Drago Mom je prišel v Maribor kot neke vrste komet, ki se približuje iz neznane daljave. Tukaj, kakor pravi sam, živi po kazni v Sibiriji od leta 2002, v Ljubljano pa se vrača tako, kakor da iz nje sploh ni odšel. To tudi pojasnjuje, zakaj se je v Mariboru prebijal počasi in ne brez težav. Njegove reference kažejo, da se še vedno naslanja na ljubljansko likovno kritiko, v Mariboru pa se z njim ukvarja pretežno Mario Berdič. Po dokaj skopih informacijah, ki jih daje v javnost o sebi, je začel svojo slikarsko pot mednarodno – z udeležbo na slikarskih kolonijah v Belgiji in Egiptu, z razstavami v Ljubljani, Novem mestu in Velenju. Zabeležil sem njegove naslednje razstave in med njimi zagotovo kakšna manjka, pa ga bom ob tej priložnosti poprosil za dopolnitev:
Galerija Ivan Napotnik, Velenje, 5. maj 1999
Restavracija Galerija, Zagreb, 5. oktober 2010
LEBDEČE PRAZNINE, galerija RRRudolf, 29. november 2011
VRTNICE, Galerija Velenje, Velenje, 14. julij 2011
Galerija Werkbund, Gradec, 20. april 2012
VESELI VETER - SLIKE, SKULPTURE, OBJEKTI, galerija RRRudolf, 5. december 2012
Galerija DLUM Maribor, 11. februar 2015
V svoji značilni evforičnosti in koleričnosti je Drago Mom tudi impulziven slikar, ki pa ga označuje temeljitost in natančnost. Njegov pristop do slikarstva je deloma tudi kiparski, saj velikokrat – zaradi nuje a tudi zaradi prirojene obrtniške spretnosti – izdela sliko v celoti – od okvira za platno do okvira. Samo ko si lahko privošči kupljeno platno, ga uporabi. A tako nastajajo številni predmeti, objekti, ki so na sredini med kiparskim delom in fotografijo. Momov slikarski svet predstavljajo slike v najbolj klasičnem pomenu, sledi pa jim vrsta fragmentov, interpolacij, simbolnih predmetov, kot so lastovke, vrtnice, simbolizirana ženska spolovila in podobno. Tudi fotografije. In ne le to – vsak svoj izdelek dokumentira in ga poskuša prenesti z različnimi tehnikami – sitotiskom, fotografijo ali čim drugim – v druge oblike slikarskega izraza. Pri tem je eden od najbolj inovativnih slikarjev, kar jih trenutno poznam.
Njegov princip je združevanje več predmetov v neke vrste ikonostas, v katerem dostikrat slavi prapočelo vsega, saj se v sredini nahaja običajno vstop v maternico. Tudi na slikah je običajno zelo poudarjen, saj predstavlja dostikrat optično središče slike. To govori o vitalističnem pojmovanju slikarstva, saj se vedno znova vrača v njegov začetek – v iznajdbo, v najbolj izvorno iskanje barve. Da gre za neke vrste svetost, kaže dostikrat z uporabo zlate barve, tudi prave pozlate.
Njegova zelo ljuba tema so ženski akti. Vanje se je vtisnil motiv iz filma Ameriški idol z aktom na ozadju vrtnic. Vrtnice so se potem razbežale kot samostojni objekt, akt pa gre skozi številne modifikacije. Osnova je ležišče z različnimi ozadji, posebnost pa je podaljšana roka, ki skoraj sega iz okvira slike v naš svet.
Zelo ljub motiv so tudi rože. Naslika jih ekspresivno in dostikrat v njih prepoznavamo ozvezdja. Tudi tiste slike, kjer je za ozadje uporabil rože, so pravzaprav samo neke vrste ponovitev Zvezdne noči. Da gre za neke vrste metafizičen motiv, govori v vrtnicah oblika krožne spirale – kakor da se ponavlja motiv prapočela življenja.
Morda so slike Draga Moma, na katerih upodablja drevesa, ene od najnežnejših motivnih prvin, kar jih poznam pri njem. V značilno pasasto strukturo krajine so položene kot bitja iz mitologije.
Veliko motivov je še, ki so značilne zanj. To so Marije z otročičkom, poročne slike, portreti, za katere pravijo poznavalci, da so eni od najbistvenejših delov Momovega slikarstva, čeprav jih še nisem videl, pa Maribor, ki je spet naslikan v pasasti kompoziciji in v svetlih opečnatih, zelenih in modrih barvah, pa Pran, potem mornar z deklico, glasbeniki, dopolnjeni s pozlato. Skozi to množico slik se vlečejo nekateri elementi, kot so lok, pasovi, rože, hribi, amorfne amebne oblike ...
Momove slike se nahajajo v številnih osebnih zbirkah. Kdo pravi, da ni trga za umetnine? A slike na njem so podcenjene in skoraj se ne da preživeti. A za Draga Moma je značilna tudi neuklonljivost in najgloblja vera v umetnost.
In samo s tem se da preživeti.
Drago Mom je prišel v Maribor kot neke vrste komet, ki se približuje iz neznane daljave. Tukaj, kakor pravi sam, živi po kazni v Sibiriji od leta 2002, v Ljubljano pa se vrača tako, kakor da iz nje sploh ni odšel. To tudi pojasnjuje, zakaj se je v Mariboru prebijal počasi in ne brez težav. Njegove reference kažejo, da se še vedno naslanja na ljubljansko likovno kritiko, v Mariboru pa se z njim ukvarja pretežno Mario Berdič. Po dokaj skopih informacijah, ki jih daje v javnost o sebi, je začel svojo slikarsko pot mednarodno – z udeležbo na slikarskih kolonijah v Belgiji in Egiptu, z razstavami v Ljubljani, Novem mestu in Velenju. Zabeležil sem njegove naslednje razstave in med njimi zagotovo kakšna manjka, pa ga bom ob tej priložnosti poprosil za dopolnitev:
Galerija Ivan Napotnik, Velenje, 5. maj 1999
Restavracija Galerija, Zagreb, 5. oktober 2010
LEBDEČE PRAZNINE, galerija RRRudolf, 29. november 2011
VRTNICE, Galerija Velenje, Velenje, 14. julij 2011
Galerija Werkbund, Gradec, 20. april 2012
VESELI VETER - SLIKE, SKULPTURE, OBJEKTI, galerija RRRudolf, 5. december 2012
Galerija DLUM Maribor, 11. februar 2015
V svoji značilni evforičnosti in koleričnosti je Drago Mom tudi impulziven slikar, ki pa ga označuje temeljitost in natančnost. Njegov pristop do slikarstva je deloma tudi kiparski, saj velikokrat – zaradi nuje a tudi zaradi prirojene obrtniške spretnosti – izdela sliko v celoti – od okvira za platno do okvira. Samo ko si lahko privošči kupljeno platno, ga uporabi. A tako nastajajo številni predmeti, objekti, ki so na sredini med kiparskim delom in fotografijo. Momov slikarski svet predstavljajo slike v najbolj klasičnem pomenu, sledi pa jim vrsta fragmentov, interpolacij, simbolnih predmetov, kot so lastovke, vrtnice, simbolizirana ženska spolovila in podobno. Tudi fotografije. In ne le to – vsak svoj izdelek dokumentira in ga poskuša prenesti z različnimi tehnikami – sitotiskom, fotografijo ali čim drugim – v druge oblike slikarskega izraza. Pri tem je eden od najbolj inovativnih slikarjev, kar jih trenutno poznam.
Njegov princip je združevanje več predmetov v neke vrste ikonostas, v katerem dostikrat slavi prapočelo vsega, saj se v sredini nahaja običajno vstop v maternico. Tudi na slikah je običajno zelo poudarjen, saj predstavlja dostikrat optično središče slike. To govori o vitalističnem pojmovanju slikarstva, saj se vedno znova vrača v njegov začetek – v iznajdbo, v najbolj izvorno iskanje barve. Da gre za neke vrste svetost, kaže dostikrat z uporabo zlate barve, tudi prave pozlate.
Njegova zelo ljuba tema so ženski akti. Vanje se je vtisnil motiv iz filma Ameriški idol z aktom na ozadju vrtnic. Vrtnice so se potem razbežale kot samostojni objekt, akt pa gre skozi številne modifikacije. Osnova je ležišče z različnimi ozadji, posebnost pa je podaljšana roka, ki skoraj sega iz okvira slike v naš svet.
Zelo ljub motiv so tudi rože. Naslika jih ekspresivno in dostikrat v njih prepoznavamo ozvezdja. Tudi tiste slike, kjer je za ozadje uporabil rože, so pravzaprav samo neke vrste ponovitev Zvezdne noči. Da gre za neke vrste metafizičen motiv, govori v vrtnicah oblika krožne spirale – kakor da se ponavlja motiv prapočela življenja.
Morda so slike Draga Moma, na katerih upodablja drevesa, ene od najnežnejših motivnih prvin, kar jih poznam pri njem. V značilno pasasto strukturo krajine so položene kot bitja iz mitologije.
Veliko motivov je še, ki so značilne zanj. To so Marije z otročičkom, poročne slike, portreti, za katere pravijo poznavalci, da so eni od najbistvenejših delov Momovega slikarstva, čeprav jih še nisem videl, pa Maribor, ki je spet naslikan v pasasti kompoziciji in v svetlih opečnatih, zelenih in modrih barvah, pa Pran, potem mornar z deklico, glasbeniki, dopolnjeni s pozlato. Skozi to množico slik se vlečejo nekateri elementi, kot so lok, pasovi, rože, hribi, amorfne amebne oblike ...
Momove slike se nahajajo v številnih osebnih zbirkah. Kdo pravi, da ni trga za umetnine? A slike na njem so podcenjene in skoraj se ne da preživeti. A za Draga Moma je značilna tudi neuklonljivost in najgloblja vera v umetnost.
