Pred seboj imamo knjigo, ki je na prvi pogled slikanica – a ne povsem- Naslovnica je metonimična s skrivnostnimi zrnci, kar razumemo šele po branju. Tudi tipografija ni povsem slikanična, kajti otroku bi težko sugerirala, da obstaja nek medpomen, konotativni pomen, nek tipografsko normirani namig poševne pisave / italike ali z velikostjo pisave poudarjenih delov. Besednjak ni povsem slikanični, saj je, denimo, nervozno jezna nekaj, kar se da prikazati in tak psihologistični opis ne pove veliko. Klar nas skozi pripoved pripelje do epifanije o življenju, zato je v zgodbi protagonist. Namig pa, da ne bo šlo samo za anekdoto, dobimo že s tem, ko pravi, da je balon, ki se je razletel »umrl«. in ko se zaplete s paradižnikom, ki je bil namenjen za seme, spozna tudi cikel življenja – nekaj mora umreti, da bi se drugo rodilo. Da je življenje, ki ga predstavlja deževnik, nedoumljivo kar tako. Življenje je nekaj, kar ima smisel in ta smisel prihaja iz razlage sveta. V njem obstaja tudi čuvar življenja, pred katerim smo odgovorni zanj, v osebi babice. Tako je protagonist Klar, antagonistka je mati, in babica je nosilka smisla.
To je osnovna zamisel zgodbe. Sonja Votolen dramatično zaplete in razplete potek s številnimi drobnimi, pomenljivimi dialogi in izrečenimi mislimi. Dramatičen element je igra z imenom »paradajz« in »paradižnik«. Vse je prepleteno z osnovno linijo zgodbe. Nekaj je v njej čisto pripovedovalskih napak, da se ne drži zornega kota, pripovedovalec sega tja, kamor tretjeosebni pripovedovalec ne more seči, kakor da ne zaupa povsem odzivom oseb. Morda je to posledica poučevalske zamisli zgodbe. Ta tudi spregovori skozi usta protagonista tisto, kar bi naj ostalo implicitno in kar za otroka, ki še –lka, ni prav verjetno: »Vi ste življenje …« Toda to je davek na bralno naravo te zgodbe, ta pa prihaja iz ust odraslega. Pripoved z nekaj sececijske stilizacije.
Knjižna katalogizacija, ki jo najdemo na Cobiss, zavaja, kajti uvršča jo med knjige za ciljno skupino 5-10 let. Zagotovo že sam pojem slikanice v bralcu (tudi če gre za katalogizatorje) zbuja refleks redukcije bralstva na tisto, ki več ni posredovano z materjo (običajno, ne vem za veliko drugačnih primerov), zbudi se šolska kategorizacija zrelosti za slikanico. V tem primeru je to zgrešeno. Knjigo/zgodbo je napisala preizkušena pedagoginja, ki dobro ve (domnevam), da šola ob normiranju otrok normira tudi starše, da je torej lahko slikanica tudi nekaj, kar zbudi v staršu pojmovni svet, ki ga je v zgodbo vnesel avtor, še preden nastopi nekaj, kar imenujem izobrazbena zabitost, ko človek (šolar in odrasel) zaradi normiranega znanja avtoritarne šole, medijskih vplivov, pretežnega konzumerizma in tudi zmedene vzgoje ni več sposoben odkleniti literarnega dela in se ta spremeni v kliše ali družbeni vzvod.
Knjiga Paradajz vnaša v vsakdanji govor in v vsakdanje dogajanje eksistencialne prvine (smrt, življenje, smisel), ki morda niso dojemljive takoj, a lahko poženejo v življenje kdaj pozneje, ko se otrok prvič zavestno srečuje z moralnimi presojami, z odločitvami, ki so povezane z njegovo rastjo in so zasejane vanj iz zgodb in seveda – v otroštvu prebranih mu knjig.
Pred seboj imamo knjigo, ki je na prvi pogled slikanica – a ne povsem- Naslovnica je metonimična s skrivnostnimi zrnci, kar razumemo šele po branju. Tudi tipografija ni povsem slikanična, kajti otroku bi težko sugerirala, da obstaja nek medpomen, konotativni pomen, nek tipografsko normirani namig poševne pisave / italike ali z velikostjo pisave poudarjenih delov. Besednjak ni povsem slikanični, saj je, denimo, nervozno jezna nekaj, kar se da prikazati in tak psihologistični opis ne pove veliko. Klar nas skozi pripoved pripelje do epifanije o življenju, zato je v zgodbi protagonist. Namig pa, da ne bo šlo samo za anekdoto, dobimo že s tem, ko pravi, da je balon, ki se je razletel »umrl«. in ko se zaplete s paradižnikom, ki je bil namenjen za seme, spozna tudi cikel življenja – nekaj mora umreti, da bi se drugo rodilo. Da je življenje, ki ga predstavlja deževnik, nedoumljivo kar tako. Življenje je nekaj, kar ima smisel in ta smisel prihaja iz razlage sveta. V njem obstaja tudi čuvar življenja, pred katerim smo odgovorni zanj, v osebi babice. Tako je protagonist Klar, antagonistka je mati, in babica je nosilka smisla.
To je osnovna zamisel zgodbe. Sonja Votolen dramatično zaplete in razplete potek s številnimi drobnimi, pomenljivimi dialogi in izrečenimi mislimi. Dramatičen element je igra z imenom »paradajz« in »paradižnik«. Vse je prepleteno z osnovno linijo zgodbe. Nekaj je v njej čisto pripovedovalskih napak, da se ne drži zornega kota, pripovedovalec sega tja, kamor tretjeosebni pripovedovalec ne more seči, kakor da ne zaupa povsem odzivom oseb. Morda je to posledica poučevalske zamisli zgodbe. Ta tudi spregovori skozi usta protagonista tisto, kar bi naj ostalo implicitno in kar za otroka, ki še –lka, ni prav verjetno: »Vi ste življenje …« Toda to je davek na bralno naravo te zgodbe, ta pa prihaja iz ust odraslega. Pripoved z nekaj sececijske stilizacije.
Knjižna katalogizacija, ki jo najdemo na Cobiss, zavaja, kajti uvršča jo med knjige za ciljno skupino 5-10 let. Zagotovo že sam pojem slikanice v bralcu (tudi če gre za katalogizatorje) zbuja refleks redukcije bralstva na tisto, ki več ni posredovano z materjo (običajno, ne vem za veliko drugačnih primerov), zbudi se šolska kategorizacija zrelosti za slikanico. V tem primeru je to zgrešeno. Knjigo/zgodbo je napisala preizkušena pedagoginja, ki dobro ve (domnevam), da šola ob normiranju otrok normira tudi starše, da je torej lahko slikanica tudi nekaj, kar zbudi v staršu pojmovni svet, ki ga je v zgodbo vnesel avtor, še preden nastopi nekaj, kar imenujem izobrazbena zabitost, ko človek (šolar in odrasel) zaradi normiranega znanja avtoritarne šole, medijskih vplivov, pretežnega konzumerizma in tudi zmedene vzgoje ni več sposoben odkleniti literarnega dela in se ta spremeni v kliše ali družbeni vzvod.
Knjiga Paradajz vnaša v vsakdanji govor in v vsakdanje dogajanje eksistencialne prvine (smrt, življenje, smisel), ki morda niso dojemljive takoj, a lahko poženejo v življenje kdaj pozneje, ko se otrok prvič zavestno srečuje z moralnimi presojami, z odločitvami, ki so povezane z njegovo rastjo in so zasejane vanj iz zgodb in seveda – v otroštvu prebranih mu knjig.
