Mi smo zastavnine in nebo je igralec. To je preprosta resnica. Premikamo se po šahovnici sveta in nato pademo v prazno skrinjo. Povej mi, kakšen je smisel brezgrešnega življenja? Povej mi, kakšna je razlika med teboj in menoj?*
Zvoki počasnosti se dvigajo iz zaspanega mesta. Ob obzidanem vrtu je množica ljudi. Luskasto obzidje in za njim plešoča svetloba. Včasih v Sani na večer prebivalci postopajo na trgu začimb in vonjav spremljajoč s tisoči pogledi izginjajoči dan. Veselje ob neznanem. Eden od njih se ustavi poleg vodnjaka hladne vode, se skloni in pije. Odžejan, si z mokrimi rokami osveži se obraz in mrmra zahvalo bogu. Običaj je, da v žepih nosiš rozine, ki jih na poti žvečiš. Mesto končno prazno, dežela pokrita s tišino. Nebo je brez oblakov.
Živimo v času skrivnosti in strahu. Vse nasilje je oblika strahu. Našo vero napadajo z vseh strani. Svet je kolo, danes gor, jutri na tleh. Debelo nebo riše vzorce po nebu. Mir je tukaj. Ali je mir pred prevratom? Vsrkan v porazu in potem v molitvi. Govora je o vojni, znotraj, zunaj, preko morja. Le kje so doline miru? Leto ponižanj in degradacije.
Delegati iz pokrajine Mahre na ljudskem kongresu nosijo dolge halje, njihove glave so povite v bele turbane. Prav veličastno. Neskončne pohvale in priznanja. Obilno kosilo z okusnimi jedmi. Redko veselje sedanjega trenutka. Svet tako poln pričakovanj in možnosti. Vse je odprto ponovnemu vrednotenju. Regije, pokrajine in dežele. Nove države nastajajo, druge izginjajo. Dežele razdeljene po širini in dolžini. Mi smo zastavnine in nebo je igralec. To je preprosta resnica. Premikamo se po šahovnici sveta in nato pademo v prazno skrinjo.
Povej mi, kakšna je razlika med teboj in menoj?
Zvoki potovanja in zaletavanja po cestah. Vožnja preko hribov je prijetna in pozno ponoči dospemo v Fazo na Rdecčm morju. Ne dospeš samo na cilj. Ob vsaki etapi potovanja nekam prideš in ob vsakem koraku odkrivaš zakrit obraz dežele. Stokrat in na sto različnih načinov.
Poletje in zimo.
Zvečer se prične ob sončnem zahodu. Lepe peščene plaže z visokimi palmovimi drevesi. Rahel vetrič piha in pesek se vrti. O pripovedkah povedanih zvečer. Pesmi o domu, sanje o otroštvu. O rodovitnosti združitve morja in obale. Zelena dolina Tuhaita s skrbno obdelanimi bombažnimi polji se neresnično svetlika v soncu. Popoldan je miren. Mož stoji na praznem polju, s pogledom obrnjenim proti nebu, in moli. Molil je stokrat vsak dan. S koščkom tobaka, ki mu je ostal na jeziku. Stolpi, kupole, visoko obzidje mesta Zabid. Nekoč starodavnega središča učenja, ki je obdržalo svoje veličastnost. Sonce je že zašlo in v nekaj trenutkih se bo stemnilo. Bazar z vrvežem kamel, mul, pisanimi tkaninami, preprogami, tobakom, rdečimi koralami, svilo. Barve sedanjosti in sence preteklosti.
Preteklost je sedaj domovina.
Katere dim je pregnal tisoč vonjav dneva. Ob zori je na poti se več obdelanih polj, grobov svetnikov, belih minaretov. Vroč prah, ki se svetlika ob sončni svetlobi. Večnost jemenske zemlje. Rodovitne nižine blizu obale in vznožju gora. Med dvema svetovoma.
Pišem s konca sveta, z rdečemorske obale. Morje je kot podivjano v Hodeidah. Južno od Hodeidah Rdeče morje plane v širine Indijskega oceana. Ime nosi po trgovki s kavo. Bujna ženska z zlatorjavo barvo kože. Dolgi kodrasti lasje so ji prosto padali na hrbet, s prečo razdeljeni na dva dela. Morje utripa skozi temo in se lesketa kot divja svila. Školjke v vseh svojih različnostih. Celo školjke so rdeče. Kot ljudje, vsaka je različna.
Pričetek monsunskega dežja. Trava se svetlika mokra, drevesa se upogibajo. Več dežja in več veselja. Sveži dnevi postajajo toplejši in nebo je pokrito z nizkimi oblaki. Dnevi soparne jemenske pomladi in upanja v zraku. Geometrične terase v pričakovanju dežja na deželo po kateri ležijo raztresene Sabske razvaline. Poklon sanjam. Živim v ritmu prebujanja in v ritmu sožalja. Če bo prišlo do poplav, ne bo povedati nič posebnega. Trenutek intenzivnega čutenja, navdušenja in dvoma.
Pot vode. Pot življenja.
Preporod v boljši čas. Zvezde pojo. Zemlja prepeva, potem se smej, smej… Nekatere stvari v življenju so stalne. Kot sonce in dež. Druge se dogodijo nenapovedano, kot otroci, viharji, ljubezen in smrt. Marelice v polnem cvetu. Beli rdečkasti cvetovi, v ozadju rjavi prašni hribi. Kot kepe snega na vejah. Mrmram nekaj besed – očem, ki so srečale moje, in nasmeh. Svileni robček. Oči kot vodnjaki hladne vode. Poklon sanjam. Dolgo oblačilo z zašitimi robovi belo kot sneg. Parfum. Ki ga se sedaj včasih vonjam. Označil je prisotnost. Stokrat na sto različnih načinov.
Pomlad in poletje.
Kasneje je dejal zmagoslavno, da so marelice to pomlad v polnem cvetu. Kot kepe snega na vejah. Da sneg ne boli, mu odgovarjam. Ljubezen prihaja k nam, ker hodi svoja pota...
Nikoli ne veš, najine poti se bodo mogoče ponovno srečale. Stokrat.
Pomlad in poletje.
Sanaa, Jemen 15. marca 2006
* Verz je iz Rubayata Omarja Hajama.
Mi smo zastavnine in nebo je igralec. To je preprosta resnica. Premikamo se po šahovnici sveta in nato pademo v prazno skrinjo. Povej mi, kakšen je smisel brezgrešnega življenja? Povej mi, kakšna je razlika med teboj in menoj?*
Zvoki počasnosti se dvigajo iz zaspanega mesta. Ob obzidanem vrtu je množica ljudi. Luskasto obzidje in za njim plešoča svetloba. Včasih v Sani na večer prebivalci postopajo na trgu začimb in vonjav spremljajoč s tisoči pogledi izginjajoči dan. Veselje ob neznanem. Eden od njih se ustavi poleg vodnjaka hladne vode, se skloni in pije. Odžejan, si z mokrimi rokami osveži se obraz in mrmra zahvalo bogu. Običaj je, da v žepih nosiš rozine, ki jih na poti žvečiš. Mesto končno prazno, dežela pokrita s tišino. Nebo je brez oblakov.
Živimo v času skrivnosti in strahu. Vse nasilje je oblika strahu. Našo vero napadajo z vseh strani. Svet je kolo, danes gor, jutri na tleh. Debelo nebo riše vzorce po nebu. Mir je tukaj. Ali je mir pred prevratom? Vsrkan v porazu in potem v molitvi. Govora je o vojni, znotraj, zunaj, preko morja. Le kje so doline miru? Leto ponižanj in degradacije.
Delegati iz pokrajine Mahre na ljudskem kongresu nosijo dolge halje, njihove glave so povite v bele turbane. Prav veličastno. Neskončne pohvale in priznanja. Obilno kosilo z okusnimi jedmi. Redko veselje sedanjega trenutka. Svet tako poln pričakovanj in možnosti. Vse je odprto ponovnemu vrednotenju. Regije, pokrajine in dežele. Nove države nastajajo, druge izginjajo. Dežele razdeljene po širini in dolžini. Mi smo zastavnine in nebo je igralec. To je preprosta resnica. Premikamo se po šahovnici sveta in nato pademo v prazno skrinjo.
Povej mi, kakšna je razlika med teboj in menoj?
Zvoki potovanja in zaletavanja po cestah. Vožnja preko hribov je prijetna in pozno ponoči dospemo v Fazo na Rdecčm morju. Ne dospeš samo na cilj. Ob vsaki etapi potovanja nekam prideš in ob vsakem koraku odkrivaš zakrit obraz dežele. Stokrat in na sto različnih načinov.
Poletje in zimo.
Zvečer se prične ob sončnem zahodu. Lepe peščene plaže z visokimi palmovimi drevesi. Rahel vetrič piha in pesek se vrti. O pripovedkah povedanih zvečer. Pesmi o domu, sanje o otroštvu. O rodovitnosti združitve morja in obale. Zelena dolina Tuhaita s skrbno obdelanimi bombažnimi polji se neresnično svetlika v soncu. Popoldan je miren. Mož stoji na praznem polju, s pogledom obrnjenim proti nebu, in moli. Molil je stokrat vsak dan. S koščkom tobaka, ki mu je ostal na jeziku. Stolpi, kupole, visoko obzidje mesta Zabid. Nekoč starodavnega središča učenja, ki je obdržalo svoje veličastnost. Sonce je že zašlo in v nekaj trenutkih se bo stemnilo. Bazar z vrvežem kamel, mul, pisanimi tkaninami, preprogami, tobakom, rdečimi koralami, svilo. Barve sedanjosti in sence preteklosti.
Preteklost je sedaj domovina.
Katere dim je pregnal tisoč vonjav dneva. Ob zori je na poti se več obdelanih polj, grobov svetnikov, belih minaretov. Vroč prah, ki se svetlika ob sončni svetlobi. Večnost jemenske zemlje. Rodovitne nižine blizu obale in vznožju gora. Med dvema svetovoma.
Pišem s konca sveta, z rdečemorske obale. Morje je kot podivjano v Hodeidah. Južno od Hodeidah Rdeče morje plane v širine Indijskega oceana. Ime nosi po trgovki s kavo. Bujna ženska z zlatorjavo barvo kože. Dolgi kodrasti lasje so ji prosto padali na hrbet, s prečo razdeljeni na dva dela. Morje utripa skozi temo in se lesketa kot divja svila. Školjke v vseh svojih različnostih. Celo školjke so rdeče. Kot ljudje, vsaka je različna.
Pričetek monsunskega dežja. Trava se svetlika mokra, drevesa se upogibajo. Več dežja in več veselja. Sveži dnevi postajajo toplejši in nebo je pokrito z nizkimi oblaki. Dnevi soparne jemenske pomladi in upanja v zraku. Geometrične terase v pričakovanju dežja na deželo po kateri ležijo raztresene Sabske razvaline. Poklon sanjam. Živim v ritmu prebujanja in v ritmu sožalja. Če bo prišlo do poplav, ne bo povedati nič posebnega. Trenutek intenzivnega čutenja, navdušenja in dvoma.
Pot vode. Pot življenja.
Preporod v boljši čas. Zvezde pojo. Zemlja prepeva, potem se smej, smej… Nekatere stvari v življenju so stalne. Kot sonce in dež. Druge se dogodijo nenapovedano, kot otroci, viharji, ljubezen in smrt. Marelice v polnem cvetu. Beli rdečkasti cvetovi, v ozadju rjavi prašni hribi. Kot kepe snega na vejah. Mrmram nekaj besed – očem, ki so srečale moje, in nasmeh. Svileni robček. Oči kot vodnjaki hladne vode. Poklon sanjam. Dolgo oblačilo z zašitimi robovi belo kot sneg. Parfum. Ki ga se sedaj včasih vonjam. Označil je prisotnost. Stokrat na sto različnih načinov.
Pomlad in poletje.
Kasneje je dejal zmagoslavno, da so marelice to pomlad v polnem cvetu. Kot kepe snega na vejah. Da sneg ne boli, mu odgovarjam. Ljubezen prihaja k nam, ker hodi svoja pota...
Nikoli ne veš, najine poti se bodo mogoče ponovno srečale. Stokrat.
