KER JE OGENJ V MOJI GLAVI

Nekoč bo zgodovina vprašala o sobah, do katerih ni prišla svetloba. Medtem ko smo mi bili ta svetloba in luč…

Novice se vsiljujejo z neba, interneta, preko ust, melon, mangovcev, banan in v razpokah hiš. Mestne žice se tresejo z novicam in vetrič ponoči je imel oči.

Tišina in sence smrti.

Sprememba časa, sprememba moči, sprememba jezika, sprememba vode.

Ujeti v zgodbi, ki je bila in ni bila njihova. Ki se je začela kot poslanstvo in zatem zbežala kot prestrašen konj v anarhijo. Milijoni, ki gradijo eno ladjo za enega sanjača pod zeleno luno v neki poletni noči. Medtem ko so rože padale z rok. Blede ustnice niso začele molitve ob zori. Milijoni, ki pošteno delajo in ne sanjajo o smrti metuljčka ali žarečih jadrih.

Sprememba časa, sušenje duha in peresa:

Naše pesmi so brez barv.
Brez ugriza in brez zvoka.

Vetrovi so se obrnili proč.
Ne pojemo z glasovi gora, ne rišemo z barvami vetra. Bolečina nima globine in žalost nima okusa.

Dogodilo se je, da je otok Arabcev pobegnil, vzel s seboj palačo pripovedk in puščavo in gore njihovih oči, njihovih rok in njihovih src.

Nekoč bo zgodovina pripovedovala o ognju brez plamena.
O ulicah in hišah z vročino.
O iskri pred poletom.
O mrtvih, ki se dvigajo.

Nekoč bo zgodovina vprašala o sobah, do katerih ni prišla svetloba. Medtem ko smo mi svetloba.

Kako premagamo bolečino, da jo preložimo do naslednjega jutra ali zamotimo z igračko ali staro melodijo? Ji pripovedujemo zgodbo? Bo zaspala, če se ji smehljamo in pojemo:

Iz tisoč pristanišč prihajam in do tisočerih bom na poti. V mojih očeh je tisoč čakanj. Ni oblakov, ki bi ozeleneli moje želje.
In morje je razdeljeno na staro in novo.
Na puščavo tišine in preproge pokrite s tisočerimi košarami.

V času izgubljene resnice tam preko puščavskega vetra je milijon rož pohojenih pod nogami.

Sanaa, Jemen 11. maja 2004