Bila je ženska, ki je padla v ogrinjalu jutranje
rose z neba.
In – postala je mesto.
To mesto.
Hlad na vsakem listu. Zlomljen kozarec. Mraz, ker nič ni več dovolj dobro in prav. Divja leta. Stari jopič, narobe zapet. Vloge, ki umirajo in se jih ne da več nadomestiti.
Kaj lahko še storimo, mrmramo, govorimo, molimo, beremo?
Lahko si karkoli zaželiš – da si sulica v tigru, riba v medvedji šapi. Le da oni tukaj ne plešejo in postijo. Oni prav gotovo ne. Oni ne prepevajo pesmi svobode to pomlad.
Pogumna glasba nekega tujega bobna. Palme in zvezde.
Že je deževalo. Drevesa so ozelenela. Drevesa postajajo rdeča. Stene in vse drugo je prekrito s črnino in vsi so črni. Mrzlo je, drevesa so brez barve. Vrata se odpirajo in zapirajo. Soba prazna, štiri stene, strop in tla in jaz, ki sedim na stolu. Kakor da se nič ni zgodilo. Nič. Kaj sem mislila, da se bo dogodilo?
Naj zamenjam mesto, deželo?
Saj ne moremo zbežati s »svobodo« preko beline peskov in gora.
Sana`a je mirna. Nekaj novega je obsedlo mesto. Sprememba. Iskanje spremembe! Spremembe v sebi in sprememba v sebi in zmešnjavi. Na »Trgu Sprememb« pred univerzo je čez dan mirno.
Toda noči niso več mirne.
Pomladni dim in vonj po tančicah. Plovemo mimo bambusovih nasadov in pristajamo v hladu vodnih lilij. Oblaki nad nami postanejo črni. Povratek domov bo moker in hladen. Kot če bi nosili jesen v srcu pomladi.
Opoldne ogenj z istega modrega neba. Božja Beseda, ki zadeva živo v srca.
Pohlep in mržnja. Božja beseda reže in reže srca z belega minareta. Besede, ki bolijo.
Si vedel, da je Darfur mesto iz Božje knjige.
Vonj parfuma z obleke. Roke, ki ležijo na mizi, druge ovijajo šal. Hodila sem po mnogih ozkih in temačnih ulich. Opazovala dim in osamljene može. V srajcah brez rokavov, naslonjenih na okna. Nismo se prepoznali.
Vonj po glasbi. Mehak kot z začimbami. Dodaj vodo, toda ne pozabi na kumino.
Darilo neba v obliki dežja, dokler puščava na vzhodu ni zacvetela. Cvetela, kot jemenski trgovci, ki so zložili iz polnih zabojev svojo najboljšo obleko.
Vse oči so bile z menoj. Jokala, postila in molila. Po sončnih zahodih, dvoriščih in cestah, poškropljenenih z rožasto. vodo. Po romanih, skodelicah z Mokha kavo.
Po dolgih krilih, ki se dotikajo tal.
Sana`a, Jemen aprila 2011
Mazher Nizar, Jemen
Bila je ženska, ki je padla v ogrinjalu jutranje
rose z neba.
In – postala je mesto.
To mesto.
Hlad na vsakem listu. Zlomljen kozarec. Mraz, ker nič ni več dovolj dobro in prav. Divja leta. Stari jopič, narobe zapet. Vloge, ki umirajo in se jih ne da več nadomestiti.
Kaj lahko še storimo, mrmramo, govorimo, molimo, beremo?
Lahko si karkoli zaželiš – da si sulica v tigru, riba v medvedji šapi. Le da oni tukaj ne plešejo in postijo. Oni prav gotovo ne. Oni ne prepevajo pesmi svobode to pomlad.
Pogumna glasba nekega tujega bobna. Palme in zvezde.
Že je deževalo. Drevesa so ozelenela. Drevesa postajajo rdeča. Stene in vse drugo je prekrito s črnino in vsi so črni. Mrzlo je, drevesa so brez barve. Vrata se odpirajo in zapirajo. Soba prazna, štiri stene, strop in tla in jaz, ki sedim na stolu. Kakor da se nič ni zgodilo. Nič. Kaj sem mislila, da se bo dogodilo?
Naj zamenjam mesto, deželo?
Saj ne moremo zbežati s »svobodo« preko beline peskov in gora.
Sana`a je mirna. Nekaj novega je obsedlo mesto. Sprememba. Iskanje spremembe! Spremembe v sebi in sprememba v sebi in zmešnjavi. Na »Trgu Sprememb« pred univerzo je čez dan mirno.
Toda noči niso več mirne.
Pomladni dim in vonj po tančicah. Plovemo mimo bambusovih nasadov in pristajamo v hladu vodnih lilij. Oblaki nad nami postanejo črni. Povratek domov bo moker in hladen. Kot če bi nosili jesen v srcu pomladi.
Opoldne ogenj z istega modrega neba. Božja Beseda, ki zadeva živo v srca.
Pohlep in mržnja. Božja beseda reže in reže srca z belega minareta. Besede, ki bolijo.
Si vedel, da je Darfur mesto iz Božje knjige.
Vonj parfuma z obleke. Roke, ki ležijo na mizi, druge ovijajo šal. Hodila sem po mnogih ozkih in temačnih ulich. Opazovala dim in osamljene može. V srajcah brez rokavov, naslonjenih na okna. Nismo se prepoznali.
Vonj po glasbi. Mehak kot z začimbami. Dodaj vodo, toda ne pozabi na kumino.
Darilo neba v obliki dežja, dokler puščava na vzhodu ni zacvetela. Cvetela, kot jemenski trgovci, ki so zložili iz polnih zabojev svojo najboljšo obleko.
Vse oči so bile z menoj. Jokala, postila in molila. Po sončnih zahodih, dvoriščih in cestah, poškropljenenih z rožasto. vodo. Po romanih, skodelicah z Mokha kavo.
