Svet – veneča roža je deseta knjiga Božidarja Rozmana, deveta, če izvzamemo ponatis prve zbirke Prah molčanja, slap besed, s katero deli dvodelni naslov in tudi mnogokaj iz vsebine. Morda je odgovor na to uganko skrit že v prvi pesmi nove zbirke, ko govori o potovanju. Zares, za njim je tridesetletno potovanje, od knjige do knjige, če pa upoštevam daljni konec sedemdesetih let, ko se je pridružil delavnici za mlajše avtorje, ki sem jo vodil, je zdaj že štirideset in nekaj let pesnjenja. Težko najdemo koga, ki je tako predan temu početju ob vseh težavah, ki so ga pestile – od uspešnega študija, kjer je nad njim bdela pesnica Alenka Glazer, poskusov učiteljevanja, do bolezni, upokojitve in označenosti, da je pacient s psihiatrije. Izkušnjo tega potovanja je zajel v tej zbirki. Išče svojo posebnost, svojo »kamenino«, ki je nihče ne more uničiti. Resnica se mu razkriva v sanjah in sanje so snov njegove poezije, preproga, katere barva je »lebdeča enačba«. Nad vse stopa podoba sveta, ki vene, se kruši in je njegovo edino zdravilo poezija, lava iz vulkana. Sebe vidi, kakor da ima »sršene v riti«, ki ga ženejo v ta razdrobljeni svet in s tem misli predvsem na svoj ustvarjalni nemir.
Ne le da je Božidar Rozman legenda z mariborskih ulic, kakor ga je označil Orlando Uršič, kjer prodaja svoje knjige, kar mu kdaj občina prepove (!), je tudi pesnik, ki mu je vredno prisluhniti. Pretresljiva je pesem, ki jo je napisal na temo Bridge Over Troubled Water Simona in Garfunkela: »si znamenje tu / in šepečeš mi / kaj vidiš …« ali kot kristal izbrušena Izprosi si, ki jo je vredno tudi navesti:
izprosi si sanje
ki poneso te v daljave
izprosi si pesem
ki je hram tvoj iskreni
izprosi si reko
po kateri boš jadral
in nazadnje izprosi si goro
s katere boš gledal
kako dan prebudi se
in sonce zatone.
Svet – veneča roža je deseta knjiga Božidarja Rozmana, deveta, če izvzamemo ponatis prve zbirke Prah molčanja, slap besed, s katero deli dvodelni naslov in tudi mnogokaj iz vsebine. Morda je odgovor na to uganko skrit že v prvi pesmi nove zbirke, ko govori o potovanju. Zares, za njim je tridesetletno potovanje, od knjige do knjige, če pa upoštevam daljni konec sedemdesetih let, ko se je pridružil delavnici za mlajše avtorje, ki sem jo vodil, je zdaj že štirideset in nekaj let pesnjenja. Težko najdemo koga, ki je tako predan temu početju ob vseh težavah, ki so ga pestile – od uspešnega študija, kjer je nad njim bdela pesnica Alenka Glazer, poskusov učiteljevanja, do bolezni, upokojitve in označenosti, da je pacient s psihiatrije. Izkušnjo tega potovanja je zajel v tej zbirki. Išče svojo posebnost, svojo »kamenino«, ki je nihče ne more uničiti. Resnica se mu razkriva v sanjah in sanje so snov njegove poezije, preproga, katere barva je »lebdeča enačba«. Nad vse stopa podoba sveta, ki vene, se kruši in je njegovo edino zdravilo poezija, lava iz vulkana. Sebe vidi, kakor da ima »sršene v riti«, ki ga ženejo v ta razdrobljeni svet in s tem misli predvsem na svoj ustvarjalni nemir.
Ne le da je Božidar Rozman legenda z mariborskih ulic, kakor ga je označil Orlando Uršič, kjer prodaja svoje knjige, kar mu kdaj občina prepove (!), je tudi pesnik, ki mu je vredno prisluhniti. Pretresljiva je pesem, ki jo je napisal na temo Bridge Over Troubled Water Simona in Garfunkela: »si znamenje tu / in šepečeš mi / kaj vidiš …« ali kot kristal izbrušena Izprosi si, ki jo je vredno tudi navesti:
izprosi si sanje
ki poneso te v daljave
izprosi si pesem
ki je hram tvoj iskreni
izprosi si reko
po kateri boš jadral
in nazadnje izprosi si goro
s katere boš gledal
kako dan prebudi se
in sonce zatone.
