Na Tribuni smo prišli na zamisel, da bi napravili pogovor z Gajem Petrovićem, glavnim urednikom Praxisa. Celo ekipo smo sestavili, iz ljubljanskih in zagrebških modrecev. A ko je bilo potrebno sestaviti vprašanja, se je za njimi vlekla samo megla in se skupina sploh ni mogla sestati. Nekaj časa sem čakal, potem pa sem se naloge lotil sam.
Iz zagate me je rešil članek Gaja Petrovića Filozofija i revolucija, Dvadeset snopova pitanja (Praxis 1-2, 1969, str. 89-95). Zapisan je s samimi vprašanji. Tudi meni se je zdelo, da se vse, s čimer se ukvarjam, nenehoma spreminja v vprašanja. Predvsem me je v njem privlačila pesniška dikcija, nekaj, kar sem imel tako rad pri Walterju Benjaminu V hipu sem se odločil, da njegova lastna vprašanja zastavim njemu, morda kar prvih deset.
Poslal sem mu jih.
Čez teden – deset dni sem odpotoval v Zagreb, kjer sem se ustavil pri Sunčani in Nenadu Peternac v Ulici Račkega. Zanimivost – njihov vhod je bil natanko nasproti vhoda, kjer je stanovala moja takrat najpriljubljenejša igralka Jagoda Kaloper in sem jo pri pogostih obiskih pri Peternačevih kdaj tudi videl, na ulici ali skozi okno njihove dnevne sobe. Takoj za vogalom je na Trgu žrtava fašizma stanoval Gajo Petrović. Sunčana in Nenad nista verjela, da si upam k njemu. Jaz pa …
… sem pozvonil in gospod, ni bilo dvoma, da je bil to velik gospod, više od vseh ljudi, kar sem jih poznal, mi je odprl. Prelepo stanovanje s knjigami. Posadil me je za mizo v dnevni sobi. Najprej mi je navil ušesa, da se intervju tako ne dela. Jaz pa sem mu rekel, da si mu nihče ni upal postaviti vprašanj. Na obrazu se mu je za hip pojavil nasmeh, mislim, da se je zabaval. Pomilostil me je. Odgovoril je na prvo vprašanje in nam ga poslal na Tribuno, kjer smo ga objavili v Tribuni številka 23-24 1972-1973 na 11. strani.
Jaz pa nisem vedel, kaj bi postavil više – da bi smel položiti glavo na Jagodini buhtli prsi ali pa da sem se smel pogovarjati z njim.
Na Tribuni smo prišli na zamisel, da bi napravili pogovor z Gajem Petrovićem, glavnim urednikom Praxisa. Celo ekipo smo sestavili, iz ljubljanskih in zagrebških modrecev. A ko je bilo potrebno sestaviti vprašanja, se je za njimi vlekla samo megla in se skupina sploh ni mogla sestati. Nekaj časa sem čakal, potem pa sem se naloge lotil sam.
Iz zagate me je rešil članek Gaja Petrovića Filozofija i revolucija, Dvadeset snopova pitanja (Praxis 1-2, 1969, str. 89-95). Zapisan je s samimi vprašanji. Tudi meni se je zdelo, da se vse, s čimer se ukvarjam, nenehoma spreminja v vprašanja. Predvsem me je v njem privlačila pesniška dikcija, nekaj, kar sem imel tako rad pri Walterju Benjaminu V hipu sem se odločil, da njegova lastna vprašanja zastavim njemu, morda kar prvih deset.
Poslal sem mu jih.
Čez teden – deset dni sem odpotoval v Zagreb, kjer sem se ustavil pri Sunčani in Nenadu Peternac v Ulici Račkega. Zanimivost – njihov vhod je bil natanko nasproti vhoda, kjer je stanovala moja takrat najpriljubljenejša igralka Jagoda Kaloper in sem jo pri pogostih obiskih pri Peternačevih kdaj tudi videl, na ulici ali skozi okno njihove dnevne sobe. Takoj za vogalom je na Trgu žrtava fašizma stanoval Gajo Petrović. Sunčana in Nenad nista verjela, da si upam k njemu. Jaz pa …
… sem pozvonil in gospod, ni bilo dvoma, da je bil to velik gospod, više od vseh ljudi, kar sem jih poznal, mi je odprl. Prelepo stanovanje s knjigami. Posadil me je za mizo v dnevni sobi. Najprej mi je navil ušesa, da se intervju tako ne dela. Jaz pa sem mu rekel, da si mu nihče ni upal postaviti vprašanj. Na obrazu se mu je za hip pojavil nasmeh, mislim, da se je zabaval. Pomilostil me je. Odgovoril je na prvo vprašanje in nam ga poslal na Tribuno, kjer smo ga objavili v Tribuni številka 23-24 1972-1973 na 11. strani.
Jaz pa nisem vedel, kaj bi postavil više – da bi smel položiti glavo na Jagodini buhtli prsi ali pa da sem se smel pogovarjati z njim.
