1990; München 1989; Rim, 1999). Prejela je vrsto domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Njene slike se nahajajo v domačih in tujih zasebnih in javnih zbirkah. Živi v Ljubljani.
Z Vido Slivniker me veže dvoje – najprej da je bil njen oče iz Hudega kota nad Ribnico na Pohorju (tako imenovani Böse Winkel iz časa okupacije) tako kot moj oče, drugič pa ukrajinsko poreklo – rod moje mame izhaja iz izseljenske družine, ki je v Slovenijo prišla najbrž v devetnajstem stoletju. Toda usoda Vidine mame je veliko bolj tragična. Nemška vojska je iz Ukrajine pripeljala v Avstrijo na tisoče deklet in jih predala na milost in nemilost Avstrijcem. Med njimi je bila tudi Vidina mati. O tem vprašanju je napisal pretresljivo knjigo »Anisja« Tomaž Ogris (Slovenska prosvetna zveza in Drava, Celovec 2011). Toda Vidin oče – taka pa se mi zdi tudi ona – je bil bojevit in svojeglav Pohorc, kot moje oče – se je temu uprl in in jo rešil. Takšnim ljudem se na Koroškem po vojni ni godilo dobro. Svojo bojevitost in trmo je prenesel na Vido, ki je iz tega ustvarila izjemno izhodišče za umetniško kariero.
Za Vido Slivniker je dolga in uspešna slikarska pot, kar se da razbrati iz imenitne monografije »Intanto« (medtem, vendar, končno), ki je leta 2004 izšla pri Studiu Oktober v Ljubljani. Priznam – z njenimi slikami sem se srečal leta 1979, ko je razstavljala v Mariboru, ki se ga je odtlej nekako izogibala. Mislim, da se je za razstavo v Gradcu dogovarjala s prijateljem Willibaldom Richterjem, če pa je do nje prišlo, pa ne vem.
Zanimivo je, da v njenem slikarskem opusu prevladujejo višji, tako imenovani portretni formati. To najbrž ustreza dramaturgiji njenih slik, ki so pretežno deljene na svetlejšo in temnejšo stran, kar je resnično dramatično. K temu vtisu prispeva tudi znamenita grudasta struktura in to ustvarja skupaj z vibami čisto posebno dinamiko slik. Zdi se, kakor da veje skoznje nek veter in kotali preko platna v grude sprijete predmete. Na eni strani slutimo jasnino, na drugi temne oblake, a ker gre tudi za barvitost, je lahko na eni strani dim in na drugi ogenj, na eni zavesa, na drugi vaza s temnimi rožami. Velikokrat gre za sredinsko postavitev predmeta v prostor platna in središče je neke vrste branjeni – nebranjeni prostor, kjer najpogosteje poteka konflikt. Ta ni skoraj nikoli frontalen, če pa je že, je postavljen diagonalno. Povečini pa predstavlja mešanico vzgibov, prepletanje, ki zaseda sredino slike. Z izrabo rdeče barve dobimo včasih tudi vtis zastrtih anatomskih skic.
Slikanje Vide Slivniker je impulzivno in povezano bržkone z odzivi na podzavedno. Pomemben prehod v njenem delu je osvoboditev od vpliva akademije, kar postavljam v prvo polovico osemdesetih let, v čas pred odločitvijo, da se kot umetnica osamosvoji. Njene slike zadihajo s specifičnimi barvami, ki navkljub dramatičnosti ohranjajo skladnost. V tem se mi zdi slikarstvo Vide Slivniker blizu ameriškemu abstraktnemu ekspresionizmu, ki pelje nazaj h Kandinskemu. Toda to je lahko le zelo subjektiven vtis, ker imam to slikarstvo rad.
Njena posebnost je tudi naslavljanje slik, ki abstraktni podobi pripisuje predmetnost, kar jim daje neke vrste poetičnost.
Slike, ki jih razstavlja na razstavi Vrtovi - akrili na platnu (Gärten – Acryl auf Leinen) v galeriji Werkbund v Gradcu, so nastale z nekaj izjemami v zadnjih dveh mesecih. Ob vseh prejšnjih značilnostih jih karakterizira nekakšna razlita umirjenost ob zmanjšanih kontrastih z noto kontemplativnosti, do katere človek najbrž pride z volterjansko »skrbjo za vrt« - preneseno v današnji čas in slikarstvo – »zunaj divja svet, tukaj pa je mir in zbranost«. Razstavlja tudi V ospredje se prebijajo fizične oblike, ki vodijo v red/nered.podzavednega in se dvigajo v kontemplacijo. Razstavlja tudi nekaj portretov, preko katerih je razstrt sloj slikarkine intervencije kot šum vsakdanjega življenja. Razstava učinkuje izjemno enovito, kar lahko pripišemo predvsem umirjenemu a zato nič manj diverzificiranemu koloritu.
Vsekakor se dane srečujemo z enim od najimenitnejših imen slovenskega slikarstva s preloma stoletja, z izrazito individualko in tudi fighterko. Če jo lahko primerjam s kom, je to Ivanka Hergold, pisateljica, prav tako Pohorka. Bojevnica do zadnjega diha.
