Miloje Dončič: Resavski venac, Plagiati jugoslovenskih pisaca, deo prvi, Agencija za idavačku delatnost LESTVE, Kosovska Mitrovica 2014
Knjiga je izšla, če lahko verjamemo, v 3000 izvodih. Avtor je znani pesnik iz Kosovske Mitrovice (hej, tja sem šel obiskat nekega snežnega zimskega dne Branka Čegeca v vojsko, nepozabno doživetje!). Do nje sem prišel preko takratnega prijatelja Miloša Đorđevića, danes v statusu ne-prijatelja. Rekel mi je – poglej, videl boš, kako in kaj so prepisovali jugoslovanski pesniki. In res, v knjigi so navedeni v kazalu rdeče »plagiatorji« iz jugoslovanskega pesništva: Vjekoslav Majer, Dobrica Cesarić, Franjo Alfirević, Salih Alić, Hamid Dizdar, Drago Ivanišević, Sait Orahovac, Oskar Davičo (dvakrat), Matej Bor, Cene Vipotnik, Mak Dizdar, Jure Kaštelan, Blaže Koneski, Vasko Popa, Mira Alečković, Aco Šopov, Ciril Zlobec, Miodrag Pavlović, Karolj Ač, Gane Todorovski, Florika Štefan, Zlatko Tomičić, Miroslav Antić, Jevrem Brković, Milo Kralj, Adem Gajtani, Borislav Radović, Fahredin Gunga, Dragan Kolundžija in Rahman Dedaj. Dobra antologija, sem takoj pomislil. Malo nesorazmerna, a dobra. Problem je bil v tem, da so tem pesnikom pripisani plagiati naslednjih avtorjev: Charles Péguy (napačni podatki), Arthur Rimbaud, Mário de Sá-Carneiro, Apollon Nikolaevič Majkov, Federico Garcia Lorca, Ezra Pound, Leopold Henryk Staff, Henri Régnier, Cesare Pavese, Nikolaj Maksimovič Minskij, Hjalmar Fredrik Eugen Procopé, Benjamin Franklin Wedekind, Antonio Machado y Ruiz, Valerij Jakovlevič Brjusov, Paul Celan, Nazim Hikmet, Sara de Ibáñez, Otto Gelsted, Ingeborg Bachmann, Nikolaj Stepanovič Gumilev, Emil Boyson, Ferudin Teveluli (?), Andrej Belyj (Boris Nikolaevič Bugaev), Dragiša Vasić, Dino Campana, Jacques Prévert, Xavier Villaurrutia González, Nichita Hristea Stănescu, Luis Palés Matos in Aleksandr Aleksandrovič Blok. Že nabor teh pesnikov je dvomljiv. Zanimali so me Slovenci – Cene Vipotnik, ki naj bi prepisal Hjalmarja Procopéja. Čuden je bil vir, ki ga je Dončić navedel, Letopis jugoslovansko-finskega literarnega sodelovanja. Preveril sem še nekaj virov in jih ni bilo v nobenem katalogu, knjige, ki jih navaja, ne obstajajo. In predvsem – niti ena pesem ni v originalu. Preizkusil sem Rimbauda. Prevajal ga naj bi Milan Savić (neobstoječa publikacija Pesnici pobune, 1920), ki ni prevajal iz francoščine. Rimbaud ni napisal »Ladje v noči«. Pregledal sem tudi za vsak primer zbrana dela Hjalmarja Procopéja – ni sledu o pesmi, s katero se naj bi okoristil Cene Vipotnik. Matej Bor se naj bi okoristil z Nikolajem Minskim in Ciril Zlobec z Ottom Gestedom, ki naj bi izšel v neobstoječem Zborniku pomoraca (1968) v prevodu Antona (?) Šoljana.
Odgovor je preprost: Mistifikacija ali laž. V literaturi je dovoljena kot postmodernistični postopek. Miloje Dončič je preprosto vzel besedila jugoslovanskih avtorjev, jim pripisal zveneča svetovna imena, sam pa je napisal »njihove« originale. Zanimiv postopek. Zasledil sem tudi jezo, da so to resnični plagiati v sramoto jugo-avtorjem, pa tudi take, ki so pokazali, da so viri nezanesljivi. Veliko bolj bi verjel, če bi bila objavljena besedila v izvirnem jeziku, potem pa ne bi bilo šale. A vseeno je bila, ko sem za trenutek verjel.
Miloje Dončič: Resavski venac, Plagiati jugoslovenskih pisaca, deo prvi, Agencija za idavačku delatnost LESTVE, Kosovska Mitrovica 2014
Knjiga je izšla, če lahko verjamemo, v 3000 izvodih. Avtor je znani pesnik iz Kosovske Mitrovice (hej, tja sem šel obiskat nekega snežnega zimskega dne Branka Čegeca v vojsko, nepozabno doživetje!). Do nje sem prišel preko takratnega prijatelja Miloša Đorđevića, danes v statusu ne-prijatelja. Rekel mi je – poglej, videl boš, kako in kaj so prepisovali jugoslovanski pesniki. In res, v knjigi so navedeni v kazalu rdeče »plagiatorji« iz jugoslovanskega pesništva: Vjekoslav Majer, Dobrica Cesarić, Franjo Alfirević, Salih Alić, Hamid Dizdar, Drago Ivanišević, Sait Orahovac, Oskar Davičo (dvakrat), Matej Bor, Cene Vipotnik, Mak Dizdar, Jure Kaštelan, Blaže Koneski, Vasko Popa, Mira Alečković, Aco Šopov, Ciril Zlobec, Miodrag Pavlović, Karolj Ač, Gane Todorovski, Florika Štefan, Zlatko Tomičić, Miroslav Antić, Jevrem Brković, Milo Kralj, Adem Gajtani, Borislav Radović, Fahredin Gunga, Dragan Kolundžija in Rahman Dedaj. Dobra antologija, sem takoj pomislil. Malo nesorazmerna, a dobra. Problem je bil v tem, da so tem pesnikom pripisani plagiati naslednjih avtorjev: Charles Péguy (napačni podatki), Arthur Rimbaud, Mário de Sá-Carneiro, Apollon Nikolaevič Majkov, Federico Garcia Lorca, Ezra Pound, Leopold Henryk Staff, Henri Régnier, Cesare Pavese, Nikolaj Maksimovič Minskij, Hjalmar Fredrik Eugen Procopé, Benjamin Franklin Wedekind, Antonio Machado y Ruiz, Valerij Jakovlevič Brjusov, Paul Celan, Nazim Hikmet, Sara de Ibáñez, Otto Gelsted, Ingeborg Bachmann, Nikolaj Stepanovič Gumilev, Emil Boyson, Ferudin Teveluli (?), Andrej Belyj (Boris Nikolaevič Bugaev), Dragiša Vasić, Dino Campana, Jacques Prévert, Xavier Villaurrutia González, Nichita Hristea Stănescu, Luis Palés Matos in Aleksandr Aleksandrovič Blok. Že nabor teh pesnikov je dvomljiv. Zanimali so me Slovenci – Cene Vipotnik, ki naj bi prepisal Hjalmarja Procopéja. Čuden je bil vir, ki ga je Dončić navedel, Letopis jugoslovansko-finskega literarnega sodelovanja. Preveril sem še nekaj virov in jih ni bilo v nobenem katalogu, knjige, ki jih navaja, ne obstajajo. In predvsem – niti ena pesem ni v originalu. Preizkusil sem Rimbauda. Prevajal ga naj bi Milan Savić (neobstoječa publikacija Pesnici pobune, 1920), ki ni prevajal iz francoščine. Rimbaud ni napisal »Ladje v noči«. Pregledal sem tudi za vsak primer zbrana dela Hjalmarja Procopéja – ni sledu o pesmi, s katero se naj bi okoristil Cene Vipotnik. Matej Bor se naj bi okoristil z Nikolajem Minskim in Ciril Zlobec z Ottom Gestedom, ki naj bi izšel v neobstoječem Zborniku pomoraca (1968) v prevodu Antona (?) Šoljana.
Odgovor je preprost: Mistifikacija ali laž. V literaturi je dovoljena kot postmodernistični postopek. Miloje Dončič je preprosto vzel besedila jugoslovanskih avtorjev, jim pripisal zveneča svetovna imena, sam pa je napisal »njihove« originale. Zanimiv postopek. Zasledil sem tudi jezo, da so to resnični plagiati v sramoto jugo-avtorjem, pa tudi take, ki so pokazali, da so viri nezanesljivi. Veliko bolj bi verjel, če bi bila objavljena besedila v izvirnem jeziku, potem pa ne bi bilo šale. A vseeno je bila, ko sem za trenutek verjel.
