Meja med kičem in umetniškim besedilom (in nasploh med kičem in umetniškim delom) je negotova in spremenljiva. Nekateri se zato zatekajo h kategoriji, ki kiču – za razliko od njegove negativne, ideološke in razdiralne narave – pripisuje tudi estetsko vrednost. Govorijo o »pozitivnem kiču«. Prvič sem ta izraz slišal pri koncertu The Who na nekem od live aidov, kjer so skladbo raztegovali navzgor in v širino, samo da bi spravili poslušalce na noge. Zdaj že ostareli Pete Townshend najbrž pozna razliko med sedanjo publiko in publiko v šestdesetih letih. Tisto, kar je bil takrat zanos v divjem rocku, se je spremenilo danes v tleskanje ritnic srednjega sloja, ki kot publika na odru prej vidi sebe kot glasbenike. Ti ribajo svoje instrumente, da bi zaslužili kakšen milijon več. Z live aidi se je – na koncu koncev – popularnost dobrotnikov povzpela do nebes. Primerjamo jo lahko samo še s tistim primerom iz konca devetnajstega stoletja, ko so nekateri s sifilisom iztisnili svoje zadnje atome moči in poskusili napraviti nekaj zgodovine vrednega.
Kar je bilo v šestdesetih letih v literarnem življenju ekskluzivnost, postaja danes tržno blago. V tem Möbiusovem vrtiljaku hodijo po enaki ravnini ljudje z glavami vsaksebi. Escher je nanj položil mravljo v nekem večnem obračanju, v našem primeru pa gre za ljudi, ki živijo v istem kontinuumu brez stika z drugo stranjo. Če je to nekoč bilo v enem svetu in je bila poezija njegovo ezoterično bistvo, kajti pesniški jezik je nagovarjal vse ljudi, sta to danes dva inverzna svetova, v katerih poezija igra dve antagonistični vlogi – na eni strani je jezik, ki se pogreza v disociiranost, v nedorečenosti poln slutenj, na drugi jezik kot sredstvo izražanja/obvladovanja, konvencionalen v stilu in politično privilegiran.
In kič? Publika takoj ve, kdaj je potrebno tleskati, ko zasliši prepoznavno fraziranje, konvencionalno lepoto. Utrujena, ostarela poezija preizkuša rife, dela okorne poskoke, da bi pritegnila pozornost, in še bi rada spregovorila o svetu, od katerega ga ločuje le površina zrcala, a govori popolne, lahkotne, kot italijanska moda prozorne stavke. Ne slišimo te, izključili smo glas na tivi, preveč vreščijo otroci.
Stati danes na vrhu piramide iz kart kot ostarela kraljična, ki ji je iz otroštva ostalo samo togotno cepetanje, saj to je videti kot smešnica! Za temnimi očali skrivati počene žilice na nekdaj snežni beločnici in lesen, od kdovečesa brezizrazen obraz… Kot tiste pupe iz šestdesetih let sredi pregrinjala brezhibno postlane postelje. Kič.
Tako je to.
Meja med kičem in umetniškim besedilom (in nasploh med kičem in umetniškim delom) je negotova in spremenljiva. Nekateri se zato zatekajo h kategoriji, ki kiču – za razliko od njegove negativne, ideološke in razdiralne narave – pripisuje tudi estetsko vrednost. Govorijo o »pozitivnem kiču«. Prvič sem ta izraz slišal pri koncertu The Who na nekem od live aidov, kjer so skladbo raztegovali navzgor in v širino, samo da bi spravili poslušalce na noge. Zdaj že ostareli Pete Townshend najbrž pozna razliko med sedanjo publiko in publiko v šestdesetih letih. Tisto, kar je bil takrat zanos v divjem rocku, se je spremenilo danes v tleskanje ritnic srednjega sloja, ki kot publika na odru prej vidi sebe kot glasbenike. Ti ribajo svoje instrumente, da bi zaslužili kakšen milijon več. Z live aidi se je – na koncu koncev – popularnost dobrotnikov povzpela do nebes. Primerjamo jo lahko samo še s tistim primerom iz konca devetnajstega stoletja, ko so nekateri s sifilisom iztisnili svoje zadnje atome moči in poskusili napraviti nekaj zgodovine vrednega.
Kar je bilo v šestdesetih letih v literarnem življenju ekskluzivnost, postaja danes tržno blago. V tem Möbiusovem vrtiljaku hodijo po enaki ravnini ljudje z glavami vsaksebi. Escher je nanj položil mravljo v nekem večnem obračanju, v našem primeru pa gre za ljudi, ki živijo v istem kontinuumu brez stika z drugo stranjo. Če je to nekoč bilo v enem svetu in je bila poezija njegovo ezoterično bistvo, kajti pesniški jezik je nagovarjal vse ljudi, sta to danes dva inverzna svetova, v katerih poezija igra dve antagonistični vlogi – na eni strani je jezik, ki se pogreza v disociiranost, v nedorečenosti poln slutenj, na drugi jezik kot sredstvo izražanja/obvladovanja, konvencionalen v stilu in politično privilegiran.
In kič? Publika takoj ve, kdaj je potrebno tleskati, ko zasliši prepoznavno fraziranje, konvencionalno lepoto. Utrujena, ostarela poezija preizkuša rife, dela okorne poskoke, da bi pritegnila pozornost, in še bi rada spregovorila o svetu, od katerega ga ločuje le površina zrcala, a govori popolne, lahkotne, kot italijanska moda prozorne stavke. Ne slišimo te, izključili smo glas na tivi, preveč vreščijo otroci.
Stati danes na vrhu piramide iz kart kot ostarela kraljična, ki ji je iz otroštva ostalo samo togotno cepetanje, saj to je videti kot smešnica! Za temnimi očali skrivati počene žilice na nekdaj snežni beločnici in lesen, od kdovečesa brezizrazen obraz… Kot tiste pupe iz šestdesetih let sredi pregrinjala brezhibno postlane postelje. Kič.
