Sedemdesetega leta smo z nekaj kolegi pripravljali na filozofski fakulteti literarni maraton. Za konec smo sklenili napraviti gledališko predstavo. Pod Rožnikom smo se dobili pri Matjažu Kocbeku Marko Slodnjak, Milan Dekleva, Aleksander Zorn in jaz. Imeli smo nalogo napisati tekst za predstavo. No, dolgo smo se mučili, na koncu pa se je vendarle prijela moja ideja, da bi napravili nekaj podobnega kot pri filmu Priznanje (L’Aveu) Kosta Gavrasa (o češkem procesu proti Slanskemu, k so ga obtožili, obsodili in usmrtili). Zamislili smo si ga tako: Štirje sodniki naj zmerjajo, dva eksekutorja naj pretepata žrtev. Napisali smo vse zmerjavke, kar se jih je le dalo najti, malo je bilo tudi pesniških, in tako smo dobili dramski tekst. Pozneje smo izbrali izvajalce in med njimi je bil Milan Jesih (od štirih sodnikov), eksekutorja pa sta bila Branko Čerič in Zdravko Duša (sodeč po fotografiji), žrtev je bil Zdenko Kodrič. Šel sem v Namo z naročilnico Filozofske fakultete in kupil nogavice, med in vzglavnik s perjem, nekje smo dobili rdečo barvo. V avli Filozofske fakultete smo zvezali skupaj šolske mize za oder, ne spomnim se, če je bila kakšna osvetlitev. Trlo se je gledalcev. V koteh odrov so stali štirje sodniki, imeli so nogavice na glavah in bili so oblečeni svečano. Na sredo med sodnike sta eksekutorja pripeljala nesrečnega Kodriča in ga v navzkrižnem zmerjanju sodnikov kar pošteno pretepala. Z njega sta počasi zrezala obleko, potem sta ga med mlatenjem namazala z medom in povaljala po perju, na koncu pa še prepleskala rdeče. Sredi tega početja je zlezel na oder nenapovedano v samih gatah pijani Marko Zorko in vpil:
Kje je tu Shakespeare! Kje je tu Molière! Kje je tu Cankar!
V kotu odra sva stala Muževič in jaz, ki sva skrbela za to, da je predstava tekla, šla sva, ga vzela pod roke in ga potegnila z odra. Pri tem se je z nogami zataknil za rob miz in padel je na gladki teraco, kakor da bi vrgli tja zaklano žival. Ta padec je imel strašanski učinek in je dvignil temperaturo predstave do vrelišča. Ko sta eksekutorja dotolkla žrtev, je Koči odšel z odra po vseh štirih in blejal kot ovca. Nisem še videl, da bi publika doživela takšno katarzo. Razšli so se s sklonjenimi glavami in čisto mirno, popolnoma pretreseni in tako se je prvi literarni maraton končal spektakularno.
Ko sem vprašal Matjaža, kje je dobil tisto obleko, mi je povedal, da je vzel neko staro očetovo. Tako smo na odru Filozofske fakultete z ubogega Kočija zrezali trofejsko Kocbekovo obleko. Kdo ve, kaj bi dala Spomenka, da bi jo imela v svoji zbirki opozicijskih artefaktov. Mi pa smo jo razrezali.
(Iz daljšega spominskega teksta Zgodbe iz mojega življenja)
Sedemdesetega leta smo z nekaj kolegi pripravljali na filozofski fakulteti literarni maraton. Za konec smo sklenili napraviti gledališko predstavo. Pod Rožnikom smo se dobili pri Matjažu Kocbeku Marko Slodnjak, Milan Dekleva, Aleksander Zorn in jaz. Imeli smo nalogo napisati tekst za predstavo. No, dolgo smo se mučili, na koncu pa se je vendarle prijela moja ideja, da bi napravili nekaj podobnega kot pri filmu Priznanje (L’Aveu) Kosta Gavrasa (o češkem procesu proti Slanskemu, k so ga obtožili, obsodili in usmrtili). Zamislili smo si ga tako: Štirje sodniki naj zmerjajo, dva eksekutorja naj pretepata žrtev. Napisali smo vse zmerjavke, kar se jih je le dalo najti, malo je bilo tudi pesniških, in tako smo dobili dramski tekst. Pozneje smo izbrali izvajalce in med njimi je bil Milan Jesih (od štirih sodnikov), eksekutorja pa sta bila Branko Čerič in Zdravko Duša (sodeč po fotografiji), žrtev je bil Zdenko Kodrič. Šel sem v Namo z naročilnico Filozofske fakultete in kupil nogavice, med in vzglavnik s perjem, nekje smo dobili rdečo barvo. V avli Filozofske fakultete smo zvezali skupaj šolske mize za oder, ne spomnim se, če je bila kakšna osvetlitev. Trlo se je gledalcev. V koteh odrov so stali štirje sodniki, imeli so nogavice na glavah in bili so oblečeni svečano. Na sredo med sodnike sta eksekutorja pripeljala nesrečnega Kodriča in ga v navzkrižnem zmerjanju sodnikov kar pošteno pretepala. Z njega sta počasi zrezala obleko, potem sta ga med mlatenjem namazala z medom in povaljala po perju, na koncu pa še prepleskala rdeče. Sredi tega početja je zlezel na oder nenapovedano v samih gatah pijani Marko Zorko in vpil:
Kje je tu Shakespeare! Kje je tu Molière! Kje je tu Cankar!
V kotu odra sva stala Muževič in jaz, ki sva skrbela za to, da je predstava tekla, šla sva, ga vzela pod roke in ga potegnila z odra. Pri tem se je z nogami zataknil za rob miz in padel je na gladki teraco, kakor da bi vrgli tja zaklano žival. Ta padec je imel strašanski učinek in je dvignil temperaturo predstave do vrelišča. Ko sta eksekutorja dotolkla žrtev, je Koči odšel z odra po vseh štirih in blejal kot ovca. Nisem še videl, da bi publika doživela takšno katarzo. Razšli so se s sklonjenimi glavami in čisto mirno, popolnoma pretreseni in tako se je prvi literarni maraton končal spektakularno.
Ko sem vprašal Matjaža, kje je dobil tisto obleko, mi je povedal, da je vzel neko staro očetovo. Tako smo na odru Filozofske fakultete z ubogega Kočija zrezali trofejsko Kocbekovo obleko. Kdo ve, kaj bi dala Spomenka, da bi jo imela v svoji zbirki opozicijskih artefaktov. Mi pa smo jo razrezali.
(Iz daljšega spominskega teksta Zgodbe iz mojega življenja)
