ABEER MISHKHAS: ONI IMAJO PARIS (HILTON), MI PA IMAMO NAŠO HAIFO
Abeer v arabskem jeziku pomeni poštenost, iskrenost in takšno sem jo tudi doživela. Obe si s črno ruto pokrivava lase in o tem je tudi tekla beseda. Utrinki iz razgovora s savdijsko novinarko, urednico in aktivistko Abeer Mishkhas.
Leta 1975 je »Saudi Research and Publishing Co«, na kratko SRPC, začel z izdajo svoje prve publikacije v angleškem jeziku časopisa »The Arab News«, Arabske novice. Že četrt stoletja časnik prinaša novice iz Savdijskega kraljestva, Arabskega polotoka, muslimanskega sveta, poslovne vesti, športne dogodke, poglobljene reportaže, poroča o umetnosti, kulturi. Nekaj utrinkov iz razgovora s Savdijsko novinarko, kolumnistko, urednico in sedaj dopisnico novic v Londonu.
Pomeni biti novinarka in kolumnistka uresničitev vaših sanj …
Ko sem bila v šoli, sem hotela postati učiteljica. In res sem za kratko poučevala. Ampak sem hitro ugotovila, da to ni tisto, kar pravzaprav hočem. Potem pa sem izvedela, da časopis Arabske novice odpira delovna mesta za novinarke. Sprejeli so me in od takrat naprej sem počutim kot v svojem naravnem okolju.
Kako to praktično izgleda, katera področja pokrivate?
Pišem o vseh družbenih zadevah, o pravicah žensk predvsem v Savdijski Arabiji, zelo pogosto pa tudi o kulturnih zadevah, redko se lotevam politike.
Povejte nekaj o časopisu »Arab News«, Arabske novice, Kdo so vasi bralci?
Na začetku so bili bralci v glavnem tujci, ki prebivajo v Savdijskem kraljestvu, toda sedaj vsi segajo po tem časopisu. Pri poročanju držimo visok nivo, izvirnosti in o vseh zadevah poročamo karseda objektivno. Bralci – iz vsega sveta – veliko iz Arabskega polotoka, veliko jih je v Indiji in nasploh v Aziji, v Evropskih deželah, ZDA.
Dobivate veliko odgovorov, pošte, komentarjev?
Da, veliko, in pri tem uživam. Vso pošto preberem, četudi so komentarji včasih kritični. Veliko je komentarjev iz same Savdijske Arabije, Indije, pa tudi iz mnogih evropskih držav.
Se še spominjate vase prve kolumne?
Da, se, pisala sem o »abaji«, tj. črnem plašču ali halji, ki ga ženske moramo nositi. Načela sem razpravo o pravilih oblačil v javnem prostoru. Govoriti o tem je še vedno občutljivo v Savdski Arabiji. Toda prejela sem izredno veliko odgovorov, komentarjev in pošte. To mi je dalo nadaljnjo spodbudo, pogum, da moramo kot družba načeti vsa vprašanja, občutljiva ali ne, nedotakljiva ali ne.
<
p>Ali imate kak osebni načrt zadev, o katerih boste pisali, Ali se zadeve pojavljajo kar tako?
Sledim zadevam v družbi in spremembam, v katerih živimo, in potem o njih razmišljam in pisem.
V enem izmed vaših besedilj z naslovom »Oni imajo Paris, mi pa našo Haifo«, ki je vzpodbudilo veliko pozornosti, Ali vsebuje kakšno sporočilo, kaj ste hoteli povedati?
Lotila sem se kulture »celebrities«, ki se tako hitro širi po medijih. Ne razumite me napak, tudi sama o njih poročam, Prebiram, seveda če je za to prostor in ni drugih dogodkov. Vendar smo danes enostavno zasipani s takšnimi novicami in se vse več ukvarjamo s temi, nepomembnimi lahko tudi rečem, prav prostaškimi novicami, kar ti »celebrities« ali na pol »celebrities« počno in ne počno. To je postal nek modni trend, ki preprečuje poročanje o vseh drugih zadevah, ki so enostavno potisnjene na stran. To nam tudi »pomaga« da bežimo od poročanja za nas pomembnih zadev in novic.
Kako bi predlagali, da se poroča?
Odgovorno! Smiselno! Obstajati mora neko pravo razmerje. Žal se danes mediji ravnajo po načelu »daj ljudem to, kar hočejo. To je tudi mogoče, ampak se vedno mora obstajati nek odgovoren odnos do bralcev. Tudi mi imamo naše »celebrities«, imamo revije, ki samo pišejo čenče, opravljanja. Ti časniki, revije so v sedanjem času postale neko glavno pravilo, trend, našega življenja.
O vlogi medijev poteka široka razprava. Kako vi gledate na položaj medijev v arabskem- muslimanskem svetu?
Mediji se morajo resno osredotočiti na vse zadeve v družbi, ampak to še ne pomeni, da izločijo zabavo. O družbenih zadevah moramo razmišljati in poročati z vso resnostjo.
Pol prebivalcev v arabskem svetu so mladi. Najbolj pereči problemi?
Neka fanatičnost, terorizem. Ta ni prisoten samo tukaj, ampak v vseh deželah svetu. Težnja je po večji odprtosti izražanja. Potreba po bolj sodobnem izobraževalnem sistemu, kar bi odprlo vrata, da načnemo in se tudi soočimo z vsemi glavnimi problem našega vsakdanjega življenja.
Če bi bila v pozicij moči, kaj bi storila, spremenila ali naredila drugače?
Da bi ljudje začutili, da so del vlade, da njihova mnenja štejejo in da lahko sami odločajo, kaj je dobro za njih in kaj ne. Razvoj družbenega in političnega osveščanja je nadvse pomemben za razvoj vsake družbe.
V zahodnih deželah se dosti piše in govori o »hijabu«, tj. črni ruti ali šalu za pokrivanje las in na splošno o pokrivanju. Kakšno je vaše stališče okrog tega ?
Ta zadeva ima več strani, plasti. V nekaterih državah je »hijab« sploh prepovedan. Mislim, da je to nepravično predvsem s stališča, saj v evropskih (in zahodnih ) državah obstaja skoraj popolna svoboda pri oblačenju. Ta diskriminacija proti tistim ženskam, ki želijo s šalom pokrivati lase ali obraz, je popolnoma nesmiselna. Po drugi strani pa mislim, da se tiste ženske, ki se želijo pokrivati, morajo podrediti zakonom in pravilom dežele, v kateri živijo. Kot na primer sedaj v Veliki Britaniji velja pravilo, da se ženske ne zakrivajo zaradi varnosti ali poklica. Mislim, da ni pravega razloga, da bi se muslimani zaradi tega sploh pritoževali. Jaz na primer pričakujem, da se ljudje podredijo ali sledijo našim zakonom, pravilom, in tradiciji, če živijo na primer v Savdijski Arabiji. Isto velja obratno.
Kako preživljate čas, ko ne pišete za novice?
Z mojo družino, srečanja s prijatelji, obiskovanje, druženje, dosti berem, gledam filme.
Vas ljudje prepoznajo ko nakupujete v supermarketu?
Hmm, da pogosto. Na začetku mi je bilo kar nerodno, sedaj pa mi je toplo pri srcu.
Za mnoge pomeni življenje predvsem uresničitev sanj. Kakšne so vaše, na kaj upate.
Živeti v miru, da delam to, pri čemer sem dobra, moje pisanje, in biti del razvojnega procesa v Savdijski Arabiji, da je moja družina na varnem in vedno z menoj.
Abeer Mishkhas hvala za pogovor.
Pogovarjala se je Irena Knehtl
Sana’a, Yemen, novembra 2020
Abeer v arabskem jeziku pomeni poštenost, iskrenost in takšno sem jo tudi doživela. Obe si s črno ruto pokrivava lase in o tem je tudi tekla beseda. Utrinki iz razgovora s savdijsko novinarko, urednico in aktivistko Abeer Mishkhas.
Leta 1975 je »Saudi Research and Publishing Co«, na kratko SRPC, začel z izdajo svoje prve publikacije v angleškem jeziku časopisa »The Arab News«, Arabske novice. Že četrt stoletja časnik prinaša novice iz Savdijskega kraljestva, Arabskega polotoka, muslimanskega sveta, poslovne vesti, športne dogodke, poglobljene reportaže, poroča o umetnosti, kulturi. Nekaj utrinkov iz razgovora s Savdijsko novinarko, kolumnistko, urednico in sedaj dopisnico novic v Londonu.
Pomeni biti novinarka in kolumnistka uresničitev vaših sanj …
Ko sem bila v šoli, sem hotela postati učiteljica. In res sem za kratko poučevala. Ampak sem hitro ugotovila, da to ni tisto, kar pravzaprav hočem. Potem pa sem izvedela, da časopis Arabske novice odpira delovna mesta za novinarke. Sprejeli so me in od takrat naprej sem počutim kot v svojem naravnem okolju.
Kako to praktično izgleda, katera področja pokrivate?
Pišem o vseh družbenih zadevah, o pravicah žensk predvsem v Savdijski Arabiji, zelo pogosto pa tudi o kulturnih zadevah, redko se lotevam politike.
Povejte nekaj o časopisu »Arab News«, Arabske novice, Kdo so vasi bralci?
Na začetku so bili bralci v glavnem tujci, ki prebivajo v Savdijskem kraljestvu, toda sedaj vsi segajo po tem časopisu. Pri poročanju držimo visok nivo, izvirnosti in o vseh zadevah poročamo karseda objektivno. Bralci – iz vsega sveta – veliko iz Arabskega polotoka, veliko jih je v Indiji in nasploh v Aziji, v Evropskih deželah, ZDA.
Dobivate veliko odgovorov, pošte, komentarjev?
Da, veliko, in pri tem uživam. Vso pošto preberem, četudi so komentarji včasih kritični. Veliko je komentarjev iz same Savdijske Arabije, Indije, pa tudi iz mnogih evropskih držav.
Se še spominjate vase prve kolumne?
Da, se, pisala sem o »abaji«, tj. črnem plašču ali halji, ki ga ženske moramo nositi. Načela sem razpravo o pravilih oblačil v javnem prostoru. Govoriti o tem je še vedno občutljivo v Savdski Arabiji. Toda prejela sem izredno veliko odgovorov, komentarjev in pošte. To mi je dalo nadaljnjo spodbudo, pogum, da moramo kot družba načeti vsa vprašanja, občutljiva ali ne, nedotakljiva ali ne.
<
p>Ali imate kak osebni načrt zadev, o katerih boste pisali, Ali se zadeve pojavljajo kar tako?
Sledim zadevam v družbi in spremembam, v katerih živimo, in potem o njih razmišljam in pisem.
V enem izmed vaših besedilj z naslovom »Oni imajo Paris, mi pa našo Haifo«, ki je vzpodbudilo veliko pozornosti, Ali vsebuje kakšno sporočilo, kaj ste hoteli povedati?
Lotila sem se kulture »celebrities«, ki se tako hitro širi po medijih. Ne razumite me napak, tudi sama o njih poročam, Prebiram, seveda če je za to prostor in ni drugih dogodkov. Vendar smo danes enostavno zasipani s takšnimi novicami in se vse več ukvarjamo s temi, nepomembnimi lahko tudi rečem, prav prostaškimi novicami, kar ti »celebrities« ali na pol »celebrities« počno in ne počno. To je postal nek modni trend, ki preprečuje poročanje o vseh drugih zadevah, ki so enostavno potisnjene na stran. To nam tudi »pomaga« da bežimo od poročanja za nas pomembnih zadev in novic.
Kako bi predlagali, da se poroča?
Odgovorno! Smiselno! Obstajati mora neko pravo razmerje. Žal se danes mediji ravnajo po načelu »daj ljudem to, kar hočejo. To je tudi mogoče, ampak se vedno mora obstajati nek odgovoren odnos do bralcev. Tudi mi imamo naše »celebrities«, imamo revije, ki samo pišejo čenče, opravljanja. Ti časniki, revije so v sedanjem času postale neko glavno pravilo, trend, našega življenja.
O vlogi medijev poteka široka razprava. Kako vi gledate na položaj medijev v arabskem- muslimanskem svetu?
Mediji se morajo resno osredotočiti na vse zadeve v družbi, ampak to še ne pomeni, da izločijo zabavo. O družbenih zadevah moramo razmišljati in poročati z vso resnostjo.
Pol prebivalcev v arabskem svetu so mladi. Najbolj pereči problemi?
Neka fanatičnost, terorizem. Ta ni prisoten samo tukaj, ampak v vseh deželah svetu. Težnja je po večji odprtosti izražanja. Potreba po bolj sodobnem izobraževalnem sistemu, kar bi odprlo vrata, da načnemo in se tudi soočimo z vsemi glavnimi problem našega vsakdanjega življenja.
Če bi bila v pozicij moči, kaj bi storila, spremenila ali naredila drugače?
Da bi ljudje začutili, da so del vlade, da njihova mnenja štejejo in da lahko sami odločajo, kaj je dobro za njih in kaj ne. Razvoj družbenega in političnega osveščanja je nadvse pomemben za razvoj vsake družbe.
V zahodnih deželah se dosti piše in govori o »hijabu«, tj. črni ruti ali šalu za pokrivanje las in na splošno o pokrivanju. Kakšno je vaše stališče okrog tega ?
Ta zadeva ima več strani, plasti. V nekaterih državah je »hijab« sploh prepovedan. Mislim, da je to nepravično predvsem s stališča, saj v evropskih (in zahodnih ) državah obstaja skoraj popolna svoboda pri oblačenju. Ta diskriminacija proti tistim ženskam, ki želijo s šalom pokrivati lase ali obraz, je popolnoma nesmiselna. Po drugi strani pa mislim, da se tiste ženske, ki se želijo pokrivati, morajo podrediti zakonom in pravilom dežele, v kateri živijo. Kot na primer sedaj v Veliki Britaniji velja pravilo, da se ženske ne zakrivajo zaradi varnosti ali poklica. Mislim, da ni pravega razloga, da bi se muslimani zaradi tega sploh pritoževali. Jaz na primer pričakujem, da se ljudje podredijo ali sledijo našim zakonom, pravilom, in tradiciji, če živijo na primer v Savdijski Arabiji. Isto velja obratno.
Kako preživljate čas, ko ne pišete za novice?
Z mojo družino, srečanja s prijatelji, obiskovanje, druženje, dosti berem, gledam filme.
Vas ljudje prepoznajo ko nakupujete v supermarketu?
Hmm, da pogosto. Na začetku mi je bilo kar nerodno, sedaj pa mi je toplo pri srcu.
Za mnoge pomeni življenje predvsem uresničitev sanj. Kakšne so vaše, na kaj upate.
Živeti v miru, da delam to, pri čemer sem dobra, moje pisanje, in biti del razvojnega procesa v Savdijski Arabiji, da je moja družina na varnem in vedno z menoj.
