Sanaa je bila rojena v septembru, da bi umrla v novembru in ponovno v maju in oktobru. Na prvi januar in drugega decembra. Strahovi o rdečem dežju. Sanje o usodnem dnevu. Pepel nekega poletnega dneva. Dim kot temne sanje. In klic za klicem k molitvi.
Ali veste kako je ta mrtva Sanaa umrla? In kdaj bo ponovno živela?
Kot marelica je umrla stoje. Da bi se pripravila na novo zeleno rojstvo. Da bi pozdravljala jutranjo roso svojih vrtov. Umira na pomemben dan. Da bi se ponovno rodila na se pomembnejši. Odvrže rumene liste, nadaljuje z umiranjem, da bi živela bolje.
Smrt je zamenjava za življenje. Smrt kot praznik in spektakel življenja.
Temni oblaki so nad mestom. Mesto dolgega in kratkega spomina, lenih sanj in starih mitov. Mesto kot sanje. Sanje kot mesto. Izguba kot dobitek. Dobitek kot izguba. Mesto grajeno iz sanj. Mesto visokih hisš iz blatnih opek posušenih na soncu, ki iščejo svetlobo, in ravnimi strehami.
Nekoč sestavni del vesoljstva.
Nekoč je vse vesoljstvo sanjalo njihove sanje
Mesto kot zgodovina, zgodovina mesta,
harmonije in svetlobe
z zgodbami, povedanimi iz srca.
z belimi geometricnimi okraski,
čisto in enostavno.
Sedaj zaprtimi vrati,
odprtimi okni,
umirajočimi vrtovi
z zakljenjenimi sanjami, da bi se nekega dne ponovno sanjale .
Nekoč je bilo lepo mesto. Z ravnimi strehami. Sreča in veselje sta se valjala po njih. Mesto v rjavi barvi zemlje. Izgleda mnogo starejše kot v resnici je. Kot dvignjen potopljen zaklad z dna oceana, sedaj zavito v tišino in samoto. Lepi dnevi so minili. Dnevi polni zvoka, marelic obloženih z zrelimi sadeži. Hiše so se naslanjale druga na drugo. Dnevi praznovanja sonca in rož.
Temni palmovi listi vihrajo v pomladnem vetru kot padajoči glavniki na monsunskem nebu. Maurica pije oblake. Visoke palme se odzejajo z dežjem.
Njegove oči prihajajo pred moj obraz
z dežjem, zvezdami in školjkami.
biseri in rdečimi koralami.
dolgo jemensko morsko peščeno obalo in
visokimi palmami
zelenimi vrtovi..
Ljubezen je cvet in ne sadež. Toda nanj bom čakala se mnog let, če bo potrebno, tudi ko se bodo moji lasje spreminjali v srebro...
Na robu mesta že cvetijo marelice in breskve. V mestu nimajo več prostora. Hiše so se razširile in goltajo zelena drevesa in vrtove.
Mesto zgodovine so sedaj hiše, polne ljudi z zaprtimi vrati, zaklenjenimi sanjami obdano z rjavimi prašnimi hribi in občasnimi nasmeški.
Sveto občasnih nasmeškov.
Delim darila majhnih nasmeškov, stiskov rok, dotikov in besed napolnjenih s sočutjem.
Prihod temnih oblakov, bliskanja in grmenja v januarju in spomladanskega monsumskega dežja.
Govorice o vojni v času miru.
Mir v času vojne.
Neznosna teža bolečine in krivice.
Prazno upanje.
Dostojanstva, ki se sedaj valja v blatu mlak spomladanskega monsunskega dežja.
Pozabljeni kot kapljica vode v viharju.
Razdejanje in veselje bi lahko bila dober par.
Vonj po jasminu in kadilih. Toži se mi po preteklosti in čistini.
Sanaa je moja pomlad, poletje in zima, zame,
ki živim brez dimenzij
jaz, ki živim brez časa.
jaz, ki živim brez slave.
jaz, ki živim brez senc.
Tukaj bi lahko preživela zimo in poletje. In še eno poletje. In še eno zimo.
Vonj po vrtu
Nihče ne verjame, da vrt umira. Da se malo po malo prazni svojega zelenega spomina. Nima več sanj. So zaklenjene v hišah mesta zgodovine. V času, ki ne dovoljuje puščanja sledi.
Vonj po vrtu je kot glasba, ki budi spomine o tisočletnem potovanju in
paviljonu rož in
morju blata.
Drevesa so zelena in nebo modro. Sonce sije od zgoraj. Stojim ob praznem vrtu z obrazom obrnjenim proti nebu in ponavljam ponavljam besede iz knjige življenja, ki zvenijo globoke kot ocean.
Vonjam
njegove skrivnosti
njegovo ljubezen
njegovo modrost
njegovo upanje.
Nekoč bo zgodovina vprašala o meni, o hišah in sobah tega mesta do katerih ni prišla sončna svetloba in žarki, o zakljenjenih hišah zavitih v temo in sedaj tišino.
Mesto prahu in slave. Da, da prah je slava in slava je sedaj prah.
Zgodovina bo pripovedovala, kako je nekega dne je mesto pobegnilo in vzelo s seboj palačo pravljic in pripovedk. Sonce je postalo hladno. Trava se je sušila na okoliških poljih. Ribe so umirale v morju. Noči so sicer se vedno prihajale, toda ceste v temi niso mogle najti smeri. Nihče ni več mislil na ljubezen. O temnih dnevih in o času času izgubljene resnice.
Sanje vedno padajo z nekih višav in vrha. S katerih višav? In Katerega vrha? Prebujamo se s strahom, da bomo namesto bližnjih objemali sence.
Mesto kot ladja časa, ki se prebija skozi vihar za viharjem in ki doživlja brodolom. Ali ni to kar to mesto v resnici je
divja streha ob vznožju azije
paviljon rož
morje blata
otoki avtomobilov in reke ljudi
v času, ki je izgubil srce.
Popotnikom, ki jih srečujem v mestu zgodovine, visokih hiš in ravnih streh, odgovarjam, da ga bom zapustila ko bo izgubilo zame privlačnost. Drugim, ki vprašujejo po molitvi, rečem, da je božja dežela široka in brez meja, njegovo sreče veliko, modrost brezmejna.
Ali veste kako je ta mrtva Sana umrla?
Kot marelica je umrla stoje. Da bi se pripravila na novo zeleno rojstvo.
Da bi pozdravljala jutranjo roso zelenih vrtov.
Sanaa je bila rojena v septembru, da bi umrla v novembru in ponovno v maju in oktobru. Na prvi januar in drugega decembra. Strahovi o rdečem dežju. Sanje o usodnem dnevu. Pepel nekega poletnega dneva. Dim kot temne sanje. In klic za klicem k molitvi.
Ali veste kako je ta mrtva Sanaa umrla? In kdaj bo ponovno živela?
Kot marelica je umrla stoje. Da bi se pripravila na novo zeleno rojstvo. Da bi pozdravljala jutranjo roso svojih vrtov. Umira na pomemben dan. Da bi se ponovno rodila na se pomembnejši. Odvrže rumene liste, nadaljuje z umiranjem, da bi živela bolje.
Smrt je zamenjava za življenje. Smrt kot praznik in spektakel življenja.
Temni oblaki so nad mestom. Mesto dolgega in kratkega spomina, lenih sanj in starih mitov. Mesto kot sanje. Sanje kot mesto. Izguba kot dobitek. Dobitek kot izguba. Mesto grajeno iz sanj. Mesto visokih hisš iz blatnih opek posušenih na soncu, ki iščejo svetlobo, in ravnimi strehami.
Nekoč sestavni del vesoljstva.
Nekoč je vse vesoljstvo sanjalo njihove sanje
Mesto kot zgodovina, zgodovina mesta,
harmonije in svetlobe
z zgodbami, povedanimi iz srca.
z belimi geometricnimi okraski,
čisto in enostavno.
Sedaj zaprtimi vrati,
odprtimi okni,
umirajočimi vrtovi
z zakljenjenimi sanjami, da bi se nekega dne ponovno sanjale .
Nekoč je bilo lepo mesto. Z ravnimi strehami. Sreča in veselje sta se valjala po njih. Mesto v rjavi barvi zemlje. Izgleda mnogo starejše kot v resnici je. Kot dvignjen potopljen zaklad z dna oceana, sedaj zavito v tišino in samoto. Lepi dnevi so minili. Dnevi polni zvoka, marelic obloženih z zrelimi sadeži. Hiše so se naslanjale druga na drugo. Dnevi praznovanja sonca in rož.
Temni palmovi listi vihrajo v pomladnem vetru kot padajoči glavniki na monsunskem nebu. Maurica pije oblake. Visoke palme se odzejajo z dežjem.
Njegove oči prihajajo pred moj obraz
z dežjem, zvezdami in školjkami.
biseri in rdečimi koralami.
dolgo jemensko morsko peščeno obalo in
visokimi palmami
zelenimi vrtovi..
Ljubezen je cvet in ne sadež. Toda nanj bom čakala se mnog let, če bo potrebno, tudi ko se bodo moji lasje spreminjali v srebro...
Na robu mesta že cvetijo marelice in breskve. V mestu nimajo več prostora. Hiše so se razširile in goltajo zelena drevesa in vrtove.
Mesto zgodovine so sedaj hiše, polne ljudi z zaprtimi vrati, zaklenjenimi sanjami obdano z rjavimi prašnimi hribi in občasnimi nasmeški.
Sveto občasnih nasmeškov.
Delim darila majhnih nasmeškov, stiskov rok, dotikov in besed napolnjenih s sočutjem.
Prihod temnih oblakov, bliskanja in grmenja v januarju in spomladanskega monsumskega dežja.
Govorice o vojni v času miru.
Mir v času vojne.
Neznosna teža bolečine in krivice.
Prazno upanje.
Dostojanstva, ki se sedaj valja v blatu mlak spomladanskega monsunskega dežja.
Pozabljeni kot kapljica vode v viharju.
Razdejanje in veselje bi lahko bila dober par.
Vonj po jasminu in kadilih. Toži se mi po preteklosti in čistini.
Sanaa je moja pomlad, poletje in zima, zame,
ki živim brez dimenzij
jaz, ki živim brez časa.
jaz, ki živim brez slave.
jaz, ki živim brez senc.
Tukaj bi lahko preživela zimo in poletje. In še eno poletje. In še eno zimo.
Vonj po vrtu
Nihče ne verjame, da vrt umira. Da se malo po malo prazni svojega zelenega spomina. Nima več sanj. So zaklenjene v hišah mesta zgodovine. V času, ki ne dovoljuje puščanja sledi.
Vonj po vrtu je kot glasba, ki budi spomine o tisočletnem potovanju in
paviljonu rož in
morju blata.
Drevesa so zelena in nebo modro. Sonce sije od zgoraj. Stojim ob praznem vrtu z obrazom obrnjenim proti nebu in ponavljam ponavljam besede iz knjige življenja, ki zvenijo globoke kot ocean.
Vonjam
njegove skrivnosti
njegovo ljubezen
njegovo modrost
njegovo upanje.
Nekoč bo zgodovina vprašala o meni, o hišah in sobah tega mesta do katerih ni prišla sončna svetloba in žarki, o zakljenjenih hišah zavitih v temo in sedaj tišino.
Mesto prahu in slave. Da, da prah je slava in slava je sedaj prah.
Zgodovina bo pripovedovala, kako je nekega dne je mesto pobegnilo in vzelo s seboj palačo pravljic in pripovedk. Sonce je postalo hladno. Trava se je sušila na okoliških poljih. Ribe so umirale v morju. Noči so sicer se vedno prihajale, toda ceste v temi niso mogle najti smeri. Nihče ni več mislil na ljubezen. O temnih dnevih in o času času izgubljene resnice.
Sanje vedno padajo z nekih višav in vrha. S katerih višav? In Katerega vrha? Prebujamo se s strahom, da bomo namesto bližnjih objemali sence.
Mesto kot ladja časa, ki se prebija skozi vihar za viharjem in ki doživlja brodolom. Ali ni to kar to mesto v resnici je
divja streha ob vznožju azije
paviljon rož
morje blata
otoki avtomobilov in reke ljudi
v času, ki je izgubil srce.
Popotnikom, ki jih srečujem v mestu zgodovine, visokih hiš in ravnih streh, odgovarjam, da ga bom zapustila ko bo izgubilo zame privlačnost. Drugim, ki vprašujejo po molitvi, rečem, da je božja dežela široka in brez meja, njegovo sreče veliko, modrost brezmejna.
Ali veste kako je ta mrtva Sana umrla?
Kot marelica je umrla stoje. Da bi se pripravila na novo zeleno rojstvo.
Da bi pozdravljala jutranjo roso zelenih vrtov.
